Večino leta je morje severno od polarnega kroga zamrznjeno in preko ledu so Inuiti poseljevali arktične otoke in preko zamrznjenega morja med Sibirijo in Aljasko so potekale tudi prve selitve ljudi iz Azije v Ameriko. Ta potovanja so potekala peš in s pomočjo sani in vpreg.
Od petnajstega stoletja naprej so mnogi raziskovalci poskušali najti alternativno plovno pot med Atlantikom in Pacifikom, po morju severno od ameriške celine. V teku stoletij so raziskovalci v iskanju prehoda po morju prodirali vse globje v Arktiko in odkrivali nove prelive med otoki. Mnogi so pri tem ostali ujeti v ledu tudi po več let in žal se mnogi z raziskovalnih odprav niso vrnili. Njihova imena so za vedno zapisana v imenih otokov in prelivov med arktičnimi otoki. Prvi, ki mu je s svojo odpravo na ladji Gjoa uspelo najti plovno pot skozi Severozahodni prehod, je bil norveški raziskovalec Roald Amundsen v letu 1903. Takrat so za pot z Atlantika na Pacifik potrebovali tri leta in trikrat jih je vmes ujel zimski led in so morali na ladji prezimiti. Da so preživeli v surovem zimskem okolju, so se morali naučiti eskimskega načina življenja v ledu in snegu, ter lova in ribolova.
Od takrat naprej je bilo vse več uspešnih odprav, ki so odkrile nove plovne poti med otoki, vendar je trajalo še dolgo in potrebni so bili ledolomilci, da so te poti postale dovolj zanesljive za trgovsko mornarico in tovorne ter potniške ladje. Zaradi globalnega segrevanja so plovne poti med arktičnimi otoki Kanade in Aljaske v zadnjih desetletjih nekaj tednov na leto dlje odprte oziroma nezmrznjene, zato v zadnjih letih spet narašča zanimanje za severne trgovske poti. Vendar tudi v teh naših zadnjih toplih letih pot skozi severozahodni prehod še vedno ni zanesljiva in v zadnjih dvajsetih letih so bila tri poletja, ko se z manjšimi barkami zaradi ledu ni bilo mogoče v enem letu prebiti skozi prehod z Atlantika na Pacifik. To je bilo takrat mogoče le večjim ladjam z okrepljenim trupom in še tem le s pomočjo ledolomilcev. Zadnje takšno ledeno leto je bilo 2018, med letoma 2020 in 2021 pa so kanadske oblasti zaradi covida in zaščite tamkajšnjih prebivalcev prepovedale plovbo na severu.
Doslej je Severozahodni prehod, od Labradorskega morja do Beringovega morja proti zahodu ali pa v obratno smer proti vzhodu, uspelo prepluti 351 plovilom. Tukaj so všteti tako ledolomilci in tovorne, potniške in ribiške ladje, kot tudi plovila za prosti čas, kamor prištevamo jadrnice, motorne čolne in jahte ter zadnje čase tudi veslače. Ljudje, ki vodijo statistiko prehodov, v šali marsikdaj omenijo, da je doslej več ljudi splezalo na Mont Everest, kot pa preplulo Severozahodni prehod.
No, to razmerje se bo kmalu spremenilo, saj zadnja leta dve manjši potniški križarki, z okrepljenim trupom za plovbo po ledenih vodah, s po nekaj sto gosti na krovu opravita po eno križarjenje letno skozi Severozahodni prehod.
V letu 2022 je severozahodni prehod uspelo prepluti osmim posadkam rekreativnih plovil (jadrnice in motorne barke), štiri so to uspele v vzhodni smeri s Pacifika na Atlantik, štiri pa v zahodno smer. Letos je po mojih podatkih na poti v eno ali drugo stran okoli petnajst jadrnic, motornih bark in celo veslaških ekip.
Mi trije z Dušanom in Alešem na Skokici smo ena od letošnjih jadralskih odprav skozi Severozahodni prehod. Po prejadranih 1900 navtičnih miljah od Grenlandije smo zdaj približno na polovici poti do Beringovega preliva, kjer se ta pot konča. Vendar tam še ne bo konec našega letošnjega jadranja. Aleš se bo sicer že ta teden po dobri polovici poti poslovil od Skokice, z Dušanom pa naju do jeseni po izhodu iz Beringovega preliva na poti proti jugu, proti Britanski Kolumbiji v Kanadi čaka še okrog 2500 navtičnih milj zahtevnega Beringovega morja in severnega Pacifika.