Kikladi in Evia

Miran Tepeš

Le še en teden imamo časa do odhoda domov in Solun, naša tokratna končna destinacija, se nahaja na severu Egejske morja, ki je poznano po severniku, zato smo tudi z Milosa odpluli zgodaj.

Pred prihodom severnika sem želel izkoristiti še preostanek jugozahodnika, zato sem si budilko nastavil že za peto uro zjutraj, a se vreme spet ni držalo napovedi. Morje je bilo popolnoma gladko, brez sapice vetra in do Serifosa nas je poganjal motor. V bistvu je bil naš cilj Mikonos, a smo včeraj videli, da so naše zaloge s svežo hrano na barki že skromne, zato smo se dopoldne ustavili v trgovini na Serifosu.

Sredi dneva se je na morju pojavilo nekaj jugozahodnika, zato smo kmalu odjadrali proti Mikonosu, vendar s krmnim vetrom nismo jadrali hitro.

Po nekaj urah počasnega jadranja smo ugotovili, da bomo na Mikonos prijadrali šele ponoči, zato smo ta otok zradirali s spiska želja in Skokico usmerili na sever proti Sirosu.

Kot vetra in z njim hitrost jadranja sta takoj postala bistveno boljša in zdelo se je, kot da smo poleteli. Barka se je nagnila, brzinomer je začel kazati hitrosti nad sedem vozlov in potna čela je začel hladiti veter. Zahodnik se je okrepil nad petnajst vozlov, a nismo krajšali jader, saj sem želel videti, kako hitra je lahko nova Skokica z bočnim vetrom.

Veter se je pod Sirosom še nekoliko okrepil, barka se je nagnila in potem je počilo, genova je začela prosto plapolati v vetru. Odtrgal se je zadnji rogelj jadra.

Barko smo potem obrnili v veter in jadro spustili na palubo. Videl sem, da se jadro ni raztrgalo, temveč se je razparalo na ojačitvah, kjer so vrvi privezane na jadro.

Prejšnji lastniki jadra izven sezone verjetno niso pospravljali, zato je sonce načelo sukanec in šivi niso več zdržali sile vetra ter se razparali.

Z glavnim jadrom smo odjadrali do lepega zaliva na jugu Sirosa in tam v zavetrju med drugimi barkami na sidrišču spustili sidro. Spet smo se lahko pošalili nad staro modrostjo, da jadranje po svetu pogosto pomeni, da barko popravljaš v najlepših zalivih.

Vedel sem, da imam nekje na barki dreto, šila in igle, a si nisem zapomnil, kam sem jih dal med selitvijo opreme s stare Skokice. Iskanje je obrodilo sad po eni uri brskanja po prekatih in škatlah.

Pred večerom smo na genovo nalepili odtrgane trakove ter jih začasno zašili, glavnino dela pa sem pustil za ponoči, ko ne bo vroče. Sledila je kopenska rekreacija, Darko pa nas je potem povabil še na večerjo v taverno na obali.

 

Ponoči se je dežurni ladijski jadrar ukvarjal z luknjanjem, vrtanjem in preklinjanjem ter šivanjem. Upam, da je bilo do jutra skozi luknje napeljane dovolj drete, da bo rogelj genove do jeseni zdržal sunke grškega vetra. Jeseni bom jadra odnesel k Radotu v Preddvor, da jih pripravi za oceansko jadranje.

 

 

 

 

Napovedan je bil sicer severnik, a s Sirosa smo odjadrali z živahnim jugozahodnikom, ki so ga pred Tinosom pregnale plohe. Potem smo kakšno uro ali dve po brezvetrju motorirali skozi dež in zaradi dežja spustili postanek na Tinosu.

 

Popoldne smo vendarle dočakali severnik in potem v 20 – 25 vozlih vetra mimo Androsa testirali, kako dobro sem zašil genovo. Sprva smo imeli razvitega le malo sprednjega jadra, a smo ga postopoma povečevali.

 

 

Prvi dan so novi šivi zdržali in sidro smo v nedeljo zvečer spustili v lepem zavetrnem zalivu Vasilikos na jugu otoka Petali ob Eviji.

V ponedeljek smo jadrali po zalivu med celino in Evijo in popoldne prijadrali do konca zaliva in v preliv med tem drugim največjim grškim otokom in celino.

Pluli smo pod visečim mostom, zaustavil nas je šele nizki most v Kalkisu, ki ga za prehod ladij umaknejo le enkrat na dan oziroma na noč, še prej pa moraš plačati 35 evrov mostnine.

Možakar, ki je pobiral mostnino, mi je rekel, da bodo most odprli enkrat med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj in da naj poslušamo radijsko postajo na 12. kanalu, kjer bodo povedali, kdaj se bo to zgodilo. Preselili smo se na sidrišče, razdelili dežurstva ob radijski postaji in čakali in čakali. Ob pol štirih je potem zares začelo hreščati iz radijske postaje, da bodo odprli most, da bo šel skozi kanal najprej vlačilec in nato tovorna ladja, za njo pa smo v gosjem redu eden za drugim lahko skozi kanal mimo mostu odpluli tudi jadralci. Približno 10 bark se je do noči nabralo pred mostom na južni strani.

Most so v bistvu umaknili v klet pod cesto, polovico mostu na celino in polovico na otok. V zalivu na drugi strani mostu nas je pričakalo petnajst vozlov severozahodnika in zoprni strmi nasprotni valovi. Ni se mi dalo dvigovati jader in križariti v veter, zato sem preostalo uro do jutra še nadaljeval z motoriranjem in potem sidro spustil v zavetrnem zalivčku ob obali.

Sredi dneva je veter izginil in spet nas je naprej poganjal le motor. Na palubi sem našel kroglice iz ležajev vozičkov na tirnici glavnega jadra in ob pregledu ugotovil, da je začel razpadati še eden od zelo dragih vozičkov. Na srečo sem to ugotovil dovolj zgodaj, da sva s Tomažem pokvarjeni voziček lahko popravila. Do večera nam je bilo v rahlem vetru na krovu dovolj dolgčas, da smo še enkrat sneli genovo in sem rogelj genove okrepil s še nekaj dodatnimi šivi z dreto.

Malo sem dvomil v svoje prvotno šivanje, a genova bi zdaj morala zdržati tudi sunke vetra preko 30 vozlov.

 

Pod večer smo sidro spustili v zaprtem zalivčku Vathikelon zahodno od Evije. Ta konec Grčije je zelo zelen in bujno poraščen z gozdom in z obsežnimi nasadi oljk.

 

Prsti Peleponeza

Miran Tepeš

Za četrtek in petek je bil na Egejskem morju napovedan jugozahodnik, ki tam ni najbolj pogost veter, a je za našo načrtovano pot zelo ugoden, zato smo naše jadranje okoli Peleponeza nakoliko pospešili, da bi dober veter čim bolje izkoristili.

Iz Pilosa smo odjadrali mimo Methonija in v teku dneva še mimo prvih dveh rtov Peleponeza in zvečer sidro spustili v zalivu Asomato za Tainaronom, drugim rtom Peleponeza. Veter se je tam zvečer okrepil in preveč menjal smer, zato smo kmalu dvignili sidro in se preselili za nekaj milj proti severu v dosti bolj miren zaliv Kayio, ki nam je omogočil miren spanec.

