Pacifik

Pomlad 2016 – Panama, Galapagos in čez Pacifik do Fr. Polinezije

26.5.
Včeraj dopoldne smo prijadrali na Tahiti.
Že ponoči so se na morju pred nami začeli kazati z mesečino obsijani vrhovi Malega Tahitija, ob sončnem vzhodu pa je največji polinezijski otok zasijal v vsej svoji lepoti.

Na prejšnjih jadralskih poteh sem bil že nekajkrat na Tahitiju, a preko 2000 metrov visoki vrhovi otoka so se vedno skrivali v oblakih. Tokrat se jih je lepo videlo.

Dopoldne smo se ustavili na sidrišču pri letališču, kjer sta s svojo barko Calypso zasidranana Jasna in Rick. Po njenem potopisnem predavanju v Ljubljani sva se z Jasno nekaj mesecev dogovarjala za srečanje v Francoski Polineziji in nazadnje se nam je zares uspelo srečati na Tahitiju.

Na slikah je Calypso ter obisk pri Jasni in Ricku v prijetni notranjosti njunega plavajočega doma.

Večer smo preživeli vsi skupaj na Skokici, v klepetu ob palačinkah.

Veliko smo jadrali zadnje tedne in zaradi šibkega vetra preveč časa preživeli na barki in žal manj od načrtovanega na otokih.
Mile in Pavle sta zato dobila še večji odmerek oceana, kot sta pričakovala in prav tako sta dobila velik odmerek mene. Tudi jaz sem doživel veliko njunih posebnosti, a smo prečkanje dobre polovice Pacifika vsi skupaj vendarle nekako preživeli.

Barko smo danes privezali ob pomol mestne marine v Papeeteju.
V naslednjih dneh kot ptice selivke eden za drugim odletimo proti domu in skrajni čas je že, da se odpočijemo drug od drugega 🙂

Na Tahiti se vrnem čez dva tedna, ko bomo z novo posadko nadaljevali z jadranjem med pacifiškimi otoki.

25.5.
Na obzorju gledamo obrise vrhov južnega oz. Malega Tahitija. Še nekaj ur in pristali bomo. Na otoku se nameravamo srečati tudi s slovensko jadralko Jasno Tuta.

Zadnjo noč naąe tokratne poti na sredo juľnega Pacifika smo imeli vetra spet le za vzorec, zato nas je skozi z zvezdami posejano noč naprej poganjal le motor.

 
24.5.
Po divji noči s 30 vozli JV, je veter čez dan obrnil na severnik, nas ustavil in preusmeril proti zahodu, potem pa je veter ugasnil. Čakajoč na vzhodnik se z motorjem počasi bližamo Tahitiju.
.

23.5.
15-20 vozlov VJV nas hitro žene proti severu. Fantoma je žal za Raivavaejom, a čez Pacifik smo bili počasni in jaz odletim v Evropo čez dva dni, zato smo morali otok zapustiti hitreje hitreje, kot si je srce ľelelo.

22.5.
Popoldne smo se poslovili od lepega umirjenega otoka in iz lagune odjadrali proti toplejšim otokom na severu. Na Tahiti pridemo verjetno v sredo.

21.5.
Popoldne smo po petih dneh jadranja in zaradi dvodnevnega brezvetrja žal tudi motoriranja pristali na čudovitem otoku Raivavae.
Opravili smo že vstopne formalnosti in zdaj preskušamo, kako trdna so tla na otoku.

Uspeli smo dotočiti nekaj nafte, saj kaže, da prihodnji teden tudi na poti do Tahitija ne bo ravno vseskozi dosti vetra.



Iz skladišča sem izkopal kolo in se podal na potep po otoku in prvi postanek je seveda v internetni kavarni,
da na hitro preverim, kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh in kaj je novega po svetu :).

21.5.
Kaľže, da na Raivavae vendarle pridemo podnevi. Noč nam je prinesla ľeleni južľni veter in ko so se umirili valovi zahodnika, smo hitro jadrali. Raivavae ľže kuka iz morja pred nami.

20.5.
Pacifik nam je postregel novo “sladico” – z zahodnikom in jugozahodnikom. Trudimo se z orcanjem in nabijamo v valove. Če se veter ponoči ne obrne na J, se lahko zgodi, da na morju zgubimo ąše en dan, ki bi bil sicer namenjen obisku otoka..

