Lošinj – Silba – Ist

Za razliko od večine prejšnjih poti, si geografskega cilja tokrat ne postavljam. Še časovno ne vem, kdaj pridem nazaj, a bo trajalo vsaj en teden. Geografsko mejo mi je NIJZ z rumenimi in rdečimi regijami postavil pri Srednji Dalmaciji.

Cilj je torej jadranje, potepanje po morju in odmik od slovenskega korona-vzdušja. Dnevne cilje mi določata veter in razpoloženje, itak pa si potem vsak dan vsaj dvakrat premislim.

Po zajtrku sem dvignil sidro, razvil jadra in z lenim maestralom odjadral z Lošinja. Napovedano je bilo oblačno vreme, a oblaki so se tega dela Jadrana izogibali in sonce je poskrbelo, da je bilo v mojem šotoru v kokpitu čisto lepo toplo.

Sprva sem mislil jadrati proti Premudi, a sem Skokico skupaj z vetrom usmeril v preliv med Ilovikom in Sv. Petrom. Priljubljeno sidrišče je samevalo in vasica je samevala obsijana s soncem, Skokica pa je lenobno drsela mimo Ilovika proti Silbi.

Silba ima lepe sprehajalne in tekaške poti, razpredene po otoku, zato sem se opoldne odločil za postanek. Privez sem našel ob zahodni obali za pomolom, na katerem pristajajo trajekti in potniške ladje. Za zvečer je bila napovedana burja in ob burji je tukaj čisto dober privez za čez noč.

Po južnem delu otoka sem se že dostikrat sprehajal, po severnem pa še ne, zato sem danes tekel na grič na severu. Sprva je pot vodila po kolovozu, potem pa po gozdnih potkah. Vrh je poraščen z gozdom, zato razgleda po okoliških otokih ni bilo.

Na povratku sem se sprehodil še po vasi. Obvezen postanek v Silbi je pri razglednem stolpu, ki ga je pred stoletji svoji ljubezni postavil kapitan Marinič.

 

Ko sem se popoldne vrnil k barki, je okrepljeni maestral morje že dodobra razbrazdal in tudi Skokica se je ob obali guncala na valovih. Ob bok barke sem dodal nekaj bokobranov in čakal, da maestral oslabi in začne pihati burja. Priplul in odplul je potniški katamaran, prišel je trajekt, severozahodnik pa se je le še krepil.

Pod večer sem se naveličal guncanja, odvezal sem vrvi, razvil genovo in v noč odjadral proti Istu. Sidrišče je tam primerno tako za severnik, kot tudi za burjo.

 

Sončni zahod za Premudo.

Banjole – Unije – Lošinj

Še enkrat sem prebral svoje včerajšnje “globoke” misli. Ojoj, najbrž se mi je skisalo, ljudem naj bi se izogibal na 50 metrov :). Uspešno me preko televizije prevzgajajo naši politiki in epidemiologi.

Včeraj je name najbrž vplivalo kislo vreme, danes se počutim bolje. Dovolj daleč sem od novic s televizije, da se lahko sprostim :).

Nič ne bo z mojim poskusom “40 plus”, ne bom bežal pred ljudmi, a se z njimi tudi ne bom objemal. Na kvarnerskih otokih v novembru ni veliko ljudi in zaenkrat mi na blizu ni uspelo srečati še nikogar, a zaloga jabolk, čipsa in napolitank na barki ne bo zdržala enega tedna in potem bo treba v trgovino.

Mojemu zdravju bo gibanje v naravi bolj koristilo, kot pa izogibanje.

Jutro me je pozdravilo z veliko več barvami, kot sem jih videl včeraj med meglenim jadranjem ob istrski obali. Južno od Istre smo me pozdravili delfini, sredi Kvarnerja pa se je še zjasnilo. Dan za uživanje, le vetra je bilo bolj malo, zato sem jadral po italijansko – polna jadra in motor.

Za svoj dnevni odmerek teka sem se ustavil na Unijah in spotoma po pašnikih preganjal ovce.

