Toplo bo

Miran Tepeš

Toplo bo na Skokici, tudi pozimi.

Po nekaj premorih smo včeraj na barki končali z vgradnjo Autotermovega sistema za ogrevanje. V krmnem delu smo med množico cevi in kablov našli primeren prostor tudi za namestitev grelca, potem pa od tam v vse kabine razpeljali cevi, po katerih bo pihal topel zrak in ogreval notranjost Skokice. Izkazalo se je, da je v prekatih pod posteljami, omarami in tlemi ravno še dovolj prostora za razvod cevi, da so cevi skrite očem in hkrati ne motijo skladiščnih prostorov na barki.

 

Da smo z Edom in Mihom cevi speljali tja, kamor smo želeli, je bilo potrebno dosti plazenja po ozkih luknjah in iskanja dovolj velikih prehodov med kabinami. Nekaj sten med kabinami je bilo potrebno tudi prevrtati, kjer drugih možnosti ni bilo.

Edo se je včeraj na koncu moral le še potruditi, da je od tanka za gorivo do gorilca po cevki pritekla nafta, da se je grelec zagnal in notranjost barke je potem postajala vse toplejša.

Lep sončen dan nama je prišepnil, da je pravi test ogrevanja pravzaprav potrebno opraviti na morju, zato sva odvezala vrvi s pomola in izplula iz marine. V skladu z nenapisanimi pravili Sončne uprave je preizkus delovanja ogrevanja opravil vodja montaže, zato je imela Skokica me preizkusom za krmilom novega krmarja.

 

Na morju so bile le rahle sapice, a da sva z Edom sploh lahko jadrala, sem se moral z Edovo pomočjo  povzpeti na jambor, saj se je dvižnica genove na vrhu zapletla tako grdo, da jadra nisem mogel razviti. Po opičji telovadbi na vrhu jambora sem vrv hitro razpletel. Navijalni sistem je spet deloval in v genovo sva na poti proti Piranu lahko ujela nekaj vetra.

 

Ogrevanje je uspešno opravilo preizkus tudi med plovbo, med jadranjem naju je na palubi grelo sonce, notranjost barke pa je ogreval Autoterm :). V hladni polovici leta nas na Skokici poslej ne bo zeblo.

Objavil sem tudi program prvega spomladanskega tečaja odprtomorskega jadranja: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Oaza

Miran Tepeš

Pretekli vikend nisem načrtoval, da bom šel v januarju še enkrat na morje, a so zadnje dni korona-razmere v Sloveniji postale precej čudne in sem še enkrat pobegnil na barko.

Saj ne, da bi me bilo strah, da bi zbolel (cepljen sem in fit ter s tem proti koroni dobro opremljen), težava so predpisi. Moja služba in moja želja je sodelovati na tekmovanjih in predvsem na Olimpijadi, ki je pred vrati. Predpisi pa pravijo, da vrata tja odpira le serija negativnih PCR testov, ki jih morajo športniki (in tudi mi ostali) opraviti v prihodnjih dneh.

Ob današnjih številkah o okužbah je vse skupaj videti precej negotovo, težko veš od kod bo priletelo, športniki imajo občutek, kot bi hodili po minskem polju, pozitiven PCR test pa bi bil v tem času oslarija na kvadrat in velika smola za vsakogar, ki želi v Peking.

Doma ne morem zahtevati, da se zapremo v hišo, da naj se ne posluje in hodi v šolo. Vsi smo cepljeni, zdravi in fit, zdrav razum mi govori, da korona nikomur od nas nič ne more. Upam, da se bo kmalu izkazalo, da je omnikron darilo iz Afrike za vse tiste, ki se niso cepili, da stvar brez resnejših posledic opravijo po naravni poti, in da so stari necepljeni lovci na srečo z omnikronom dobili dobitno srečko :). Ja, upam, a predno bodo tudi vlade držav to spoznale, priznale in spremenile predpise, bo olimpijada in zima že mimo.

Svoje pribežališče, svojo oazo sem spet našel na Skokici.

V soboto zjutraj sem odvezal vrvi in izplul iz izolske marine. Med plovbo do Pirana sem namestil jadra, potem pa me je iz Piranskega zaliva pospremil vzhodnik.

Med lagodnim jadranjem sem spet enkrat lahko opazoval predstavo, kako slovenski in hrvaški policaji ter hrvaški ribiči določajo mejo v Piranskem zalivu.

Hrvaški ribiči s svojo barko zaplujejo v slovensko morje, do njih s čolnom pribrzijo slovenski policaji in jih opozorijo ter popišejo, kmalu se jim pridružijo še hrvaški policaji na svoji policijski ladji in se pridružijo popisovanju, potem pa se vsi skupaj “prijateljsko” razidejo.

Na fotki je hrvaški ribič in njegovi “telesni stražarji”.

Za Savudrijo je veter za nekaj časa izpuhtel, a se je kmalu vrnil z druge strani.

Kam grem sredi dneva še ne vem. Jadram in uživam v lepem dnevu.

Zahodnika je le za nekaj vozlov in Skokica zato le počasi reže velove ob zahodni istrski obali proti jugu. Za Novigradom se pooblači in z zahoda začenjajo prihajati vse večji valovi ter zibajo barko. Za Porečom je valovanja že toliko, da veter ne zmore več dovolj napihniti jader, zato le ta začnejo opletati in frfotati.

Pospravim jadra, zaženem motor in barko usmerim proti Sv. Andriji, otočku za Rovinjem, ki ima pred hotelom pomolček, ki bo nudil ustrezno zavetje pred zahodnimi valovi.

 

Postanek na Svetem Andriji je bil v igri že prejšnji teden, a Gregorju ni bil všeč hotel, ki je na otoku :).

 

 

Skokico sem popoldne privezal ob pomol, hotel na otoku pa je v tem času zaprt, tako da imam zase na voljo cel otok :). Pravzaprav imam na voljo kar dva otoka, saj je Sv. Andrija z nasuto potjo povezan še s sosednjim otočkom Maškinom. Ob obali okoli obeh otokov ja speljana lepa trim steza, ki sem si jo pod večer sposodil za sprehod in tek.

Nazaj v domači pristan

Miran Tepeš

Gregor me je zadnje dni večkrat zbadal, kdaj bom spekel palačinke, ki so menda nekakšna dodatna znamenitost Skokice. Odgovarjal sem mu, da palačinke na barki po navadi spečem ob koncu jadranja.

V petek zvečer je Gregor palačinke vendarle dočakal :).

Namazala sva jih s šipkovo marmelado in smetano, potem pa sva jih z veseljem zmazala.

Sobotno jutro je bilo hladno in kristalno jasno, le vetra ni bilo na spregled, zato se nama z odhodom ni mudilo.

Dopoldne sva izplula iz Zelene lagune proti severu. Brezvetrju primerno je bilo morje gladko in plovba mirna. Dogovorila sva se, da se med plovbo proti Sloveniji enkrat vmes ustaviva ob obali, da lep sončen dan izkoristiva še za nekaj kopenske rekreacije.

