Izola – Piran – Umag – Rovinj – Banjole

Ivo, Gregor, Mitja in Katy te dni z menoj jadrajo proti jugu Jadrana. Naše “jadranje” je bilo prvi dan bolj s pomočjo motorja, saj je bilo vetra ob istrski obali veliko manj, kot bi si želel.

 

Tudi to fotko bi lahko dali v rubriko “Piran, kot je nekoč bil”. 🙂

Po postanku v Piranu smo mejne formalnosti opravili še v Umagu, a le na pol, saj si je luški kapitan tam skrajšal oziroma olajšal delovni čas in od nas ni želel denarja za turistično takso, saj vplačila sprejema le dopoldne. Podobno je bilo potem v nadaljevanju tudi v Rovinju, kjer imajo na kapitaniji prav tako precej krajši obratovalni čas, kot je napisan na njihovi spletni strani. Nekje v nadaljevanju poti bomo na kakšnem otoku pač morali ujeti tistih nekaj minut, ko bodo kapitanije odprte.

Morje je zdaj končno tudi za nas bolj zmrzljive jadralce dovolj toplo za kopanje.

Južno od Rovinja se nas je usmilila burja, s katero smo zvečer lepo jadrali mimo Brijonov, potem pa so se nevihte okoli nas zgostile in za nekaj ur smo se umaknili v zaliv pri Banjolah. Dež je do jutra ponehal, dvignili smo sidro in odjadrali čez Kvarner, kjer je veter spet oslabel.

 

Lošinj – Kamenjak – Pula – Rovinj – Piran – Izola

V nedeljo zjutraj je spet zapihal jugo, s katerim smo z Lošinja “odmetuljčkali” proti Istri. Po nekaj urah zibajočega jadranja smo popoldne prijadrali do Kamenjaka na jugu Istre in si tam privoščili nekaj kopenske rekreacije.

Vremenska napoved je obetala dež, zato smo se zvečer odpravili do Pule, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti. V Puli je trenutno še vedno edini delujoči morski mejni prehod v hrvaški Istri, a policaji na carinskem pomolu so rekli, da naj bi že prihodnji teden spet odprli tudi morski mejni prehod v Umagu.

Po opravljenih postopkih smo odjadrali naprej mimo Brijonov proti severu. Strele so nam razsvetljevale nočno nebo na zahodu in severu in občasno je deževalo.

Ker so se plohe in nevihte okoli nas zgostile, smo se odločili za nekajurni postanek ob carinskem pomolu v Rovinju.

 

Ob svitu smo odvezali vrvi in se skozi plohe in nevihte odpravili naprej. Ob istrski obali je veliko ribiških vodnih ovir, a po navadi z njimi nimam težav, tokrat pa se nam je zaradi slabše vidljivosti (in pozornosti) med plohami kar dvakrat uspelo ujeti na plastenke in vrvi, s katerimi so označene vrše, parangali in mreže. Enkrat smo na vrvi celo obtičali in sem moral v morje, da smo se rešili vrvi, ki se je zapletla okoli propelerja in nas zadržala na mestu.

Dopoldne se je ob istrski obali celo za nekaj ur zjasnilo, na slovenskem morju pa nas je zadnjih nekaj milj ponovno namakal dež.

Rava – Ist – Balvanida, Lošinj

Navkljub brezvetrni napovedi je morje kodralo nekaj maestrala, da smo z jadri proti severozahodu lahko počasi križarili med otoki ob Dugem otoku in mimo Molata do Ista, kjer sem moje jadralce pregovoril v “planinski” izlet do cerkvice Marije Snežne na hribčku nad vasjo, od koder je let razgled po otokih Severne Dalmacije in po Kvarnerskih otokih.

 

Zvečer je veter popolnoma opešal in motor nas je gnal mimo Škarde, Silbe in Ilovika do Lošinja, kjer smo Skokico preko noči zasidrali v zalivčku Balvanida.

Zelo malo jadrnic je te dni videti na morju in v vseh zalivih in sidriščih je veliko prostora. Na Istu smo bili edini obiskovalci in Skokica edina jadrnica v zalivu, med številnimi bojami pri Iloviku sta bili privezani le dve barki in podobno je v Balvanidi. Res da uživam v samoti narave, a Hrvatom vendarle želim boljšo navtično in turistično sezono.

Lastovo – Palagruža – Rogoznica – Kornati – Rava

Okrepljen jugo je naši jadralski poti zadnja dva dni dodal nekaj oceanskega pridiha.

V četrtek zgodaj zjutraj smo z Lastova odjadrali na odprto morje proti jugozahodu. Lastovo je že izginjalo za obzorjem, ko  je nad njim vzšlo sonce.

 

S pomočjo sekstanta in astronomske navigacije smo poskrbeli, da se sredi Jadrana nismo zgubili :).

Po nekaj urah lepega jadranja je veter pred Palagružo oslabel in pri plovbi okoli tega najbolj odmaknjenega hrvaškega otoka nam je pomagal motor.

 

Kmalu za Palagružo se je veter vrnil in proti severu nas je vse hitreje gnal naraščajoč jugo.

Jadra smo postopoma krajšali in pri 30 do 40 vozlih vetra smo mimo Visa po nekajmetrskih valovih jadrali le še s polovico genove. Še preden smo pospravili glavno jadro, pa smo uspeli strgati pritrdišče zadnjega roglja jadra, ko je večji val zasukal barko in je jadro sunkoma preletelo na drugo stran. Nekaj šivanja me zato čaka v prihodnjih dneh.

Rodeo po valovih smo končali zvečer, ko smo sidro spustili v zavetrnem zalivu pri Rogoznici.