Popoldne sem odplul še dve uri naprej proti jugovzhodu in Skokico zasidral v zalivčku Balvanida na Lošinju.

Včeraj sem večino dneva presedel, zato sem se pod večer še enkrat odpravil na hrib nad zalivom v upanju, da bom z vrha lahko občudoval sončni zahod.

Vse skupaj je potem pokvarila megla, ki se je k Lošinju priplazila z zahoda in sonce skrila, še preden bi se potopilo v morje.

Poskus “40 plus”

Šefica se je zjutraj izkrcala in mi podala vrvi s pomola, da sem lahko odjadral proti jugu.

V teh dneh bi imel tečaj odprtomorskega jadranja, če bi bilo vse normalno. Vendar razmere v Sloveniji niso lahke in oblast mojih jadralcev ne pusti v Izolo, da bi lahko skupaj jadrali. S tečajem bo treba počakati na boljše čase, saj trenutni predpisi le meni dovoljujejo da jadram, ker si z navtiko služim kruh.

 

Jadranje je najlepša oblika samo-osamitve – že od nekdaj, ne samo v korona časih. Malo za šalo in malo zares se bom v prihodnjih dneh šel poskus, koliko dni lahko med aktivnim popotovanjem po razmeroma obljudenih krajih poskrbim, da sem od najbližjega človeka vseskozi oddaljen več kot 40 metrov. Na oceanu to sploh ni bila težava in je moj rekord pri 25 dneh, na Jadranu pa se bom dosti sprehajal tudi po otokih, zato sem si za cilj postavil 7 dni.

Zakaj 40 metrov, če virusi z vetrom po zraku letijo 15 metrov? Odgovor je: zato ker … :).

 

Zakone je potrebno spoštovati, zato sem s poskusom “40 plus” lahko začel šele potem, ko sem se zjutraj najprej v Piranu poslovil od slovenskega policista in v Umagu na carinskem pomolu še od hrvaškega.

Meglena in hladna sta bila zadnja dva dneva v Istri. Sonce se je občasno le rahlo pokazalo skozi nizke oblake, a so bili žarki preslabotni, da bi zares lahko razkrojili meglo.

Veter ob istrski obali je danes pihal pretežno z jugozahoda, a je bil rahel in tudi luknjast, da sem jadrom včasih v pomoč moral dodati motorni pogon, da je bila hitrost plovbe vsaj približno sprejemljiva.

Mislil sem, da bo za razdaljo 40 m z lahkoto mogoče poskrbeti na morju, vendar so me ribiči pred Novigradom in pred Umagom “napadali” iz različnih smeri in poskušali že prvi dan končati moj “40 plus projekt”, da sem se moral kar potruditi, da sem se jim vedno uspešno izognil na vsaj 50 m oddaljenosti :).

 

Za Rovinjem je zvečer vetra zmanjkalo, zato sem pospravil jadra in do Banjol potem priplul s pomočjo motorja.

Oblaki na nočnem nebu so se začeli trgati in prikazala se je luna.

Sidro sem pred Banjolami spustil zalivčku v zavetju Fratarskega otoka.

 

 

Banjole – Vrsar – Umag – Piran – Izola

Ponoči sem se zbudil in ni mi več uspelo zaspati, zato sem se toplo oblekel, s pomola odvezal vrvi in razvil jadra. Z rahlim nočnim vetrom smo potem ob istrski obali po gladkem morju mirno jadrali proti zvezdi Severnici.

Vzhodno obzorje je čez nekaj časa začelo rdečeti in pri Brijonih nas je pozdravilo vzhajajoče sonce, ki je zbudilo tudi mojo posadko.

Noč je bila kar hladna, a sončni žarki so kmalu poskrbeli, da sem lahko slekel zimska oblačila.

Mirno morje je skupaj z vztrajnim Darkom poskrbelo za to, da smo se za zajtrk sladkali s palačinkami. No, palačinke je spekla Anita, Darko je bil le dovolj vztrajen pri opominjanju, da nam je palačinke obljubila že pred dnevi.

