Egej, Peloponez in Zakintos

Miran Tepeš

Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.

Amorgos, Ios in Milos

Miran Tepeš

Zgodaj zjutraj sva v soboto z Alešom dvignila sidro in s Patmosa odjadrala proti petdeset milj oddaljenemu Amorgosu v Kikladih.

Vremenska napoved je obetala, da bo severnik čez vikend oslabel, a ni bilo tako. Meltemi je s 25 do 30 vozli hitrosti še vedno belil valove in Skokica je s krepko skrajšanimi jadri kar poskočno jadrala čez nekajmetrske valove, ki so naju pričakali, ko sva izza zavetrja Patmosa prijadrala na odprto morje. Z vetrom v polkrmo je bila barka na moje zadovoljstvo večinoma hitrejša od osmih vozlov, kar kaže na to, da se podvodni del trupa v preteklih tednih v marini na Samosu ni tako zelo obrasel s školjkami in algami, kot se je to dogajalo v kalni vodi Soluna v poletnih mesecih.

Valovi so se tekom dneva vse bolj večali, saj sva jadrala čez osrednji del Egejskega morja, kjer na severu ni kaj dosti otokov in imajo valovi prosto pot, da se lahko razvijejo. Valovi so se z boka pogosto prelivali čez krov in naju zalivali, da sva lahko preskušala vodotesnost najinih jadralskih oblek in škornjev.

Z novo Skokico sem tokrat prvič v zahtevnejših razmerah po krepko vzvalovanem morju jadral z obema jadroma, sicer skrajšanima, a skorajda brez rezerve.

Oprema je zdržala, z obnašanjem barke med valovi sem bil kar zadovoljen in moje zaupanje v barko se krepi 😊.

Edini kos opreme, ki je nastradal med trdim jadranjem, je bila ročica vitla, ki je bila na poti vrvem škote med nenačrtovanim preletom glavnega jadra.

Sredi popoldneva sva prijadrala na severozahodno stran Amorgosa in zavila v zavetrni zaliv Katapola. Pospravila sva jadra, spustila sidro in si oddahnila po precej športnem jadranju. Aleš je kar dobro prestal svoje prvo pravo odprtomorsko jadranje.

Ostalo nama je še dovolj dneva, da sva dala čoln v vodo in se še pred sončnim zahodom sprehodila po otoku.

V nedeljo sva s prvo jutranjo svetlobo odjadrala z Amorgosa.

Vetra je bilo tokrat na morju vsaj za stopnjo manj kot pretekle dni, valovi so se čez noč krepko zmanjšali in po dolgem času so bila na jamboru razpeta polna jadra. Čisti jadralski užitek.

Dnevni cilj je bil sicer sedemdeset milj oddaljeni otok Milos, a sva sredi dneva ugotovila, da na barki nimava kruha, zato sva zavila na jug na otok Ios in si tam v pristanišču privoščila nedeljsko grško kosilo 😊.

Po kosilu v živahnem in turistov polnem mestu sva odvezala vrvi s pomola in odjadrala naprej proti zahodu. Severnik je popoldne pričel slabeti in temu primerno se je upočasnilo tudi najino jadranje.

Pod večer, ko sva bila od Milosa oddaljena še nekaj milj, je hitrost Skokice padla pod tri vozle in jadrom sva v pomoč zagnala še motor.

Morje se je med otoki umirilo, mesec pa je poskrbel za pravljično razsvetljavo. Bilo bi idilično, če nama med plovbo ne bi bilo potrebno poslušati brnenja motorja.

Pozno zvečer sva na severu Milosa zavila v zaliv, ki se nahaja v kraterju nekdanjega ognjenika in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Adhamas.

 

Samos in Patmos

Miran Tepeš

Poletna tekmovalna sezona se je pretekli konec tedna končala s tekmami v Nemčiji, nekaj prostih tednov do začetka zimske sezone pa bom spet preživel pod jadri.

Včeraj popoldne sva z Alešom priletela na Samos in se kmalu po pristanku že lahko vkrcala na Skokico v nekaj kilometrov oddaljeni marini pri Pitagoriju. Barka je bila kar pošteno zaprašena, zasoljena in pokakana.

Kaže da so imeli v preteklih tednih ptiči na njej množično zasedanje, saj za odstranjevanje njihovih drekcov s palube ni zadoščal zgolj curek vode in sem moral pri čiščenju palube izdatno uporabiti tudi krtačo.

 

 

 

Do večera je bila barka dovolj oprana in očiščena, da sva se z njo iz marine preselila do bližnjega pristanišča, kjer sva imela z barke do trgovin le nekaj korakov in nama tako hrane za naslednje dni ni bilo potrebno tovoriti čez hrib.

 

Vetra je tukaj še vedno dovolj in zjutraj sva lahko z dvajset do trideset vozli severnika kar hitro jadrala proti jugu.

Trideset milj po razgibanem morju do Patmosa je bilo ravno prav za Aleševo spoznavanje s Skokico.

Med jadranjem sva dobila obisk patruljnega čolna grške obalne straže. Najbrž sva bila dovolj bela v obraz, saj naju niso ustavili, temveč so stražniki s čolnom le zakrožili okoli Skokice in odglisirali nazaj proti Samosu.

Glavnega jadra danes sploh nisva dvignila, saj je bila že genova čisto dovolj, za udobnih šest do sedem vozlov hitrosti barke in sva do Patmosa prijadrala že zgodaj popoldne.

Sidro sva spustila v zavetrnem zalivu severno od pristanišča Skala. No ja, sidro sva spustila kar trikrat, saj nama je dvakrat popustilo in sva šele v tretjem poskusu na morskem dnu našla prostor z dovolj redko travo, da se je sidro lahko vkopalo.

S čolnom sva odveslala na obalo in se čez hrib sprehodila do pristanišča, od tam pa sem se povzpel še do Hore na naslednjem hribu in si želel ogledati samostan na vrhu hriba, pa se ni izšlo po mojih željah. Vrata v obzidju so bila zaklenjena, na njih pa je pisalo, da samostan ob petkih popoldne ni odprt za javnost.

Za tolažilno nagrado sem dobil lep razgled z vrha hriba po Patmosu in okoliških otokih.

Vzhodni Sporadi 2

Miran Tepeš

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.

Vzhodni Sporadi 1

Miran Tepeš

V ponedeljek je veter tudi na sidrišču pod Sigrijem že krepko kazal zobe, zato se mi je zdelo primerneje, da se za obisk mesteca kar z barko preselimo k bližnjemu pomolu pod trdnjavo, kot pa da v tridesetih vozlih vetra v vodo spuščamo čoln.