S prvo svetlobo smo potem v petek odjadrali proti tretjemu rtu, Maleasu in potem še naprej na Egejsko morje, kjer se je jugozahodnik okrepil nad 25 vozlov, da smo kmalu pospravili glavno jadro in v nadaljevanju jadrali le z genovo. Še preden pa smo pospravili glavno jadro, pa je poslušnost odpovedal avtopilot in zavil v desno, da je glavno jadro sunkovito preletelo na drugo stran barke in je škota s seboj odnesla tudi nosilec s kompasom nad levim krmilnim kolesom.

Skokica ima zdaj le še en kompas, da mi ne bo potrebno premišljevati, na katerega bi gledal :(.

Hitro in zibajoče je bilo naše jadranje proti južnim Kikladom med 2 do 4 metre visokimi valovi, a tudi takšno jadranje je bilo precej bolj udobno, kot bi bilo jadranje proti sicer na Egejskem morju prevladujočem severniku ob nabijanju v valove.

Še pred večerom smo našli zavetern zaliv na severu Milosa in tam spustili sidro.

Jonski otoki in Peleponez

Miran Tepeš

Vreme se tudi na Jonskem morju nekako noče držati napovedi. Zgodaj smo odpluli s Krfa, da bi čim bolje izkoristili napovedani vzhodnik, veter pa je potem celo dopoldne pihal nasproti z juga. Na srečo je bilo vetra ravno prav za udobno orcanje in po nekaj obratih v veter smo prijadrali do Paxosa.

Preliv pred Gaiosom je za našo barko preplitev, zato smo sidrali nekaj zalivov bolj proti jugu in se do Gaiosa odpravili peš. No, do tja so prišli le Darko, Nataša in Tomaž, sam pa sem opazil, da se je veter obrnil na severozahodnik, ki je barko potiskal iz zalivčka, v katerem smo jo zasidrali, zato sem se raje vrnil in potem tekal po cesti okoli zaliva tako, da sem imel Skokico vseskozi na očeh. Barke ni odsidralo, a sidru, ki ga ima ta barka, še ne zaupam.

Popoldne smo z zahodnikom odjadrali proti Kefaliniji. Dve tretjini poti smo lahko prejadrali, zvečer pa je veter oslabel in zadnjih nekaj ur nas je spet poganjal motor. Med potjo smo premišljevali, da bi se za čez noč ustavili v katerem od lepih zalivov na severovzhodu Itake, pa se nama je s Tomažem ponoči preveč spalo, in sva zavila kar v bližnji Fiskardo na severu Kefalinije,

kjer v pristanišču začuda ni bilo velike gneče in sva barko lahko privezala ob obalo.

Na poti proti Peleponezu smo se v torek dopoldne za plavanje in planinarjenje ustavili v enem od lepih peščenih zalivčkov na Kefaliniji, potem pa odjadrali proti Zakintosu. Med potjo smo na morju med valovi opazili gumenjak, ki ga je nekdo verjetno vlekel za barko in se mu je odvezal, ne da bi lastnik to opazil.

Zajadrali smo do čolna in imeli spotoma še vajo iz reševanja iz morja. V tretjem poskusu nam je na kavelj uspelo ujeti vlečno vrv čolna in jo privezati na bitvo.

Med jadranjem proti Zakintosu smo morali zaradi okrepljenega jugozahodnika najprej opustiti načrt za postanek v znamenitem peščenem zalivu z nasedlo ladjo na severozahodu otoka, potem pa je veter pihal vse bolj z juga in nas odganjal od otoka, zato se nazadnje na Zakintosu sploh nismo ustavili, temveč smo jadrali ostro v veter vse do pristanišča Katakolon na Peleponezu.

Ponoči nisem želel tvegati s poskusom privezovanja ob obalo pred vasjo, ob ladijske pomole pa se tudi nismo šli privezati, zato smo sidro spustili pred pristaniščem in šli spat.

Zjutraj me je zbudi bližajoče brnenje ladijskih motorjev in ko sem pogledal skozi okno, sem moral kar dvakrat pogledati, da sem verjel. Dvajset metrov pred premcem je mimo nas počasi plula ogromna potniška ladja, ki jo je med pristankom ob pomol spremljal še vlačilec. Nič niso trobili, preprosto so nas pustili spati :). V Bližini Katakolona se nahaja antična Olimpija, ki jo gostje potniških križark radi obiščejo, zato se ladje tukaj pogosto ustavijo.

Ker je ladja plula nad našim sidrom, smo morali počakati, da je vseh tristo metrov plavajočega hotela odčlo mimo, potem pa smo lahko dvignili sidro in se previdno premaknili med druge jadrnice v še eni od mnogih nedokončanih grških marin. Pod kobilico Skokice je bilo še nekaj decimetrov vode.

Sredino dopoldne je bilo namenjeno video sestanku in mojim drugim poslovnim zadevam, potem pa smo popoldne odjadrali nekaj deset milj proti jugu Peleponeza in se pod večer ustavili v Pilosu.

Tamkajšnja marina je preplitva za Skokico, ob mestnem pomolu pa smo dobili prostor le še na čelu pomola, a zaliv je tukaj zaprt iz vseh smeri in noč na privezu je bila mirna.

Med večernim tekom sem našel odprto navtično trgovino in se z lastnikom dogovoril za nabavo sidrne verige, varnostnega sidrnega kavlja in spojnih členov, s katerimi sem podaljšal verigo. V preteklih dneh mi je Tomaž med jadranjem veliko pomagal pri popravilu sidrnega vitla, ki je bil popolnoma razmajan. Ugotovila sva, da sploh ni bil privit z vijaki, temveč samo približno nataknjen na luknje, skozi katere je v notranjost skladiščnega prostora tekla voda, kadar so valovi zalivali premec barke. S precej napora sva v zelo omejenem prostoru pod vitlom uspela priviti manjkajoče vijake in zatesniti vse ostale luknje, ki jih je bilo polno okoli vitla. Pod skladiščnim prostorom je bilo veliko vode, ki sva jo izčrpala, spotoma pa sva odstranila tudi vodo iz električne omarice ??? in iz instalacijskih cevi z električnimi kabli. Prejšnji lastniki so za barko zares slabo skrbeli. Videti je tudi, da je premec barke in ves sidrni sistem dobil resen udarec, kar so bolj slabo popravili in me bo jeseni čakalo kar nekaj dela z laminiranjem, da bo premec utrjen tako, kot je treba za oceansko jadranje.

Proti Grčiji

Miran Tepeš

V četrtek sta se Branko in Sintija v marini v Slanem preselila na svojo barko z imenom “Najina”, na krov Skokice pa so v teku dneva in noči prišli Darko, Nataša in Tomaž.

V petek zjutraj smo potem vsi skupaj in v družbi “Najine” najprej odpluli do Gruža, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti in potem odjadrali na 180 milj dolgo pot čez južni Jadran proti Grčiji.

Jadrali smo žal le prvih nekaj ur iz Dubrovnika in zadnjih nekaj ur pred prvimi grškimi otoki, večino poti vmes pa je bilo vetra premalo in nas je na jug namesto vetra poganjal motor.

Delfini so nekajkrat poskrbeli, da nam na poti ni bilo preveč dolgčas.

Precej toplo je bilo na krovu barke, zato smo vmes naredili nekaj plavalnih postankov in se v morju pridružili delfinom. Morje zdaj tudi zame ni več premrzlo.

V soboto so se pred nami najprej pokazali albanski hribi, popoldne pa še prvi grški otoki severno od Krfa. Proti večeru smo zavili k otoku Erikousa in sidro spustili v lepem peščenem zalivu.