19.5.
Lep jesenski sončen dan, ľžal brez vetra. Prečkali smo kozorogov povratnik in šąe en časovni pas in smo zdaj 12 ur za SLO časom. Pacifik je velik….:)

18.5.

Hladen in vlažen jesenski dan je spet minil na južnem Pacifiku. Nebo je bilo cel dan podprto s številnimi stebri ploh in šele zvečer se je nekoliko zjasnilo, da so se po nekaj dneh na nebu narisale zvezde.

Trenirke so (poleg jadralskih oblek med plohami) že nekaj dni naše stalno oblačilo, pri dežurstvu čez noč pa se pokrijemo še s spalno vrečo, da ne zebe.

Čez dan nas je osrečil severnik, s katerim smo mirno jadrali, zvečer je ugasnil in proti zahodu nas spet poganja motor.

Dolgočasen dan je prekinilo le brnenje role na Pavletovi ribiški palici in v desetih minutah mu je na krov barke uspelo privleči šestkilogramsko tuno. Ja, poleg vse elektronske komunikacijske krame je Pavle s seboj na Skokico prinesel tudi tehtnico za ribe.

Glede vetra kaže, da bo jutri še en miren dan, potem pa se bo začel graditi anticiklon in z njim pride spet malo močnejši jugovzhodnik, ki nam bo pomagal privarčevati kakšno kapljico tekočega zlata, ki napaja motor barke.

17.5.

Dodatni dan na Gambierju mi je zjutraj poklonil priložnost za tek ob obali otoka in opazovanje sončnega vzhoda nad farmami biserov. Gojenje bisernih školjk pomeni glavni vir dohodkov za prebivalce Mangareve in okoliških otokov.

Nadaljevanje dneva ni bilo zelo obetavno. V trgovini z gorivi niso imeli nafte, čeprav so nam prej dva dni zagotavljali, da jo imajo, le počakati moramo do ponedeljka, ko spet odprejo vrata. Ker sem iz trgovine odšel z dolgim nosom, mi ni preostalo drugega, kot da spet hodim od hiše do hiše in domačine spračujem, kje bi lahko dobil nafto.

Dobro uro nisem bil uspešen, potem pa sem prodajalko v glavni trgovini, kjer smo pretekla dva dni nakupili največ hrane, prosil, naj povpraša pri svojih prijateljih, ali nam lahko prodajo nekaj nafte. Mojo prošnjo je slišala šefica trgovine in se spomnila, da imajo na dvorišču zakopana dva soda z nafto in nam enega lahko prodajo, vendar moramo kupiti cel dvestolitrski sod z nafto po hudo zasoljeni ceni. Organizirati je bilo potrebno še prevoz soda z nafto do barke in vse skupaj je stalo 500 zelencev.

Vsebino soda smo potem s tovornjaka pretočili v tanke Skokice in lahko smo odjadrali proti 700 milj oddaljenemu otoku Raivavae.

Pred izhodom iz atola Gambier smo se ustavili pri otoku Taravai in se s podvodnimi maskami, plavutmi in kamerami podali v čudoviti podvodni svet pisanih koral in barvitih tropskih ribic.

16.5.

Ni odločila kocka, temveč sta me sojadralca preglasovala. Še eno noč smo ostali v pristanišču.
Zjutraj bomo še enkrat poskusili najti nafto, pa četudi bomo morali navrtati tank na katerem od ob cesti parkiranih terencev 🙂

15.5.

Dopoldne smo namenili urejanju vstopnih formalnosti ter nabavi hrane, pijače, vode in nafte.

Kopenska opravila smo si razdelili tako, da je bil Mile zadolľen za vodo, Pavle za nabavo nafte, jaz pa za formalnosti, a pri nafti nismo bili uspeąni in posode za nafto na barki ľal ąe naprej ostajajo prazne.

Na Mangarevo vsaka dva tedna pride oskrbovalna ladja, ki je hkrati tudi potujoča bencinska črpalka. Ko ladje ni tukaj, si odvisen od dobre volje ribičev, ki so, ali pa tudi ne, pripravljeni prodati nafto iz svoje zaloge. Danes nam ni uspelo najti nobenega ribiča dobre volje in zdaj premiąljujem, ali bi se na pot proti Australsom odpravili danes, ali pa bi počakali do jutri in ąe enkrat poskusili s srečo pri nabavi nafte.

