Dugi otok, Pašman in Sukošan

Miran Tepeš

Po burnem prečenju Jadrana smo včerajšnje dopoldne preživeli v mirnem zavetju pristanišča Sali na Dugem otoku.

Maja in Damjan sta že navsezgodaj z ladjo odpotovala proti domu, ostali pa smo se rekreirali po poteh okoli Salija.

 

Popoldne se je burja nekoliko okrepila, zato smo odvezali vrvi in odjadrali proti Žutu in med otoki naredili nekaj obratov v veter in nazadnje sidro spustili v mirnem zalivu Žinčana na Molatu. Dneva je bilo potem ravno še dovolj za malo daljši sprehod čez otok do frančiškanskega samostana na obali nasproti Biograda.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa smo ob sončnem vzhodu z rahlim vetrom odjadrali proti vzhodu in okoli Pašmana do Sukošana, kjer smo na krov barke dobili novega sopotnika, Aljošo, z barke pa se je izkrcal Jan.

Popoldne se je okrepil maestral s katerim smo jadrali po Pašmanskem in Zadarskem kanalu navzgor proti severozahodu in cikcakali med celino ter otokoma Pašman in Ugljan.

Vmes smo si spotoma dovolj od blizu ogledali zadarske morske orglje, da smo lahko slišali tudi morske orgelske zvoke, ki jih delajo valovi.

Nekaj jadrnic smo srečali na poti in potem tekmovali s tistimi, ki so, tako kot mi, jadrale proti vetru.

Na severu Ugljana smo zavili na zahod in potem mimo Rivnja in Sestrunja odjadrali do Dugega otoka, kjer smo Skokico zvečer privezali ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugoslovanske mornarice.

 

Čez Jadran proti burji

Miran Tepeš

V sredo smo si na barki pripravili okusno večerjo. S piščančjimi ocvrtki se je še posebej izkazal Jan.

Četrtek je posadka izkoristila za izlet v San Marino, mene pa je čez dan zabavalo nekaj pisarniškega dela in redni video izobraževalni seminar o covidu, vse v povezavi z mojim delom pri skokih.

Popoldne so se moji sojadralci nabrušeni vrnili iz San Marina in si zaželeli nočnega jadranja. Nisem bil prepričan, da je to najboljša ideja, saj je bila za naslednja dva dni čez cel Jadran napovedana kar krepka burja, ki za nas pomeni 120 milj in skoraj 24 ur jadranja v veter po razburkanem morju. Svetoval sem jim, da bi se na razgibano morje morda raje podali v petek zgodaj zjutraj in bi se tako z valovi spopadali podnevi, a si jih je večina vseeno zaželela razgibanega nočnega jadranja. Vedel sem, da nam valovi ne bodo pustili počitka, da bi ponoči kdo lahko spal takrat ko ne bo dežural na krovu, a sem vseeno sprejel izziv. Plovba do Riminija je bila očitno preveč mirna in posadka si je pač želela večjih izzivov.

Manca nam je pred odhodom na hitro pripravila rižoto, potem pa smo zvečer iz mirnega zavetja marine odjadrali na morje.

Prvih nekaj ur je burja pihala le z okoli 15 vozli hitrosti in tudi valovi so bili pod enim metrom višine, zato smo lahko jadrali s polnimi jadri kar ostro v veter ter nabrali nekaj višine proti vetru.

 

Ponoči se je burja vse bolj krepila, valovi pa so se višali. Burja je najprej presegala 20 vozlov in jadra smo dvakrat skrajšali, sredi noči smo bili pri 25 vozlih in tretji krajšavi, proti jutru pa se burja tudi med sunki skorajda ni več spustila pod 30 vozlov in nad krovom Skokice smo imeli razpete le še tretjino genove. Valovi so se neprestano prelivali čez krov barke in o kakšnem orcanju sploh nisem več premišljeval. Upočasniti je bilo potrebno barko, da se nismo prehudo zaletavali v valove. Razmere so nam omogočale varno jadranje le še z vetrom v bok in naša smer jadranja se je vse bolj pomikala proti jugovzhodu, proti južni Dalmaciji. Jadranje med nekajmetrskimi valovi že nekaj časa ni bilo udobno, a poskrbeti je bilo potrebno, da je bilo vsaj varno. Pred zalivanjem prekipevajočih valov in pred hladnim vetrom nas je tudi tokrat kar dobro ščitil »šotor«, ki smo ga namestili nad kokpit, a popolnoma suhi vseeno nismo bili.

 

Z jutrom se je burja spustila pod 30 vozlov, da smo na jambor spet lahko dvignili na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro, ki nam je omogočilo lahko orco. Naša smer jadranja se je tako z Visa dvignila proti Severni Dalmaciji, nekam proti Kornatom.

 

Čez dan je burja še nekoliko oslabela, valovi so se razpotegnili, jadra smo postopoma podaljševali in jadrali vse bolj ostro proti vetru.

Barko smo usmerili na jug Dugega otoka in v preliv Proversa nad Kornati. Jadranje je spet postalo užitek, lahko pa smo vmes nadoknadili nekaj izostalega spanca. Že pred odhodom iz Riminija sem se po telefonu prepričal, da je sezonski morski mejni prehod v Saliju še vedno odprt.

 

Pred Dugim otokom je veter skorajda izginil, da smo za dve uri zagnali motor, a se je burja pred Kornati vrnila in nam popestrila jadranje med otoki do Salija.

Pri policaju in cariniku smo zvečer uspeli opraviti hrvaške vstopne formalnosti, kdaj nam jih bo uspelo zaključiti tudi pri luškem kapitanu, pa še ne vem. Na vratih luške kapitanije piše, da je do ponedeljka zaprto. Del večerje smo pojedli v konobi na obali, palačinke so posadko pričakale ob vrnitvi na Skokico, večer pa smo zaključili z ogledom filmov z jadralskih poti po svetu.