 

 

Pred Rovinjem je veter zelo oslabel, zato smo zagnali motor in med otočki pripluli do Vrsarja, kjer smo najprej dotočili nekaj goriva, potem pa v pristanišču iskali prostor za Skokico. Najprej so nas pregnali z ribiškega pomola, ob naslednjem pomolu pa smo vendarle našli prazen prostor za privez Skokice in se potem odpravili na sprehod v slikovito mestece na hribu nad zalivom.

Ženski del posadke se je še posebej zanimal za Casanovo :), a vse skupaj nas je vendarle bolj navdušil razgled po številnih otočkih in zalivih v okolici , ki ga nudijo razgledne točke na vrhu mesta.

Popoldne smo odjadrali naprej proti severu in jadrom ob lenem vetru kmalu dodali še pomoč motorja, da domov ne bi prišli prepozno.

Pri saudrijskem svetilniku smo se zvečer poslovili od zelene Istre in se vrnili v drugačno, “rdečo” Slovenijo.

En teden odmika od ciničnih in paničnih obrazov iz medijev je bil blagodejen, a prekratek.

 

Osor – Osorščica (Lošinj) – Banjole

Večerne nevihte nad  Kvarnerjem so v Osor poslale neprijetne valove, da je Skokica ob obali kar poskakovala in smo jo za preko noči raje umaknili v kanal med Cresom in Lošinjem, kjer je bilo precej bolj mirno.

Zjutraj nas je še pred sončnim vzhodom poklicala gora :), a najprej smo morali barko prestaviti iz plovne poti in narediti prostor drugim barkam, ki bodo prečkale kanal, ko bodo ob devetih odprli most med Cresom in Lošinjem. Obuli smo si pohodniške čevlje, si oprtali nahrbtnike, odkorakali čez most in se odpravili na Osorščico.

Osla ob poti smo vprašali za bližnjico na Televrino in si potem ob “bližnjici”, ki je šla malo bolj okoli hriba, spotoma ogledali tudi ruševine zaselka Tržišče.

Kmalu smo prišli do prave planinske poti, ki se je bolj strmo vzpenjala v hrib.

Po dveh urah hoje smo prišli na vrh Osorščice, kjer smo lahko uživali v lepem razgledu na kvarnerske in severno-dalmatinske otoke.

Najprej smo šli na južno stran grebena in pofotkali otoke na jugu, potem pa smo se sprehodili še do Televrine, najvišjega vrha Osorščice, od koder je lep razgled proti Istri.

 

 

Za pot navzdol smo si namesto kamnite planinske poti raje izbrali kolovoz, po katerem je pot sicer nekaj kilometrov daljša, a je bolj razgledna, hoja je lažja in bolj sproščena.

 

 

Zgodaj popoldne smo se vrnili s hriba, si najprej privoščili nekaj osvežilnega plavanja v mrzlem  morju potem pa odjadrali čez Kvarner proti Istri. Veliki zaliv je bil bolj skromen z vetrom, a smo do sončnega zahoda vseeno prijadrali do juga Istre.

Zvečer smo zavili v zaliv pred Banjolami in pester dan zaključili ob pici v vaški gostilni.

Medulin – Osor (Cres)

Ponoči se je bliskalo in grmelo, plohe so zlivale čez Medulinski zaliv, vetra pa je bilo le malo.

Vremenski modeli so za danes za Kvarner prikazovali zelo različne količine dežja in smeri vetra in na koncu v celoti ni zadela nobena napoved, deloma pa kar vse. Nevihte, ki so z jugozahoda jadrale čez Kvarnerski zaliv, so vsaka po svoje namešala veter in valove in na neuspeh obsodile vsako mojo taktiko, v katero smer bi bilo najboljše jadrati proti Osorju.

 

https://youtu.be/HRBWMUx0NNc

Nevihte so se nas na srečo izogibale, veter pa so nam pošiljale zdaj z vzhoda, zdaj s severovzhoda ali pa z juga, da smo po nekem čudnem vzorcu križarili po Kvarnerju in po petih urah vendarle prijadrali do Osorja na jugu Cresa.