Opazovala sva obalo in izbirala kraj za pristanek: Poreč je bil preblizu, Novigrad preveč s poti, v Dajli nisva bila prepričana, ali je morje ob pomolu dovolj globoko, v Lovrečici sva poskusila pristati, a bi se kmalu s kobilico prepričala, da je morje ob pomolu preplitvo za Skokico.

Nazadnje sva pristala ob starem industrijskem pomolu pred Umagom.

Ob tem pomolu bivše cementarne sem že večkrat pristal za čez noč ali pa za dnevno kopanje, nikoli prej pa se še nisem sprehodil po okolici. Tokrat sem si za tek izbral krog okoli jezera, ki je nastalo v veliki luknji, ki je posledica izkopa rude za proizvodnjo cementa v preteklosti.

 

Popoldne sva odplula v Umag, kjer sva na črpalki najprej napolnila tank za nafto na barki in se nato ob carinskem pomolu na drugi strani zaliva še odjavila s Hrvaške.

Savudrijski svetilnik s Triglavom v ozadju.

Veter naju zadnji dan nikakor ni hotel osrečiti, zato je Skokico tudi mimo Savudrije in v Piranski zaliv poganjal motor. Morje je bilo še naprej gladko in vremenska napoved ni obetala vetra, zato sva začela pospravljati jadra in opremo.

Piran naju je, za razliko od megle ob odhodu, tokrat sprejel obsijan z zahajajočim soncem.

Formalnosti na mejnem prihodu so bile hitro za nama in naredila sva le še ovinek mimo piranske punte in mimo Strunjana ter Skokico zvečer privezala v domačem pristanu v izolski marini. Zimske jadralske počitnice so končane.

Lepa in aktivna dva tedna sva z Gregorjem preživela na Jadranu, dobro sva se ujela in najadrala. Kakšni so Gregorjevi vtisi z jadranja, boste v prihodnjih dneh lahko prebrali na njegovem blogu: http://gregorcampa.blogspot.com/2022/01/divje-in-divje-lepo-jadranje-z-miranom.html

V prihodnjih tednih imam na programu veliko zimskih skakalnih poti, barka pa bo medtem počivala v marini, le v februarju jo bom dal za nekaj dni na suho zaradi vzdrževanja. Spomladi bomo spet dvignili jadra.

V februarju bom tudi objavil program za spomladanske tečaje jadranja.

Kvarner in Istra

Miran Tepeš

V četrtek popoldne sva z Gregorjem odvezala vrvi s pomola na Unijah in odjadrala čez Kvarnerski zaliv. Večina valov je imela še vedno bele kapice, a so bili valovi dolgi in so se le občasno prelivali čez krov Skokice.

Burja se je po štirih dneh vendarle začela spuščati pod trideset vozlov hitrosti in postopoma sva lahko večala jadra.

Sredi Kvarnerja sva imela genovo razvito že na polno, ko pa je burja popuščala proti dvajsetim vozlom sva na jambor dvignila tudi glavno jadro, sprva na drugo krajšavo, nekaj milj pred Istro pa sva lahko jadrala že s polnimi jadri.

Z Gregorjem sva proti večeru uživala v vse bolj mirnem jadranju in ugotavljala da se dnevi že občutno podaljšujejo, a sonce je vendarle po januarsko kmalu utonilo v morje in mimo svetilnika Porer si je večerno obzorje najprej nadelo oranžna, nato rdeča in na koncu črna oblačila.

 

Skokico sva zvečer privezala ob ribiški pomol v Banjolah in se potem »pocrkljala« z lignji v vaški konobi.

 

Zjutraj sem na pomolu našel pipo, iz katere je tekla voda, nanjo sem privil cev in Skokico stuširal. Barka je bila zares že potrebna prhe, saj so valovi v zadnjih dneh na krov nametali veliko soli in so bile vrvi od soli že pošteno trde, vinči in škripci so žalostno škripali, jadra, ograje in ponjave so se lesketale od kristalov in skozi okna se ni več dobro videlo.

Veter je ponoči obrnil na severozahodnik, zato je bilo potrebno po odhodu iz Banjol jadrati ostro v veter in križariti ob istrski obali navzgor. Obrate v veter sva delala na približno pol ure. Pol ure sva jadrala proti odprtemu morju in pol ure nazaj proti Istri ter to ponavljala. Po treh obratih sva bila mimo Pule in po še dveh mimo Brijonov, potem pa sva naredila opoldanski premor in sidro spustila v zalivčku Sv. Pavao ter se sprehodila do bližnjega ptičjega rezervata Palud.

Gregorju sem rekel, da je po poteh, po katerih sva se sprehajala, pred časom hodil tudi papež in da je maševal v bližnji cerkvici, a mi ni verjel in je zbijal šale na moj račun.

Kmalu sva prišla mimo ruševin stare cerkvice in na informativni tabli je Gregor lahko prebral, da mu tokrat nisem »nakladal«.

Papež je tukaj maševal pred 850 leti.

Popoldne sva odjadrala naprej, a je šlo na veter le še do Rovinja, potem pa je maestral preveč oslabel in zagnal sem motor. Ob sončnem zahodu se je Gregor na morju pred Vrsarjem srečal s prijatelji iz Novega mesta. Po krajšem pogovoru čez ograjo sva med otočki odplula do Zelene lagune in Skokico za čez noč privezala ob pomol pri hotelu Parentium.

Proti kvarnerskim otokom

Miran Tepeš

Burja je v molatskem pristanišču v noči na sredo Skokico pošteno zibala in napenjala vrvi, s katerimi je bila barka privezana na pomol, zjutraj pa se je zaliv umiril.

Dopoldne sva z Molata odjadrala proti kvarnerskim otokom. Že po nekaj minutah sva spoznala, da se je burja umirila le v pristanišču, na odprtem morju pa je še naprej penila valove. Kmalu sva genovo skrajšala, glavnega jadra pa sploh nisva dvignila na jambor, saj je burja še naprej presegala trideset vozlov hitrosti.

Hitro sva jadrala po mirnem morju v zavetju Molata in Ista, v prelivih med Istom, Škardo in Premudo pa se je veter okrepil nad štirideset in tudi valovi so se dvignili vetru primerno.

Odločila sva se za postanek na Premudi, kjer nama je veter, ki je barko odnašal stran od pomola, povzročal nekaj težav. Drugi pristanek nama je uspel, a je bil najin sprehod po otoku zelo kratek. Domačini so nama povedali, da bo čez petnajst minut prišla potniška ladja in pristala ob pomol točno na mestu, kamor sva privezala Skokico. Ladjo sva že videla na obzorju, zato sva se z Gregorjem vrnila na barko in jo poskušala prestaviti na drugo stran pomola, pa nama pristanek proti močnemu vetru spet ni uspel v prvo, zato sva počakala, da je ladja pristala in izkrcala potnike.

Med čakanjem sva se odločila, da se posloviva od Premude in sva odjadrala naprej proti Lošinju. Burja je ob Lošinju nekoliko popustila, a veter se je kmalu spet vrnil v obliki krepkega severnika. Zavila sva v zaliv Čikat in Skokico popoldne privezala ob pomolček pod razkošnimi hišami in gozdom, ki je nudil dobro zavetrje.