Rimini

Miran Tepeš

Za razliko od burne Barcolane, nas je tokrat proti Riminiju pospremil precej šibak severnik.

Na poti proti jugu so se mi včeraj na Skokici pridružili Bojan, Damjan, Maja, Jan in Manca. Veter nas je s hitrostjo primerno za spodobno jadranje osrečil le zvečer mimo Umaga in potem še danes zjutraj zadnjih nekaj ur pred pristankom, vmes pa je bil veter tako šibak, da smo jadrom dodali pomoč motorja.

Mirna in sproščujoča je bila nočna plovba od Istre čez Severni Jadran, kmalu za tem, ko smo  barko opoldne privezali v marini, so Rimini obiskale nevihte.

Barcolana / Barkovljanka 2021

Miran Tepeš

Ponoči je v marini žvižgalo okoli jamborov in jutranji pogled na vremenske napovedi na računalniku mi je narisal nasmeh na obraz :). Skokica zaradi svoje teže pač potrebuje nekaj več vetra od regatnih bark, da se premakne in vremenska napoved je še naprej obetala burjo.

Uroš je po včerajšnjem treningu žal “omagal” in smo zato proti Barkovljam zjutraj odpluli le štirje na krovu Skokice – po starosti: Gregor, Miran, Jelko in Tomaž. Slednjega smo danes izbrali, da bo kriv za vse morebitne težave med jadranjem. To pomembno funkcijo pač pridobiš, če si najmlajši :).

Burja je iz Trsta proti Izoli pošiljala zoprne valove, zato smo raje najprej zavili proti Ankaranu in potem v zavetju Debelega rtiča dvignili jadra, ter odjadrali proti Barkovljam. Bolj kot smo se bližali bojam na startni črti, močnejši sunki burje so “bombardirali” morje, a vmes veter v povprečju ni presegal 20 vozlov.

Za vsak slučaj smo glavno jadro pustili na tretji krajšavi in počakali na start. Razvili smo še genovo in kar dobro startali. Veter se je po startu okrepil nad 30 vozlov, a je postal bolj enakomeren, zato genove nismo prav dosti skrajšali. Bal sem se starta, ko je gneča in veter v krmo, a je tokrat vsaj za nas vse skupaj potekalo gladko in brez hudega stresa :).

Z oddaljenostjo od obale so se valovi večali in nagibali barko, zato sem moral kar skrbno krmariti, da smo jadrali v željeno smer. Kmalu smo z vetrom v polkrmo jadrali z desetimi vozli hitrosti, po valu navzdol pa tudi hitreje. Morje je postajalo vse bolj belo, razpenjeno.

Paziti sem moral na barke okoli nas, ki so imele nekatere na jamborih napetih preveč jader in so jih zato sunki burje polagali in obračali v veter.

Enega od takšnih “napadov” na Skokico so s svojo barko uprizorili Avstrijci, a sem se jim uspel izogniti – glej video  Skokica na Barcolani.

Pred prvo bojo pri Debelem rtiču je veter zelo oslabel in je neprestano menjal smer, da nekajkrat nisem vedel, kam bi bilo najbolj pametno jadrati in smo malo begali po morju do boje, kjer se je burja spet začela krepiti.

Skrajšali smo jadra in do druge boje ter naprej je šlo ostro v veter. Sunki burje so se krepili in ko nas je začelo preveč polagati, smo še dodatno krajšali jadra. Kmalu smo spet pristali na tretji krajšavi in tretjini genove, a smo bili hitrejši od sosedov na regatnem polju, ki so se mučili s večjimi jadri.

Cikcakali smo po regatnem polju proti gradu Miramare in delali obrate v veter na deset minut, da se od direktne smeri ne bi preveč oddaljili. Dvakrat vmes so nas k hitremu obratu prisilile tudi barke na prednostnih uzdah, ko sem pozno spoznal, da nismo dovolj hitri, da bi prečkali pred njihovim premcem.

Pred tretjo bojo je veter v povprečju nekoliko oslabel, krepiti pa so se začeli sunki burje, ki se je vrtinčila čez hrib in so zato sunki kot nekakšne vetrne “bombe” padali na morje in v hipu razpenili morje v okolici barke in jo včasih krepko nagnili.

Objadrali smo bojo in obrnili proti cilju pred Trstom. Nekoliko čudno se mi je zdelo, da na nekaterih barkah že kmalu po obratu za Miramarom pospravljajo jadra, a na radijski postaji nismo slišali nobenega obvestila o skrajšanju regate, le informacijo, da je zmagala jadrnica “Arca”.

Veter je mimo Barkovelj slabel in morje je bilo mirno, občasno pa so še vedno prihajali močni sunki burje. Odločil sem se, da podaljšamo jadra, da bi bili čimprej na cilju. Toda sunki burje so nas zaradi prevelikih jader občasno precej polagali in obračali v veter, da smo proti cilju kar preveč vijugali.

Regato v močnem vetru bi končali popolnoma brez škode, če nas pred Barkovljami nebi “napičila” slovenska barka in nam skrivila ograje. Fantje na barki, ki smo jo prehitevali so snemali in menjavali strgano genovo ter kričali drug na drugega, pri tem pa je krmar pozabil na krmilo in njihova barka je zavila ostro v levo ter se nam s premcem zaletela v bok, preden bi se jim lahko izognil. Ko sem jih vprašal, kaj delajo, sem namesto opravičila dobil odgovor, da smo se jim mi nastavili ??

Iz spoštovanja do krmarja ne bom napisal, kdo je bil za krmilom, saj vem, da se ni zaletel namenoma.

Poravnali smo ograjo in odjadrali še zadnjo miljo do cilja pred Trstom, sunki okrepljenega vetra pa so nas pred ciljem že kar preveč polagali in ne vem, zakaj nismo skrajšali jader.