Osorščica, naš jutrišnji cilj, se nam je večino poti skrivala za plohami, ko pa so se plohe umaknile, se je zavila v oblake.

Rovinj – Banjole – Medulin

Deževni noči je sledil deževen in vetroven dopoldan. Zjutraj sem na kapitaniji v Rovinju poštempljal liste s spiskom posadke in s tem končal hrvaške vstopne formalnosti, potem pa smo odjadrali med otoki ob istrski obali proti jugu.

 

Kar krepka burja nas je gnala mimo Brijonov proti Puli, naš šotor nad kokpitom pa se je spet izkazal in poskrbel da jadranje v nalivih za nas vendarle ni bilo mokro in hladno.

Ko smo bili mimo Pule, so se oblaki razkadili in hitro smo zavili v zaliv pri Banjolah, da smo sončno popoldne lahko izkoristili za sprehod do Pomerja in okoli lagun v zaledju vasi.

Pod večer smo se vrnili na barko in odjadrali okoli Kamenjaka, zadnji del poti do sidrišča pred Medulinom pa so nam spet popestrile navihte, ki so pribobnele z juga.

Izola – Piran – Umag – Rovinj

Nekaj tednov smo že načrtovali tole naše jadranje, končno spet na Hrvaško, a me je zadnje dni vse bolj skrbelo, ali bomo sploh lahko odjadrali.

Na srečo Hrvati mej za nas še niso zaprli, slovenskim omejitvam pa smo ravno še pravi čas ušli oziroma smo se jimvsaj  za nekaj dni izognili.

Popoldne smo se zbrali na Skokici v Izoli in odjadrali v najlepšo “samoosamitev”, stran od slabih novic, groženj in omejitev. Anita, Janja in Darko mi bodo ta teden delali družbo na krovu Skokice in skupaj se bomo potepali med kvarnerskimi otoki. Vreme nam prihodnje dni ne bo najbolj naklonjeno, a najslabše tudi ne bo :).

V Piranskem zalivu je bilo le nekaj rahlih sapic, zato nas je do Umaga poganjal motor. Po obisku pri policaju na mejnem prehodu v Umagu pa je zapihal vzhodnik, s katerim smo potem zvečer in ponoči lepo jadrali ob istrski obali do Rovinja. Pred Rovinjem so nam nasproti prišle plohe in barko smo sredi noči privezali ob carinski pomol, saj nas zjutraj čaka še obisk pri luškem kapitanu, ker njegovega kolega popoldne v Umagu ni bilo več v službi.

Beneška laguna in severni Jadran

V Chioggia-i nismo dolgo spali, saj so nas zjutraj zbudili ribiči, ki so se z ladjo vrnili z nočnega ribolova in na katerih privez smo ponoči privezali Skokico.

V kanalu v okolici nisem videl nobenega prostega mesta za privez, zato smo se od Chioggie kar na hitro poslovili in odpluli na sever proti Benetkam.

Vreme je bilo še vedno kislo, malo manj vetrovno in precej se je ohladilo.

Prometa po ozkih plovnih kanalih v Beneški laguni je bilo malo, zato smo kmalu lahko razvili jadra in v tišini uživali v pogledu na ribiške koče na stebrih in na slikovita naselja na peščenih otokih ob zunanjem robu lagune.

Pred Benetkami so se oblaki razredčili in staro zgodovinsko mesto nas je pozdravilo obsijano s toplim soncem. Za razliko od prejšnjih letošnjih obiskov Benetk, je bilo na mestnih ulicah in trgih tokrat mogoče videti kar dosti obiskovalcev, a mi smo si mesto najprej ogledali kar z barke, saj v glavnem beneškem kanalu ni bilo dosti prometa.

 

Vreme je te dni zelo pestro in nestalno, zato smo se v nedeljo na pot proti Sloveniji odpravili že sredi noči. Za prvih nekaj ur je bil sicer napovedan neugoden vzhodnik, a želeli smo se izogniti nevihtam, ki so bile za sredo severnega Jadrana napovedane čez dan.

