Banjole – Sv. Pavao – Banjol – Križ – Dalja – Umag – Piran – Bernardin

Miran Tepeš

Zgodaj smo v petek odjadrali na pot, da bi čim bolje izkoristili napovedano burjo, a ko smo prijadrali iz zaliva, smo naleteli na maestral. Do Brionov smo potem cikcakali v veter, ko se nas je vendarle usmilila burja, da smo po mirnem morju ob obali lahko mimo Brionov  jadrali le v eno smer.

Dopoldne smo se za nekaj ur ustavili v zalivu Sv. Pavao. Vse do Istre smo morali prijadrati, da sem zase končno prvič letos našel dovolj toplo morje tudi za malo daljše plavanje.

Sprehodili smo se tudi okoli krajinskega parka Palud s ptičjim rezervatom. Med jezerci je bilo v močvirju tokrat mogoče videti več ptic, kot ob zadnjem obisku.

 

Med nadaljevanjem jadranja ob istrski obali proti Sloveniji smo se ustavili tudi ob otočku Banjol pred Rovinjem, kjer smo se potapljali v podzemnih in podvodnih jamah, le do dvorane sredi otoka se nismo upali priplavati, saj so v rov, ki pod vodo vodi do glavne dvorane, prihajali preveliki valovi.

 

 

Sidro smo zvečer spustili v zalivu Križ na vhodu v Limski kanal.

Tudi sobotno jutro nam je postreglo s severozahodnikom namesto burje in spet smo  ob istrski obali navzgor cikcakali proti vetru. Popoldanski premor za plavanje in teoretični del tečaja smo naredili v zalivu Dalja.

 

Pod večer smo odjadrali do Umaga in Pirana, kjer smo opravljali formalnosti ob prečkanju državne meje, dan pa potem v Bernardinu zaključili z okusno, a preobilno pico.

Priprava na pot

Miran Tepeš

V preteklih dneh je vse bolj poletno vreme vabilo na morje, vendar smo ostali v marini in Skokico pripravljali za novo pot do Črne gore in Grčije.

Zlata je zašila podaljške za spray hood, Jon je na novo pobarval oznake za dolžino na sidrni verigi, sam pa sem imel opravke pod vodo in na jamboru. Z osi propelerja je bilo potrebno odstraniti nekaj metrov vrvi, ki smo jo zadnjič povozili pri Vrsarju.

Glede jadranja na jug se razmere, številke in korona-ukrepi dnevno spreminjajo, zato trenutno vem le to, da bomo pojutrišnjem odjadrali iz Izole, do kam pa bomo v prihodnjih tednih prijadrali, pa še ne vem. Verjetno bo potrebno nekaj korona-iznajdljivosti in prilagodljivosti. Prepričan sem, da bomo na Jabuki in Palagruži ter na morju med njima varni pred korono :).

Zakaj jadram?

Miran Tepeš

Nekateri se sprašujete, zakaj v teh časih jadram, medtem ko večina drugih jadralcev ne.

Odgovoril bom le zase.

Jadranje je moj način popotovanja in moj način življenja. Z jadranjem skrbim za svoje mentalno zdravje v teh morastih dneh omejitev, a hkrati je jadranje zame tudi posel in na jadrnici je moje delovno mesto. Pišem jadralske potopise, prodajam jadralske knjige, prirejam jadralske počitnice in tečaje jadranja. Od vseh teh dejavnosti državi plačujem davke.

Da bi vse to lahko počel še naprej, moram vaditi. Vadba je pri meni jadranje. »Vaja dela mojstra in mojster dela vajo«, pravi pregovor. Jadranje in nabiranje izkušenj je predpogoj za varno plovbo v različnih razmerah. Tečajniki, ko jih bo država končno spustila na morje, bodo od mene pričakovali, da jadranje obvladam.

Na upravi za pomorstvo imajo v teh dneh nekaj pomislekov glede varnosti jadralcev. Mislim da na slovenskem morju ni veliko jadralskih nesreč, ki bi zahtevale njihovo posredovanje, zase pa lahko trdim, da sem dovolj šolan, da znam brati vremenske karte, v preteklih desetletjih pa sem si na svetovnih morjih nabral tudi dovolj izkušenj, da se bom znašel in varno jadral tudi na domačem morju.

In še enkrat ponavljam, jadranje je najboljša oblika samoosamitve, če pa me moje delo tudi veseli, to verjetno tudi v teh časih še ni prepovedano.

Na morju so bile danes le sapice, zato je motor na Skokici “polnil akumulatorje” na poti do Izole.

Premor

Miran Tepeš

Malo skakalnega premora med jadralskimi prispevki. Filmska ekipa Olimpijskega kanala je naredila lepo zgodbo o skakalnem delu naše skakalsko jadralske družine:

https://www.olympicchannel.com/original-series/detail/footsteps-family-stories-from-the-balkans/footsteps-family-stories-from-the-balkans-season-season-1/episodes/meet-slovenia-s-first-family-of-ski-jumping/?sf219201582=1

Od petka naprej bodo spet na vrsti predvsem jadralski prispevki 🙂

Še vedno na kopnem

Miran Tepeš

Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.

Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.

Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.

Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.

V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.

Izola

Miran Tepeš

 

Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.

Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.

Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.

Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.

Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.

V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.

Jadranje čez Južni Atlantik – potopisno predavanje

Miran Tepeš

S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.

V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.

Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.

 

Pomlad prihaja

Miran Tepeš

V večerih med skakalnimi tekmami mi misli vse pogosteje uhajajo k toplejšemu delu leta. Čas namenjam tudi načrtovanju spomladanskih aktivnosti, ki bodo pri meni med drugim seveda povezane tudi z jadranjem. Pripravil sem program odprtomorskega jadralnega tečaja, ki ga bom izvedel konec maja in začetek junija:

Jadralni tečaji

Zimski dnevi tudi na severu Evrope in na azijskih obronkih Urala postajajo vse prijaznejši, a snega je povsod, kamor nas v marcu vodijo skakalne poti, še v izobilju.

 

Še vedno so zasnežene obale v Oselskem in Trondheimskem fjordu.

 

Jjezero v Nižnem Tagilu, kamor smo pred dnevi pripotovali z Norveške, pa bo verjetno potrebovalo še nekaj tednov, da se bo rešilo ledenega oklepa.

 

Le reka Kama v Permu vendarle že kaže bolj pomladansko podobo.

Pred tedni sva z Vilijem s podvodnega dela Skokice odstranila obloge vse do golega laminata, ki se bo zdaj sušil do aprila, ko bom imel spet čas za nadaljevanje prenove barke.