 

Sprehodila sva se čez hrib do Malega Lošinja, kjer mi je Gregor v pristanišču pokazal jadrnico Hir 3, ki je je dvakrat objadrala svet, zadnjič s Sašom Fegićem pred dvema letoma. Ni mi bilo do pohajkovanja po mestu, zato sem raje zavil v gozd nad zalivom in se po sončnem zahodu vrnil na barko.

Za večerjo se je na kuhalniku v loncu spet pekel kostanj.

Moji direktorji želijo, da redno opravljam covid PCR teste tudi kadar nisem na skakalnicah, zato sem se zjutraj še enkrat odpravil v Mali Lošinj in se pred zdravstvenim domom postavil v vrsto za testiranje. Čakanje na testiranje v zdravstvenem domu je žal še najbolj spominjalo na organizirano masovno okuževanje, saj so se čakajoči gnetli in prerivali na dvorišču, maske pa so imeli nekateri pod brado le za “okras”. Dobro zamaskiran sem se držal čim bolj stran od vseh in na srečo je čez dvorišče kar krepko vlekla burja. Iz pogovorov med čakajočimi sem razbral, da je bilo mnogo med njimi včeraj pozitivnih na hitrih testih in so zdaj prišli na potrditveni PCR test. Potrpežljivost me je hitro minila in kar pobegnil sem od zdravstvenega doma nazaj k obali. En teden bom pač brez testa in se bom testiral prihodnji teden doma.

V četrtek dopoldne sva z Gregorjem z Lošinja odjadrala proti Unijam. Burja je na odprtem še vedno penila valove in spet je za hitro in varno jadranje zadoščala že polovica sprednjega jadra. Glavno jadro je ostalo zloženo na bumu.

Opoldne sva že pristala ob novi pomol pod vasjo na Unijah. Na pomolu še vedno brnijo gradbeni stroji, a bo kmalu končan.

Po

Unijah sem se že dostikrat sprehajal in tekal, tokrat pa sem se prvič odpravil na severozahodno stran otoka do visokih pečin, s katerih je lep razgled čez Kvarnerski zaliv proti Istri.

Zimska burja

Miran Tepeš

Upal sem, da bova ob pomolu v primoštenskem pristanišču v ponedeljek lahko spala do jutra, a je burja za nekaj ur prehitela vremenske napovedi in Skokico že sredi noči vse bolj naslanjala na pomol.

S precej napora nama je z Gregorjem uspelo barko odriniti proti vetru dovolj od pomola, da sva lahko brez prask pobegnila mimo vogala pomola.

Burja je pihala že s preko dvajsetimi vozli hitrosti, zato sva razvila le polovico genove in odjadrala iz zaliva proti severozahodu.

Za jutranji cilj sem se odločal med Kornati in Murterjem in ko sem kmalu po izhodu iz zaliva videl, da ima burja dovolj vzhodne smeri, sva zavila proti Murterju.

Veter se je kmalu okrepil nad trideset vozlov, vse bolj pa sva se tudi oddaljevala od obale, zato so valovi postajali vse večji in se zlivali čez palubo. Nič kaj udobno ni bilo takšno mokro nočno jadranje, zato sem dodatno k jadrom zagnal še motor, da sva lahko plula malo bolj ostro v veter do otoka Zmajan, kjer sva po dveh urah poskakovanja čez valove v zavetrnem zalivu ob otoku spustila sidro. V zaliv so sicer prihajali sunki burje in nagibali barko, a sidro je dobro držalo in po jadralskem vložku sva lahko odspala še zadnjo tretjino noči do jutra.

Po zajtrku sva si ogledala jutranje vremenske napovedi za Srednji Jadran in videla, da je na kartah morje obarvano še malo bolj rdeče in vijoličasto, kot je kazalo včeraj. Barve so pomenile, da bo burja na najini poti pihala s trideset do petdeset vozli hitrosti, zato sva se odločila za jadranje bliže obal otokov, kjer valovi še ne bodo veliki. Skokico imam opremljeno za jadranje po viharnem vetru, jambor je oceanski z dodatnimi priponami, jadra so dovolj močna in na njih je dovolj krajšav in tudi midva v kokpitu sva pred vetrom in valovi dovolj zaščitena s sprayhoodom in šotorom. Dostikrat sem že jadral v takšnih razmerah in barki zaupam.

Dvignila sva sidro in izza Zmajana odjadrala proti Murterju in naprej. Kmalu sva jadrala v burji, ki je nihala med 35 in 50 vozli hitrosti in za hitro jadranje z vetrom v bok je zadoščala že tretjina sprednjega jadra. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu.

Tam, kjer sva jadrala bliže otokov, je bilo morje mirnejše, kjer pa so bili presledki med otoki večji in je imel veter daljšo pot po morju, so se valovi dvignili in prelivali čez palubo.” data-wplink-url-error=”true”>

Kar zabavno in slikovito je bilo takšno jadranje po s soncem obsijanem razpenjenem morju.

Hitro sva jadrala mimo Murterja, Vrgade in drugih otočkov na poti do Pašmana, kjer sva popoldne zavila v zaliv Žinčena in spustila sidro. Za nagrado po uspešno zaključeni etapi, sva si spekla kostanj :).

 

Ponoči so se sunki burje pogosto sprehajali čez zaliv, da se je Skokica sprehajala naokoli, a je sidro tudi tukaj dobro držalo, da pa sva lahko bolj mirno spala, sem na tablici vključil še sidrni alarm.

Gregor se je že skorajda popolnoma prilagodil na prehranjevalne navade na Skokici :).

V torek je bilo na morju nekaj manj vetra, zato sva na jambor lahko dvignila tudi glavno jadro, a skrajšano na drugo krajšavo, saj je burja nihala med dvajset in trideset vozli hitrosti.

Za popestritev sva se po nekaj urah ustavila na Zverincu in se sprehodila med nasadi oljk po otoku. Priložnost sem tudi tukaj izkoristil za krajši tek po razgibanih otoških poteh. Zadnjič sva na Iloviku občudovala drevesa polna limon, tukaj pa se ob hišah na vejah dreves bohotijo oranžni sadeži mandarin in pomaranč.

 

 

Popoldne sva odjadrala do Molata in barko privezala ob pomol v vaškem pristanišču. Tam je bil ob najinem prihodu privezan tudi večji policijski čoln in kmalu sva dobila obisk policajev, ki so prišli preveriti najine dokumente. Letošnje plovno dovoljenje sem kupil prejšnji teden v Puli, turistično takso sva plačala preko interneta in oba sva trikrat cepljena, zato so se policaji po ogledu papirjev le prijazno poslovili in kmalu za tem odpluli iz pristanišča.

Do večera je ostalo še dovolj časa za sprehod po vasi in do zaliva Jazi na drugi strani otoka. Zaliv je na privetrni strani otoka, zato je burja vanj prinašala kar zajetne valove.

Vis, Pakleni otoki in Primošten

Miran Tepeš

Na sidriščih, kjer sva zadnja dva dni z Gregorjem iskala zavetje pred močno burjo, je bil preslab mobilni signal za objavljanje na spletu, zato ima dnevnik nekaj zamude.

V soboto zjutraj sva z Drvenika odjadrala proti Visu. Severozahodnik se je čez noč okrepil in naredil konkretne valove, ki so z boka kar dobro guncali Skokico na poti proti Visu.