Po cilju smo pospravili glavno jadro in potem s polovico genove in s tridesetimi vozli burje v krmo odjadrali proti Izoli. Veseli smo bili živahnega in dobrega jadranja na regati in to proslavili s potico, po prihodu v marino v Izoli pa doživeli hladen tuš. Na internetu, ko sem iskal rezultate Barcolane, sem videl, da so nam regato razveljavili že po prihodu v cilj.

Regatni odbor je regato najprej skrajšal in cilj prestavil na tretjo bojo pri Miramaru (te informacije mi na radijski postaji nismo slišali), potem pa opoldne regato odpovedal za jadrnice pod dvanajst metrov in razveljavil rezultate tudi tistim, ki smo bili do takrat že skozi cilj pri Miramaru. Med temi “osmoljenci” smo bili žal tudi mi. Rezultati daljših bark, ki so v cilj prišle za nami, so obveljali ??

Razočarani smo bili nad odločitvijo organizatorja, saj so bile razmere na regatnem polju sicer zahtevne, a obvladljive in nevarne le za tiste, ki so pretiravali z jadri, ali pa so regatirali z barkami, ki so bolj primerne za manjša jezera.

Vseeno nam bo v mislih ostal spomin na lep, vetroven, živahen in pester jadralski dan preživet v Tržaškem zalivu.

Tržaška burja

Miran Tepeš

Vremenska napoved za Barcolano že dolgo ni bila tako lepa in po dvoletnem premoru se bomo spet udeležili ene malo bolj poskočne regate.

Včeraj sem šel po startne številke v Barkovlje in spotoma v tržaškem pristanišču opazoval od burje razpenjeno morje.

Preko 50 vozlov vetra so namerili sredi dneva in burja je organizatorjem največje regate odpihnila vse obalne prireditve.

Danes so bile razmere na morju nekoliko boljše, da smo s Skokico lahko odjadrali na sprehod po Tržaškem zalivu. Nekaj treninga smo vendarle potrebovali, da se bomo jutri bolje znašli med množico jadrnic na regatnem polju.

Jadra so mi na krovu barke pomagali napenjati Gregor, Jelko, Tomaž in Uroš, a smo morali jadra že takoj za Izolo kar krepko skrajšati, saj se je burja okrepila nad 30 vozlov. Tretja krajšava glavnega jadra in tretjina genove je bila dovolj za hitro in uravnoteženo jadranje čez Koprski zaliv in mimo Debelega rtiča do Trsta. Vmes smo za vajo naredili nekaj obratov v veter in ugotovil sem, da še nismo zarjaveli.

Le malo jadrnic je bilo videti na morju, povsem drugače, kot je sicer pred Barcolano.

Pred Trstom smo obrnili, malo podaljšali jadra in odmetuljčkali nazaj proti Izoli. Na barki smo sicer imeli tudi spinaker, a si ga nisem upal dvigniti na jambor in glede na vremensko napoved z zmerno burjo predvidevam, da ga tudi jutri ne bomo uporaljali.

Potepanje po Istri 4 – Tekma z dežjem

Miran Tepeš

Noč na nedeljo je bila ponovno zelo deževna, a nevihtam navkljub je ozračje ostalo mirno. Zjutraj so se plohe in nevihte preselile na vzhod, od koder je začel pihati sprva sramežljiv vzhodnik, z zahoda pa se je začelo jasniti.

Vremenska napoved je za popoldne in zvečer ter za cel ponedeljek napovedovala novo pošiljko dežja in neviht, zato sva s Tomažem iz zaliva pred Banjolami odjadrala že zjutraj. Vetra z obale je bilo sprva le za okrog šest vozlov, a po mirnem morju se da tudi s šibkim vetrom prav lepo jadrati.

Srečala sva ribiče, ki so se v spremstvu številnih galebov vračali z nočnega ribolova.

Pri Brijonih se je veter okrepil in Skokica je pospešila. Zaradi neugodne vremenske napovedi za ponedeljek sem se odločil za vrnitev domov. Prejšnje dni sem užival v lahkotnem jadranju, zdaj pa se mi je začelo muditi, saj sem želel prehiteti za zvečer napovedan dež.

Dokler je pihal vzhodnik, je bilo jadranje kar hitro, pred Rovinjem pa je veter začel slabeti in obračati na jugovzhodnik, s katerim sva potem metuljčkala do Vrsarja, kjer se je Tomaž izkrcal.

Po odhodu iz Vrsarja se je pooblačilo in jugo se je spet nekoliko okrepil. Jadranje je postalo živahnejše, oblaki z zahoda po so čez Jadran s seboj začeli prinašati dežne plohe.

Do Umaga je barka ostala suha, potem pa je začelo rositi in veter je žal skoraj popolnoma izginil. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile plohe tako mirne. Dostikrat se veter pred prihodom plohe okrepi, danes pa je bilo ravno obratno in je dež odnesel še tiste sapice, ki so se prej plazile po morju.

V Piranskem zalivu sem spet dobil spremstvo delfinov.

Po obisku pri policajih na mejnem prehodu v Piranu sem odplul proti Izoli. Dež je ponehal in platnena streha, jadra ter druga platna na barki so se spotoma posušila, da sem jih lahko še pred prihodom v Izolo normalno pospravil.

Temni oblaki, ki so napovedovali nov dež, me niso več zanimali. 🙂

 

 

Potepanje po Istri 3 – Izlet na Kvarner

Miran Tepeš

Po mirni noči na sidrišču se je naredilo lepo jutro, ko pa je začela pihati še burja, je dan postal že kar kičast :).

S Tomažem sva se zjutraj, ko je zapihalo, odločila, da si bova zajtrk naredila med jadranjem. Dvignila sva glavno jadro in nato še sidro ter iz zavetja otokov odjadrala proti svetilniku na Porerju. Geografskega cilja si danes nisva postavila, cilj je bil jadranje in uživanje v lepem sončnem in vetrovnem vremenu na morju.

Prvo uro so nama družbo med jadranjem delali delfini. Mimo Kamenjaka se je burja še nekoliko okrepila, zato sva skrajšala jadra, da se Skokica ne bi preveč nagibala in pretrdo zaletavala v valove, ki so se za Kamenjakom na Kvarnerju povišali.