Vremenske napovedi so si nasprotujoče, ene napovedujejo ugoden veter, druge pa za prihodnje dni ne obetajo veliko vetra. Kaľe, da bomo popoldne metali kocko glede odločitve o odhodu na pot proti 700 milj oddaljenim Australsom s praznimi tanki za gorivo.

Med besedilo spodaj sem uspel dodati nekaj slik s poti, zgornje mladenke pa so bile včeraj prava paša za oči, polinezijske melodije pa balzam za ušesa.

14.5.

Končno.

Po dobrih 23 dneh smo dopoldne na morju pred seboj zagledali vrhove otoka Mangareva. Šest ur pozneje smo našli prehod skozi prstan koralnih grebenov, ki se na široko raztezajo okoli lagune otočja Gambier in pod večer smo po slalomu med številnimi čermi barko privezali ob pomol v vasici Rikitea.

Na poti od Galapagosev do Gambierja smo imeli v povprečju manj vetra, kot sem pričakoval, zato je bila tudi naša povprečna hitrost jadranja pod 6 vozli.

Toda doživeli smo tudi neurje pred dvema dnevoma s sunki vetra krepko čez 50 vozlov, ki je pustilo nekaj nekaj posledic tudi na Skokici. Na jamboru sta zacveteli obe podkrižni priponi in ju bo kmalu potrebno zamenjati.

Za zaključek poti je Pavle na prehodu v atol ujel tuno.

Prvi sprehod po otoku je bil namenjen obisku trgovine, saj smo na barki v preteklih tednih pojedli večino zalog hrane. Želenega francoskega kruha nismo dobili, smo pa ugotovili, da so cene tukaj zelooo zasoljene.
Zvečer smo se udeležili še vaške veselice s polinezijskimi plesi, zdaj pa je na vrsti noč brez dežurstva za krmilom.

14.5. dopoldne

Kopno na vidiku 🙂 Še 40 milj do sprehoda.

13.5.

Dan z 20-25 vozli jugovzhodnika je minil v hitrem, trdem, mokrem, športnem jadranju. Jutri bomo že petič na tej poti prestavili kazalce na uri in videli otok

12.5.

Lepo smo jadrali s severnikom, dokler se opoldne nismo zaleteli v dezno fronto, ki nam je postregla z viharnim vetrom in nas odpihnila za nekaj ur nazaj. Pol ure vetra med 30 in 50 vozli z jugozahoda je ustvarilo tako razburkano morje, da do srede noči nismo mogli jadrati proti Gambierju,temveč smo krizarili proti valovom. Ponoči se je morje počasi znižalo, veter pa obrnil na ugodno jugovzhodno smer.

Vsaka ploha zdaj morje in veter dodatno premeša,da nam pri delu z jadri ni dolgčas.

11.5.

Pavle in Mile sta v preteklih tednih na Pacifiku prebrala knjigo o Kon Tikiju, o norveški odpravi katere člani so sredi preteklega stoletja želeli podpreti teorijo, da so pacifiske otoke najprej naselili indijanci iz Južne Amerike.

S splavom narejenim po starih inkovskih načrtih so iz Amerike odjadrali na Pacifik in do Tuamotujev v Francoski Polineziji prijadrali v 90 dneh. Njihov najboljsi dnevni dosežek je bil 70 prejadranih milj oziroma povprečje treh vozlov hitrosti. To je zdaj za nas meja, pod katero nočem, da bi se spustili.

V preteklem tednu, ko jadramo bolj prvinsko in tudi v šibkem vetru ali  brezvetrju ne uporabljamo motorja, je naš dnevni izkupiček okrog 100 milj, kar znese priblizno 1,5 kontikija 🙂 Saj ne, da bi zeleli jadrati prvinsko, temveč motorja ne uporabljamo zato, ker v tankih za gorivo vlada suša, preostalih nekaj litrov nafte pa moramo prihraniti za plovbo skozi koralne grebene pri Gambierju.

Ponoči, ko veter oslabi in zaradi guncanja barke na valovih ne moremo uporabljati spinakerja, nas Kon Tiki včasih tudi prehiti, a smo podnevi potem v termičnem vetru vedno nadoknadili zaostanek.

Pred odhodom na Pacifik sem si za cilj postavil obiskati 5 otokov, na katerih se nisem bil: Malpelo, Galapagos, Velikonočni otok, Pitcairn in Raivavae. Po velikonočnem otoku bomo zdaj izpustili tudi Pitcairn, saj nas od njega ločuje trdovraten pas brezvetrja, v katerem ne želim, da bi obtičali.