Sidro sva popoldne spustila v zalivu pred mestecem, dala čoln v vodo in odveslala na obalo. Gregor si je za vmesni cilj svojega sprehoda ob obali zadal poiskati odprto picerijo za večerjo, sam pa sem se podal po hribih in zalivih v okolici Visa.

Zvečer sva se spet dobila na obali. Picerije v mestu so bila vse zaprte in večerja je bila na Skokici.

V nedeljo je bilo vetra le za vzorec, zato sva dopoldne s pomočjo motorja odplula do bližnjih Paklenih otokov in Skokico zasidrala ob Sv. Klementu. Spet sva se sprehodila vsak na svoj konec otoka, da fotke ne bodo enake :). Tudi Gregor na spletu piše svoj jadralski blog (http://gregorcampa.blogspot.com/), a se je tokrat odločil, da ga bo napisal na koncu poti. Predvidevam, da želi najprej videti, kaj bom o njem napisal v tem dnevniku :).

Popoldne sva odplula proti severozahodu. Najin januarski jadralski izlet se je prevesil v drugo polovico in začela sva se vračati proti domu. Vzhodnik se je začel krepiti in na jambor sva dvignila jadra, pri Drvenikih pa je bilo vetra že dovolj za spodobno jadranje in sva lahko zaustavila motor.

Zvečer sva prijadrala do Primoštena in Skokico privezala ob obalo.

Kmalu za nama je priplula ribiška ladja in sva barko premaknila na rob pomola, da so imeli ribiči dovolj prostora za raztovor rib.

Sprehod po večernem Primoštenu je obrodil sadove in starem delu mesta na hribčku na polotoku sva našla odprto picerijo.

 

Z večerje sva se vrnila na barko in takrat se je z morja vračala še ena skupina ribičev in prosili so naju, da se jim umakneva z obale in potem priveževa na bok njihove ladje. Umaknila sva se, a sva se prestavila na pomol v pristanišču pred starim delom mesta. Za prihodnjih nekaj dni je napovedana kar krepka burja in ta pomol ni najboljša izbira, ker je burji izpostavljen, zato sva se odločila, da bova iz Primoštena odjadrala že proti jutru, ko bo začela pihati burja.

Sončen dan :)

Miran Tepeš

Čudovito jutro se je naredilo po deževni noči na Kornatih.

Vzhajajoče sonce je pokukalo skozi okna barke in me zvabilo iz tople postelje. Potrkal sem še pri Gregorju in potem sva se s fotoaparati v rokah sprehodila vsak na svoj hribček nad otokom in uživala v lepem razgledu na otočke v okolici in na zasnežene vrhove Velebita.

 

 

Po zajtrku sva odvezala vrvi s pomola pred konobo in z burjo v bok barke odjadrala proti Srednji Dalmaciji.

Dnevnega cilja si ob odhodu še nisva postavila. Vremenska napoved je obetala, da bo burja dopoldne oslabela, popoldne pa jo bo zamenjal maestral.

V igri je bil postanek na deset milj oddaljenem otoku Žirje, kjer bi počakala na popoldanski maestral, pa je burja pri Žirjah še vedno lepo pihala in v spremstvu delfinov sva kar nadaljevala proti jugovzhodu ter uživala v lepem dnevu in lepem jadranju.

Veter je v teku dneva nekoliko oslabel, da sva jadra lahko razvila na polno, postopoma pa je začel obračati najprej na severnik in potem na severozahodnik, da sva pri svetilniku Mulo na levo stran barke namestila tangun in nanj pripela genovo. Pri nameščanju tanguna sva imela nekaj težav, saj je enkrat v preteklih tednih s sornika na držalu tanguna na jamboru odpadla varovalna razcepka in se je zato sornik snel z osi tanguna. Nekaj telovadbe s kleščami in kladivom je bilo potrebne, da je tangun spet deloval tako, kot je treba.

<iframe src=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?height=314&href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Fjadrnicaskokica%2Fvideos%2F1129649311198028%2F&show_text=false&width=560&t=0″ width=”560″ height=”314″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no” frameborder=”0″ allowfullscreen=”true” allow=”autoplay; clipboard-write; encrypted-media; picture-in-picture; web-share” allowFullScreen=”true”></iframe>

Odmetuljčkala sva še mimo Drvenika Malega in potem pod večer v zavetju njegovega večjega brata v zalivčku Solinska spustila sidro. Dneva je ostalo ravno še dovolj, da sva z Gregorjem v vodo spustila čoln, odveslala na obalo in se sprehodila po Drveniku Velem.

Nazaj na barko barko sva v mrazu veslala že ponoči. Januarski dnevi so kratki – prekratki.

 

Z burjo med dalmatinske otoke

Miran Tepeš

 PonočiI je lovik prešla hladna fronta, ki je prinesla nevihte, obrat vetra, veliko dežja in vmes nekaj tesnobe, ko se je veter za eno od neviht za nekaj časa obrnil na tramontano in je Skokico stiskalo ob pomol.

Bokobranov imam na barki dvanajst, vse sem uspel stlačiti med pomol in barko in dobro so opravili svoje delo :). Nevihte so v drugem delu noči odšle naprej proti Dalmaciji, zapihala je burja in preostanek noči sem lahko prespal.

Do jutra se je se je burja ustalila na okoli 25 vozlih hitrosti, odvezala sva vrvi s pomola in odjadrala proti jugovzhodu.

Pričakalo naju je razpenjeno morje in lep pogled na zasnežena pobočja Velebita.

Do Silbe je s kopnega kar dosti odprtega morja na katerem je burja dodobra razgibala morje, zato je bilo jadranje prvo uro kar precej poskočno in mokro. Žal je postalo mokro tudi v notranjosti barke, saj sem pred odhodom pozabil popolnoma zapreti palubna okna, ki jih imam med postanki v pristaniščih priprta, da se barka bolje prezrači. Valovi, ki so se prelivali čez palubo, so skozi reže našli pot v barko in vodo sem pač moral obrisati. Ni bilo prvič.

Za Silbo sva z Gregorjem prijadrala v zavetje otokov, morje je bilo dosti bolj mirno in jadranje udobno. Dvajset do trideset vozlov burje je skrbelo za to, da sva bila s skrajšanimi jadri kar hitro na poti.

Odločila sva se za zunanjo stran otokov, zato sva med Istom in Škardo zavila proti odprtemu morju in potem na razdalji miljo ali dve od obale jadrala mimo Molata in Dugega otoka do Kornatov.

 

Dnevi so prekratki, zato naju je na jugu Dugega otoka že ujela noč, ujela pa naju je tudi ploha, ki nama je popestrila pristajanje na Ravnem Žakanu na jugu Kornatov. Najina oblačila so bila v zavetju kokpita cel dan suha, med pristankom pa je bilo potrebno iti ven na dež, saj se barka tudi danes ni hotela kar sama privezati ob pomol.

Ilovik

Miran Tepeš

Jugo se je danes še okrepil in valovi so nastajali celo v zavetrnem prelivu med Ilovikom in Sv. Petrom, zato je Skokica danes ostala privezana v zavetju pomola.