Vremenska napoved je kazala, da bo burja na Kvarnerju dopoldne oslabela, a ker razmere na morju niso kazale na to, sva nadaljevala s hitrim jadranjem proti Unijam. Odločil sem se, da bova na jugovzhod jadrala, dokler bo hitrost barke presegala pet vozlov, če pa bova medtem prijadrala do Unij, bo pa sploh vse super. 

Jadranje je bilo potem hitro še dve uri, nekaj milj pred Unijami pa je burja začela pešati, morje pred nama se je zgladilo in Skokica je jadrala vse bolj počasi. Nič več ni kazalo, da bi Unije na jadra lahko dosegla v doglednem času. Vremenska napoved je bila danes vendarle pravilna.

Skokico sva obrnila nazaj proti Istri, jadra prestavila na levo stran in jih razvila do konca, da bi čim bolje izkoristila preostanek burje. Nazaj je šlo veliko bolj počasi, saj so naju dodatno zaustavljali še valovi, ki so pojemali veliko počasneje od vetra.

Pred Kamenjakom je burja popolnoma opešala, zato sem zagnal motor in kmalu sva mimo prvih otočkov pred Medulinskim zalivom zavila v Portič. Na tem priljubljenem sidrišču danes ni bilo veliko jadrnic. Popoldan sva si popestrila s sprehodom in tekom po Kamenjaku, zvečer pa sva se preselila pred Banjole in kjer je bil danes za kuhanje večerje zadolžen Tomaž, sva se sprehodila do picerije v vasi na hribčku 🙂 in med uživanjem v okusni pici navijala še za naše odbojkarje ter se na koncu veselila njihove zmage.

Potepanje po Istri 2 – Barvit dan

Miran Tepeš

Ponoči se mi je na Skokici pridružil Tomaž, potem pa sva se zasidrala ob otočku Sv. Juraj na vhodu v vrsarsko luko.

Otok je ponoči nudil dobro zavetje pred južnim vetrom, proti jutru pa je z druge strani privršala tramontana in Skokico odsidrala. Zbudilo me je rožljanje verige in stekel sem h krmilu ter zagnal motor, a je sidro spet prijelo še preden bi se srečali z otokom.

Popolnoma sem se zbudil. Pogledal sem po okolici, da bi ocenil, kaj bi bilo najboljše storiti. Na severu so bili temni dežni oblaki, na jugu je bilo nekoliko bolj svetlo, na privetrni strani otoka v naraščajočem vetru ni pametno ostati, severni veter pa je za pot na jug kar ugoden, sploh pa ker so večerne napovedi za danes obetale južni veter.

Ni bilo potrebno veliko premišljevati, dvignil sem sidro, razvil genovo in Skokico usmeril na jug proti Rovinju in naprej. Kmalu se mi je na krovu pridružil Tomaž, ki ga direndaj ob prihodu tramontane pred tem ni kaj dosti motil :).

Za lepih šest vozlov hitrosti je zadoščalo že tričetrt jadra, za Rovinjem pa sva genovo razvila do konca. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu. Za nama so čez Jadran nad Istro prihajale plohe in podobno je bilo tudi spredaj, le nad nama je bilo nebo svetlo.

Opazovala sva lahko barvito igro sonca dežja in oblakov v okolici, plohe pa so se danes Skokici izogibale.

 

Mimo Brijonov je severnik začel slabeti, pred Pulo pa je izginil, zato sva zvila genovo, zagnal sem motor in po pol ure plovbe sva zavila na sidrišče med otočki Frašker, Fraškerič in Veruda.

Popoldne so se po nebu še naprej sprehajali temni oblaki, proti večeru pa se je zjasnilo. In ja, morje je bilo tudi danes ravno še dovolj toplo za plavanje :).

Potepanje po Istri 1

Miran Tepeš

Po ruskem tednu, ki sem ga preživel ob skakalnicah nad reko Kama, sem se za nekaj dni spet lahko preselil na barko :).

Vremenske napovedi za ta teden obetajo precej pestro in mokro vreme na morju (in ne samo na morju), a včeraj mi je vendarle uspelo ujeti precej lep in topel jadralski dan. Vetra z juga je bilo ob istrski obali ravno prav, da ni dvignil prevelikih valov in je bilo mogoče dobro jadrati ostro v veter.

Delfinov sem letos ob istrski obali videl veliko več kot na ostalem delu Jadrana. Zadnjič sem jih videl celo v Simonovem zalivu, pred vhodom v izolsko marino. Kaže, da jim ribe na severu bolj teknejo kot na jugu.

Po nekaj urah živahnega cikcakanja sem Skokico popoldne zasidral v zalivu pred Červarjem, ki nudi dobro zaščito pred valovi z juga. Dan sem zaključil s sproščujočim tekom ob obali in med oljčnimi nasadi.

Tudi današnji dan se je začel s sončnimi žarki, a se je kmalu pooblačilo. Vetra z juga je bilo dopoldne nekaj manj kot včeraj, a še vedno dovolj za lepo jadranje. Odjadral sem na odprto morje. Po eni uri jadranja v veter proti jugu sem obrnil na vzhod proti Poreču in pred obalo obrnil spet na jug.

Z jugozahoda so čez Jadran začeli prihajati vse temnejši oblaki, zato sem kmalu spet zavil proti obali in sidro opoldne spustil v zalivu v zavetju otočkov pred Vrsarjem. Komaj sem se dobro zasidral, se je že ulilo z neba.

Plohe so prihajale in odhajale, vmes pa je bilo dovolj premora za sprehod in tek ob obali.

Dan se mi je začel s pogledom na vzhajajoče sonce in tudi zvečer je sonce za kratek pozdrav našlo luknjo med oblaki.