Do Gambierja nas loči še manj kot 400 milj, kar pomeni od 3 do 6 dni jadranja, odvisno pač od vetra.

Današnji dan je bogat z vetrom, jutrišnji naj bi bil brezkrven, potem pa ??

Trije tedni so minili od odhoda z Galapagosov in vzdusje na barki je normalno. Pavle se je nekako sprijaznil, da je Pacifik velik, za Mileta je pot ze odločno predolga, jaz pa si tudi želim kmalu stopiti na kopno.

Prehranjujemo se razmeroma normalno, zmanjkalo nam je  tudi že svežega sadja, a imamo se kompote, konzerve in testenine.

Barka se dobro drži, le spinaker in glavno jadro sta zaradi opletanja na valovih že dobila nekaj obližov in zamenjati bo potrebno nekaj letvic na jadru, ki so se polomile v šibkem vetru med neprestanim preletanjem glavnega jadra z leve na desno in nazaj.

Morje je dobro razburkano. Dolgi valovi z juga danes spet občasno presegajo 6 metrov višine, a Skokico bolj zibajo strmejši navzkznii valovi z jugo vzhoda in s severa.


10.5.
Veter je ponoci spet ugasnil, ostali pa so valovi od vsepovsod in mi se pod opletajočimi jadri s hitrostjo 1,3 Kon-Tikija pomikamo proti jugozahodu.
 
9.5.
Dolgo napovedovani “jutrišnji” veter nas je končno našel in zdaj lahko spodobno jadramo s 15 vozli JV. Jutri se glede na vreme odločimo o Pitcairnu.
 
7.5.
Še en dopustniški dan, podnevi nekaj vetra, ponoči se v gladkem morju zrcalijo zvezde in za jutri je seveda spet napovedan pravi veter 🙂

6.5.
Vreme je se naprej čudovito za dopust na plaži: sončno, vroče, rahle sapice, toplo morje. Žal še nismo prijadrali do nobenega otoka in žal nas vremenske napovedi vsak dan ponovno enako potegnejo za nos: “Jutri bo začelo pihati in vzpostavil se bo vzhodnik oz. pasati”. No,današnja napoved je še malo slabša in nam napoveduje še dva dni spremenljivega rahlega vetra z nekaj vdihljaji in izdihljaji.
Mi čez dan v jadra lovimo sapice in se trudimo jadrati hitreje od treh vozlov, ponoči veter praviloma izdihne in potem čez noč počasi plujemo z motorjem na nizkih obratih. Prav čudi me, da nam nafte še ni zmanjkalo. Kaže, da se Craftsman vrti tudi na hlape. Že šest dni zapored dnevno prejadramo in premotoriramo okrog 100 do 130 milj. Na srečo je morski tok večinoma z nami in nam pomaga s 5 do 10 miljami dnevno.
Elektrike imamo na barki v izobilju zaradi novih sončnih celic in uporabe motorja, vsega ostalega, z izjemo rib, testenin in konzerv pa nam je že zmanjkalo ali pa smo uvedli stroge omejitve porabe.
Zaradi nemirnega morja na jugu in brezveterij na poti do tja, bomo izpustili tudi obisk Pitcairna in zdaj jadramo malo severno od direktne smeri proti Gambierju, ker nam ta smer obeta nekaj več vetra.
Še 850 milj imamo do tja in 6 do 10 dni jadranja.

5.5

Za danes napovedanega vetra žal nismo našli, zato zdaj že skoraj dva dni skupaj neprestano brni motor. Razdalja do prvih otokov se je končno spustila pod tisoč milj, kar pomeni, da bi na kopno lahko stopili čez en teden, a če jutri ne pridemo do vetra, ga bomo morali počakati, saj sem danes v rezervoar prelil predzadnjo kantico z nafto iz rezerve. Vremenska napoved za prihodnje dni je sicer obetavna, le uresničiti se mora.
Zadnji dnevi so bili dovolj dolgočasni in morje mirno, da sem na barki uredil nekaj stvari, za katere prej nisem našel volje in časa. Danes je prišlo na vrsto obnavljanje fug na tiku v kokpitu.
Razpoloženje na barki je presenetljivo dobro, kot da ne bi bili že
skoraj mesec dni na poti.