 

 

Razpihan dan je bil ravno pravšnji za sprehajanje in raziskovanje otoka. Z Gregorjem sva jo najprej mahnila na vzhodno stran otoka in pot naju je vodila med oljkami in grmovjem.

Ovce kraljujejo na otoku in veliko je med njimi videti mladičkov. Poleti priljubljena plaža Pržine je v tem času na debelo zasuta z morsko travo, da mivke sploh ni videti.

 

Odpravila sva se še na jug otoka do zalivčka Parknu, kjer so ostanki objektov jugoslovanske vojske. Ob zalivu sva našla lepo ohranjene podzemne rove in se po njih sprehodila do topniške postojanke na drugi strani otoka.

Včeraj sem med pregledovanjem vsebine omar s hrano na barki ugotovil, da v njih ni niti enega paketa napolitank. Odšel sem do bližnje trgovine, pa je bila zaprta. Domačina, ki sem ga srečal na ulici, sem vprašal: “Kada je ova trgovina otvorena?”, saj na vratih ni bilo napisanega odpiralnega časa.

Nasmehnil se mi je in rekel: “Kada, tada”.

Še nekajkrat sem šel včeraj in danes mimo trgovine, a “tada” nisem doživel. Danes proti večeru pa so pred trgovino sedeli možakarji in vrata so bila odprta. Shramba na Skokici je začasno bogatejša za šest paketkov napolitank :).

Na otoku v tem času zorijo pomaranče in limone, ki jih domačini ne obirajo ravno pogosto, zato jih veliko konča na tleh. Odločila sva se, da bova vsaj nekaterim limonam preprečila, da bi zrele padle na tla, zato sva jih pospravila v vrečo :). Temu bi morda kdo lahko rekel, da sva limone narabutala, a je Gregor ženice na vasi včeraj vprašal, kje bi lahko nabral limone in so mu pokazale na hišo “Amerikanca”, ki ga še nekaj mesecev ne bo na Ilovik.

Proti večeru so se oblaki zgostili, ponoči pa naj bi Ilovik prešla hladna fronta z dežjem in močno burjo. Upam, da noč napovedi navkljub ne bo preveč burna, za vsak slučaj pa sva Skokico z nekaj vrvmi še dodatno privezala ob pomol.

Na morje v januarju

Miran Tepeš

Z Gregorjem sva se pred časom dogovorila za skupno zimsko jadranje, a takrat sem imel v mislih februar, ko imamo zaradi Olimpijade v tekmovalnem koledarju teden dni premora.

Zdaj pa nam je korona v naš tekmovalni koledar žal vsilila še dodaten premor že v januarju in da ne bi preveč posedal doma in šel samemu sebi na živce, bom del tega nepričakovanega prostega časa v naslednjih dveh tednih preživel na barki.

Včeraj popoldne sva se z Gregorjem pripeljala v Izolo, kjer naju je pozdravila megla – sem mislil, da jo imamo le v Ljubljanski kotlini :). Kakšno uro je trajalo, da sva se vkrcala in Skokico pripravila za odhod, potem pa sva pod večer izplula iz marine.

Valobran je v megli za nama izginil že po nekaj sekundah in vidno polje okoli barke se je skrčilo na kakšnih 50 metrov. Vetra ni bilo, morje gladko, vidljivost nikakršna in le ušesa so oprezala za zvoki iz okolice, če je morda na vodi kje blizu še kakšen čoln. Slišalo se je le drdranje lastnega motorja.

Pot proti Piranu sva za vsak slučaj zastavila malo dlje od obale, saj boj, ki označujejo strunjanski naravni park, v megli tudi slučajno ni bilo mogoče videti. Ta del poti ponavadi preplujem la s pogledom na obalo, zdaj pa sem moral za orientacijo uporabljati GPS pozicijo na elekronski karti. Vmes se je znočilo in malo pred Piranom so se skozi megleno temo začeli prebijati bliski svetilnika na piranski Punti.

Skozi meglo sva našla vhod v piransko pristanišče in tam na policiji hitro opravila izstopne formalnosti. Policaj me je spotoma opozoril, da mi na barki ne gori rdeča pozicijska luč. Luč sem hitro popravil, potem pa sva z Gregorjem odplula čez Piranski zaliv proti jugu.

Za Savudrijo se je megla dvignila in prikazale so se luči vasi in mestec ob istrski obali. Plovba po mirnem morju je takoj postala bolj sproščena, ko ni bilo potrebno neprestano buljiti v meglo pred barko.

Vremenska napoved za prihodnjih nekaj dni ni najlepša, ponoči brezvetrje zjutraj pa se začne krepiti južni veter, ki bo sredi dneva iz jugozahodne smeri postopoma prešel na jugovzhodno in se še krepil. Krepak jugo nama za pot proti Dalmaciji nikakor ne ustreza, zato sva se odločila, da poskušava do jutra primotorirati do juga Istre in potem napovedanih nekaj ur jugozahodnika izkoristiva za prečkanje Kvarnerja, preden se veter ne obrne in se jugo preveč ne okrepi.

Ponoči sva se izmenjavala pri krmilu med mirno plovbo ob istrski obali, za Rovinjem pa se je za kakšno uro pojavil rahel burin, da sva za nekaj časa lahko ustavila motor in razpela jadra na poti mimo Brijonov.

Za Brijoni sva zavila v Pulo, kjer sva v drugem delu noči na policiji in kapitaniji opravila hrvaške vstopne formalnosti, potem pa se odpravila proti jugu Istre. V skladu z vremensko napovedjo naju je pred Kamenjakom zares pozdravil jugozahodnik, ki je Skokico ponesel čez Kvarner.

Za Kamenjakom se je začelo daniti, veter pa se je krepil, a ker valovi še niso postali veliki, je bilo jadranje ostro v veter sprva hitro in udobno, le jadra je bilo potrebno postopoma krajšati, da se Skokica ni preveč nagibala.

Za Unijami so se valovi že toliko dvignili, da so začeli škropiti čez palubo in Gregor je ugotovil, da je sprayhood na barki lahko tudi koristen – te zaščite pred valovi oni na svoji barki namreč nimajo :).

Poiskati je bilo potrebno zatočišče za prihodnja dva dni, ko bo valove po Jadranu česal okrepljen jugo. Unije so bile prva možnost, a sva bila hitro mimo, pred Lošinjem je bilo jadranje še vedno dovolj udobno, zato sva jadrala mimo, potem pa se je veter okrepil nad dvajset vozlov in vse bolj je bilo potrebno orcati, zato sva zavila k Iloviku in Skokico opoldne privezala ob vaški pomol.

Tukaj bova počakala do četrtka, da jugo opeša in gre čez še hladna fronta z dežjem, potem pa bova z burjo odjadrala naprej proti jugu.

Šminkanje za novo leto

Miran Tepeš

Zadnjih nekaj dni sem imel čas, da sem se lahko posvetil Skokici, saj se spodobi, da se jo za novo leto uredi. Nekaj bušk in prask se je med letom nabralo na trupu barke zaradi premalo natančnih pristankov ob pomole in Skokica je potrebovala nekaj šminke ter tudi manjšo lepotno operacijo na premcu.