V nedeljo dopoldne smo se najprej sprehodili po Erikousi, popoldne pa se je dvignil maestral in družno z “Najino” smo odjadrali proti Krfu. Dokler je bilo vetra pod 8 vozli, nas je “Najina” šišala, ko pa se je maestral okrepil, je bila Skokica hitro pri osmih vozlih hitrosti. Čez štiri ure smo prijadrali pred mest Krf, kjer smo v pristanišču opravili grške vstopne formalnosti. Tokrat je šlo v pisarni obalne straže vse gladko in enostavno, saj so Grki prejšnji mesec umaknili vse korona omejitve in za razliko od lanskega leta tokrat ni bilo potrebno kazati cele vrste dokumentov in dokazil. Uradnika je zanimalo le potrdilo o plačilu plovne takse (E-tepai) in zavarovanje barke, potem pa je poštempljal naš spisek posadke in nam zaželel srečno pot.

Pod večer smo okoli trdnjave odpluli še do krfskega sidrišča, kjer sva imela z Brankom nekaj telovadbe z vpetjem in ležaji navijalne genove, ki se je na “Najini” zatikala. Vrhnji ležaj je bil suh in ko je med kroglice dobil nekaj masti, se je spet veselo vrtel.

Zvečer sem se poslovil od veselega štajerskega jadralskega para. “Najina” bo še mesec dni ostala med jonskimi otoki, Skokica pa je v ponedeljek zjutraj odjadrala proti Peleponezu in Egejskemu morju.

Srednja in Južna Dalmacija

Miran Tepeš

V torek je pihal jugo zato smo s Kaprij odjadrali ostro v veter proti Srednji Dalmaciji, vmes naredili nekaj obratov v veter in kar dobro napredovali proti Šolti, ki smo si jo izbrali za postanek.

Med Čiovim in Šolto smo se med valovi na morju srečali z motornim čolnom s katerega so nam mahali na način, da sem vedel, da nekaj ni v redu. Zavil sem bliže čolnu in pokazali so nam motor: “Motor kaputt”. Spogledali smo se, obrnili, pospravili jadra in se s pomočjo motorja vrnili nazaj k njim. Vprašal sem jih, kam želijo in so rekli “Vinišče” ter pokazali na nekaj milj oddaljen zaliv nekaj milj nazaj. Branko jim je vrgel privezno vrv, potem pa smo spet razvili genovo in jih na jadra”odšlepali” do zaliva. Videti so bili veseli, da so nas srečali :).

Po reševalnem vložku smo odjadrali do Nečujama na Šolti, kjer smo Skokico želeli privezati ob pomol, da bi se sprehodili ob obali, pa je tja takoj pritekel možakar in hotel denar za privez.

Povedal sem mu, da se želimo ustaviti le za kratko, a je težil naprej, da smo postanek na Šolti potem izvedli s pomočjo sidra in čolna.

Po opravljeni rekreaciji na obali, smo se odpravili do brezplačnega zaliva pred Milno na Braču.

Po mirni noči na Braču smo z rahlim maestralom odjadrali do Hvara, kjer je vetra za nekaj ur zmanjkalo in smo se naprej proti Korčuli premikali s pomočjo motorja.

Pred Pelješcem se je maestral vrnil in v večer in še čez noč smo ob Pelješcu počasi in včasih malo hitreje metuljčkali mimo Korčule in Mljeta do Šipana, kjer smo v četrtek zjutraj spustili sidro.

Pristanišče v Korčuli je bilo polno zasedeno z malimi križarkami, ki jih je mogoče vse več videti na Jadranu in ki s svojim udobjem počasi zamenjujejo stare lesene dalmatinske potniške motorne jadrnice. Kar petnajst sem jih naštel, vezanih vzporedno ena na drugo.

Stara Skokica je naprodaj, jadramo s Skokico 3

Miran Tepeš

Že vrsto let dajem prihranke na kup in zadnjih nekaj let sem se začel ozirati za novo, večjo, hitrejšo in bolj udobno jadrnico, a se barke vseskozi samo dražijo, zato sem iz kriterijev moral izpustiti »novo«.

Jeseni in pozimi sem si v Italiji in na Hrvaškem ogledal nekaj starejših bark in njihove cene primerjal s svojim proračunom ter ugotovil, da bom moral pozabiti tudi na kriterij »dobro ohranjena«. Okleval sem in se potem pozimi odločil, da tudi za prihodnje leto načrtovano novo jadralsko pot na sever do Kanade in Grenlandije pripravim in opremim kar staro preizkušeno Skokico. Zato je Skokica letos dobila resno ogrevanje in izboljšan zimski šotor za čez kokpit.

Spomladi so se lastniki ene od bark, ki sem si jih pozimi ogledal na Hrvaškem (Grand Soleil 50), odločili, da dovolj znižajo ceno, da je postala dosegljiva za moj »jadralski« proračun. Odločil sem se za test, barko preskusil, videl, da ni bila dobro vzdrževana in bo na njej potrebnih kar nekaj popravil, a ker sem presodil, da bom večino dela lahko opravil sam, sem barko kupil.

Moja dosedanja zvesta Skokica je zdaj naprodaj https://www.tepes.info/domov/jadranje/skokica/. Novi lastnik bo v roke dobil robustno in dobro opremljeno jadrnico, pripravljeno za resno jadranje in dovolj udobno tudi za večjo družino.

Novi barki je zdaj ime Skokica 3. Sredi maja smo jo pripeljali v Izolo in se lotili dela na njej. V prvi fazi je bilo največ dela na palubi, saj je bil tik v slabem stanju in nevaren za bose noge.

Pri brušenju in popravljanju fug so mi pomagali Zlata, Darko in Jon, potem pa smo površino še naoljili, da ima les zdaj lepšo barvo. V notranjosti je največ dela z električnimi in vodovodnimi inštalacijami, ter z zarjavelimi tečaji vratc omaric in kabin.

Z Zlato sva naredila tudi nove blazine za vsa ležišča. Na jamboru je bilo kar nekaj polomljene opreme. Po novo opremo sem se odpeljal v Italijo in zanjo plačal toliko, kot da bi kupoval zlato. Pri montaži novih in popravilu starih vozičkov drsnikov glavnega jadra mi je pomagal Tomaž.

Barko smo v dveh tednih usposobili za normalno jadranje, nekaj opravil z instalacijami me čaka še sproti med jadranjem v prihodnjih tednih, bolj resno pa se bom barke spet lotil jeseni, ko se z njo  vrnemo iz Grčije.

V soboto smo iz Izole odjadrali proti jugu, proti Grčiji. Pet bi nas moralo biti na krovu Skokice, a sta v Izolo prišla le Branko in Sintija. Preostala dva jadralca je ustavila bolezen in se nam poleg Darka pridružita pozneje bolj na jugu Jadrana.

Že kar na začetku smo lahko preskusili, ali je nova oprema jambora dovolj kakovostna, saj so nas iz Izole pospremile nevihte in preko trideset vozlov burje. Za Savudrijo je burja začasno nekoliko oslabela, ravno prav za postanek na mejnem prehodu v Umagu, potem pa se je veter spet okrepil in čez Jadran so prišle nove nevihte.

