Suđurađ – Badija

Ne preostane mi drugega, kot da se sprijaznim, da letos v Črno goro in Grčijo verjetno ne bom jadral. Križ čez Črno goro sem naredil že včeraj, danes pa prebiram na spletu, da se Grki še niso odločili, koliko bi sprostili navtiko. Tudi moji domači omahujejo, v tem, da bi med Grškimi otoki jadral sam, pa tudi ne vidim smisla.

Nadaljeval bom torej z jadranjem med lepimi hrvaškimi otoki, ki so na jugu še vedno precej osamljeni.

Ko sem včeraj na navtični karti iskal primeren zaliv za sidranje, sem si izbral Suđurađ na Šipanu. Mislil sem, da je ime na karti napisano narobe, zjutraj pa sem med sprehodom na krajevni tabli zares videl napis “Suđurađ”.

Torej, danes sem jadral od Suđurađa do Badije pri Korčuli. Prvi del dneva sem počasi metuljčkal z rahlim jugovzhodnikom, popoldne pa se je prebudil nekoliko krepkejši maestral, proti kateremu sem cikcakal po Mljetskem kanalu skoraj do Korčule, kjer so veter spet ugasnili.

Mljet – Dubrovnik – Lokrum – Lopud – Šipan

Zadnja dva dneva smo cikcakali med Mljetom, Dubrovnikom in Elafiti  (otoki okoli Dubrovnika). Vetra je bilo spet bolj malo, zato smo jadra večinoma le sončili, po morju pa nas je poganjal predvsem motor.

Zaradi negotovih razmer s korona-okužbami so se moji sojadralci odpovedali jadranju v Črno goro in smo tako zadnja dva dni našega druženja namenili potepanju po Dubrovniku in okolici.

Glede na sproščanje omejitev po Evropi sem pričakoval, da bom na dubrovniških ulicah srečeval več obiskovalcev, pa ni tako in so prazne ulice kar strašljive. Celo v starem mestnem mandraču nismo imeli težav s privezom, prejšnja leta pa so nas poleti preganjali že, ko smo se z barko približevali mestnemu obzidju.

 

Sprehodu po Dubrovniku je sledil pohodniško-plavalni izlet na Lokrum, sidro pa smo včeraj zvečer spustili v zavetju zaliva na Lopudu, otoku severozahodno od Dubrovnika.

Lopud smo danes prehodili in pretekli po dolgem in počez, zvečer pa sem Iva, Gregorja, Mitjo in Katy zapeljal do dubrovniške avtobusne postaje pri pristanišču v Gružu, kjer so se vkrcali na nočni avtobus za Ljubljano.

Ob obali pristanišča je bilo ob obiskih v prejšnjih letih vedno privezanih po nekaj velikih potniških križark, danes pa je pristanišče krasilo le nekaj razkošnih jaht.

Naslednjih nekaj dni bom jadral sam, konec tedna pa dobim obisk iz Slovenije, če naših oblastnikov in epidemiologov ne bodo spet preganjali pretirani strahovi glede možnosti okužb na Jadranskem morju. Pravilno informiranje in ozaveščanje je pri normalnih ljudeh veliko bolj na mestu, kot so bojazljivost, ustrahovanje, grožnje, zapore in prepovedi, ki se jih  preko medijev pretirano poslužujejo naši oblastniki.

 

Jabuka – Palagruža – Mljet

Po plavalnem postanku ob Jabuki se nas je veter vendarle nekoliko usmilil, da smo v večer lahko spet razpeli jadra in se v tišini počasi premikali mimo Svetca in Biševa proti Palagruži.

Noč je bila potem spet brezvetrna, a vseeno sanjska, nebo nad nami posuto z zvezdami, ki so se lesketale na mirni gladini Jadranskega morja.

Kot se za odprtomorsko jadranje spodobi, smo si razdelili nočno dežurstvo, da smo vsi lahko enakopravno uživali v zvezdni plovbi čez Jadran.

Pot nam je že kmalu začel kazati svetilnik na Palagruži in s prvo jutranjo svetlobo ja iz morja vstal tudi ta najoddaljenejši hrvaški otok.

 

Za razliko od mojih prejšnjih srečanj s Palagružo, je bilo vreme in morje tokrat zelo mirno in Skokico smo zato lahko povsem brez skrbi pustili na sidrišču ob otoku in se po vijugasti stezi povzpeli na hrib in do svetilnika. Žal je bilo v zraku precej vlage in bližnjo italijansko obalo in otoke na zahodu se je lahko videlo le skozi meglice.