Iz Benetk domov

Miran Tepeš

V soboto dopoldne smo se od Benetk in Beneške lagune poslovili in ob severni obali severnega Jadrana odjadrali proti Lignanu. Prvo uro ali dve nas je z dvema vozloma nasprotnega toka zavirala nastopajoča plima, ki je po kanalih v Beneško laguno pošiljala vodo, potem pa je naša hitrost počasi vendarle zlezla nad štiri vozle. Hitreje na jadra pač ni šlo, saj vetra ni bilo v izobilju.

Jadrali smo nekaj milj od obale in se izogibali školjčiščem, ki so v morju postavljena pred obalnimi naselji. Najprej nam je pihalo v bok s severa, potem z juga, popoldne pa se je veter obrnil na zahodnik in smo metuljčkali po precej mirnem morju. Dan smo si popestrili s preizkušanjem krmarjenja z zasilnim krmilom.

Pred Lignanom se je veter nekoliko okrepil, zato smo naše jadranje podaljšali v večer, cilj pa prestavili v Piranski zaliv.

Nekaj ladij smo srečali na poti, proti večeru, ko smo bili že čez slovensko mejo, pa je veter izpuhtel in zagnali smo motor.

Sidro smo zvečer spustili pred starimi skladišči soli v Portorožu. Sidrišče je bilo dobro zapolnjeno s številnimi kar velikimi jadrnicami in motornimi barkami.

V nedeljo zjutraj nas je pozdravila lepa burja, sončen dan pa smo izkoristili za živahno jadranje po Piranskem in Koprskem zalivu, potem pa Skokico za nekaj dni privezali v domači marini v Izoli.

Nočni “skok” do Beneške lagune

Miran Tepeš

Iz Riminija smo včeraj popoldne odjadrali proti severu. Prijazen vzhodnik nas je pospremil mimo številnih črpalnih ploščadi.

Plinske ploščadi so do večera ostale za nami, žal pa je oslabel tudi veter in se potem po nekaj urah v drugem delu noči okrepljen vrnil, ko smo jadrali mimo delte Pada.

Zvezde in svetilniki so nam kazali pot proti južnemu vhodu v Beneško laguno, le številna školjčišča na tem območju še vedno niso prav nič označena s kakršnimikoli svetlobnimi znaki.

Školjčišča smo tokrat pustili nedotaknjena in proti jutru skozi preliv zavili k ribiškemu mestecu Chioggia. V enem od mestnih kanalov smo ob obali našli prosto mesto, kjer je ena od ribiških ladjic ravno odšla na jutranji ribolov.

Na izpraznjeno mesto smo privezali Skokico v upanju, da se ribiči ne bodo prav kmalu vrnili.

Pustili so nas spati le štiri ure, potem pa smo se jim morali umakniti.

Izpluli smo iz Chioggia-e in pot nadaljevali proti severu po plovnem kanalu ob dolgem ozkem otoku Pellestrina na robu Beneške lagune. Pot proti Benetkam so nam kazali leseni stebri na obeh straneh plovne poti. Vseskozi je pihal severnik, zato smo do Benetk pripluli zgolj s pomočjo motorja. Pri Lidu smo zavili v levo povprek preko lagune in do centra Benetk pluli mimo nekaj manjših otokov.

Po “obveznem” foto-izletu mimo Markovega trga smo zavili nazaj proti otoku Santellena, kjer smo v tamkajšnji marini privezali barko. Popoldne smo Benetke spoznavali po kopenskih poteh, dan pa smo zaključili z okusnimi Karlovimi palačinkami :).

San Marino in Rimini

Miran Tepeš

Noč na sredo bi bila čisto sproščujoča, če se pred nami ne bi neprestano bliskalo. Vetra je bilo le za odtenek, morje le rahlo vzvalovano, nevihte pa so se bližale.

A so počakale do jutra in s seboj prinesle tako zaželjeni veter, ki je pospešil Skokico. Pred pasom neviht smo zjutraj skrajšali jadra, potem pa so se oblaki nad nami razmaknili in se za nami spet zagrnili.

Na Skokico ni padla niti kaplja dežja. Lahko smo le uživali v pogledu na mavrice v okolici in na stebre ploh, ki so podpirali oblake.

 

Vse hitreje smo proti italijanski obali jadrali med številnimi plinskimi črpalnimi ploščadmi in ribiškimi ladjami in do Riminija prijadrali že zgodaj popoldne.

 

Barko smo privezali v marini na vhodu v mestno pristanišče, lepo popoldne pa izkoristili za sprehod ob obali in med mestnimi znamenitostmi iz rimskih časov.

Danes smo se že zgodaj odpravili proti avtobusni postaji v centru mesta in se potem odpeljali na hrib v San Marino.

 

Sprehodili smo se po osrednjem hribu z obrambnimi stolpi na grebenu, uživali v razgledu in si potem ogledali še staro mestno jedro glavnega mesta državice, ki je tudi najstarejša republika.

Spet na jug

Miran Tepeš

Popoldne smo se v Izoli vkrcali na Skokico in z rahlim maestralom mimo Pirana odjadrali na jug.

Aljaž in Karel sta tokrat z menoj na poti čez Severni Jadran. V petih ali šestih vozlih vetra nismo bili najhitrejši, a jadranje s štirimi vozli hitrosti je bilo vseeno lepo, dokler za Savudrijo veter ni opešal in smo jadrom v pomoč dodali motorni pogon.

Za popestritev dogajanja na poti čez 130 % Piranskega zaliva so poskrbeli hrvaški ribiči ter slovenski in hrvaški policaji.

Že nekajkrat sem videl to predstavo med jadranjem po Piranskem zalivu. Najprej hrvaški ribič povleče mreže čez Piranski zaliv, potem priglisirajo slovenski policaji in ribiče opozorijo,

da se nahajajo v slovenskem morju, potem priglisirajo hrvaški policaji in Slovence opozarjajo, da so v hrvaškem morju in potem policaji krožijo drug okoli drugega in določajo mejo v Piranskem zalivu, medtem pa hrvaški ribiči še naprej lovijo ribe v slovenskem morju :).