Jon ima te dni počitnice, zato sem ga lahko povabil, da jih delno preživi na morju :). Okov premca je bilo potrebno odstraniti z barke, da sem ga lahko poklepal, a za to opravilo je potrebnih več rok, zato mi je sinova pomoč zelo prav prišla.

Zamudno je delo z napeljevanjem vrvi za varovanje jambora, popuščanjem vseh pripon in odstranjevanjem prednje pripone, da sva potem lahko odmontirala okov premca. En dan sva potrebovala za demontažo, drugi dan pa za popravilo, spotoma pa sva obnovila še sidrni prostor, ki ga je veriga znotraj že krepko obrusila. Dnevi so kratki, zato se nama je delo oba dni zavleklo globoko v večer.

Ko sva končala, se je komajda videlo, da sva kaj naredila, a barka je zdaj vendarle spet polno usposobljena za resno jadranje.

V prihodnjih treh dneh bomo skakali na Ljubnem, naslednja priložnost za jadranje pa bo prišla že veliko prej, kot sem načrtoval, saj nam je korona na žalost odnesla vsa skakalna tekmovanja, ki so bila na Japonskem načrtovana v prvi polovici januarja.

Na barki se mi bo na začetku leta pridružil skrivnosten “odbitek” :).

Istra

Miran Tepeš

V četrtek sva z Matejem zgodaj vstala, saj sva se zvečer dogovorila, da greva zjutraj gledat sončni vzhod na hrib nad Unijami. Pogled na oblačno nebo sončnega vzhoda ni obetal, a naju to ni odvrnilo od namere, saj sva se v bistvu želela predvsem dobro sprehoditi preden odjadrava čez Kvarner.

Po poti navkreber skozi vas sva se povzpela na hrib in potem na drugi strani hriba presenečeno videla, kako je sonce pod oblaki vzšlo izza Lošinja. Čez nekaj minut se je sonce potem sicer skrilo za oblake, a razgled s hriba po kvarnerskih otokih je bil vseeno lep.

 

Mateju moji odmerki kopenske rekreacije niso dovolj, zato je odtekel malo daljši krog po otoških stezicah, potem pa sva Unije zjutraj zapustila.

Tokrat nisva potrebovala pomoči pri odvezovanju vrvi z gradbenega splava, da bi zapustila pristanišče.

Zaradi plime je bila voda za pol metra višja kot zvečer ob prihodu, podnevi pa se je v morju tudi dobro videlo, kje je postavljen betonski blok, na katerega je bil navezana boja in vrv s splava, zato sem ga lahko obplul.

Za Kvarner je bila napovedana burja, a je že zjutraj pihal zgolj rahel severnik, ki se je pozneje obrnil na nekoliko krepkejši maestral. Proti Istri sva imela veter točno v premec, zato sva morala jadrati ostro v veter in križariti.

Po nekaj urah umirjenega jadranja in po nekaj obratih v veter sva opoldne prijadrala do Kamenjaka in svetilnika Porer. Običajno mimo Porerja jadram po notranji strani, med svetilnikom in Kamenjakom, tokrat pa sem si svetilnik lahko ogledal tudi z zahodne strani.

 

Po še eni uri jadranja sva priplula do Banjol, kjer se je Matej na pomolu v Volmah izkrcal, saj je tam prejšnji teden pustil svoj avto. Pomahala sva si v slovo in odjadral sem naprej ob istrski obali navzgor. Maestral se je popoldne okrepil, da sem skrajšal jadra, a se valovi niso zelo dvignili in jadranje je bilo še naprej udobno. Križaril sem po notranji strani mimo Brijonov, kmalu za otoki pa mi je sonce ušlo za obzorje.

Novembrski dnevi so zares kratki, prekratki.

Po še nekaj obratih v veter sem se naveličal nočnega cikcakanja in sem sidro spustil ob otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Ponoči je maestral opešal, proti jutru pa ga je zamenjal burin, ki je s seboj s kopnega prinesel dim, ki me je zbudil. Kaže da Istrani svoje domove grejejo na drva.

Dvignil sem sidro in razpel jadra ter z burinom počasi odjadral proti severu mimo Rovinja, Vrsarja in Funtane. V temi sem jadral mimo ribičev, ki na svojih čolnih pogosto niso imeli prižganih luči in šele ko so me videli prihajati v njihovi smeri, so jih prižgali, ko sem bil le še nekaj deset metrov oddaljen od njih. Nekajkrat sem moral precej ostro zaviti, da sem se jim izognil. Na Hrvaškem sem imel doslej boljše izkušnje glede osvetlitve ribiških čolnov, zdaj pa sem se počutil kot pred leti, ko sem jadral po Rdečem morju in so ribiči s prižiganjem vžigalnikov opozarjali nase.

Daniti se je začelo, ko sem jadral mimo Poreča, sonce pa mi je vzšlo izza Novigrada. Potem so se po morju z juga priplazili oblaki in meglice ter skrili sonce.

Za Umagom je burin opešal in zadnje tri ure do Pirana in Izole sem preplul predvsem na motorni pogon.

Skokica bo prihodnjih nekaj mesecev veliko počivala, saj prihaja čas zimskih športov, vsakih nekaj tednov pa bom med našimi skakalnimi tekmovanji zagotovo našel tudi čas, da na barki prezračim jadra.

 

Iz Dalmacije med kvarnerske otoke

Miran Tepeš

V torek zjutraj je vendarle nehalo deževati in celo otoplilo se je, le burja je na srečo še vztrajala. Dopoldne sva z Matejem odjadrala iz Sukošana zavila na desno, po Zadarskem kanalu proti severu.

Do vrha Ugljana je za hitro jadranje zadoščala že samo genova, ko pa sva mimo Rivanja zavila med otoke, je burja nekoliko oslabela in genovi v pomoč sva na jambor dvignila še glavno jadro.

 

 

Popoldne sva se za dnevni odmerek kopenske rekreacije ustavila v Brguljah na Molatu. Malo sva vsak po svoje tekala po otoških poteh, malo plezala skozi grmovje na hribčke nad zalivom, zvečer pa sva se vrnila na barko. Miren zaliv nama je bil čisto všeč, zato sva ob pomolu v Brguljah potem ostala tudi še čez noč.

Zjutraj sva se začela vračati proti Istri. Ob izhodu iz zaliva naju je pozdravil severnik, proti kateremu sva jadrala ostro v veter in cikcakala mimo Tramerike, Ista in Škarde do Premude, kjer sva se ustavila in sprehodila po otoku.

Roža vetrov, vklesana v ploščo na vaškem pomolu na Premudi.

Popoldne se je zjasnilo, severnik pa je zamenjala burja, s katero sva lahko jadrala neposredno proti severozahodu, ne da bi nama bilo potrebno križariti ostro v veter.

Dan je bil spet prekratek in sonce nama je zašlo že za Srakane, zato sva na Unije prijadrala, ko je že padla noč.

V pristanišču pod vasjo še vedno gradijo pomol. Zraven je privezan velik gradbeni splav, ki je sidran z vrvmi napeljanimi čez zaliv, ki so preprečevale plovbo do starega dela pomola v vasi. Obrnil sem Skokico, da bi šel na sidrišče, pa je iz teme k nama na čolnu priplul delavec s splava in rekel, da greva lahko k pomolu in da bo umaknil vrvi, s katerimi je splav privezan čez zaliv. Iz presenečenja kar nisem mogel verjeti, da sem prav slišal, a je delavec potem zares odvezal vrvi s splava in nama odprl pot do pomola, potem pa je vrvi spet privezal nazaj.