Oprema je zdržala prvo poskočno in mokro jadranje ob istrski obali, ugotovil sem le, da je za jadranje v resnih razmerah na glavnem jadru narejena vsaj ena krajšava premalo, zato smo pri vetru nad šestindvajset vozlov pospravili glavno jadro in jadrali le s skrajšano genovo. Tudi streha nad kokpitom je zelo majhna, ker je škota glavnega jadra vpeta na koncu buma, zato smo bili precej izpostavljeni nalivom, ki so jih težki oblaki pošiljali nad nas. Pogrešal sem zavetje šotora nad kokpitom, ki ga nudi stara Skokica. Do zime bom poskušal naštudirati, kako pred hladnim in mokrim vremenom ustrezno zaščititi posadko.

Ponoči smo skozi plohe mimo Rovinja prijadrali do zaliva Sv. Pavao in tam v zavetju obale spustili sidro. V nedeljo zjutraj smo zgodaj odjadrali na pot, saj je vremenska napoved kazala, da bo burja popoldne oslabela. S skrajšanimi jadri smo bili hitro mimo Brijonov in Pule, za Kamenjakom pa smo se srečali s kvarnerskimi valovi, ki pa so bili manjši, kot sem pričakoval in jadranje čez Kvarner je bilo dovolj udobno. Ugotovil sem, da je nova Skokica za približno vozel hitrejša od stare. Pričakoval sem, da bo nekaj več razlike, a za to bo potrebno očistiti zaraščeno podvozje barke in fiksni propeler zamenjati s sklopljivim.

Burja je na srečo vztrajala še celo popoldne in nas mimo Unij, Lošinja, Ilovika, Premude in Škarde pospremila vse do Ista. Morsko večerjo smo si privoščili v tamkajšnji restavraciji »Lako čemo«, moj večerni tek pa je začinila nova nevihta.

V ponedeljek smo v jadra lovili sapice mimo Molata in potem v brezvetrju motorirali ob Dugem otoku.

Luške kapitanije v Istri so bile čez vikend zaprte, neuspešno pa smo tudi v Božavi in Saliju poskušali opraviti drugi del hrvaških vstopnih formalnosti. V Saliju so nam na koncu povedali, da imajo praznik.

Popoldne je zapihal oštro in do večera smo potem lepo jadrali čez Murtersko morje vse Kaprij.

Ob zahodni Istri

Miran Tepeš

Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.

Skokica 3 ?

Miran Tepeš

V soboto smo se z Raba preselili na Krk in obiskali zelo resno kandidatko za bodočo Skokico 3.

Dogovorjeni smo bili za preizkus modre dame, ki je ravnokar postala polnoletna. Podobne starosti je kot sedanja Skokica, a večja, udobnejša, nekoliko hitrejša in dosti dražja.

Skokico smo v punatski marini privezali ob pomol v bližini Modre in se preselili na Grand Soleil-ko, da bi zajadrali na morje in preskusili jadrovje ter opremo. Predstavniki lastnikov so mi ob izplutju žal povedali, da barka ni več registrirana, zato lahko jadramo le v zalivu v okolici marine, kjer pa je bilo zelo malo vetra.

Vseeno smo na jambor razpeli vsa tri jadra, ki so na barki na razpolago in z njimi naredili nekaj obratov pred marino.

Pregledali smo notranjost barke, motor, pogledali pod podnice, preverili delovanje aparatur in opreme.

 

 

Večinoma je bilo v redu, a videl sem tudi, da je barka letom primerno obrabljena, da ima nekaj bušk in da bo potrebnih nekaj popravil na jamboru, na palubi in v podpalubju ter pri sidru.

Zdaj vem, da barka deluje in se z njo čisto v redu jadra. Prihodnji teden bomo opravili končni krog pogajanj oz dogovorov s predstavniki lastnika, potem pa bom dokončno vedel, ali bo Skokica 3 že v maju zamenjala sedanjo barko, ki jo bom prodal, ali pa bom s staro Skokico še neprej jadral po svetu in sanjal o Skokici 3.

Popoldne smo izpluli iz marine in se okoli Cresa odpravili proti jugu Istre.

Ob Krku ni bilo vetra, ob Cresu pa je pihalo dovolj severnika, da smo na jambor obesili spinaker in zaustavili motor.

Dvakrat čez Jadran

Miran Tepeš

V sredo sva s Pelješca odjadrala do Ploč, potem pa sem se popoldne od Kaje,  ki mi je polepšala jadranje v preteklem tednu, poslovil.

Na Skokico so se vkrcali Simon, Boris, Peter, Grega in Rok. Nova družba hiperaktivnih fantov, ki so Kajo nasledili na Skokici, bo zame kar hud zalogaj. Pred časom mi je sosed na vasi namignil, da si eden od njih (Boris) želi za rojstni dan jadrati do Tremitov in fantje mu želijo pripraviti rojstnodnevno presenečenje. “Ni problema, če bo vreme v redu”, sem takrat rekel in to željo vzel z nekaj rezerve.

Zdaj sem spoznal, da si fantje niso premislili. Tremiti so še vedno glavni cilj našega jadranja. “Bojno” razpoloženi so se vkrcali na barko in kar takoj smo razpeli jadra ter zastavili pot čez Jadran. Za četrtek in petek napovedani jugo je zelo ugoden za jadranje počez čez Jadran in izkoristili bomo lepo priložnost, da pot do Tremitov, italijanskih otokov na drugi strani Jadrana, in nazaj prejadramo v dveh dneh.

Od Ploč do konca Pelješca smo križarili ostro v veter proti zmernemu maestralu, pri Lovištu pa je veter popustil in zvečer smo zagnali motor. Ponoči smo motorirali mimo Korčule in Lastova, dve uri za Lastovom pa je v skladu z napovedjo začel pihati jugo in jadra so spet postala naše glavno pogonsko sredstvo.

Jugo je bil sprva sramežljiv, a po mirnem morju je zadoščalo za spodobno hitrost jadranja.

 

Mimo Palagruže smo zjutraj jadrali že s hitrostjo preko šestih vozlov in do Tremitov prijadrali zgodaj popoldne. Skokico smo privezali na bojo pod obzidjem trdnjave in se na obalo odpravili z gumenjakom. Dve uri smo se zadržali na otoku in si ogledali obzidje, cerkev in trdnjavo, ki jo prenavljajo.

Jugo se je med našim postankom na Tremitih okrepil nad 20 vozlov, zato z vrnitvijo nazaj čez Jadran nismo prav dosti odlašali. Še pred večerom smo Tremite zapustili in odjadrali proti Dugemu otoku.

Jadra smo skrajšali, a je bilo nočno jadranje proti vzhodni polovici Jadrana vseeno hitro in kar precej poskočno.

Dopoldne so se pred nami prikazali vrhovi hribov na Dugem otoku, oblaki pa so postajali vse težji in nas kmalu začeli zalivati z dežjem. Odločili smo se, da se ustavimo, ko neha deževati ali pa ko neha pihati jugo.

Ni nehalo niti deževati, niti pihati in opoldne je bil za nami svetilnik na Velem ratu ter nato še Molat, Ist in Škarda.

Na barki smo bili skorajda neprekinjeno že dva dni, zato smo se potem vendarle odločili, da se dežju navkljub ustavimo na Silbi. Fantje so odšli na sprehod po otoku, mene pa je premagal spanec.

Proti večeru smo izkoristili še zadnje izdihljaje juga in se premaknili do Raba. Topel tuš v marini je bil zelo prijeten :).

 

Srednja Dalmacija

Miran Tepeš

Na Visu so naju v nedeljo policaji sprehajali po obali od Visa do Kuta in nazaj, a sva jih na koncu uspela najti in urediti vstopne formalnosti.

