Izola – Rimini

Včeraj popoldne so se mi na krovu Skokice v Izoli pridružili Anton, Katja, Tabea in Tim. Na hitro so se spoznali z barko in varnostno opremo na njej, potem pa smo odvezali vrvi in mimo Pirana in Savudrije odjadrali proti Riminiju na zahodni jadranski obali.

 

Hrvaškega policijskega čolna zadnje čase nisem videl v Piranskem zalivu, včeraj pa je spet pazil na njihove ribiče :).

Vremenska napoved nam je za pot čez severni Jadran obetala dež in bolj malo vetra, zato smo za vsak slučaj v Izoli ob odhodu na bencinski črpalki natočili še nekaj nafte.

Vendar je bilo vreme potem čez noč vendarle lepše od napovedi. Jugo je pihal vseskozi z okrog 10 vozli hitrosti in zvečer smo med plohami in nevihtami jadrali ostro v veter proti jugozahodu. Le pred plohami se je veter okrepil, da smo občasno krajšali jadra.

Ponoči so nevihte odpotovale nad Istro, nebo se je zjasnilo, veter pa je pa se je spremenil v vzhodnik-jugovzhodnik, da smo v drugem delu noči lahko orcali neposredno na jug. Le valovi so še nekaj ur ostali od prejšnjega vetra in smo se nekaj časa prav na trdo zaletavali vanje in zato nismo jadrali hitro.

Zjutraj je veter popustil, da smo za nekaj ur zagnali motor in slalomirali med naftnimi ploščadmi, pred Riminijem pa smo spet lahko jadrali.

Jutri je dopoldne na sporedu obisk San Marina, popoldne pa bomo odjadrali proti Benetkam. Vremenska napoved nam obeta pestro vreme na poti in živahno morje :(.

Izola

Mali jadralci so so ta konec tedna zavzeli Izolo in pravi živ žav je bil v marini in na morju pred Izolo. Mi smo se jim umaknili pred Strunjan in topel dan izkoristili za plavanje.

 

 

Kaže da se indijansko poletje poslavlja, a upam, da se indijanci letos za kakšen teden vendarle še vrnejo.

Prihodnji teden bomo spet jadrali proti jugu in vremenske napovedi nam obetajo precej pestro vreme.

Rimini in preko Jadrana

Sobotni postanek v Riminiju se je vsem dobro prilegel. Moji sojadralci so ga izkoristili, nekateri za izlet v San Marino, drugi pa za potep po Riminiju.

Vreme in vzdušje tukaj je še vedno zelo počitniško. Plaže ob italijanski strani Jadrana so neskončne in spremljajo jih številna turistična mesta in naselja. Morje je toplo, le voda je za moj okus preveč kalna, sluzastih meduz pa je v njej vendarle manj kot v Sloveniji.

 

Rimini je turistično in ribiško mesto z nekaj zgodovinskimi stavbami tudi še iz starih rimskih časov.

Tiberijev most.

 

Popoldne smo zapustili živahno marino in odjadrali na preko sto milj dolgo pot čez severni Jadran proti Sloveniji. Prvi del poti nam je pihal severnik, ki za jadranje proti severu sicer ni najbolj ugodna smer vetra, a ga je bilo do večera le za okoli deset vozlov in ni dvignil valov, zato je bilo jadranje v veter čisto znosno. Le smer jadranja ni bila ugodna, saj smo jadrali proti Kvarnerju namesto proti severu Istre.

Zvečer je severnik oslabel, zagnali smo motor in premec Skokice obrnili proti severu. Po sredini Jadrana smo potem ponoči slalomirali med številnimi naftnimi ploščadmi in ladjami.

V drugem delu noči se je veter vrnil, tokrat v obliki zmerne burje, s pomočjo katere smo pot lahko nadaljevali pod jadri, ostro v veter, po sredini Jadrana proti severu. Motor smo ustavili in ušesa so nam bila hvaležna, še posebej pri tistih članih posadke, ki niso dežurali na krovu :).