Dvignili smo sidro in odpluli na zavetrno stran pomola ob Sigriju. Pripravljali smo se za pristanek, ko se je skozi oblake prahu, ki jih je nosil veter, k nam pripeljala policajka z napisom »Port Police« na jakni in nam prepovedala pristanek ob industrijskem pomolu. Pokazala nam je na nov veliki pomol za potniške ladje na drugi strani in rekla, da tam lahko pristanemo za dve uri. Ni kaj, policajko je treba ubogati. Odpluli smo do pomola na severni strani, ki pa je severniku in valovom veliko bolj izpostavljen, zato smo imeli pri pristajanju nekaj težav, saj se pomolu nisem upal dovolj na tesno približati. Drugi poskus pristajanja v veter nam je bolje uspel in vrvi so bile na pomolu, ko se je na pomolu spet pojavila policajka in zahtevala, da zaradi varnosti med postankom vsaj dva člana posadke ostaneta na barki. Naš namen je bil sprehod po mestecu, kar se ni skladalo s policistkinimi zahtevami, zato smo odvezali vrvi in se vrnili na sidrišče pod mestecem.

Tokrat smo se lahko zasidrali v bolj zavetrni legi globlje v zalivu, kjer je sidrišče med tem zapustila ena jadrnica. Posadka se je lahko s čolnom odpravila na »kratek« jutranji ogled ribiškega mesta, sam pa sem raje ostal na barki, saj so sunki vetra presegali trideset vozlov.

Sojadralci so se s kratkega sprehoda vrnili popoldne, dvignili smo sidro in s polovico genove odjadrali na južno stran Lezbosa.

Za jugozahodnim rtom smo se za nekaj časa poslovili od večjih valov, severnik pa je tudi na »zavetrni« strani vztrajal pri tridesetih vozlih, občasni navali vetra so presegali štirideset vozlov hitrosti. Zaradi varnosti smo si nadeli rešilne jopiče. Morje je bilo podobno razpenjeno, kot pri nas pri burji, le sunki vetra niso prihajali tako nenadno, kot pri burji.

Po nekaj urah živahnega jadranja, smo prijadrali do lepega peščenega zaliva, ki je obetal primerno zavetje za čez noč. Pospravili smo jadro, zavili v prostoren zaliv, v katerem sta bila že dva katamarana, in na globini štirih metrov v mivko spustili sidro. Sidro je dobro prijelo.

S čolnom sem se odpravil na obalo in na tek po gričih, poljih in med kmetijami v zaledju zaliva.

Ponoči je veter prehodno oslabel, v proti jugu odprti zaliv pa so pričeli prihajati vse večji valovi in Skokico s strani tako zibali, da se ni dalo spati. Dvignili smo sidro, razvili tretjino genove in ob obali Lezbosa počasi odjadrali proti vzhodu. Veter v jadrih je dovolj umiril barko, da spanja valovi niso zelo motili, le dežurni ob krmilu je moral ostati buden. Do sončnega vzhoda smo v torek prijadrali na jugovzhodni konec Lezbosa in sidro spustili ob obali.

Veter je nažigal s preko trideset vozli, vendar je sidro je v mivki dobro držalo in smo lahko nadoknadili nekaj spanca.

Sredi dneva smo z 20 – 30 vozli vetra odjadrali proti jugu, proti otoku Hiosu. Tudi tokrat je za jadranje s spodobno hitrostjo zadoščalo že skrajšano sprednje jadro.

Na severovzhodni strani Hiosa je nekaj otočkov, kamor smo zavili in sidro spustili v zavetrnem zalivu otočka Oinousa, potem pa se s čolnom odpravili na obalo in na potep do vasi v sosednjem zalivu.

V vasi sem med sprehodom videl nov pomol, ki na mojih elektronskih kartah še ni vrisan, in ob pomolu je bilo privezanih nekaj jadrnic, ob njih pa dovolj globine in prostora tudi za Skokico.

Vrnil sem se na barko in jo zvečer prestavil v vaško pristanišče. Večer smo preživeli v klepetu v solu sveč ob grški solati v eni od vaških tavern.

Za sredo in četrtek je bil še naprej napovedan meltemi in ugodni severnik smo seveda izkoristili za pot proti jugu. Dopoldne smo odvezali vrvi s pomola in z dobrimi dvajsetimi vozli vetra odjadrali proti jugu Hiosa. Veter in valovi so bili v krmo, zato smo za udobnejše in hitrejše jadranje raje križarili z vetrom v pol-krmo in vmes naredili nekaj obratov z vetrom. Morska meja Grčije s Turčijo poteka blizu Hiosa in ob podrobnejšem pogledu na elektronsko navtično karto sem med enim od obratom videl, da smo zajadrali v turške vode, zato smo zavili nazaj k Hiosu in se raje držali grške strani preliva.

Ustavili smo se v zalivu pri Komiju, saj smo ugotovili, da na barki nimamo dovolj mleka za palačinke, pa tudi zaloge sadja in zelenjave so nam že pošle. Trgovina v naselju je bila že zaprta, zato bomo sadje kupili kje drugje, za mleko pa sva z Brankom naprosila natakarico v kavarni, da nama ga je prodala.

Med potjo do skrajnega juga Hiosa smo med skalami zagledali zalivček Emporios, zavili vanj, pospravili jadra in spustili sidro. Christian, Nina in Branko so nam za kosilo družno skuhali okusno rižoto, potem pa smo odveslali na obalo do taverne in na tek po hribih v okolici.

Običaj na Skokici je, da krmar enkrat na teden speče palačinke in ob njih smo v mirnem zalivu zaključili sredin večer.

Napovedi obetajo, da naj bi se meltemi v petek za nekaj časa poslovil in zadnji dan krepkega vetra smo v četrtek izkoristili za skok do 35 milj oddaljenega otoka Ikaria.

Vetra je bilo okrog dvajset vozlov in pihal je dovolj s strani, da smo imeli tokrat na jamboru razpeti obe jadri, genovo na polno, glavno jadro pa na drugi krajšavi.

Pred Ikarijo se je veter okrepil nad 25 vozlov in spremenil smer na severozahodnik, zato smo jadra prestavili na levo in skrajšali genovo. Pričakoval sem, da bomo za Ikarijo prišli v zavetrje, a je bilo ravno obratno.

S hribov otoka so se spuščali pravi rafali vetra in tako nagibali barko, da smo morali pospraviti glavno jadro in na tretjino skrajšati genovo, da je jadranje v preko trideset vozlov vetra spet postalo varno.

 

Zavetje za čez noč smo našli v lepi majhni marini na robu pristanišča Kirikos na jugovzhodni strani Ikarije.

Do Ikarije je veter prinesel tudi sporočilo, da se je naša družina okrepila za novo članico. Moja žena je namreč drugič postala babica 🙂 in to smo seveda s šampanjcem “Bela štorklja” seveda primerno proslavili.

 

Veliki valobran in pomol pristanišča krasi skulptura Ikarusa, za katerega legenda govori, da je letal tako blizu sonca, da mu je toplota stopila krila in je potem tukaj v bližini strmoglavil v morje. Po Ikarusu naj bi otok dobil svoje ime.

Slovo od polotoka Halkidiki

Miran Tepeš

V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.

Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.

Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.

Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.

Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.

Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.

Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.

V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.

Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.

Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.

Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.

Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.

Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.

 

Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.

Ribiška pristanišča

Miran Tepeš

Zadnja dva dni avgustovskega skiperskega tečaja smo jadrali ob severozahodni obali polotoka Halkidiki. Veliki zaliv Termaikos ima zelo malo primernih zalivov za sidranje, veter pa večinoma ni pihal z obale, zato smo se za čez noč ustavljali v ribiških pristaniščih, ki pa so bila tokrat kar precej zasedena.