Oblaki so v ponedeljek zakrili sonce. Z Visa naju je prvi del poti pospremil slaboten maestral in na jambor sva razpela spinaker, da je potovalna hitrost postala sprejemljiva.

Kaja zna jadrati, je vaditeljica jadranja v JK Ljubljana in je pogosto na morju s svojimi varovanci na malih jadrnicah, želela pa je obogatiti svoje jadralsko znanje še z jadranjem na večjih barkah in na daljše proge. In zdaj jadra na Skokici in na svoji listi želja je danes lahko odkljukala tudi jadranje s spinakerjem :).

Na Kajini listi je ostalo neodkljukano le še jadranje v viharju, a tega na Skokičino srečo vremenska napoved v naslednjih dneh ne obeta.

Maestral je žal že pred Ščedrom pregnala ploha in spinaker je romal nazaj v vrečo.

Slika na vremenskem radarju je obetala, da bo dež bolj kratkotrajen, zato sva zavila k Ščedru in barko zasidrala v zalivu, da bi si tam, ko bo ploha mimo, za tek lahko sposodil lepe gozdne sprehajalne poti po otoku. Vendar je dež kar padal in padal, ko pa sem za nameček ugotovil še, da v zalivu ne dobim signala za mobitel in internet, sva dvignila sidro in skozi dež po mirnem morju odplula proti Pelješcu.

 

Sidro sva potem spustila v zalivu pri Lovištu, kjer se dež dovolj razredčil za večerni tek po gričih v zaledju. Na barko sem se vrnil premočen, a bolj od dežja kot od potu.

 

 

 

V torek me je skozi okno v kabino spet pozdravilo sonce. S Pelješca sva s Kajo zjutraj odjadrala z burinom, ki nama je omogočil lepo jadranje do Hvara, tam pa so od vetra ostale le sapice, ki jih je Kaja v jadra lovila do Sučuraja na vzhodu Hvara. Med postankom v Sučuraju si je Kaja nabrusila podplate, jaz pa sem imel spet enega od zadnje čase pogostih “online” skakalnih sestankov.

Popoldne se je dvignil maestral in ko sem nehal sestankovati sva odjadrala naprej proti vzhodu.

Cilj je bil novi most na Pelješac, a je maestral prekmalu začel slabeti in dan se je začel prevešati v večer, zato sva zavila k Pelješcu in Skokico za čez noč privezala ob vaški pomol v zaselku Crkvice.

Dneva je bilo ravno še dovolj za daljši sprehod na hrib nad vasjo.

Čez Jadran proti Dalmaciji

Miran Tepeš

V petek popoldne sva s Kajo zapustila Rimini in z lepim severnikom odjadrala čez Jadran proti Hrvaški. Premec Skokice sem najprej obrnil proti Kvarnerju, da bi severni veter čim bolje izkoristila in bi nabrala nekaj višine za jadranje v burji, ki je bila napovedana za drugi del noči na hrvaški strani Jadrana. Ob desetih vozlih vetra je bilo jadranje rahlo v veter hitrejše, kot bi bilo z vetrom v polkrmo.

Cilj je Severna Dalmacija, kam bova prijadrala, pa je odvisno od burje, kdaj bo začela pihati in kako močna bo.

Lepo, umirjeno sva jadrala celo popoldne in tudi prvi del noči med številnimi naftnimi ploščadmi sredi Jadrana, le valovi burje, ki so prihajali nasproti iz Kvarnerja so Skokico malo upočasnjevali in zibali. Prečkala sva ladijske poti in paziti je bilo potrebno na kar številne ladje, ki imajo prednost tukaj v območju ločene plovbe.

V drugem delu noči je severnik dobival vse bolj vzhodno smer in kurz sem najprej spremenil proti severu Dugega otoka, ko se je burja okrepila, pa je Kaja med svojim dežurstvom jadrala še nekoliko bolj na jugovzhod. Valovi Skokice zdaj niso več ustavljali in jadranje je postajalo vse hitrejše.

Ob sončnem vzhodu so se izza obzorja začeli prikazovati vrhovi Dugega otoka in Kornatov, kamor sva prijadrala dopoldne.

Nekje se morava prijaviti za vstop na Hrvaško in po telefonu sem poklical na hrvaško policijo ter za sezonske mejne prehode v okolici dobil informacijo, da je pomorski mejni prehod v Saliju zaprt, da v Primoštenu delajo le po naročilu in morata carinik policaj tja priti iz Šibenika. Povedali so mi, da je mejni prehod na Visu odprt 24 ur. Vis je postal najin naslednji cilj.

Kornatov vseeno nisva izpustila in krajši sprehod po osamljeni Piškeri se je po celonočnem jadranju zelo prilegel.

 

 

 

 

Popoldne je veter obrnil na maestral, s katerim sva metuljčkala mimo Žirja, zvečer pa se je veter polegel, zato sva sidro za nekaj ur spustila v zalivčku Borovina ob obali.

 

Proti Visu sva odjadrala zjutraj, ko je zapihal kar krepak vzhodnik.

 

Skrajšala sva jadra in hitro napredovala proti jugu.

 

Redko imam na krovu Skokice nekoga, ki bi se jadranja, tudi po treh dnevih in nočeh na morju, še vedno tako veselil 😊.

 

 

 

 

Burja je, burje ni :)

Miran Tepeš

Za ta teden je na Jadranu večinoma napovedana burja, a je veter precej luknjast in precej menja smer, zato je med jadranjem proti jugu vmes potrebno večkrat zagnati motor, da ne obstaneš v brezvetrju.

V sredo popoldne sva s Kajo odjadrala iz Izole in okoli Pirana do Lucije, kjer sem dotočil nekaj nafte, ki je v Sloveniji  manj draga kot v Italiji in na Hrvaškem. Po izplutju iz portoroške marine sva spet dvignila jadra in burja naju je lepo poganjala ob istrski obali navzdol do Navigrada, kjer nama je zvečer vetra prvič zmanjkalo. Po kakšni uri motoriranja se je veter vrnil v obliki jugovzhodnika, s katerim sva potem lahko jadrala ostro v veter proti Italiji.

V drugem delu noči je bilo več motoriranja kot jadranja, dopoldne pa je severozahodniku uspelo utišati motor. Skokica je kar sama od sebe našla smer proti Riminiju, saj tam letos že nekajkrat bila :).

Po današnjem izletu v San Marino, sva se popoldne s Kajo odpravila čez Jadran proti Hrvaški. Za prvih nekaj ur je napovedan severnik, za zvečer in ponoči pa različne napovedi za srednji Jadran kažejo različen veter ali celo brezvetrja. Upam, da bo na vzhodni polovici pihala vsaj burja.

Kje bova na drugi strani morja jutri pristala, bo odvisno od nočnega vetra.

Chioggia, Benetke in nasedanje pri Lignanu

Miran Tepeš

Iz Riminija nas je v soboto zjutraj prvih nekaj ur pospremil zahodnik, potem pa smo se dopoldne srečali z vzhodnikom, ki se je krepil in vztrajal do večera.

Napovedana burja je žal izostala, veter pa je proti večeru slabel in obračal celo na jugovzhodnik. Genovo smo napeli na tangun in metuljčkali proti severozahodu, ko pa je veter še bolj opešal smo jadrom v pomoč zagnali tudi motor.