Ko smo dopoldne zapustili Palagružo, se je končno pojavil uporaben veter za bolj kulturno jadranje. Dvignili smo jadra, deset do petnajst vozlov zahodnika nam je napolnilo spinaker in kar hitro ter vse bolj poskočno smo lahko jadrali proti vzhodu do Mljeta, kjer smo zvečer na južnem koncu otoka spustili sidro v zalivu Saplunara.

Rava – Kornati – Jabuka

Zgodaj smo danes odrinili na pot in sončni vzhod doživeli malo pred Kornati. Pri Proversi so se srečevali z ribiči, ki so se vračali z nočnega ribolova.

Malo smo ovinkarili med kornatskimi otoki, potem pa zavili na odprto morje proti Jabuki.

Vetra zaenkrat nismo dočakali in danes se je naš tečaj odprtomorskega jadranja spremenil zgolj v odprtomorsko plovbo po mirnem morju.

Smo imeli pa zato več časa za teoretični del tečaja in se spoznavali z vremenom, podnebjem in morskimi tokovi.

Nameravali smo jadrati še proti Visu, a ker vetra ni videti, bomo mimo Jabuke nadaljevali s počasno plovbo skozi noč proti Palagruži, kjer upam da nas bo osrečil za jutri napovedani zahodnik.

Lošinj – Molat – Rava

Zjutraj mi je v Malem Lošinju vendarle uspelo najti odprto kapitanijo, da sem plačal turistično takso, potem pa smo odjadrali proti Dalmaciji.

V zadnjih dneh smo se že navadili, da vetra ni v izobilju, a danes ga je bilo celo več od napovedanega in pet do osem vozlov južnega vetra je bilo dovolj za sproščeno jadranje ostro v veter mimo Ilovika, Silbe in Ista do Molata, kjer smo se popoldne ustavili v peščenem zalivu Jazi.

 

Po kopanju in sprehodu smo proti večeru nadaljevali z jadranjem proti Dugem otoku. Veter se je zadnje ure obrnil celo na severozahodnik in potem kmalu izginil.

Barko smo zvečer privezali ob vaški pomol na Ravi in se še enkrat sprehodili po otoku.

Jutri bomo skozi Kornate zavili na odprto morje v upanju, da bomo tam našli nekaj več vetra.

Čez Kvarner do Lošinja

Pogosto smo zelo poskočno jadrali čez Kvarner, tokrat pa smo v jadra lahko lovili zgolj sapice, ki so nas zelo počasi prinesle do Lošinja.

V Malem Lošinju je zdaj že mogoče videti pospešen turistični utrip in pošitniško sproščenost.

Za prihodnje dni sem načrtoval izlet na odprto morje in jadranje mimo Jabuke, a je vremenska napoved z vetrom zelo skromna, zato bomo ostali med otoki Severne Dalmacije, kjer imam upanje, da bomo za nadaljevanje poti proti jugu Hrvaške v jadra ujeli vsaj nekaj lokalnega dnevnega maestala.

Izola – Piran – Umag – Rovinj – Banjole

Ivo, Gregor, Mitja in Katy te dni z menoj jadrajo proti jugu Jadrana. Naše “jadranje” je bilo prvi dan bolj s pomočjo motorja, saj je bilo vetra ob istrski obali veliko manj, kot bi si želel.

 

Tudi to fotko bi lahko dali v rubriko “Piran, kot je nekoč bil”. 🙂

Po postanku v Piranu smo mejne formalnosti opravili še v Umagu, a le na pol, saj si je luški kapitan tam skrajšal oziroma olajšal delovni čas in od nas ni želel denarja za turistično takso, saj vplačila sprejema le dopoldne. Podobno je bilo potem v nadaljevanju tudi v Rovinju, kjer imajo na kapitaniji prav tako precej krajši obratovalni čas, kot je napisan na njihovi spletni strani. Nekje v nadaljevanju poti bomo na kakšnem otoku pač morali ujeti tistih nekaj minut, ko bodo kapitanije odprte.

Morje je zdaj končno tudi za nas bolj zmrzljive jadralce dovolj toplo za kopanje.

Južno od Rovinja se nas je usmilila burja, s katero smo zvečer lepo jadrali mimo Brijonov, potem pa so se nevihte okoli nas zgostile in za nekaj ur smo se umaknili v zaliv pri Banjolah. Dež je do jutra ponehal, dvignili smo sidro in odjadrali čez Kvarner, kjer je veter spet oslabel.

 

Lošinj – Kamenjak – Pula – Rovinj – Piran – Izola

V nedeljo zjutraj je spet zapihal jugo, s katerim smo z Lošinja “odmetuljčkali” proti Istri. Po nekaj urah zibajočega jadranja smo popoldne prijadrali do Kamenjaka na jugu Istre in si tam privoščili nekaj kopenske rekreacije.