Danes bova prespala ob pomolu na Unijah, za jutri pa upam, da bo delavec še vedno dobro razpoložen in naju bo spustil nazaj na morje.

 

Istra, Kvarner in Severna Dalmacija

Miran Tepeš

V soboto sem se pred Vrsarjem zbudil v mirno jutro. V tem času je svetel del dneva kar prekratek, zato na sidrišču nisem čakal na napovedano burjo, temveč zagnal motor in odplul proti jugu.

Jutranje sonce je skozi oblake začelo kukati, ko sem bil pred Rovinjem, za rovinjskimi otoki pa me je razveselila burja in dovolj napela jadra, da sem ustavil motor.

Proti Brijonom se je veter okrepil nad dvajset vozlov, da sem vse bolj krajšal jadra in Skokica je vse bolj drvela po morju. Plovba v zavetju obale je bila močnemu vetru navkljub vseeno mirna, saj valovi še niso narastli.

Hitro sem jadral po notranji strani mimo Brijonov in potem dopoldne mimo Pule zavil v zaliv in na sidrišče pred Banjolami. Na barko se je vkrcal Matej, ki mi bo naslednjih nekaj dni na krovu delal družbo pri zategovanju vrvi in nastavljanju jader.

Dnevne svetlobe je bilo še dovolj na razpolago, zato sva se odločila, da že popoldne odjadrava čez Kvarner. Do Kamenjaka je bilo jadranje hitro in mirno, za Kamenjakom pa sva se srečala z dva- do tri-metrskimi valovi, ki jih je iz zaliva prignalo 25 do 30 vozlov burje. Valovi so se pogosto prelivali čez krov Skokice, zato sva nad kokpit namestila “šotor”, da naju je ščitil pred valovi in vetrom.

Jadranje je bilo zaradi valov nekoliko naporno, a dovolj hitro, da so se pred premec Skokice prišli igrati delfini. Razigrano so skakali čez valove, vendar se med prelivajočimi valovi s fotoaparatom v roki nisem upal na premec barke, kjer bi delfine lahko videl bolj od blizu. Za delfini sem oprezal v zavetju šotora in potem vedno zamudil trenutek, ko je delfin skočil iz vode, da bi ga fotografiral v zraku. Ko se potem na računalniku pregledoval fotografije, sem videl, da sem delfina v najboljšem primeru ujel le za rep, ko je že priletel nazaj v vodo.

V dveh urah sva od Kamenjaka prijadrala do Unij, kjer so se valovi zmanjšali, da je jadranje postalo bolj udobno. Tudi burja je začela slabeti, a je bila dovolj vztrajna, da naju je pospremila v večer. Jadra sva razvila do vrha in še naprej s kar spodobno hitrostjo jadrala do juga Lošinja, kjer sva v zalivčku Balvanida spustila sidro.

V nedeljo je bilo vetra ravno dovolj za umirjeno nedeljsko jadranje mimo Ilovika, Silbe, Premude in Škarde.

Dopoldne sva se z Matejom ustavila na Istu, kjer sva Skokico privezala na čelo vaškega pomola in se potem odpravila na malo daljši sprehod in tek po otoku. Tudi tokrat sva šla vmes še na obisk k cerkvici Gospe od sniga na vrhu hriba nad vasjo.

Popoldne sva skozi preliv med Istom in Molatom odjadrala proti Zadru. Burja je vse bolj pešala in se obrnila v rahel severnik, ki pa barki ni dal ravno velike hitrosti. Kmalu sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor.

Zvečer sva plula mimo Zadra in potem sidrala v zalivu pred Sukošanom, kjer sem bil z mehanikom dogovorjen za popravilo menjalnika, ki mi je že nekaj let občasno nagajal.

Prestava naprej ali nazaj na menjalniku ni vedno takoj prijela in sem se zato včasih med pristajanjem nekoliko preveč na trdo srečal s pomolom.

Zjutraj sva Skokico s sidrišča premaknila v marino in kmalu sta na barko prišla dva mehanika in odmontirala ter prestavila motor iz motornega prostora, da sta potem lahko razdrla menjalnik na nogi saildrive-a.

Deževen in razpihan dan je bil v zavetju marine ravno pravšnji za popravilo motorja.

Serviserja sta kmalu ugotovila, da je težava v sklopki, pri kateri so se izrabile lamele. S sklopko sta odšla v delavnico, se popoldne z njo vrnila na barko in po dobri uri sta bila menjalnik in motor spet sestavljena in na svojem mestu. Preskusili smo delovanje in menjalnik je vedno brez zamude takoj prestavil v prestavo. Poslej se ob morebitnih trkih ob pomol ne bom imel več mogel izgovarjati na menjalnik 😊.

 

Pobeg na morje

Miran Tepeš

Tekmovalna skakalna sezona se nam začne proti koncu meseca, prosti čas do takrat pa bom večinoma izkoristil za pobeg na morje, pobeg iz slovenske korona-norišnice, stran od slabih novic.

Na vhodu v piransko pristanišče me je ob pogledu na potopljen pomol zaskrbelo, kako bom ob obalo lahko privezal barko, pa je nato na drugi strani carinski pomol vendarle dovolj gledal iz vode, da sem pri policajih na morskem mejnem prehodu lahko suhih nog opravil izstopne formalnosti.

Vremenska napoved ob istrski obali čez dan ni obetala veliko vetra, a je dopoldanski severnik vztrajal in proti jugu sem lahko večino dneva počasi metuljčkal, dokler pri Poreču ni zapihal zmeren vzhodnik, ki je lepo nagnil barko.

Pokrajšal sem jadra in nadaljeval z vse bolj živahnim jadranjem.

Letnemu času primerno je sonce cel dan precej nizko nad obzorjem in vseskozi sem imel občutek, da se večeri. In potem se je zares kmalu zvečerilo 🙂 in ohladilo. V Vrsarju sem bil dogovorjen za jadralsko srečanje z Gregorjem, še prej pa sem načrtoval nekaj kopenske rekreacije, pa potem ko sem spustil sidro, nisem našel dovolj volje za spust čolna v vodo in nočni tek po obali.

Gregor in Ksenija sta zvečer res prišla na obisk. Svojo Lungo sta privezala ob Skokico in mi prinesla palačinke :), da mi ni bilo potrebno premišljevati, kaj bi si skuhal za večerjo (itak si ne bi ničesar skuhal, dokler imam na barki dovolj čipsa).

Večer nam je minil v pogovoru o slovenskih jadralcih, saj kaže, da namerava Gregor napisati knjigo o naših oceanskih jadralcih :).

Za zaključek z burjo domov

Miran Tepeš

V soboto smo se dopoldne malo dlje zadržali na obali in počakali na burjo. Zjutraj sem si v čudovitem vremenu lahko privoščil tek ob obali okoli Pirana in potem na hrib, kjer sem lahko užival v razgledu na naše lepo staro primorsko mestece.