Na izhodu iz Beneške lagune smo naleteli na močan vzhodnik in razburkano morje, ki so z valovi iz različnih smeri namešale nočne nevihte.

Bliskalo se je na morju pred nami in nad Benetkami za nami, mi pa smo med nevihtami z izjemo nekaj kapljic dežja, vseeno ostali suhi :).

Skokica se je prvih nekaj ur kar trdo zaletavala v valove.

Valovi so nas preveč zaustavljali, zato je jadrom moral na pomoč priskočiti motor, da smo napredovali vsaj s hitrostjo treh ali štirih vozlov.

Po nekaj urah so se valovi vendarle uredili iz smeri prevladujočega vetra iz jugovzhoda, motor smo lahko zaustavili in naše jadranje je postajalo vse hitrejše.

Z juga so prihajali temni nevihtni oblaki podprti s stebri dežja, grmelo in bliskalo se je, ob robu nevihtnega oblaka pa so nastajale trombe. A jadrali smo dovolj hitro, da smo se nevihtam izognili.

 

Veter nas je dopoldne nosil proti italijanski obali severno od direktne poti proti Izoli, popoldne pa je zapihal severnik, jadra smo prestavili na desno stran in jadrali neposredno proti Sloveniji.

 

 

Zadnjih nekaj ur so se valovi umirili in jadranje ob zaključku naše poti je postalo čisti užitek. S Katjo, Antonom, Tabeo in Timom smo se popoldne po pristanki v marini, po nekaj dneh intenzivnega jadranja, prijateljsko razšli.

 

 

Skokica bo nekaj naslednjih dni privezana v Izoli, potem pa kaže, da bomo končno spet lahko brez karantene odjadrali na Hrvaško.

Rimini – Chioggia

Posadka se je zjutraj odpravila na izlet v San Marino, sam pa sem se raje sprehajal in tekal po Riminiju in neskončnih jadranskih plažah v okolici.

Popoldne smo odjadrali proti severu. Vremenska napoved nam je za severni Jadran obetala močan jugozahodnik, a prve ure smo iz Riminija lahko jadrali z jugovzhodnikom in bežali pred plohami.

Proti večeru smo se potem zares srečali z okrepljenim jugozahodnikom, s katerim smo potem viharili v noč.

Hitrost veta je nihala med 25 in 45 vozli, zato smo se dosti natelovadili s skrajševanjem in podaljševanjem jader. Nekaj časa smo imeli glavno jadro dvakrat skrajšano, potem trikrat, ko je veter presegal 30 vozlov smo pospravili  glavno jadro in jadrali le še s polovico genove, ko pa so zvečer udari vetra presegali 40 vozlov, smo imeli razvite le še tretjino genove in z vetrom v polkrmo med vse večjimi valovi jadrali s hitrostjo preko osem vozlov.

Ko smo bili mimo svetilnika na rtu pri delti Pada, smo Skokico obrnili proti Beneški laguni na severozahodu in tokrat uspeli zgrešiti številna neoznačena školjčišča, med katera smo zajadrali zadnjič.

Ponoči je šred Chioggio veter popustil in morje se je umirilo, zato sem se odločil, da bomo do jutra sidrali kar pred vhodom v laguno v zavetju valobranov pred Chioggio. Valovi in veter so nas utrudili, zato se mi je zdelo sidrišče pred Chioggio čisto primerno za nočni počitek.

Žal je bil to račun brez krčmarja, saj smo komajda dobro zaspali, ko je nad nas z vzhoda privihrala nevihta in s seboj z odprtega morja prinesla divje valove in preko 40 vozlov vetra.

Takoj sem bil spet buden. Kakšno uro smo potem potrebovali, da smo se sprva proti viharnemu vetru in potem med valobrani prebili do Chioggie, kjer smo privez našli med ribiškimi ladjami v enem ob mestnih kanalov. Veter je bil tudi v mestu zelo močan, zato je bil naš pristanek ob obalo malo bolj trd, kot bi si to želel in Skokico smo morali zaradi viharnega vetra privezati z več vrvmi kot sicer.