V torek dopoldne sta v Nea Kalikratiji z jadranjem zaključila Rok in Dorotej ter odpotovala domov, ostali trije pa smo z južnim vetrom odjadrali proti severu in spotoma naredili krajši plavalni postanek za peščenim rtom Epanomi.

Popoldne so nebo na severu ponovno začeli prekrivati nevihtni oblaki, zato smo dvignili sidro in odjadrali do pristanišča Nea Mihaniona, kjer smo v kotu pristanišča ravno še pred nevihto našli nekaj prostega pomola za sidranje in krmni privez med ribiške ladje. Potem pa se je dobro uro bliskalo, grmelo in deževalo.

Po nevihti je zvečer zapihal vzhodnik in z desnega boka pritiskal na Skokico, da je sidro začelo popuščati. Odvezati smo morali vrvi in potem smo se v prostornem pristanišču nekajkrat poskušali zasidrati, a je sidro vedno znova popustilo. Kakšno uro je trajalo naše oranje morskega dna, da je sidro v sedmem poskusu vendarle zadovoljivo prijelo. Celotno obnočje nekaj sto metrov velikega pristanišča je poglobljeno na 3,5 do 4 metre, zato je po dnu zdaj zelo tanek sloj mivke ali blata v katerega se sidro težko zakoplje.

Veter je ponoči popustil, a sem za vsak primer na tablici vklopil sidrni alarm, da sem lahko bolj brezskrbno spal.

V sredo smo v družbi delfinov v zmernem severniku odjadrali še zadnjih petnajst milj do Kalamarije, predmestja Soluna, in v marini privezali Skokico za naslednja dva tedna. Aga je domov odpotovala že v sredo, midva z Robijem pa sva popoldne pospravila barko in se v Slovenijo vrnila v četrtek.

Začetek septembra bomo iz Soluna med severnimi egejskimi otoki jadrali do Samosa in eno mesto na tečaju je še prosto.

Severni Sporadi in zaliv Thermaikos

Miran Tepeš

V soboto dopoldne smo se poslovili od mirnega zaliva Planitis na Pelagosu in odjadrali proti Skiatosu. No ja, bolj moto-jadrali smo, ker je veter precej nihal, valovi pa so bili večji od vetra in Skokici niso dovolili jadranja s kakšno razumno hitrostjo brez pomoči motorja.

Šele pri Skopelosu se je veter dovolj okrepil, da smo za dve uri lahko ustavili motor.

Za sidranje preko noči smo si najprej izbrali sidrišče nad živahnim pristaniščem, ki nudi dobro zavetje pred za ponoči napovedanimi nevihtami s severa. Po sprehodu po mestu in okolici, sem si ogledal večerne vremenske napovedi in videl, da so navihte prestavili na nedeljo, zato smo se zvečer premaknili na bolj mirno sidrišče v zaliv južno od mesta.

V nedeljo smo s Skiatosa s severnikom odjadrali v veliki zaliv Thermaikos in križarili ob njegovi zahodni obali navzgor proti vetru. Tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem obrat in enako nazaj proti obali, in spet in spet … .

Veter se je okrepil na dvajset vozlov in dobil severozahodno smer, a je bilo morje sprva še dovolj mirno, da smo dobro napredovali v veter. Po nekaj urah so se valovi dvignili in začeli prelivati čez palubo, naš kot jadranja v veter pa je padel na šestdeset stopinj. Izplen prejadranih milj v primerjavi z napredkom proti severozahodu je bil le še polovičen.

Za dnevni cilj smo si postavili petindvajset milj oddaljeni Ayios Ioannis, turistični kraj z valobranom in pomolom, ki je zaščiten pred severnimi vetrovi.

Popoldne se je pred nami začelo temniti in ko smo bili le še miljo oddaljeni od Ayiosa Ioannisa, je nad nas privršala navihta s celotnim orkestrom trobil, piskal, tolkal in bliskal. Pred viharnim pišom smo pravočasno pospravili jadra, zagnali motor in si oblekli jadralske jakne. Premišljeval sem, ali naj gremo v pristanišče, ali pa naj nevihto raje prevedrimo na odprtem. Odločil sem se za prvo, saj sem imel na krovu dovolj posadke in smo se v preteklih dneh pri pristajanju že dobro uigrali. Našli smo prost košček za privez barke na koncu pomola in pristanek v plohi ter močnem vetru nam je dobro uspel.

Ponoči se je zjasnilo, mokra oblačila so se do jutra posušila, Ioannis pa nas je navdušil z zeleno naravo, lepimi plažami in živahnimi tavernami :).

 

Severnik in njegovi valovi so še kar vztrajal, zato smo z jadranjem proti polotoku Halkidiki v ponedeljek nadaljevali šele popoldne, ko je veter dovolj dovolj opešal in začel obračati na zahodno smer.

Valovi so se do večera zmanjšali in poravnali z vetrom, naše jadranje ni bilo hitro, a je bilo udobno. Sončni zahod smo videli že sredi zaliva, proslavili smo ga s palačinkami, potem pa smo si razdelili nočna dežurstva za drugo polovico poti.

Vetra je bilo med šest in deset vozli, obrnil pa je najprej na južnik in proti jutru na vzhodnik. Ob štirih zjutraj smo v torek prijadrali do Nea Kalikratije ob obali Halkidike in Skokico privezali ob pomol tamkajšnjega ribiškega pristanišča.

Vzhodni Sporadi

Miran Tepeš

V četrtek je bil na sporedu nov otok, Lemnos. Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola in v brezvetrju prvih nekaj milj odmotorirali preko zaliva na vzhodno stran Tasosa, kjer se je s hribov nad morje valil gost dim požara, ki je izbruhnil ponoči.

 

Ko smo prišli izpod dima, smo se srečali z zmernim jugovzhodnikom. Dvignili smo jadra in s pomočjo vetra nadaljevali pot proti jugovzhodu, proti petdeset milj oddaljenemu Lemnosu. Popoldne je veter začel slabeti, a ga je bilo dovolj, da smo že sredi popoldneva prijadrali do Mirine, glavnega pristanišča Lemnosa.

 

Osrednji del obale pred mestom je bil zaseden z jadrnicami in jahtami, zato smo prosto mesto za privez našli le ob zunanji strani starega trajektnega pomola, kjer smo bili nekoliko izpostavljeni valovanju z odprtega morja.

Mirina je slikovito mestece nad katerim so na hribu nad pristaniščem ostanki starega turškega gradu.

Kaže, da je Lemnos še vedno priljubljen med Turki, saj so turške jadrnice prevladovale v pristanišču.

V petek smo po mirni noči z lepim severovzhodnikom odjadrali proti jugu in se čez nekaj ur spotoma ustavili na otoku Ayios Evstratios, v katerega edinem naselju so zgradili kar razkošno pristanišče, v katerem nismo imeli prav nobenih težav z iskanjem prostora za privez Skokice :).

Po sprehodu po vasi in po gričih nad vasjo smo popoldne odjadrali na zahod proti Severnim Sporadom, saj smo želeli čim bolj izkoristiti ugoden severnik in rezmeroma mirno morje, ki sta omogočala udobno in hitro jadranje.

