Še vedno na kopnem

Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.

Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.

Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.

Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.

V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.

Izola

 

Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.

Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.

Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.

Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.

Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.

V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.

Jadranje čez Južni Atlantik – potopisno predavanje

S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.

V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.

Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.

 

Pomlad prihaja

V večerih med skakalnimi tekmami mi misli vse pogosteje uhajajo k toplejšemu delu leta. Čas namenjam tudi načrtovanju spomladanskih aktivnosti, ki bodo pri meni med drugim seveda povezane tudi z jadranjem. Pripravil sem program odprtomorskega jadralnega tečaja, ki ga bom izvedel konec maja in začetek junija:

Jadralni tečaji

Zimski dnevi tudi na severu Evrope in na azijskih obronkih Urala postajajo vse prijaznejši, a snega je povsod, kamor nas v marcu vodijo skakalne poti, še v izobilju.

 

Še vedno so zasnežene obale v Oselskem in Trondheimskem fjordu.

 

Jjezero v Nižnem Tagilu, kamor smo pred dnevi pripotovali z Norveške, pa bo verjetno potrebovalo še nekaj tednov, da se bo rešilo ledenega oklepa.

 

Le reka Kama v Permu vendarle že kaže bolj pomladansko podobo.

Pred tedni sva z Vilijem s podvodnega dela Skokice odstranila obloge vse do golega laminata, ki se bo zdaj sušil do aprila, ko bom imel spet čas za nadaljevanje prenove barke.

13.10. Villasimius, Sardinija

Darko je ponoči prišel na barko “crknjen kot pes” – vsaj tako je rekel :).

Zjutraj sva s prvim svitom odjadrala proti vzhodu in po nekaj urah lahkotnega jadranja spustila sidro v zalivu pri naselju Villasimius na jugovzhodu Sardinije.

Kislo jutro se je razvilo v veder in vetroven dan, ki sva ga izkoristila za potep po kopnem in za rekreacijo.

Lepe plaže so na tem delu Sardinije in lepa zelena narava. Ob obali in po gričih v zaledju so razkošna počitniška naselja, vmes pa igrišča za golf.

Aktiven dan na kopnem sva zaključila ob pici na terasi nad marino s pogledom na zahod čez zaliv, na žareče večerno nebo.

Jutri odjadrava proti otočju Egadi na zahodu Sicilije.

 

Vila do Porto, Santa Maria

10.7.  Jugovzhodnik se je včeraj zvečer polegel in ponoči obrnil na vzhodnik, zato sva že ponoči izplula iz Angre. Današnji cilj je bil Sao Miguel, a vzhodnik čez dan ni hotel obrniti na severovzhodnik, zato sem bil prisiljen jadral nekoliko bolj proti jugu, kot bi si želel. Pred Sao Miguelom sva se z Zlato odločila, da današnjo etapo podaljšava še za 50 milj do Santa Marije, ki med azorskimi otoki leži najbolj na jugu in hkrati najbliže Madeiri.

Čez noč in dopoldne sva pri 10-12 vozlih vzhodnika orcala proti jugovzhodu, sredi dneva sem moral v zavetrju Sao Miguela zagnati motor, popoldne pa je veter vendarle obrnil na severovzhodnik in jadranje je z 18 vozli vetra v bok postalo hitrejše.

Sredi dneva sva jadrala kakšnih 15 milj mimo Sao Miguela, proti večeru pa se je na obzorju prikazala Marija in potem izginila v temi. Sredi noči sva zavila okoli jugozahodnega rta v zaliv pod trdnjavo Bras in pristala v marini Vila do Porto.

Skokica bo do prihodnjega tedna počakala na sidrišču v Walvis Bayju. V prihodnjih dneh imamo nekaj rednih srečanj in sestankov v Švici, v ponedeljek pa se vrnem v Namibijo in s Skokico bova odjadrala čez Atlantik.