 

Petek je bil deževen, zato smo se na pot naprej proti severozahodu odpravili šele popoldne. Jugo je bil še vedno krepak, a ga je bilo manj kot v četrtek popoldne, zato smo čez Murtersko morje in skozi Kornate lahko metuljčkali z obema jadroma.

Med Kornatskimi otoki se je morje umirilo in lahko smo uživali v lepem panoramskem jadranju med številnimi lepimi otoki.

Skozi preliv Proversa med Dugim otokom in Kornati ter mimo Salija smo zvečer zvečer prijadrali do Rave, kjer smo Skokico zvečer privezali ob vaški pomol v Veli Ravi.

Južna Dalmacija

Zjutraj smo z Jernejem, Emo in Elo s Hvara odjadrali do Igran na celini, kjer sem se od živahnih dozdajšnjih sopotnikov poslovil, na krov Skokice pa so se vkrcali Gorazd, Pavel, Igor in Marko.

Odpluli smo mimo Hvara do Pelješca, kjer smo se srečali z vetrom, ki nam je napolnil jadra in nas je pospremil do Korčule. Slikovito turistično mestece te dni še vedno sameva.

Ko smo nakupili hrano za naslednjih nekaj dni, smo odjadrali do Lastova, kjer smo barko zvečer zasidrali v Skriveni luki.

Po krajšem nočnem počitku bomo jutri navsezgodaj odjadrali proti Palagruži.

Srednja Dalmacija

Včeraj zvečer smo s severozahodnikom prijadrali do prvih otokov Srednje Dalmacije in ugoden veter je vztrajal vse do Šolte, kjer je izginil in zagnati sem moral motor. Z Jernejem sva se ponoči izmenjevala pri dežurstvu za krmilom. Dnevni cilj je bi Stari Grad na Hvaru, a ker se je veter proti jutru vrnil, smo pot še malo podaljšali in odjadrali do Vrboske.

Sonce je zjutraj vzšlo izza Brača, mi pa smo s Skokico mimo Bola zavili na desno proti Jelsi in sidro spustili v zavetrnem zalivu pred Vrbosko.

Dan smo tokrat za spremembo preživeli predvsem na kopnem ob sprehodih, teku in igrah z žogo.

Severna Dalmacija 2

Maestral je danes začel pihati že zjutraj in nas med otoki severne Dalmacije spremljal cel dan. Na krovu barke se nam je na poti z enega na drugi konec Dugega otoka pridružila še Ajda, šefica družine mojih mladih sopotnikov ;).

Vetra v krmo je bilo večinoma dovolj le za počasno jadranje, zato smo dolgčas preganjali z vragolijami na in okoli jambora.

V Saliju na vzhodnem koncu Dugega otoka smo popoldne nameravali izkrcati našo novo sopotnico in kupiti kruh. Prvo nam je uspelo, drugo pa ne, zato smo za večerjo jedli palačinke :).

Proti večeru se je severozahodnik okrepil in čez Murtersko morje smo vendarle lahko hitreje jadrali in bili pri Kaprijah že ob sončnem zahodu. V noč nadaljujemo naprej proti jugovzhodu. Dokler bo pihalo, bomo jadrali, potem pa …?

Severna Dalmacija 1

Dopoldne je v brezvetrju na Lošinju sonce kar krepko pripekalo, potem pa je zapihal maestral in občutno se je ohladilo, ko so oblaki zakrili sonce.

Dvignili smo jadra in odjadrali med otoke severne Dalmacije. Maestral se je krepil in otoki so se vse hitreje premikali mimo nas.

Nameravali smo se ustaviti na jugu Škarde, a je hladen veter dekletoma vzel voljo po plavanju,

zato smo brez postanka mimo Ista in Molata že popoldne prijadrali do severozahodnega konca Dugega otoka, kjer smo popoldne Skokico privezali ob vaški pomol na dnu zaliva pri Solinah. Večerni pogled proti zahodu daje upati, da bo jutri toplejši dan.

Večer smo preživeli v družbi družine mojih sojadralcev, ob ribji večerji in jadralskih filmih.

Istra in Kvarner

Po krajšem nočnem počitku pri Rovinju smo kmalu po sončnem vzhodu že jadrali mimo Brijonov in se zjutraj ustavili na morskem mejnem prehodu v Puli.

Mejne formalnosti so bile tako na policiji kot na kapitaniji opravljene hitreje, kot sem pričakoval. Policaji so bili veseli, da smo svoje podatke že pred prihodom vnesli v njihovo novo spletno aplikacijo, saj imajo zdaj z vnašanjem podatkov veliko manj dela.

Po zajtrku nam je burja polnila jadra le še do Kamenjaka, kjer je oslabela in čez Kvarner nas je poganjal predvsem motor. Pri Srakanah se je spet dvignil veter, da smo si do Malega Lošinja lahko spočili ušesa.

Skokico smo privezali v marini in se sprehodili do sladoledarja ob obali na dnu zaliva.

Čez mejo

Hrvati so vendarle toliko omilili korona-omejitve pri prehodu morske meje, da zdaj spet lahko jadramo po večjem delu Jadrana.

Ela, Ema in Jernej so se mi popoldne pridružili na krovu Skokice in zvečer smo se na carinskem pomolu v Piranu za dvatedna poslovili od Slovenije. Sonce je utonilo v morje še preden smo bili mimo Savudrije, za svetilnikom pa se nas je usmilil vzhodnik, da smo lahko za nekaj časa ugasnili motor.

Edini hrvaški pomorski mejni prehod, ki je v tem času odprt v Istri, je v petdeset milj oddaljeni Puli in do tja pridemo jutri zjutraj.