Po uživaškega jadranja polnem dnevu smo zvečer prišli do prvih otokov in ponoči našli pot skozi ozek prehod v miren zaliv na severu otoka Pelagos, kjer smo zadnjič v družbi s Kosijema vedrili med nevihtami.

Potepanje po severnem Egejskem morju

Miran Tepeš

V nedeljo smo se do večera “nakapljali” v Solun in se vkrcali na barko. Letalske povezave so nanesle tako, da je bila posadka tokrat že pred menoj na barki. Rok, Dorotej, Robi in Aga so se mi pridružili na Skokici in skupaj bomo v prihodnjih desetih dnevih prekrižarili severno Egejsko morje in si v okviru jadralnega tečaja nabirali dodatne jadralske izkušnje. Tudi zame bo prvi teden na sporedu nekaj novih otokov.

V ponedeljek zjutraj smo nameravali v Solunu nabaviti hrano za naslednje dni, a je bilo zvečer v brezvetrni marini tako vroče in soprano, da sva z Ago v bližnji trgovini le nakupila najnujnejše za zajtrk in smo potem že kar ponoči s prvimi sapicami odjadrali iz Soluna.

Jutranje sonce nas je pozdravilo za prvim rtom na severu polotoka Halkidiki, prijazen severnik pa nas je počasi a vztrajno pospremil proti jugu, dokler popoldne ni opešal in smo se zato za kopalni premor ustavili pri peščenem rtu Posidion.

Med potapljanjem pod barko sem ugotovil, da mora biti motna in topla voda v Solunskem zalivu zelo ugodna za rast školjk, saj so se ponovno v kolonijah na debelo zarastle po trupu barke in po propelerju. Od zadnjega čiščenja trupa so minili le trije tedni in kaže da ima jadranski antifouling na njih podoben učinek kot kamilice.

Proti večeru smo se premaknili še deset milj proti jugu do ribiške lučice Nea Skioni in tam našli prosto mesto za privez ob pomolu. V vasi smo našli tudi dobro založeno trgovino, da smo nabavili hrano in pijačo za naprej.

V torek smo s Kasandre, južnega kraka Halkidike z živahnim severnikom jadrali do Sitonije, srednjega prsta polotoka in sidro spustili v lepem zalivu južno od Porto Koufa.

Med postankom je veter oslabel in po sprehodu na razgledni hrib hrib nad zalivom smo se v brezvetrju s pomočjo motorja premaknili do petnajst milj  oddaljenega zaliva Sikias na drugi strani Sitonije, kjer smo barko privezali ob pomol v vasici Skala Sikias.

V sredo smo že navsezgodaj s severnikom odjadrali proti Aktionu, severnem kraku Halkidike in proti znameniti gori Atos, ob obalah in na pobočjih katere so postavljeni znameniti in mogočni pravoslavni samostani.

Jutranje sonce nas je pozdravilo izza nekaj več kot dva tisoč metrov visokega vrha svete gore Atos.

Z morja smo si med jadranjem ob obali ogledali nekaj samostanov na južni strani in potem še na severni, vmes pa se spopadali s krepkim vetrom in viharnimi sunki v pospeševalni coni mimo vzhodnih rtov gore Atos. Krepko skrajšana jadra in jambor so brez poškodb zdržali nenadna polaganja na bok, le v notranjosti smo morali potem pospravljati stvari, ki niso bile dovolj dobro pritrjene ali pospravljene.

Za Atosom smo obrnili na sever proti trideset milj oddaljenemu otoku Tasos, do koder mo v pojemajočem vetru prijadrali pod večer in v Limenariji v pristanišču našli še zadnje približno prosto mesto ob pomolu. Spustili smo sidro in se s krmo privezali v luknjo med jadrnicami, ki smo jih morali še malo razmakniti in prevezati, da je bilo dovolj prostora za široko krmo Skokice.

Limenaria je v teh dneh zelo živahno turistično mestece na južni strani Tasosa s številnimi restavracijami ob obali. Mizo v eni od restavracij smo zvečer zasedli tudi mi in poskusili nekaj grške hrane.

Tasos je poznan po čistem belem marmorju in iz velikih skal marmorja je zgrajen celo novi valobran pred Limenarijo.

 

Lubenice

Miran Tepeš

Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Za staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.

Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.

Helena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.

Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.

Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.

 

V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice.

Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.

Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, jaz pa sem takrat rad letal z jadralnim padalom.

 

Ob vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.

Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.

 

Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.

Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.Severnik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.

Soparni dnevi

Miran Tepeš

Odlašal sem z opravki, ki jih imam na spisku del in popravil na barki. Zadnja dva dni najinega dopusta sem to poskušal nadoknaditi, a sem bil le delno uspešen. V soparnih dnevih nisem našel dovolj volje, da bi delal čez dan.

Izjema so bila podvodna dela, ki pa tudi niso prinesla napredka. V večih poskusih se mi s špiralo za čiščenje odtokov pod vodo ni uspelo prebiti skozi zamašeno odtočno cev do črnega tanka. Potapljal sem se in potapljal ter poskušal, Zlata je v čolnu vrtela drugi konec špirale, a vse brez uspeha. To bo pač moralo počakati na jesen, ko bo barka na kopnem in bom cev lahko zamenjal.

Več uspeha je bilo pri montaži sončnih celic, a tudi ni šlo gladko, saj nama z Zlato za električne kable v špranjah med prekati palube ni uspelo najti prehoda do akumulatorjev. Žice sem potem moral napeljati tako, da so vidne v kabini. Na srečo je vse skupaj delovalo, potem ko sem celice povezal z regulatorjem, kontrolerjem in akumulatorji. Več uspeha, kar se estetike tiče, sem imel pri montaži dodatne luči v kuhinji. Na palubi sem zatesnil še nekaj podstavkov stebričkov od ograje, za katere sumim, da niso vodotesni, nekaj opravkov pa sem prihranil še za prihodnje mesece, ko se bom vračal na barko v Grčiji.

Zadnji večer pred odhodom domov sva pristala v ribiški luki Nea Mihaniona in med množico večjih ribiških ladij našla del prostega pomola za krmni privez Skokice. Po sprehodu sva si privoščila okusno večerjo v restavraciji na klifu z lepim razgledom čez zaliv.

V ponedeljek sva z Zlato v spremstvu galebov in delfinov prejadrala še zadnjih petnajst milj do Soluna, pospravila barko, potem pa popoldne s tamkajšnjega letališča odletela proti domu.

Ni šlo brez zapletov, saj sva zaradi odpovedi letov in zaradi zamud nadomestnih letov do doma potovala dva dni – skorajda kot da bi potovala na drug konec sveta. In še ena težava je, na katero sem se spomnil med potjo domov, pozabil sem izklopiti glavno stikalo in s tem pustil vklopljen hladilnik. Zdaj bom naslednje tri tedne do vrnitve na barko upal, da bo v Solunu lepo vreme in bo sončna celica čez dan proizvedla več elektrike, kot jo bo hladilnik porabil in da bodo akumulatorji preživeli.