Zvečer se je pojavilo nekaj več severnika, ki daje upanje, da se bomo kmalu spet lahko s primerno hitrostjo premikali samo na veter.

Hrvaški maestral in slovenska burja

Miran Tepeš

Jutro v zalivu pred Funtano je bilo mirno, preveč mirno in morje gladko. Nikamor se mi ni mudilo, zato sem še malo poležal, potem pa sem dal v vodo sup in odveslal po zalivu in med otoke proti Vrsarju. Za dodatne vaje iz ravnotežja so poskrbele turistične barkače in ladje, katerih kapitani si za plovbo proti Vrsarju niso izbrali najkrajše poti po odprtem, temveč zavito pot po prelivih med otočki, kjer sem veslal. In ladje so valovale morje in moj sup je poskakoval na valovih in eni skupini turistov sem naredil veselje, ko so me valovi prekucnili v vodo.

Pozno dopoldne je zapihal maestral in odjadral sem lahko na pot proti severu. Sprva sem se za prehod meje nameraval ustaviti v Poreču, pa je lepo pihalo in sem jadral še naprej do Novigrada.

Na morju je bilo kar živahno in dosti jadrnic je križarilo ob istrski obali. Po postanku v Novigradu sem z maestralom odjadral naprej proti Sloveniji, a je pred Umagom veter oslabel in se mešal iz različnih smeri. Zavil sem k obali, spustil sidro in počakal uro ali dve, da je začela pihati živahna burja.

Spet sem dvignil jadra, jih skrajšal in potem pod večer z nekaj obrati v veter čez Piranski zaliv odjadral do Pirana in po postanku pri mejnih policajih zvečer še naprej do Izole.

Nekaj dni bo Skokica zdaj počakala v marini, v torek popoldne pa odjadramo čez severni Jadran proti Riminiju.

Še je prostor na barki na našem jadranju proti San Marinu,  zato se lahko še vedno prijavite.

Medulin – Banjole – Funtana

Miran Tepeš

Vremenska napoved za ponedeljek ni bila najbolj prijazna, zato smo že zjutraj zapluli do marine v Pomerju, kjer je Marinka prejšnji teden pustila avto. Uroš in Marinka sta se z otrokoma izkrcala in odpeljala domov, jaz pa sem med otočki odjadral iz Medulinskega zaliva. Kar naporno je za starše, ko so otroci bolani in jokajo, še zame je bilo včasih naporno te dni, a jaz si bom v naslednjih dneh vsaj lahko spočil ušesa :).

Na radarski sliki padavin sem videl, da imam do prihoda dežja in hladne fronte še nekaj ur časa, zato sem izkoristil najprej vzhodnik in nato kratkotrajen jugo, da sem odjadral na zahodno stran Istre. Med jadranjem mimo Kamenjaka in svetilnika Porer sem videl, da z zahoda in severa že prihajajo temni oblaki, ko sem bil pri Banjolah pa je začelo grmeti in sem nad Pulo videl, kako strele sekajo v tla.

Pospravil sem jadra, zavil v zaliv Paltana, spustil sidro in počakal na prihod nevihte. Kmalu je krepko zapihalo, najprej toplo z juga, nato ledeno s severa, ulilo se je, nevihta pa je šla mimo bolj vzhodno.

S presledki je deževalo večino popoldneva, veter pa se je ustalil pri 20 do 25 vozlih burje. Proti večeru so se oblaki začeli razmikati, čoln sem dal v vodo in odveslal v Banjole.

Med sprehodom in tekom ob obali sem ugotovil, da sem zdaj že spet pri močeh :).

Burja je ponoči oslabela in jo je bilo zjutraj dovolj le še za lahkotno jadranje. Med jadranjem po mirnem morju sem do Brijonov lahko zašil nekaj načetih šivov na glavnem jadru, dokler se burja ni okrepila in je jadranje postalo hitrejše. Na morju je bilo kar dosti jadrnic, z nekaterimi smo se prehitevali, z drugimi srečevali.

 

Pred Rovinjem je veter oslabel, zato sem ob Sv. Andriji spustil sidro in počakal na popoldanski maestral, vmes pa opral blazine, ki so nastradale med izbruhom epidemije “trebušnega virusa” :).

Popoldne sem mimo Rovinja in Vrsarja odjadral do Funtane.

Skokico sem zasidral v zalivu in ker je bilo na soncu spet toplo, sem najprej zaplaval po zalivu, nato pa odveslal do kampa in si privoščil nekaj teka čez travnike, sadovnjake, gozdičke in ob obali. Za razliko od malo zasedenih kampov na jugu Istre, so kampi v Funtani in proti Poreču za moj okus kar preveč polni. Z veseljem sem se vrnil v mir, ki mi ga nudi moja barčica.

Kvarnerski in severno-dalmatinski otoki

Miran Tepeš

V petek smo se ob Lošinju za kopanje ustavili v zalivčku pred Čikatom, med postankom pa sem dopoldne po telefonu v kamp v Čikatu in v marino v Malem Lošinju povprašal po serviserju za hladilnike. Iz marine so mi posredovali kontakt mojstra, s katerim sem se presenetljivo na hitro lahko dogovoril za popravilo hladilnika.

Dvignili smo sidro in odpluli nazaj v zaliv in do marine v Malem Lošinju, kjer si je mojster na Skokico najprej prišel ogledati, kaj je potrebno narediti, čez nekaj časa pa se je vrnil z opremo za varjenje, s črpalko, merilnimi napravami in s plinsko jeklenko. Mojster je potem najprej zavaril odlomljeno bakreno cevko, nato spojil kompresor in izparilnik, izčrpal preostali plin iz sistema in na koncu vse skupaj napolnil z novim utekočinjenim hladilnim plinom. Popravilo sicer ni bilo poceni, a opravljeno je bilo hitro in hladilnik zdaj deluje :).

