Sušac – Veli Lago, Prežba

Dva dni smo bili zasidrani v zavetju Sušca, samotnega zunanjega dalmatinskega otoka, kamor me moja jadranska potepanja do zdaj še niso zanesla.

 

Otok je večji, kot sem si predstavljal in tudi lažje prehoden. Na Sušcu je bila nekoč na vrhu hriba vojaška postojanka, zato so po otoku speljane steze, ki pa jih ma hribu zdaj že zarašča grmovje, po nižjem delu otoka pa je do svetilnika nad klifi na zahodnem koncu otoka speljana sprehajalna pot.

 

Svetilnik je bil zgrajen v avstroogrskih časih pred dvema stoletjema in iz tistih časov izvira tudi fitness studio pri svetilniku.

Z Zlato sva se sprehajala po otoku, Aljoša in Luka pa sta pod vodo oprezala za ribami in tudi tokrat se nista vrnila praznih rok. Glavna trofeja je bila morena, podolgovata kačasta riba z nevarnim strupenim ugrizom. Bila je zelo trdoživa, se kot kača zvijala in vozljala okoli harpune in je zahtevala veliko previdnosti, da jo je Aljoša končno predelal v obliko primerno za v ponev.

 

Na Sušcu v poletni polovici leta živita dva človeka: svetilničar in pastir, pozimi pa le še svetilničar.

Pastir Dragan se že trideset let iz celinske Hrvaške sem preseli vsako poletje in skrbi za ovce. Povedal mi je, da sta pastirja na otoku ponavadi dva, a si je lani njegov prijatelj na otoku med striženjem ovac poškodoval nogo in rana se mu je potem tako hudo zagnojila, da so mu nogo morali odrezati.

Dragan mi je povedal, da občasno za zaključene družbe organizira piknike in jim na ognju speče tudi kakšnega jagenčka. Pohvalil se je, da so bili v preteklih letih njegovi gosti tudi nekateri mednarodni pomembneži, ki so na pojedino na Sušac pripluli s svojimi jahtami, kot na primer Berni Eckleston, Schumacher in brata Kličko, katerih majice s podpisi ima obešene v svoji skromni hiški na otoku.

Kdor se želi dogovoriti za piknik na Sušcu, ga lahko pokliče na telefon +385 91 2724487 ali pa še bolje pošlje SMS, saj je telefonski signal na otoku bolj slab – obljubil sem mu, da bom njegov kontakt sporočil naprej :).

Pastir Dragan je povedal tudi, da je letošnjo zimo na Sušcu dosti deževalo, zato so vodnjaki okoli hiše še vedno precej polni in ovce na otoku bodo z vodo zagotovo dobro preskrbljene do naslednje zime.

Dopoldne smo odjadrali proti Lastovu in Skokico popoldne na otoku Prežba pri Lastovu privezali pred opuščen vojaški bunker jugo mornarice.

 

Lovište – Vela Luka (Korčula) – Sušac

Zjutraj smo s Pelješca z vzhodnikom odjadrali proti zahodnemu koncu Korčule. Vetra je bilo dovolj le za lenobno jadranje,

barka pa je šla ravno dovolj hitro, da smo si jadranje lahko popestrili še z neolimpijskimi vodnimi “športi”.

 

V Veli Luki smo popoldne obiskali prijaznega luškega kapitana, s katerim se je Aljoša dogovoril, da je popoldne prišel na kapitanijo tudi izven delovnega časa. Plačati sem moral mesečni pavšal za hrvaško turistično takso, saj se mi je prejšnji iztekel, ker sem načrtoval, da bomo zdaj v Grčiji. Mimogrede sem opazil, da so Hrvati turistično takso nekoliko pocenili.

Velo Luko smo kmalu zapustili, saj so nas začeli preganjati inkasanti in nevihte, ki so prihajale izza Korčule. Namenili smo se v Tri Luke, a se je tudi od tam začelo bliskati in smo obrnili ter zavili v zaliv Gradina.

Zaliv je pred nevihtami nudil dovolj zavetja, le z odprtega so na sidrišče celo noč prihajali valovi in nas zibali. Nevihte so nas ponoči obšle in nam namenile le nekaj kapljic dežja.

Zjutraj smo se odpravili proti Sušcu, kjer bosta Aljoša in Luka pod vodo spet preizkusila srečo z ribolovom. Včeraj sta ulovila tri ribe – ravno dovolj za kosilo :).

Sućuraj – Igrane – Lovište

S Hvara sem se opoldne odpeljal do Igran jugovzhodno od Makarske, kamor so se popoldne pripeljali Zlata, Aljoša in Luka. Hudo vroče je bilo v zavetrju slikovitega mesteca pod Biokovom in nekaj sprehodov s torbami in vrečami v rokah je bilo dovolj, da je od mene teklo, kot bi ravnokar prišel iz vode.

Nismo dolgo zdržali na vročini, dvignili smo jadra, odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz pristanišča, kjer nas je takoj ohladil maestral, ki se je dvignil medtem, ko sem v Igranah čakal na svoje nove sopotnike.

Do rta Sućuraj smo jadrali z vetrom, za rtom pa obrnili v veter proti Pelješcu in potem poskočno križarili med Hvarom in Pelješcem do Lovišta, kjer smo v lepem zaprtem zalivu spustili sidro.

Aljoša in Luka sta se takoj odpravila na podvodni ribolov in se vrnila z nekaj ribami.

 

Badija – Sućuraj (Hvar)

Od Badije in jelenov, ki se sprehajajo po otoku, sem se zjutraj poslovil.

Dvignil sem jadra in z vzhodnikom odjadral mimo Korčule. Za razliko od prejšnjih dni, je bilo danes v Korčulanskem kanalu vendarle mogoče videti nekaj jadrnic in tudi surfarjev in kajtarjev pred Vignjem.

Veter sicer ni bil močan, a je pihal kot bi ga naročil, do konca Pelješca sem metuljčkal z vzhodnikom, tam pa je veter obrnil na zahodnik in sem spet lahko metuljčkal proti vzhodnemu koncu Hvara.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu pred Sućurajem.

Uf, vroči so postali dnevi na Jadranu in noč komajda še prinese nekaj ohladitve. Jutri je na sporedu britje in pospravljanje po barki :).

Suđurađ – Badija

Ne preostane mi drugega, kot da se sprijaznim, da letos v Črno goro in Grčijo verjetno ne bom jadral. Križ čez Črno goro sem naredil že včeraj, danes pa prebiram na spletu, da se Grki še niso odločili, koliko bi sprostili navtiko. Tudi moji domači omahujejo, v tem, da bi med Grškimi otoki jadral sam, pa tudi ne vidim smisla.

Nadaljeval bom torej z jadranjem med lepimi hrvaškimi otoki, ki so na jugu še vedno precej osamljeni.

Ko sem včeraj na navtični karti iskal primeren zaliv za sidranje, sem si izbral Suđurađ na Šipanu. Mislil sem, da je ime na karti napisano narobe, zjutraj pa sem med sprehodom na krajevni tabli zares videl napis “Suđurađ”.

Torej, danes sem jadral od Suđurađa do Badije pri Korčuli. Prvi del dneva sem počasi metuljčkal z rahlim jugovzhodnikom, popoldne pa se je prebudil nekoliko krepkejši maestral, proti kateremu sem cikcakal po Mljetskem kanalu skoraj do Korčule, kjer so veter spet ugasnili.