V naslednjih tednih se bom na tekmovanjih po Evropi družil s skakalkami in skakalci, vmes pa upam, da bom našel tudi nekaj časa, da bom prezračil jadra na stari Skokici, ki je v polni formi še vedno naprodaj.

Meteora in Olimp

Miran Tepeš

V Agiokamposu sva v četrtek dopoldne z Zlato dobila obisk dveh policajev obalne straže, ki sta k barki prišla preveriti najine dokumente in papirje od Skokice, še posebej pa ju je zanimalo, ali imava plačano E-Tepai – mesečno takso za plovno dovoljenje.

S papirji je bilo vse v redu in policaja sta nama prijazno zaželela srečno pot, da pa bi kolikor toliko kulturno zares lahko nadaljevala s potjo proti severu, sva morala počakati do popoldneva, ko je severnik oslabel pod petnajst vozlov hitrosti.

Zapustila sva zavetje pristanišča z ogromnimi betonskimi tripodi in odjadrala na še vedno precej vzvalovano morje, ki sprva ni dopuščalo jadranja ostro v veter, zato napredek proti severu ni bil hiter. Paradoks je bil, da sva imela od zadaj za en vozel ugodnega severnega morskega toka, ki pa je tekel proti vetru in valovom, da so se valovi zaradi nasprotnega toka krajšali in višali ter se zato razlivali čez krov in ustavljali Skokico. Raje sem zavil stran od obale proti sredini zaliva, kjer je bilo tam toka manj in so bili valovi bolj zaobljeni. Veter je upadal in sčasoma so se zmanjšali tudi valovi, ko pa sva po dveh urah obrnila in bolj severno prijadrala nazaj k obali, je bilo vetra že tako malo, da sem ob jadrih pognal še motor.

Pred večerom sva priplula do marine v Platamonasu, kjer sem se dogovoril za privez in za najem avtomobila za izlet v gorato notranjost Grčije.

V petek zjutraj sva se z Zlato preko priobalnega gorskega grebena odpeljala proti Meteori. Preveriti sva želela, kateri samostani so lepši, ali v Meteori ali na Atosu 😊.

Pot naju je več kot sto kilometrov vodila čez obsežna rodovitna polja posejana z žitaricami, po gričih na obrobju ravnine pa so bili veliki sadovnjaki in vinogradi.

Cesta je bila boljša od pričakovanj in po manj kot treh urah sva se pripeljala do znamenitih gora Meteore, kjer so na vrhovih težko dostopnih skal postavljeni samostani. Šest samostanov je še aktivnih, štirje za menihe in dva za nune. Samostani so odprti za turiste. Pogled na njih je zares zanimiv in mogočen. Name so naredili večji vtis, kot samostani na Atosu.

Do dveh samostanov sva se po stopnicah tudi povzpela. Do prvega, Varlaama, sva šla, ker tam ni bilo nobene gneče in sva na vrhu stopnic pri zaprtih vratih ugotovila, da je samostan ob petkih zaprt za obiskovalce.

Pri drugem samostanu, Meteoronu, postavljenem na sosednjem vrhu, je bilo več sreče, a je bila tam tudi gneča, da smo si obiskovalci po ozkih stopnicah skorajda hodili po nogah in se na tesno izogibali drug drugemu. Na vrhu je bilo več prostora, samostanske zgradbe, muzeji in cerkev so lepo urejeni, izza samostanskih zidov pa je čudovit pogled na sosednje samostane in na gorato okolico.

Navkljub temu, da sva bila v hribih, je bila vročina kar huda in po uri ali dveh sva Meteoro in njene samostane opoldne zapustila, ter se še enkrat čez razsežna in lepo obdelana polja odpeljala proti Olimpu. Nisva se imela namena povzpeti na vrh Olimpa, ki je nekaj deset metrov višji od Triglava, zaželela pa sva si planinskega sprehoda in osvežitve, ki jo ponuja visokogorje.

Zadnjih petdeset kilometrov je cesta postala precej ovinkasta in je na višini preko tisoč metrov skozi zelene gozdove vodila navzkreber in navzdol čez nekaj grebenov in vmesnih dolin ter mimo hribovskih vasic, dokler se z zahodne strani nisva pripeljala do vznožja Olimpa.

Od tam naprej se je cesta med pašniki in skozi številne ovinke vzpenjala le še navzgor, dokler se na višini okrog 1700 metrov na parkirišču pod smučiščem nisva pripeljala do zapornice in ograje vojaškega vadbenega centra.

Parkirala sva avto in se s stražarjema za ograjo dogovorila, da nama dovolijo nekajurni sprehod v hrib, pod pogojem, da se vrneva pred večerom. 

Stražarja sta si zabeležila najine osebne podatke in telefonsko številko, potem pa sta nama odprla vrata na Olimp 😊.

Po hribovski poti sva kmalu prišla do vlečnic in se potem po smučišču po ruševju vzpenjala navzgor ter uživala v hladu in lepem razgledu. Gozdna meja je bila že pod nama, nad nama pa grški bogovi in vrhovi Olimpa. Po grapah v okolici je še ležal sneg.

 

Proti večeru sva se vrnila v dolino, vmes pa sva se pred tem ustavila v hribovski vasici in v tamkajšnji kantini sem bolj za šalo vprašal, ali se pri njih lahko dobi kaj za jesti.

Starejši možakar, ki je pred kantino igral karte, je govoril le grško, a je iz sosednje hiše priklical svoji vnukinji, ki sta prevedli moje vprašanje. Potem je poklical še hčerko, ki je preko vnukinj povedala, da lahko naredi grško solato, ter speče klobase in krompir. Takoj sem se dogovoril za večerjo.

 

Zlata je ostala pri avtu in sprva ni verjela, da sem se res uspel dogovoriti za hrano, a se mi je pri planinski večerji z veseljem pridružila.

Poletni dnevi so dovolj dolgi, da sva se še pred nočjo po razgibani hribovski cesti spustila nazaj do morja, vrnila avto, odvezala vrvi in z večernim vetrom čez zaliv Thermaikos odjadrala proti polotoku Halkidiki.

Za polnočjo sva pristala v ribiški luki v kraju Nea Kallikrateia.

Ponoči je bilo na pomolu veliko ribičev, ki so s pomola namakali svoje trnke in so malo negodovali, ko sem jim z barko zasedel nekaj metrov pomola, a so se hitro sprijaznili ter svoje palice in stolčke premaknili za nekaj metrov v levo in desno.

Med jutranjim sprehodom sem potem ugotovil, da nisva pristala v ribiški vasici, temveč v živahnem turističnem mestecu, kjer je kopalna sezona v polnem zagonu.

Severni Sporadi 2

Miran Tepeš

V ponedeljek zjutraj sta se Vesna in Tone na sidrišču pred Alonnisosom poslovila od naju in odjadrala proti jugu,

midva pa pred seboj nisva imela dolge poti, zato sva do deset milj oddaljenega otoka Skopelos odjadrala popoldne in sidro najprej spustila v zalivu Limonari, kjer so nekoč posneli nekaj kadrov filma Mama Mia (vsaj tako pravi Zlata). Zaliv je lep, a so vanj okoli otoka prihajali valovi in kar dobro zibali številne tam zasidrane barke.