Dobro polovico poti do Beneške lagune smo udobno prejadrali, pred južnim vhodom v laguno pa nas je prehitela noč in nam popestrila navigacijo. Med številnimi svetilniki in stebri, ki označujejo meje plovnih kanalov, smo našli pot do Chioggie in mimo marine zavili v zadnjega od kanalov, kjer smo doslej že večkrat dobili prosto mesto med ribiškimi barkami ob obali. Tudi tokrat nam je bila sreča naklonjena in Skokico smo kmalu privezali ob obalo. Glede na napovedano močno burjo in glede na praznik ni bilo za pričakovati, da bi bili ribiči v nedeljo zelo aktivni, ali da bi nas preganjali s priveza.

Ni še bilo zelo pozno zato smo si privoščili daljši sprehod po ozkih ulicah Chioggie, ob kanalih in čez mostove, ki povezujejo otočke, na katerih je zgrajeno to slikovito ribiško mestece.

Potem pa je začelo deževati in zapihala je burja, da smo pospešili korak do barke in večer preživeli ob filmih v salonu Skokice.

V nedeljo se nam ni mudilo, saj smo čakali na plimo, ki jo zaradi večjega ugreza Skokice potrebujemo za plovbo po kanalih Beneške lagune.

Dopoldne smo odpluli proti petnajst milj oddaljenim Benetkam. Veter je bil preveč severne smeri in plovni kanali preozki za križarjenje, zato nismo jadrali. V zavetrju Pellestrine in Lida smo ob lesenih kolih motorirali proti severu.

Benetke so bile obsijane s soncem in po nekaj sušnih koronskih letih spet nabito polne turistov.

Za popoldne je bila še naprej napovedana močna burja, ki je seveda naredila tudi neugodne strme valove, zato smo premišljevali, kako bi na najbolj kulturen način do ponedeljka proti vetru prijadrali nazaj v Slovenijo. Glede na vremenske napovedi je burja zamudila za en dan in če bi to lahko v naprej vedel, se najbrž ne bi odločil za jadranje do Benetk, temveč bi iz Riminija verjetno jadrali do Istre.

Odločili smo se, da gremo iz Beneške lagune skozi severni prehod in na odprtem morju preverimo valove ter poskusimo jadrati in cikcakati čimbolj ostro v veter, proti Sloveniji, če pa bo morje prenaporno, se lahko vrnemo v laguno, ali pa zatečemo v katero od marin ob obali.

Za valobrani na izhodu iz lagune so nas pričakali zoprni strmi nasprotni valovi, v katere je nabijal premec barke. Burja je imela precej vzhodno smer. Razvili smo jadra in ostro v veter zajadrali najprej proti jugovzhodu, čez uro pa obrnili in jadrali proti severvzhodu.

To vajo smo potem do večera še nekajkrat ponovili in počasi napredovali ob italijanski obali proti vzhodu. Veter se je vse bolj krepil in postopoma smo krajšali jadra. Zvečer je vzhodnik že presegal trideset vozlov hitrosti in jadranje je bilo vse prej kot udobno.

Valovi so se prelivali čez krov barke, a pred njimi nas je dobro varoval šotor in nismo bili mokri. Ponoči sem premišljeval, da bi jadrali po daljši poti, proti jugu Istre in potem v zavetju istrske obale proti domu, vendar so se mi zdeli moji sojadralci utrujeni, zato smo se odločili za postanek v Lignanu. Pred Lignanom so plitvine in do marin v mestu je skopan ter s svetilniki in koli označen plovni kanal, katerega globina naj bi bila okoli tri metre. Nekajkrat sem že jadral do Lignana, zato sem pot poznal, skrbelo me je le, kako se bodo na plitvinah obnašali valovi.

Noč je bila jasna in obsijana z mesečino, zato nam ni bilo težko najti svetilnikov in kolov ob plovni poti proti Lignanu. Kanal je dolg kakšno miljo ali dve, naša plovba pa se končala še pred koncem kanala, kakšnih petsto metrov pred mestom in prvo marino. Globina v kanalu je nenadoma padla na dva metra in nasedli smo v pesek. Poskušal sem obrniti barko in se s pomočjo motorja rešiti iz pasti, a je nasedlo tudi krmilo in barka se ni obrnila. Potem smo poskušali s polnimi jadri nagniti barko, da bi sprostili kobilico, a so nas veter in valovi pri tem zanesli v še plitvejšo vodo ob robu kanala. Ni se nam uspelo rešiti s plitvine, barka se je le nagibala, nemočno dvigovala na valovih in s kobilico butala ob dno ter se ob tem stresala. Nič kaj prijetem občutek, butanje ob dno sem občutil, kot bi me nekdo s kladivom tolkel po glavi.

Mimo sta pripluli dve ribiški barki, katerim smo dajali znake s svetilkami in prosili za pomoč, da nas zvlečejo s plitvine. Vem, da so nas videli, a ni bilo nobene reakcije s strani ribičev, le nadaljevali so s plovbo trideset metrov mimo nas. Voda je mimo nas odtekala iz lagune, nastopila je oseka, morje se je nižalo in s tem tudi naše možnosti za skorajšnjo rešitev. Poklical sem v marino, pa mi je marinero rekel, da ponoči ne gre iz marine. Svetoval je, naj pokličem Sea help, a so tudi tam rekli, da sicer imajo čoln in sodelavca v Lignanu, a da na pomoč lahko pride šele dopoldne, ko bo nastopila plima in se bo morje višalo. Pri obalni straži pa so se najprej pozanimali, kako je s posadko, potem pa rekli, da oni rešujejo le ljudi, za reševanje barke pa naj se dogovorim s Sea helpom.

Proti jutru nas je obiskal patruljni čoln obalne straže in moji fantje so se odločili, da bo bolj varno, da dan pričakajo na obali, zato sem jih s čolnom zapeljal do barke obalne straže in stražniki so jih potem zapeljali do mesta.

Kobilica se je vmes pogreznila v pesek in barka se izravnala, sam pa sem lahko le nemočno obsedel v kokpitu in opazoval globinomer, ki je zjutraj ob oseki kazal le še 0,9 m globine morja. Na srečo so se proti jutru polegli tudi valovi.

Do viška plime malo pred poldnevom naj bi se voda dvignila za 80 centimetrov, kar bo še vedno premalo, da bi se sam z motorjem lahko rešil s plitvine. Zjutraj je iz lagune na manjših čolnih prišlo nekaj nedeljskih ribičev, ki so namakali svoje trnke v okolici. S čolnom sem se zapeljal do enega od ribičev na motornem čolnu, ki je v bližini lovil ribe in ga prosil za pomoč. Dogovorila sva se za čez dve uri, ko bo voda višja. S čolnom sem se potem na obalo zapeljal po Klemena in Simona, da mi bosta pomagala pri reševanju. Načrt je bil, da na dolgo vrv navežemo dvižnico spinakerja z vrha jambora in konec vrvi potem navežemo na ribičev čoln, ki bi s pomočjo motorja odplul na stran in nagnil barko, da bi se kobilica dvignila z dna in bi tako lahko prišli do globlje vode trideset metrov stran.

Ribiču smo podali vrv, ki jo je navezal na svoj čoln, vendar s svojim štirideset konjskim motorjem kljub mnogim poskusom žal ni uspel dovolj nagniti Skokice, da bi splavala.

Zahvalil sem se ribiču in počakali smo na čoln Sea helpa, s katerim sem bil dogovorjen za po deseti uri. Ponujena cena reševanja je bila kar huda in s pogajanjem mi jo je uspelo znižati na 500 evrov, nižje pa žal ni šlo.