Popoldne se je zbudil veter in z maestralom smo z Lošinja mimo Ilovika odjadrali do Silbe, kjer nam je pred nočjo ostalo ravno še dovolj časa za plavanje, sprehod in tek po severnem delu otoka.

 

Po mirni noči v zavetrnem zalivu na severozahodu otoka smo se premaknili do pomola pod vasjo in se sprehodli po naselju ter spotoma nabavili še nekaj sveže hrane.

Burja se je dopoldne nekoliko okrepila in nas pospremila večino poti do Suska, pred otokom pa je burjo zamenjal maestral. Mivkaste plaže na otoku so idealne za mlade družine in majhne otroke, medtem pa sem se v miru barke sam lahko posvetil službenim zadevam in video konferenci.

Razpoloženje na barki je te dni motil nek trebušni virus, ki je z razmikom po pol dneva postopoma po starosti napadel vse člane posadke in na mojo srečo spotoma že toliko oslabel, da se je pri meni končalo brez bruhanja, temveč le z vročino in glavobolom.

V nedeljo smo dopoldne v popolnem brezvetrju s Suska odpluli do bližnjega otoka Unije in pred svetinikom spustili sidro za plavalni premor. Počakali smo na napovedani južni veter in ko je le ta začel kodrati morje, smo dvignili sidro ter razpeli jadra. Jugo je bil bolj len, zato je bilo leno tudi naše jadranje, a počasi smo se popoldne vendarle približevali Istri. Na drugi polovici poti čez Kvarner smo jadrom dodali pomoč motorja, da smo še pred večerom prišli do Medulina in sidro spustili pri tamkajšnjem kampu.

Otroka sta bila po preboleli virozi že pri polnih močeh za obisk zabaviščnega parka, Uroš in Marinka malo manj, moj tek po polotoku pa je bil prav tako bolj počasen in kratek, hoja nazaj do čolna pa se mi je vlekla.

Istra in Kvarner

Miran Tepeš

V torek popoldne sem se po nekaj tednih končno spet lahko za nekaj dni odpravil  na morje. Pod večer sem se v Izoli vkrcal na Skokico in odjadral proti Piranu, kjer se mi je na krovu pridružil še Uroš.

Lepa burja naju je pospremila čez Piranski zaliv v noč in vztrajala ob istrski obali vse do Novigrada, kjer sva šla sredi noči na obisk k dežurni policajki na morskem mejnem prehodu in se tam prijavila za vstop na Hrvaško.

Uroš je šel potem spat, jaz pa sem želel burjo še malo izkoristiti za jadranje proti jugu, a burja je že ob izhodu iz novigrajske luke oslabela in kmalu izginila, da sem za nadaljevanje poti skozi hladno noč moral uporabiti motorni pogon. Po dveh urah sem se naveličal brnenja motorja in barko zasidral ob obali za Porečom.

Zjutraj sva z jutranjim burinom odjadrala do Rovinja, kjer so mi na kapitaniji pregledali dokumente in poštempljali spisek posadke, kot to zahtevajo hrvaški predpisi.

Za otočkom Sv. Andrija sva imela plavalni postanek in počakala sva na popoldanski maestral, ki je Skokico mimo

Brijonov prijazno pospremil do Banjol, kjer sva si z Urošom privoščila še tek po stezicah skozi grmičevje proti Kamenjaku.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa je zapihala lepa burja, ki je Skokico mimo Kamenjaka pognala na Kvarner.

Po nekaj miljah živahnega jadranja sva obrnila nazaj proti Istri, saj smo bili popoldne v Pomerju dogovorjeni z Uroševo družino. Sidro sva spustila pred Medulinom in lotil sem se zamenjave hladilnika. Stari hladilnik je na Skokici dobro služil skorajda 18 let, zadnje čase pa je za hlajenje trošil vse več elektrike in mi praznil akumulatorje.

Kar nekaj ur sva se z Urošem trudila z demontažo starega hladilnega sistema, saj ga nisem želel poškodovati. Medtem se je v pomersko marino pripeljala Uroševa mlada družina. Z Urošem sva dvignila sidro in se zapeljala do marina, kjer so se nama na krovu pridružili še Marinka, Oliver in Glorija, potem pa smo vsi skupaj odpluli do otočka Levan, kjer sem nadaljeval z delom pri demontaži starega hladilnega sistema in pri montaži novega.

Ko sem že zaključeval z montažo novega hladilnika, se mi je med napeljevanjem hladilnih cevk uparjevalnika ena od teh cevčic odlomila in iz sistema je ušel hladilni plin. Čisto nič ni pomagalo moje preklinjanje, lahko sem le pospravil orodje in dvignil sidro.

 

Nekoliko sem se potem potolažil šele med lepim nočnim jadranjem čez Kvarner mimo Unij do Lošinja.

Pisano vreme ob Istri

Miran Tepeš

Vreme je bilo minule dni ob istrski obali kar pisano. V nedeljo so se po nebu v smeri proti severu sprehajale nevihte, zato smo smo ostali zasidrani pri Puntiželi in se popoldne,

ko smo nadoknadili primankljaj nočnega spanja, sprehodili ob obali, ki so jo v smeri proti Fažani preuredili v obsežno puljsko mestno kopališče.

Jugo je preko noči oslabel, da je bilo spanje mirno, v ponedeljek zjutraj pa se je spet nekoliko okrepil in smo lahko odjadrali proti Rovinju, kjer je moral Tone opraviti covid test za vrnitev v Slovenijo. Ostali smo že cepljeni in nas plačevanje testov in sponzoriranje hrvaškega zdravstva ne zanima več :).

Med postankom v zalivu severno od Rovinja je na obisk s čolnom prišel luški kapitan in se najprej pozanimal, ali smo tam prespali, potem pa me je opozoril, da so za popoldne napovedane nevihte s tramontano in svetoval, naj si izberemo boljše sidrišče. Lepa gesta.