 

Med tekom ob obali sem videl, da je v sosednjem zalivu v pristanišču ob obali dovolj globoka voda in dovolj prostora za privez, zato sva se z Zlato za čez noč preselila v pristanišče vasice Agnondas.

Slikovita vasica, lep večerni sprehod in mirna noč do zgodnjega jutra, ko so tudi v ta zaliv začeli prihajati vse večji valovi krepkega severozahodnika in zategovali vrvi, s katerimi je bila Skokica privezana ob obalo.

Zapustila sva Agnondas in do popoldneva počakala pred južnim rtom Skopelosa, da je severozahodnik dovolj popustil in predvsem, da so se valovi dovolj zmanjšali, da sva potem lahko bolj udobno odjadrala do Skiatosa.

Sidro sva spustila za marino v zalivu pred mestom in se odpravila na sprehod po živahnem mestu in po gričih, s katerih je lep razgled na mesto in okoliške otoke.

Na ulicah v Skiatosu je bila precejšnja gneča, trgovinice in gostilne so se vrstile skorajda na vsakem koraku.

Zlata se je tukaj kar razživela, jaz pa sem pohlevno capljal za njo in kot kuža čakal pred trgovinami, da si je Zlata napasla oči in delala načrte, kakšne spominke bo jutri nakupila. Ja, sodeloval sem komaj pri generalki za nakupe.

 

Dan se je poslovil in potrebno je bilo poskrbeti še za želodec. V eni od ulic sva našla prosto mizo v grški ribji restavraciji z okusno in zelo „počasno“ hrano 😊. Domov sva se vrnila sredi noči, ko je že začel vleči krepak severozahodnik. Za mirnejše spanje sem spustil še dodatnih 20 metrov sidrne verige in vklopil sidrni alarm. Sidro je tokrat zdržalo 30 vozlov nočnega vetra in alarm se ni oglasil.

V Grčiji se poleti med jadralci s spoštovanjem govori o meltemiju, ki je krepak in vztrajen severnik in severovzhodnik, v tem delu Egejskega morja pa je vreme drugačno in iz Soluna navzdol pretežno piha severozahodnik, ki se ponoči okrepi, dopoldne piha med 20 in 30 vozli, popoldne pa oslabi pod 15 in obrne na severovzhodnik, ki je primeren za jadranje po Sporadih proti zahodu.

V sredo dopoldne je šla Zlata sama v „šoping“, jaz pa sem končno našel čas in voljo, da sem do konca namestil mrežo na ograjo, potem pa sva mestece Skiatos zapustila in odjadrala na drugi konec otoka do znamenite plaže Koukounaries.

Verjetno sem že prestar, da bi me plaža navdušila, preveč je bilo na njej gneče, živžava in glasne glasbe. Je pa v zaledju lepa pot za tek po gozdu okoli jezera in po hribčkih okoli rta.

Proti večeru sva zapustila Skiatos in Sporade ter odjadrala proti severozahodu.

Zahodnika ni bilo veliko, zato je za boljše napredovanje jadrom pomagal tudi motor. Vedel sem, da bo v drugem delu noči spet zapihal okrepljen severozahodnik, a ob obali celine so na vsakih pet do deset milj vasice s pomoli za valobrani, kamor bi se lahko zatekla, ko bodo veter in valovi postali pretežki. Najin dopust se počasi izteka, a še pred odhodom domov bi rada videla tudi Meteoro in Olimp, zato je bil potreben malo daljši nočni premik.

Kar dobro sva napredovala, dokler se ob treh zjutraj nisva zaletela v zid tridesetih vozlov severozahodnika, ki je privršal iz Soluna. V desetih minutah so se na dva metra dvignili tudi valovi, se začeli prelivati čez krov in Skokico skoraj popolnoma ustavili. Zavil sem k obali in po pol ure poskočnega motojadranja sva prišla do pristanišča Agiakampos in Skokico ob štirih zjutraj privezala ob pomol med velike betonske tripode, ki jih tukaj proizvajajo in skladiščijo, sicer pa so namenjeni za izgradnjo valobranov.

Severni Sporadi 1

Miran Tepeš

Po nekaj dneh potepanja okoli krakov polotoka Halkidiki sva z Zlato odjadrala proti Severnim Sporadom. Za čez konec tedna je bil za severno Egejsko morje napovedan prehod hladne fronte z nevihtami, zato smo se s Tonetom in Vesno dogovorili, da bomo nevihtno vreme prevedrili v zalivu Planitis na otoku Pelagos, ki je po Tonetovih izkušnjah eden redkih na tem delu Egejskega morja, ki nudi dobro zavetje pred vsemi vetrovi.

V petek zjutraj sva iz mirnega zaliva Toroni na zahodni strani Sitonije odjadrala na jug proti 40 milj oddaljenemu Pelagosu. S sidrišča naju je še pred sončnim vzhodom pospremil vzhodnik, ki se je za rtom okrepil nad dvajset vozlov in glavno jadro sem zmanjšal na drugo krajšavo, genovo pa sem imel skrajšano že od samega starta.

Za rtom so Skokico pozdravili valovi in se prelivali čez premec, da je bilo jadranje kar živahno. V preteklih dneh sem dovolj dobro očistil školjke s trupa barke, da je bilo jadranje spodobno hitro in je brzinomer kazal hitrosti med šestimi in devetimi vozli. Ko je po petih urah jadranja dopoldne na krov prišla tudi Zlata, sva bila že na severu Skopelosa in potem sva za rtom zavila proti zalivu Planitis, ki ima le nekaj deset metrov širok vhod, za prelivom pa se razširi na nekaj sto metrov.

V zalivu sta bili zasidrani dve barki. Uro ali dve za nama je v Planitis prijadrala še Mala s Tonetom in Vesno, ki sta s Halkidike odjadrala malo pozneje.

Do napovedanega prihoda prvega vala neviht je v petek ostalo še nekaj ur, ki sem jih izkoristil za sprehod na hrib.

Na Pelagosu menda živita le dva človeka, meniha v samostanu na drugem koncu otoka. Glavni prebivalci otoka so koze in kozli, in po njihovih stezicah sem se skozi grmovje po uri ali dveh prebiti do vrha nekaj nad tristo metrov visokega hriba, ki se nad zalivom dviguje na severozahodni strani. Z vrha hriba je lep razgled na okoliške otoke v Severnih Sporadih.

 

Po spustu s hriba sva bila z Zlato povabljena na piknik na Malo, kjer je Tone na roštilju spekel meso in zelenjavo. Ob hrani in pijači se je ženski del družbe pogovarjal o otrocih in vnukih …, moški del pa … … seveda o jadranju in daljnih oceanskih otokih.

Proti večeru so nad Pelagos prišle prve plohe in naju z Zlato pregnale z Male, ponoči pa so ploham sledile nevihte z velikimi količinami dežja in močnim vetrom, ki je pogosto menjal smer, da je Skokica kar dosti poplesavala po sidrišču in sem moral na krovu vseskozi dežurati. Žal sem skupaj z barko pred dobrim mesecem dobil tudi dotrajan spray hood, ki hudo pušča, zato je bila jadralska obleka ponoči v kokpitu med nevihtami moja edina zaščita pred dežjem.