Enrico z reševalnega čolna se je odločil za drugačno taktiko reševanja. Na čolnu ima močne motorje in odločil se je, da nas bo s surovo močjo motorjev preprosto zvlekel skozi pesek do globlje vode. Vlečno vrv smo zavezali na sprednji bitvi in Enrico je navrl motorje. Morje je bilo še vedno za 30 cm prenizko in kobilica je bila za toliko vkopana v pesek na dnu, a smo se vseeno počasi, centimeter za centimetrom prebijali proti drugi strani plovnega kanala, kjer je bila voda dovolj globoka. Po petnajstih minutah je bilo tridesetmetrsko potovanje končano, Skokica je spet zaplavala in odleglo mi je.

Enrico mi je svetoval, naj do odprtega morja ne grem po sredini kanala, temveč tik ob vzhodni vrsti kolov, ki označujejo plovni kanal. Rekel je, da so tokovi zahodno polovico kanala preko zime zasuli s peskom. No, zdaj vem.

S čolnom sem potem “skočil” do obale in vkrcal še Duškota in Roberta, potem pa smo z maestralom odjadrali proti Izoli.

Ne verjamem, da se bom z barko še kdaj vrnil v Lignano.

San Marino

Miran Tepeš

Po krajšem brezvetrju nas je v četrtek popoldne osrečil vzhodnik. Še enkrat smo razpeli jadra in se preusmerili proti jugu, proti Riminiju, kamor smo prijadrali še pred večerom.

Petek je bil topel, sončen in brez vetra, odlična kombinacija za kopenski izlet v hribe v zaledju, v San Marino. Med sprehodom po vrhu hriba med trdnjavami in obzidji je sonce že kar pošteno pripekalo in rdeč vrat me je spomnil, da prihaja čas, ko bo potrebno začeti uporabljati kremo za sončenje.

 

 

Vetra na morju ni bilo, zato se nam ni nikamor mudilo, in iz San Marina smo se vrnili šele proti večeru.

 

Za soboto in nedeljo je končno napovedan pravi veter.

Živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Beneške lagune.

 

Brezvetrje?

Miran Tepeš

Glavnina naših spomladanskih skakalnih sestankov je zdaj že za mano in čas je za nov krog po severnem Jadranu, le vreme je te dni bolj milo in vremenska napoved za dni pred koncem tedna ne obeta kaj dosti vetra.

Vseeno smo z Duškom, Klemenom, Robertom in Simonom na krovu v soboto proti večeru izpluli iz izolske marine in upali, da noč vendarle prinese nekaj burina. Pričakalo nas je mirno morje in Skokico smo mimo Pirana in Savudrije usmerili proti Beneški laguni. Dogovorili smo se, da bo naš prvi postanek v Chioggi-i, če pa dobimo kaj nočnega vetra, se obrnemo proti jugu.

In sredi noči se je do nas potem zares priplazilo za šest do osem vozlov severozahodnika, zaustavili smo motor in naš cilj je postala Ravenna.

Izmenjevali smo se za krmilom, uživali v lahkotnem jadranju in občudovali zvezde nad nami. Ladijski promet je bil ponoči kar gost.

Po sončnem vzhodu se je iz Padske nižine nad morje privlekla megla in nam “popestrila” jadranje, saj so se na morju pred nami nahajale številne naftne ploščadi, s katerimi se nismo želeli srečati preveč na blizu. Slišali smo njihove sirene in jih opazovali na elektronski karti.

Megla se nas je dopoldne usmilila in se razkadila, da smo naftne ploščadi lahko videli tudi na morju in ne le na ploterju.

Z jugom in burjo domov

Miran Tepeš

Po obvezni kavi v restavraciji ob obali smo v soboto dopoldne izpluli iz rovinjskega pristanišča. Veter je že precej oslabel in obrnil na jugo, a ga je bilo vendarle še dovolj za počasno metuljčkanje proti severu.

Najprej smo jadrali mimo skupine Melgesov, ki so imeli regato nad Rovinjem, potem pa smo gledali zalive na navtični karti in se sproti odločali, kje bi spustili sidro za čez noč.

Limski kanal je bil kmalu mimo in prav tako Vrsar. Za postanek pri Funtani je bilo sonce še previsoko na nebu in tudi veter nas še ni zapustil. Nazadnje smo Skokico privezali ob pomolček pri Zeleni laguni.

Do večera je bilo še dovolj časa za sprehod in tek ob obali, Aljoša, Vlado in Aleks pa so si v bližnji restavraciji še enkrat lahko privoščili nekaj pijače :).

Zadnji večer na tej poti smo preživeli na barki ob palačinkah in jadralskih filmih.

V nedeljo se je zbudila burja, a je imela tako severno smer, da smo morali ob istrski obali navzgor cikcakati proti vetru.

V Umagu smo spotoma natočili nekaj nafte in se odjavili s Hrvaške, dobro uro pozneje pa prijadrali do Pirana in pri policistu potrdili vstop v Slovenijo.

Po novem za vrnitev domov ni več potrebno kazati covidnih potrdil.

Končno!

Rimini, San Marino in Istra

Miran Tepeš

V četrtek so se oblaki nad Riminijem dovolj razredčili, da smo se lahko brez dežnikov sprehodili po mestu.

Po malo daljši jadralski etapi mi je sprehod po trdih tleh zelo ustrezal.

Cilj sprehoda je bil Avgustov in Tiberijev most iz starih rimskih časov.

 

Večer nam je popestril Aljoša s svojo kitaro.

V petek smo kar zgodaj vstali, a vendarle ne dovolj in nismo ujeli prvega avtobusa, ki izpred železniške postaje odpelje proti San Marinu. Celo tekli smo do dva kilometra oddaljene postaje, pa vseeno zamudili avtobus. Dobili pa smo nekaj jutranje telovadbe :).

Naslednji avtobus je proti San Marinu z nami na krovu odpeljal čez dobro uro. Rekreacija se zame tudi po prihodu na hrib še ni končala. Kmalu po prihodu sem namreč ugotovil, da mi je na avtobusu med slačenjem bunde iz žepa padla denarnica, zato sem stekel nazaj na avtobusno postajo, a je avtobus medtem že odpeljal.

S pomočjo prometnika na postaji mi je uspelo po telefonu poklicati v avtobusno podjetje in od tam so poklicali voznika in le ta je javil, da je pod sedežem našel denarnico in da se v San Marino spet pripelje zgodaj popoldne. Precej sem si oddahnil, saj sem imel v denarnici poleg denarja tudi dokumente in kartice.

Vrnil sem se na hrib in ujel prijatelje na sprehodu med trdnjavami na grebenu. Po vrnitvi v glavno mesto pa smo pomagali ustoličiti predsednika :).

Na ozkih mestnih ulicah in trgih smo namreč videli veliko ljudi v svečanih uniformah, vsakih nekaj minut pa so zadonele salve iz topov pred trdnjavami. Policajko sem vprašal, kaj se dogaja. Odgovorila mi je, da imajo slovesnosti ob zaprisegi predsednika, in to ne le enega, temveč dveh. V San Marinu vsakih šest mesecev v parlamenu izvolijo dva nova predsednika (regenta) republike, ki oblast v svoje roke prevzameta prvega aprila in naslednji par prvega oktobra.

Popoldne sem šel še enkrat na avtobusno postajo in pričakal avtobus. Voznik mi je izročil denarnico, ki pa je bila žal olajšana in je bilo v njej le še nekaj manjših bankovcev. Na srečo so v njej nedotaknjeni ostali vsaj vsi dokumenti in kartice. Voznik je sicer rekel, da je takšno denarnico dobil v roke, a si je verjetno sam iz nje vzel zajetno “najdnino”.