Vremenska napoved je obetala dež, zato smo se zvečer odpravili do Pule, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti. V Puli je trenutno še vedno edini delujoči morski mejni prehod v hrvaški Istri, a policaji na carinskem pomolu so rekli, da naj bi že prihodnji teden spet odprli tudi morski mejni prehod v Umagu.

Po opravljenih postopkih smo odjadrali naprej mimo Brijonov proti severu. Strele so nam razsvetljevale nočno nebo na zahodu in severu in občasno je deževalo.

Ker so se plohe in nevihte okoli nas zgostile, smo se odločili za nekajurni postanek ob carinskem pomolu v Rovinju.

 

Ob svitu smo odvezali vrvi in se skozi plohe in nevihte odpravili naprej. Ob istrski obali je veliko ribiških vodnih ovir, a po navadi z njimi nimam težav, tokrat pa se nam je zaradi slabše vidljivosti (in pozornosti) med plohami kar dvakrat uspelo ujeti na plastenke in vrvi, s katerimi so označene vrše, parangali in mreže. Enkrat smo na vrvi celo obtičali in sem moral v morje, da smo se rešili vrvi, ki se je zapletla okoli propelerja in nas zadržala na mestu.

Dopoldne se je ob istrski obali celo za nekaj ur zjasnilo, na slovenskem morju pa nas je zadnjih nekaj milj ponovno namakal dež.

Rava – Ist – Balvanida, Lošinj

Navkljub brezvetrni napovedi je morje kodralo nekaj maestrala, da smo z jadri proti severozahodu lahko počasi križarili med otoki ob Dugem otoku in mimo Molata do Ista, kjer sem moje jadralce pregovoril v “planinski” izlet do cerkvice Marije Snežne na hribčku nad vasjo, od koder je let razgled po otokih Severne Dalmacije in po Kvarnerskih otokih.

 

Zvečer je veter popolnoma opešal in motor nas je gnal mimo Škarde, Silbe in Ilovika do Lošinja, kjer smo Skokico preko noči zasidrali v zalivčku Balvanida.

Zelo malo jadrnic je te dni videti na morju in v vseh zalivih in sidriščih je veliko prostora. Na Istu smo bili edini obiskovalci in Skokica edina jadrnica v zalivu, med številnimi bojami pri Iloviku sta bili privezani le dve barki in podobno je v Balvanidi. Res da uživam v samoti narave, a Hrvatom vendarle želim boljšo navtično in turistično sezono.

Lastovo – Palagruža – Rogoznica – Kornati – Rava

Okrepljen jugo je naši jadralski poti zadnja dva dni dodal nekaj oceanskega pridiha.

V četrtek zgodaj zjutraj smo z Lastova odjadrali na odprto morje proti jugozahodu. Lastovo je že izginjalo za obzorjem, ko  je nad njim vzšlo sonce.

 

S pomočjo sekstanta in astronomske navigacije smo poskrbeli, da se sredi Jadrana nismo zgubili :).

Po nekaj urah lepega jadranja je veter pred Palagružo oslabel in pri plovbi okoli tega najbolj odmaknjenega hrvaškega otoka nam je pomagal motor.

 

Kmalu za Palagružo se je veter vrnil in proti severu nas je vse hitreje gnal naraščajoč jugo.

Jadra smo postopoma krajšali in pri 30 do 40 vozlih vetra smo mimo Visa po nekajmetrskih valovih jadrali le še s polovico genove. Še preden smo pospravili glavno jadro, pa smo uspeli strgati pritrdišče zadnjega roglja jadra, ko je večji val zasukal barko in je jadro sunkoma preletelo na drugo stran. Nekaj šivanja me zato čaka v prihodnjih dneh.

Rodeo po valovih smo končali zvečer, ko smo sidro spustili v zavetrnem zalivu pri Rogoznici.

 

Petek je bil deževen, zato smo se na pot naprej proti severozahodu odpravili šele popoldne. Jugo je bil še vedno krepak, a ga je bilo manj kot v četrtek popoldne, zato smo čez Murtersko morje in skozi Kornate lahko metuljčkali z obema jadroma.

Med Kornatskimi otoki se je morje umirilo in lahko smo uživali v lepem panoramskem jadranju med številnimi lepimi otoki.

Skozi preliv Proversa med Dugim otokom in Kornati ter mimo Salija smo zvečer zvečer prijadrali do Rave, kjer smo Skokico zvečer privezali ob vaški pomol v Veli Ravi.