Popoldne smo z jugom “odmetuljčkali” naprej proti severu in spotoma srečevali jadrnice, ki so nam ob obali prihajale nasproti in poskakovale proti nasprotnim valovom in vetru. Nekatere so imele razvita jadra, druge pa so se po valovih mučile z uporabo motorja.

Gledali smo vremenske napovedi in radarsko sliko padavin ter premišljevali, ali bi, glede na za ponoči napovedane nevihte, morda že pred prihodom neviht odjadrali v Slovenijo. Pa se je preko SMS-a oglasil Tomaž in nas povabil na palačinke v Červar. Povprašal sem sojadralce in seveda so bile palačinke zelo vabljive.

Premec Skokice smo obrnili nazaj proti Červarju in po nekaj obratih ostro v veter prijadrali v zaliv, kjer sta nas na čolnu že pričakala Tomaž in Lovro.

Ko je bila barka zasidrana, smo se odpravili v počitniško naselje in se pri Permetovih med pogovorom mastili s palačinkami, ki jih ni pekel Tomaž, temveč njihov najmlajši skakalec, Matic.

Oblaki na nebu so se začeli gostiti, zato smo se kmalu vrnili na Skokico, posadko pa sta za del poti okrepila še Lovro in Matic. Ne samo na obzorju temveč tudi vremenskem radarju na internetu smo videli, da se nam iznad Italije z zahoda bliža serija neviht in prva je nad nas privršala že pred Novigradom.

Najprej sem premišljeval, da bi se pred nevihto skrili v novigradski zaliv, pa nas je nevihta prehitela in sem Skokico raje preusmeril na odprto morje. Oblekli smo si jadralske jakne in vremenu primerno nataknili rešilne jopiče.

Ko je veter presegel 30 vozlov hitrosti, smo pospravili glavno jadro in pustili razvite le še za meter genove, hladni nevihtni veter pa se je medtem za deset minut okrepil nad 40 vozlov. Strele okoli nas so sekale v morje, fantom na krovu pa se je smejalo in sem imel občutek, da uživajo v predstavi, ki nam jo je priredila divja narava.

Prva nevihta je bila za Novigradom mimo, a ji je kmalu sledila druga, ki pa ni bila več tako divja.

Za nevihto smo zavili v Umag in v premoru med plohami opravili hrvaške izstopne formalnosti, po Permetova fanta pa sta se s starši odpeljala nazaj v Červar.

Na poti proti Piranu nas je prešlo še nekaj neviht, ki pa niso prinesle močnejšega vetra temveč močne nalive, strele pa so se sprehajale le med oblaki nad nami. Noč smo prespali v mirnem zavetju izolske marine.

Torek je bil z vremenom bolj prijazen. Po jutranji plohi se je skozi oblake začelo prebijati sonce in dopoldne je po Koprskem zalivu zapihal rahel veter.

Janez je v Izoli dobil obisk svoje mlade družine in vsi skupaj smo potem odjadrali na izlet po Koprskem in Piranskem zalivu. Dopoldansko burjo je kmalu zamenjal maestral in nas od Debelega rtiča mimo Pirana pospremil do Portoroža in nazaj.

 

Plinska polja in vrnitev v Istro

Miran Tepeš

Jugo se je ponoči krepil in nas vse bolj preganjal, a smer vetra in valov je bila ugodna, v polkrmo z leve strani, zato je bilo naše jadranje hitro in razmeroma udobno.

Čez ladijske poti sredi Jadrana smo jadrali že ponoči, a smo na morju videli le nekaj ladij.

 

V jutranjem svitu so se pred nami začele pojavljati črpalne ploščadi na hrvaških in italijanskih plinskih poljih. Pred največjo in najbolj osvetljeno ploščadjo smo naredili obrat z vetrom in premec Skokice obrnili proti Istri.

 

Jugo se je okrepil nad dvajset vozlov, zato smo jadra nekoliko skrajšali, a smo z vetrom v polkrmo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Valovi so se dvignili nad dva metra in nas guncali od zadaj.

Do Brijonov smo prijadrali že dopoldne in sidro spustili v zavetju Puntižele.

Skozi sive oblake je sonce le redko pogledalo, so pa oblaki zato na zemljo in Skokico spustili nekaj s saharskim prahom pomešanih kapelj dežja, da je barka zdaj vsa marogasta.

Ist, Škarda in čez severni Jadran

Miran Tepeš

Noč je bila zelo mirna in tudi zjutraj ni bilo vetra, zato smo za popestritev zapluli do bližnjega opuščenega zaklonišča jugo-mornarice in si ogledali podzemne rove.

Dopoldne so se med otoki pojavile sapice z jugozahoda, dovolj da smo dvignili jadra in ob Dugem otoku počasi jadrali proti severozahodu.

Molat smo objadrali in se popoldne za sprehod ustavili na Istu.

In če smo že na Istu, je skorajda obvezen tudi obisk cerkvice “Gospe od sniga” na vrhu hribčka nad vasjo. Spotoma sem srečal in se pozdravil z morjeplovcem Tomažom in njegovo posadko s Herona, Gospa na vrhu hriba pa mi je obljubila dobro zimo.

 

Popoldne smo odjadrali še do Škarde in v zalivu na severni strani otoka počakali, da se južni veter nekoliko okrepi.

Moja posadka si je zaželela nočnega odprtomorskega jadranja, meni pa jadranja skoraj nikoli ni dovolj :), zato smo se hitro dogovorili, da naredimo sto-miljski krog okoli ploščadi za črpanje zemeljskega plina na italijanski meji sredi severnega Jadrana.

V večer smo odjadrali s Škarde proti zahodu. Vetra z juga je kakšnih 8 vozlov, a napovedi obetajo, da se bo jugo preko noči okrepil, da bo naše jadranje nekoliko bolj poskočno. Razdelili smo nočna dežurstva, večer pa zaključili s palačinkami :). Če se bo veter držal napovedi, bomo jutri do večera prijadrali do Istre.