Do odhoda avtobusa za Rimini nam je ostalo še dovolj časa za obisk picerije.

Po vrnitvi v marino smo videli, da je izginila prvoaprilska zapora pristanišča, zato smo kar takoj izpluli na morje.

Načrtovali smo sicer jadranje do Beneške lagune, a smo zaradi vremenske napovedi naše načrte spremenili. Za konec tedna je bila napovedana burja, ki bi nam podaljšala in zagrenila jadranje od Benetk do Izole, zato smo se odločili, da iz Riminija odjadramo proti Istri.

Prve ure do večera smo imeli lep veter z juga in smo hitro jadrali. Zvečer je veter oslabel, ostali pa so zajetni valovi, ki so zibali barko, da so jadra zoprno opletala.

Pospravili smo glavno jadro, za nekaj ur zagnali motor in se z bočnimi valovi guncali v noč.

Sredi noči smo bili pri črpalnih ploščadih sredi Jadrana in veter se je vrnil. Zapihalo je z zahoda, veter se je okrepil nad dvajset vozlov in za jadranje z več kot šestimi vozli hitrosti je zadoščala že samo genova. Veter se je v drugem delu noči še nekoliko okrepil in dvignil dvometrske valove.

Sidro smo v soboto proti jutru spustili v zavetrju otoka Sveti Andrija pred Rovinjem. Ko smo se malo naspali, smo dopoldne odjadrali do carinskega pomola v Rovinj in obiskali policajko na morskem mejnem prehodu, da smo opravili hrvaške vstopne formalnosti.

Miran Tepeš
Danes smo želeli odjadrati iz Riminija, pa so nas ustavili. Ob vzhodni jadranski obali napeljujejo plinovod iz Afrike in ker te dni kopljejo ravno mimo Riminija, so z žerjavi in ladjami za polaganje cevi preprosto zaprli izhod iz luke.☹️
V marini smo ujeti kakor v mišolovki.
Pravijo, da bodo z deli končali do ponedeljka.

 

Mokra noč pod jadri

Miran Tepeš

Včeraj smo se odpravili na prvo spomladansko jadranje. Vremenska napoved ni bila najlepša, najslabša pa tudi ne. Po nekaj tednih milega vremena z rahlim vetrom na morju smo dočakali tudi dež. Zagotovo so ga bili veseli kmetje in posušena narava, a tudi našega razpoloženja na barki “nekaj” kapelj dežja ni preveč zmotilo. Pomembno je bilo, da je na morju pihalo iz prave smeri.

Z Aljošo, Vladom in Aleksandrom smo popoldne odvezali vrvi v marini in se odpravili na pot proti Riminiju. Start se mi ni najbolje posrečil, saj smo na blatno dno v marini nasedli že dvajset metrov od priveza, potem pa smo se s kobilico zakvačkali še muringe sosednjih bark. Ob nizki oseki imam zaradi plitvine pred pomolom včasih težave z nasedanjem na blatno dno pri vplutju ali izplutju s priveza. Žal je bilo tudi včeraj tako, a smo se z nekaj zunanje pomoči v nekaj minutah izkopali iz blata in vrvi muringov napeljanih po dnu. Ob začetku poti nisem naredil prav dobrega vtisa na moje sojadralce.

Namesto napovedanega neugodnega juga nas je že na izhodu iz marine pozdravil lep vzhodnik, s katerim smo kar hitro lahko jadrali mimo Pirana in Savudrije proti jugu. Cilj naše poti je Rimini in naslednji dan obisk San Marina, a glede na vremensko napoved je kazalo, da bomo morali jadrati najprej proti Benetkam.

No, veter je bil lepši od napovedi in pot smo za Savudrijo vendarle lahko zastavili proti končnemu cilju na jugu. Dež se je popoldne še obotavljal in skozi oblake se je kazalo tudi sonce.

V morju je še vedno veliko ogromnih meduz. Upam, da se bodo do začetka kopalne sezone umaknile, saj bo sicer plavanje med njimi pravo adrenalinsko doživetje :).

Zvečer je veter vse bolj slabel, zato smo jadrom dodali pomoč motorja, ponoči pa je začelo tudi deževati. Dežurstvo ob krmilu smo si razdelili po parih na štiri ure. Vzhodnik se je vmes spet okrepil nad deset vozlov, da smo lahko ustavili motor in uživali v tišini jadranja.

V drugem delu noči smo slalomirali med pliskimi ploščadmi, ki so kar na gosto postavljene po sredini severnega Jadrana in še naprej proti italijanski obali.

Presledki med plohami so proti jutru postajali vse krajši in streha šotora nad kokpitom je vse bolj puščala, zato si je bilo potrebno obleči jadralska oblačila. Veter je oslabel, z juga pa so nasproti prihajali valovi, ki so zibali barko, da so jadra nemočno opletala in smo jih pospravil ter zagnali motor.

 

Zadnjih nekaj ur pred Riminijem nas je dopoldne osrečil zahodnik in nas skoz dež ponesel do Riminija, kjer smo sredi dneva pristali v marini na vhodu v mesto.

Prvo pomladansko jadranje

Miran Tepeš

Vreme na slovenskem morju je bilo zadnja dva tedna zares prijazno, sonce že toplo greje, a za pravo jadranje je manjkalo nekaj več vetra :).

V prostih dneh smo zadnje čase na Skokici veliko vrtali, “šraufali” in barko pripravljali na jadralno sezono, konec tedna pa sva šla z Zlato na morje preveriti, ali vse deluje tako kot je prav. Predvsem pri novem ogrevanju je bilo nekaj porodnih težav in sem minuli konec tedna lahko z veseljem ugotovil, da deluje tako med motoriranjem, kot med jadranjem in tudi ponoči na sidrišču :).

Skakalnih tekem sem videl že ogromno, a jih večinoma gledam le s sodniškega stolpa, kjer je ponavadi moje delovno mesto, letos pa se je ponudila priložnost, da si planiška tekmovanja v poletih lahko pogledam kar z barke. Vse je enkrat prvič in itak se počasi že bližam “penziji”, ko upam, da bom to lahko pogosteje počel. Užitek je bil dvojen, v spremljanju sanjskih poletov slovenskih skakalcev in zraven še v jadranju z rahlim maestralom po mirnem morju.

Kar nekaj jadralskega prometa je bilo tokrat v Tržaškem zalivu med Izolo in Gradežem, popoldne pa sva z Zlato sidro spustila v zalivu pred Strunjanom, odveslala na obalo in se sprehodila čez hrib nad laguno.

Sonce je kmalu zašlo in hladni večerni vetrič je spomnil, da se je pomlad še zelo mlada. Večer sva zaključila ob morskih sadežih v restavraciji na obali. No ja, Zlata je pojedla “sadeže”, jaz pa priloge :).

Kot sem že na začetku omenil, ogrevanje na barki zdaj deluje in barka naju je ponoči ob vrnitvi pričakala prijetno topla :).

 

Morda je slika naslednjega: vodno teloSredi tedna se odpravljamo na prvo malo bolj resno spomladansko jadranje in kaže, da bo vreme v prihodnjih dneh vendarle bolj pestro.

Najbrž nam bo zelo prav prišel tudi predelani in prenovljeni šotor, ki sem ga za bolj hladno in mokro jadranje namestil nad kokpit, da ga bomo preskusili.