Nova barka ima tudi premajhno in preslabo sidro, nabava večjega je že od začetka na spisku opravil, a za to zaenkrat še nisem našel časa. Nezaupanje v sidro je bil glavni razlog, da sem se ponoči namakal v dežju in prav je bilo, da sem pri tem vztrajal, saj je veter tako menjal smer, da se je sidro izruvalo iz tal in smo začeli bočno drseti proti obali.

Zagnal sem motor in barko premaknil na sredo zaliva ter zbudil Zlato, da je dvignila sidro in ga spustila. Sidro je prijelo šele v drugem poskusu.

Za kakšno uro se je vreme potem uneslo, da sem v notranjosti barke ujel nekaj spanca, ko je proti jutru privršala še ena nevihta s krepkim vetrom in barko še enkrat odsidrala. Z Zlato sva morala še enkrat ponoviti nočno vajo iz sidranja, le da je tokrat sidro prijelo v prvem poskusu. Prej sem imel pri osmih metrih globine morja v vodi petdeset metrov verige, zdaj je bilo v vodi sedemdeset metrov in to bi moralo zadostovati. In je zdržalo, zjutraj sem končno lahko odšel v posteljo.

Sobota je bila kisla s plohami in nevihtami, ki niso dopuščale kopenske rekracije, poleg tega pa se je ohladilo, da je odpadla tudi vodna rekreacija. Kisel dan smo si popestrili s klepetom, tokrat na krovu Skokice, s palačinkami pa sva se oddolžila Vesni in Tonetu za petkov piknik na Mali.

 Za noč na nedeljo so bile napovedane še močnejše nevihte, zato sem v dežju spet dežural v kokpitu, a so bile nevihte tokrat milejše, sidro je zdržalo in Zlatina akcijo na krovu ni bila potrebna. Ja, novo sidro bo potrebno čimprej nabaviti.

V nedeljo se je naredil lep dan in lahko smo zapustili “zaliv bogu za hrbtom”, kot ga je poimenovala Zlata, kjer še mobitel ni imel signala.

Po treh urah lepega jadranja smo sidro spustili v zalivu Milia na Alonnisosu, kjer je telefon vendarle deloval in občasno tudi prenos podatkov, da smo lahko videli, kaj se je vmes zgodilo po svetu in kakšno vreme se nam obeta v naslednjih dneh. Kar se slednjega tiče, naj bi bila bližnja prihodnost sončna in nekaj toplejša :).

Prejšnji teden sem med kontrolo olja v pogonski nogi opazil peno v olju, zato sem Toneta, ki ima na svoji barki prav tako vgrajeno Yanmarjevo nogo, vprašal kakšne so njegove izkušnje s to težavo. Dogovorila sva se, da bova zamenjala olje v nogi in bom potem videl, ali je težava v prestarem olju ali pa morda v puščajočem semeringu na pogonski osi propelerja. Sam nimam izkušenj z menjavo olja v sail drive-u, ko je barka v vodi, zato mi je pri tem pomagal Tone in po dveh urah črpanja gostega olja iz noge, je bilo olje zamenjano. Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali semeringi še držijo ali pa bo morala barka iz vode, da jih bomo zamenjali.

Dan na Alonnisosu sva z Zlato zaključila z večerjo v taverni z razgledom nad bližnjim zalivom Votsi.

Prepovedano za ženske :)

Miran Tepeš

Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.

 

Nekaj sproščenih dni

Miran Tepeš

Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.

Solun in Halkidiki

Miran Tepeš

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.

 

Nostalgija

Miran Tepeš

Nova Skokica (Skokica 3) je doslej pod mojim nadzorom prejadrala dobrih tisoč milj, počasi se nanjo navajam in še nekoliko bolj počasi si pridobiva moje zaupanje. Skokica 3 me zdaj čaka v Grčiji.

Veliko bliže pa je moja stara Skokica, ki je vrsto let predstavljala moj drugi dom, barka ki jo popolnoma poznam in ji zaupam. Na njej smo doživeli marsikaj lepega in po njej imam pogosto kar nekaj domotožja. V preteklih dneh sem to domotožje lahko preganjal kar na Skokici sami 😊.

Skokico sicer prodajam, a po izkušnjah, ki sem jih doslej dobil s Skokico 3, je za barko bolje, da ne stoji predolgo v marini in da ji kdo občasno prezrači jadra in zažene motor.

Vetra je bilo v preteklih dneh ob istrski obali dovolj za zračenje jader, zato sva celo pot med Izolo in Pulo z Zlato lahko prejadrala, le za številne postanke na poti sva vmes zagnala tudi motor.

Iz Izole naju je prvi dan pospremil jugo, da sva hitro prijadrala do Pirana, kjer se je Skokica poslovila od Slovenije. Kako dolgo bo njeno slovo, bo odvisno od novega lastnika, ko se bo pojavil. Morda se barka v Slovenijo niti ne vrne? Kar se mene tiče, bo njen začasni dom poslej v marini Polesana pri Puli, kjer so mi zanjo za letni privez ponudili lep popust. Pula je zame tudi lepo izhodišče za krajša križarjenja okoli Istre ali med kvarnerskimi otoki, dokler barke ne prodam in kadar bo Skokica 3 predaleč.

Po Piranu je bil prvi postanek v Umagu, delno zaradi formalnosti in delno zato, ker so bili valovi juga za Zlato prenaporni.

Opuščeni in potopljeni kamnolom južno od Umaga nudi lep sprehod okoli umetnega jezera, ki je nastalo v luknji, iz katere so nekoč kopali rudo za cementarno. V bistvu je vse skupaj zdaj videti (če zamižiš na eno oko) skorajda kot naravna pokrajina in nudi nekaj lepih pogledov. Ne poznam načrtov lastnikov, a v umetnem jezeru ob obali bi s krajšim prekopom do morja lahko nastala lepa marina, zaščitena pred vsemi vetrovi in valovi.

Jugo je v petek oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo jadranje do Poreča in po krajšem plavalnem postanku še do Vrsarja, kjer sva v zavetrju otočkov spustila sidro za čez noč. Po sprehodu do Casanove v mestecu na griču nad zalivom, je Zlata vendarle prišla do obljubljene večerje v restavraciji ob morju 😊.

S sidrišča pod Vrsarjem so naju že navsezgodaj pregnali zahodnik in predvsem neugodni valovi z zahoda, zato sem barko presidral v zaliv pred kampom na vhodu v Limski kanal. A tam ni bilo nič kaj dosti bolje, saj so valovi izza rta prihajali tudi v ta zaliv in Skokico neprijetno zibali. Kmalu sem dvignil sidro in naslednja jutranja postaja je bila potem zavetrje otočka Sv. Andrija pri Rovinju, ki je vendarle nudil dovolj mirno morje za zaključek jutranjega spanja in za jutranje kopanje.

Zahodnik je vztrajal še celo soboto, zato sva že popoldne prijadrala do Pule, zavila v zaliv in v novo marino Polesana, ki so jo naredili na mestu, kjer je bila nekoč avstro-ogrska in pozneje jugoslovanska mornariška baza.