Pred odhodom na morje smo si pred Bernardinom ogledali še start regate, potem pa smo tudi mi odjadrali iz Piranskega zaliva na srečanje z burjo.

 

Do piranske Punte smo jadrali po mirnem morju, za njo pa smo se srečali z valovi, ki jih je iz Tržaškega zaliva prignalo 25 vozlov burje. Skrajšali smo jadra in nekaj ur uživali v poskočnem jadranju.

Naredili smo nekaj obratov v veter in se postopoma bližali Izoli, kjer smo popoldne pred vhodom v marino pospravili jadra in Skokico potem privezali na njeno mesto ob pomolu.

Kot se pred odhodom domov spodobi, smo barko še oprali, pospravili opremo in očistili notranjost, potem pa smo se odpeljali domov.

V prvi polovici novembra načrtujem le še en jadralski izlet do Dalmacije, saj se nam bo proti koncu novembra že začela zimska skakalna sezona.

 

 

Meglene sapice

Miran Tepeš

Redka megla je nad Beneško laguno vztrajala tudi še v petek zjutraj, ko smo iz marine izpluli na pot proti Sloveniji. Rosa se je nabirala na oknih in smo jo sproti brisali, da smo našli pot med številnimi svetilniki do severnega izhoda iz lagune.

Na morju se je megla zgostila, da smo prvih pet ur lahko videli le nekaj deset metrov v okolici barke, ostalo pa se je skrilo za vlažno in hladno sivino megle. Dežurstva ob krmilu smo si razdelili na pol ure, saj je bilo neprestano buljenje v meglo in oprezanje za zvoki iz okolice kar utrujajoče, pa tudi hladno postane, ko se na tebi nabirajo drobne kapljice vlage.

Burin nam je prvih nekaj ur omogočal jadranje s tremi do petimi vozli hitrosti proti vzhodu, potem pa so se sapice obrnile na zahodnik in jadranje je postalo prepočasno, zato smo zagnali motor.

Sredi dneva se je megla začela redčiti, da smo se lahko bolj sprostili.

Piranski zaliv nas je pričakal obsijan s soncem. Na poti mimo Savudrije smo na morju severno od nas spet lahko videli igro hrvaških ribičev s slovenskimi in hrvaškimi policisti. Ko hrvaški ribiči zaplujejo na slovensko morje, do njih iz Pirana priglisira slovenski policijski čoln, ki mu kmalu sledi hrvaški policijski čoln.

Slovenci najprej popišejo hrvaškega ribiča, potem pa se policaji s hrvaškimi kolegi “pogajajo”, kje je meja na morju. Piranski zaliv je 30 % večji, kot izgleda. Še vedno ima 130 %, od tega je 80 % slovenskega in 50 % hrvaškega. Mislim, da hrvaški policaji ob posredovanjih v Piranskem zalivu samo za gorivo zapravijo več denarja, kot so vredne ribe, ki jih narabutajo v slovenskem morju.

Pred Piranom smo spotoma opazovali regato optimistov in se tokrat uspešno izognili jadrnici s konjičkom na jadrih, ki jo Skokica nekako usodno privlači.

Barko smo popoldne privezali ob obalo pred Bernardinom, kjer smo potem v restavraciji ob pici uživali v lepem sončnem zahodu.

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po Piranu.

Čez Jadran do Benetk

Miran Tepeš

Pretekli teden je bilo prečkanje Jadrana v burji zelo poskočno, tokrat pa nas je čez morje do Beneške lagune pospremil prijazen jugo.

V sredo smo zgodaj izpluli s sidrišča za Fraškeričom na jugu Istre in v brezvetrju prve tri ure pluli s pomočjo motorja, potem pa nas je dopoldne obiskal južni veter, ki je vztrajal cel dan in nas prijazno pospremil vse do Chioggie.

Med osem in petnajst vozli vetra nam je pihalo v bok, valovi pa so bili majhni, zato je bilo jadranje sproščujoče. Lep sončen dan smo spet preživeli na morju.

 

Večkrat smo prečkali ladijske poti in na poti tokrat tudi srečali dosti ladij.

Obiskala nas je tudi ptičica in nam pomagala krmariti.

Večer nas je ujel nekje nad delto Pada, po še nekaj urah večerne plovbe med školjčišči pa smo skozi južni vhod v Beneško laguno že prijadrali do Chioggie. Kot ponavadi smo poskusili najti prost privez v katerem od mestnih kanalov in med ribiškimi ladjami našli presenetljivo veliko prostora za privez.

Po sprehodu po ulicah in mostičkih čez kanale v središču Chioggie smo se vrnili do Skokice, ko so se z ribolova začele vračati ribiške ladje in nas “pregnale” s priveza.

 

S posadke ene od ladij smo se dogovorili za privez na njihov bok, da smo potem lahko v miru spali do jutra.

Zjutraj smo med koli, ki označujejo plovno pot po kanalih v Beneški laguni, odpluli proti Benetkam.

 

Na laguno se je zjutraj spustila megla. Vmes smo enkrat poskušali najti bližnjico do Benetk :), pa nismo prišli daleč in nas je potem iz blata, v katerega smo nasedli, pomagal izvleči pilotski čoln, ki je ravno takrat priplul mimo.

 

 

Benetke smo v megli potem vendarle uspešno našli, le barv naši fotoaparati med plovbo mimo Markovega trga niso zabeležili prav veliko.

Skokico smo za čez noč privezali v marini Santelena in se potem na ogled mesta odpravili še po suhem.

Severna Dalmacija in Kvarner

Miran Tepeš

Veliko smo cikcakali proti severozahodniku zadnja dva dni med otoki Severne Dalmacije in Kvarnerja.

Nekatere med otoki smo tudi obiskali.

Na Dugem otoku smo se ustavili pred ladijskem bunkerjem pod Božavo, na Zverincu smo obiskali vaško pristanišče.

Naslednji postanek je bil na Molatu, kjer smo lep in topel dan izkoristili za tek po otoku in za ogled ostankov koncentracijskega taborišča, najbolj vroči med nami pa so tudi zaplavali po mrzli vodi v zalivu.

Maestral nam je vseskozi lepo pihal nasproti, mirno morje med otoki pa omogočalo oster kot jadranja proti vetru. Zvečer smo se ustavili na Istu, se zasidrali v bližini vaškega pomola. Namesto video filmov je bil tokrat na sporedu čudovit glasbeni večer, ki nam ga je s svojo kitaro pripravil Aljoša.

Zgodaj zjutraj smo z gumenjakom odveslali na obalo potem pa sledili smerokazom na poti navkreber do cerkvice Marije Snežne na vrhu hriba.

Vzhajajoče sonce nam je priredilo novo lepo predstavo in osvetlilo številne otoke v okolici Ista.

 

Po vrnitvi smo odpluli do Silbe, se sprehodili po vasi in otoku, potem pa smo na igrišču v zalivu na drugi strani otoka našli košarkaško žogo in se pomerili v košarki – v igri dvojic.

Popoldne je sledilo jadranje do Lošinja, kjer smo pri policiji na morskem mejnem prehodu v Malem Lošinju opravili hrvaške izstopne formalnosti, saj se v sredo še enkrat odpravljamo čez severni Jadran proti Italiji.