Sonce nas je zjutraj pozdravilo, ko smo bili že nekje med Rovinjem in delto Pada.

Jadranje smo si popestrili z nekaj filmi z jadralskih poti po svetu, z astronomsko navigacijo, z nekaj teorije o vremenu in varnosti na morju ter s palačinkami, ki smo jih spekli in pozajtrkovali med jadranjem.

Opoldne, ko smo se že bližali severu Istre smo naš položaj določali tudi s pomočjo sekstanta in preverjali, kako točne so številke, ki jih ob naši poziciji na ekranu ploterja prikazuje GPS :).

Popoldne je veter spet obrnil na severnik, jadra smo prestavili na desno stran in odjadrali še zadnjih dvajset milj proti Sloveniji na vzhodu.

Zadnje dni na morju nismo srečali veliko jadrnic, promet na slovenskem morju pa je bil kar živahen.

Sidro smo za krajši postanek spustili pri Strunjanu, ko pa smo se naplavali in pospravili jadra in drugo opremo na barki, smo odpluli še do izolske marine. Prijetno nekajdnevno jadralsko druženje s Petrom, Petrom in Romanom se je s tem končalo, Skokica pa bo imela zdaj nekaj dni počitka pred naslednjo potjo na jug.

Benetke – Rimini

V četrtek popoldne smo se iz Burana preselili v marino Staelena v Benetkah. Izkoristili smo priložnost, ko zaradi covida tukaj ni hude turistične gneče in se v miru sprehodili tudi po tem zgodovinskem biseru.

Vremenska napoved za petek za pot proti jugu ni obetala veliko vetra, zato smo na pot odjadrali že ponoči, da bi čim bolje izkoristili nočni severnik in jutranjo rahlo burjo.

Veter je žal opešal že sredi dopoldneva, zato smo morali pred delto Pada za nekaj ur zagnati motor.

 

Morje je čez nekaj ur na odprtem vendarle postalo manj kalno, zato smo si v družbi delfinov privoščili tudi krajši plavalni postanek v še vedno poletno topli vodi.

 

 

Popoldne nas je spet obiskal severovzhodnik in zadnjih nekaj ur smo lahko med šetvilnimi naftnimi ploščadmi umirjeno jadrali proti Riminiju, kamor smo prijadrali zvečer.

Nočni skok iz Izole v Burano

Popoldne smo se zbrali v izolski marini, Skokico pripravili za jadranje in potem smo v družbi dveh Petrov in Romana preko noči “skočili” do Beneške lagune.

Iz Slovenije nas je pospremil rahel jugozahodnik, ki je zvečer ugasnil, da smo morali zagnati motor.

Na srečo se je ponoči veter vrnil, da smo si lahko spočili ušesa in potem pod jadri in zvezdnim nebom v nadaljevanju noči uživali v mirnem jadranju po gladkem morju. Nismo jadrali hitro, a smo bili še vedno prehitro pred severnim vhodom v Beneško laguno in smo morali potem v temi iskati pot po plovnih kanalih med plitvinami in otočki do Burana.

Elektronske karte za ta del lagune so zelo pomanjkljive, a nepopolnim zemljevidom navkljub nismo nikjer obtičali v blatu in še pred sončnim vzhodom smo lahko spustili sidro v plitvi vodi pred Buranom ter ujeli še nekaj spanca, za katerega smo bili prikrajšani ponoči.

V Buranu še nisem bil, a od prijateljev sem slišal, da je to umirjeno slikovito mestece na otočkih vredno ogleda, zato je Burano postal naš današnji cilj.

Dopoldne smo čez plitvine previdno zapluli do mesteca in za Skokico našli nekaj prostora na koncu vaškega pomola, kjer je bilo še nekaj centimetrov vode pod kobilico barke.

 

 

Burano je poznan po čipkah, barvitih hišah in nagnjenem zvoniku vaške cerkve.

Sprehod po mestecu, ob kanalih in čez mostičke je bil potem tudi zares paša za oči.