Marino so odprli spomladi in je še v zagonu. Pomoli, sanitarije in recepcija so narejeni, spremljajočo infrastrukturo pa bodo dopolnili v naslednjih mesecih. Malo daljši večerni sprehod do Pule je pokazal, kako velik kos obale ob zalivu je nekoč zasedala vojna mornarica, saj se kilometre in kilometre ob morju vrstijo razpadajoči pomoli in na pol podrte stavbe skladišč, delavnic in kasarn.

V nedeljo sta se nama na krovu Skokice pridružila še Nuša in Jurij (potrebovala sva prevoz do doma) in odjadrali smo do bližnjih Brijonov, kjer smo se zasidrali med druge čolne v zavetrju prvega otoka, Svetega Jerolima, kjer je bil nekoč kranjski počitniški dom.

Kmalu je med čolne priglisiral čoln z varnostnikom naravnega parka Brijoni in od kopalcev na čolnih zahteval, da si na gole riti nataknejo kopalke. Nas je nekaj časa pustil na miru, saj smo imeli kopalke oblečene, potem pa je nravstveni rendžer vendarle pribrzel še k nam in zahteval po 60 kun na osebo ali pa da takoj dvignemo sidro, ker brezplačno sidranje tukaj ni več dovoljeno. Vprašal sem, ali bo nagnal tudi druge čolne, pa mi je napihnjeno rekel, da »oni malo manji mogu ostati«, samo mi moramo »napustiti sidrište«. Pač še ena hrvaška fora. Zaradi ljubega miru smo se prestavili za nekaj sto metrov pred kamp v Puntiželi.

Skokica bo naslednje mesece privezana v marini Polesana in bo čakala na kupca. Najugodnejšo sezono za prodajo sem za letos najbrž zamudil, a nič zato, uporabljali jo bomo še nekaj časa za vikend in za krajše jadralske počitnice.

S svojih počitnic na Lungi me je poklical Gregor in se pošalil, če je dobil Onasisa 😊. Vem na kaj je namigoval, a na onem svetu še nisem, če pa imam kakšen mesec dve barki, pa tudi ne bo nič narobe. Se bo že našel kupec.

Veliko tisoč evrov sem v zadnjih letih v barko vložil, jo prenovil in okrepil, zamenjal iztrošeno opremo in jadra ter je letos celo dodatno opremil tudi za zimsko jadranje. Vem kakšna je njena vrednost in česa je sposobna, ceno so ji postavili strokovnjaki, zato si bom vzel čas in je ne mislim prodajati na hitro in izpod vrednosti. Pripravljena je za jadranje po Jadranu in po oceanih, z njo sem še do pred enim mesecem nameraval začeti z novim jadranjem po svetu in na Arktiko, pa se je potem ponudila na videz ugodna priložnost za nakup daljše barke, ki ji bo Skokica v mojih načrtih za Arktične otoke prihodnje leto verjetno odstopila mesto. Upam, da se bom tudi na novi barki kdaj tako dobro počutil in ji tako zaupal, kot zaupam Skokici.

Skiatos, Nea Moudania in Solun

Miran Tepeš

Po dveh dneh plovbe okoli Evie smo se prebili do vetra, ki se je v teku dneva ravno prav krepil in obračal s severnika na severozahodnik, da smo z le enim obratom v veter v dolgem loku lahko prijadrali do Skiatosa.

Za razliko od prejšnjih dni, smo do tega sporadskega otoka prijadrali že sredi popoldneva, da nam je ostalo dovolj časa tudi za vodne in podvodne aktivnosti.

Voda v Egejskem morju je nekaj stopinj hladnejša od Jonskega morja, zato plavanje zame tukaj in zdaj ni nič užitkarsko in je omejeno na le nekaj zavesljajev, za podvodne aktivnosti pa sem si oblekel “šortija”, a me je vseeno zeblo. Pod vodo si nisem ogledoval koral ali ribic, temveč sem poskušal vsaj malo očistiti trup barke in propeler, ki so ga obrastle školjke.

Propeler mi je z leseno lopatko uspelo rešiti apnenčastega oklepa, za trup barke pa me je že preveč zeblo, da bi se ga resno lotil. Vmes sva z Darkom s pomočjo špirale pod vodo skozi ventil poskušala očistiti zamašeno cev črnega tanka, a nama žal ni uspelo. Darko je vrtel špiralo, jaz pa sem jo pod barko vtikal v iztok, a se nisva prebila do tanka. Meni je v hladni vodi kljub pomoči “alanfordovskega” dihalnega aparata prehitro zmanjkovalo zraka in nisem dolgo zdržal pod vodo in celo toplokrvnega Darka je začelo zebsti. Podvodno vrtanje in čiščenje bo počakalo na toplejše čase.

Kopenski del rekreacije je bil prijetnejši in med tekom po gričih na katerih je zgrajeno mestece Skiatos, sem lahko videl, da je turistični utrip tukaj že na visokih obratih, številne restavracije in prodajalne pa so bile polne turistov.

V četrtek smo že navsezgodaj odjadrali s Skiatosa proti severu, saj nam je vremenska napoved obetala le nekaj jutranjega severovzhodnika in brezvetrje v nadaljevanju. Po nekaj urah lepega jadranja smo z veseljem ugotovili, da veter še kar vztraja in skorajda celo pot do Nea Mouldanije smo lahko udobno prejadrali.

V pristanišču smo Skokico privezali ob razpadajoč in od ptičev posran pontonski pomol, ker je bilo ob obali za nas morje preplitvo, da pa bi s pomola lahko prišli na obalo, smo morali v vodo dati še čoln, da smo premostili presledek med pomolom in obalo.

Mesto je nekakšna orientalska mešanica razpadajočih hiš in modernih stavb, na griču nad mestom pa pade v oči razkošna cerkev. Tomaž, Nataša in Darko so si na obali privoščili večerjo in z veseljem sem se jim pridružil ob grški solati in krompirju.

Nea Mouldanija ni turistično mesto,

zato so cene v restavracijah precej nižje, kot v krajih, ki smo ji obiskovali pretekle dni.

 

Za petek nam je do Soluna ostalo le še petintideset milj, ki smo jih premetuljčkali z jugovzhodnikom.

Kmalu po prihodu v marino so čez zaliv z zahoda privršale nevihte in poleg bliskov nad nas večino noči pošiljale velike količine dežja. Doslej sem mislil, da na barki pušča le eno stransko palubno okno, ki sem ga že nekaj dni nameraval zatesniti, pa nisem našel dovolj volje, zdaj pa sem moral nastavljati posode pod več oken, da se je vanje stekala voda iz puščajočih oken.

Nataša, Darko in Tomaž so se v soboto odpeljali na izlet do Meteore, jaz pa sem po trgovinah v mestu nabavil material, da sem zakital puščajoča okna ter naredil podajalni okov pri sidrnem vitlu, da veriga med spuščanjem sidra ne bo več tako pogosto padala z verižnika.

Skokica bo zdaj dva tedna počakala v Solunu, potem pa z Zlato prideva na “siga siga” počitnice :).