4.5.

Že peti dan zapored nas bolj kot veter spremljajo le sapice in dnevno prejadramo ali s pomočjo motorja preplujemo le po okrog 130 milj. Večino dneva in noči vetrne vzdihljaje lovimo v spinaker, ko pa nam hitrost za dlje časa pade pod tri vozle, zaženemo motor. Na srečo je tudi zadnje dni delež prejadranih milj vendarle večji od premotoriranih, sicer bi nam nafte že zmanjkalo.
Pavle preko radijske postaje posluša dnevna poročila z drugih jadrnic, ki so pred nami na poti proti Francoski Polineziji in vsi poročajo o tem, da nimajo vetra, razglabljajo o El Ninju in v neskončnost počasi motorirajo z nizkimi obrati, ker jih je tako kot nas strah, da jim bo gorivo pošlo preden pridejo do vetra ali kopnega. Kaže, da imamo mi vendarle boljše razmere, ali pa drugi ne uporabljajo spinakerja. Glede na vremensko napoved se bomo kmalu prebili do močnejšega vetra, ki bo s Skokice odpihnil enoličje in dolgočasje, ter nam skrajšal čas do prvega pristanka. Bojim se, da bomo morali preskočiti tudi postanek na Pitcairnu in bomo jadranje nadaljevali do Gambierja.
Zaloge sveže hrane so nam v glavnem že pošle, ostalo nam je še nekaj jabolk in seveda Pavletova mečarica. Porabo čipsa in vode smo že pred nekaj dnevi zmanjšali, da nimamo težav s sladkarijami pa je v preteklih tednih v glavnem že poskrbel Mile, ki se izgovarja, da je to posledica abstinenčne krize, ker je pred odhodom na jadranje nehal kaditi 🙂
Nebo nad nami je vseskozi pretežno jasno. Dnevi postajajo vse bolj vroči, temne noči brez mesečine pa so namenjene opazovanju zvezd, saj
ladje, barke ali česar koli drugega na morju že deset dni nismo videli.

3.5.

Preganjamo dolgčas.  Morje je gladko, nekaj sapic, cel dan že brni Craftsman in kaže, da bo še kakšen dan tako. Noč je mirna, čudovita za opazovanje zvezd.

2.5.

Veter slabi in obrača na vzhodnik, mi pa proti JZ, s spinakerjem tokrat po mirnem morju prvič v črno noč. Varčevati moramo nafto, vodo, čipsom, čokolado,….

1.5.

Slovenski ribiči ste na podlagi slike ugotovili, da je Pavle včeraj ulovil kratkokljuno mečarico. Danes smo imeli za kosilo zrezke iz njenega mesa s krompirjem in zelenjavo. Za desert so bile napolitanke, vse skupaj pa smo zalili s kozarcem črnega portugalskega vina.

Pavle in Mile sta sredi Pacifika pripravila kosilo na ravni 1A restavracije. Tudi kuhinjsko pomočnico smo imeli, ki je po kosilu v morski vodi na krmi pomila vso posodo. S sladko vodo moramo že precej varčevati, saj je veter postal zelo skromen in se nam jadranje zato časovno podaljšuje.

Dan je bil sicer precej oblačen in soparen. Jugozahodnika je ostalo le še za 6 do 8 vozlov, kar nam omogoča jadranje pod spinakerjem s 4 do 5, včasih 6 vozli hitrosti. Žal je valov več kot vetra in zibanje barke nam neprestano podira in prazni jadra.

Kaže, da bomo morali noč in jutrišnji dan premotorirati, pojutrišnjem pa naj bi nas počasi spet obiskal veter.

S Pavletom za ohranjanje kondicije obiskujeva trim kabinet in tekaško stezo na premcu Skokice, Mile pa pravi, da ni kaskader in mu zadošča skok v morje in nekaj plavanja za barko.

30.4.

Ponoči nas je veter skorajda popolnoma zapustil, da so jadra zoprno loputala ob zibanju barke na oceanskih valovih. Vmes smo nekajkrat zagnali motor, da nismo popolnoma obstali ter se nekako počasi prebili do jutra.

 

Zjutraj se nas je veter vendarle malo usmilil, da smo lahko dvignili špinaker

in spet s spodobno hitrostjo nadaljevali z jadranjem proti zahodu.

Ob pregledu nove vremenske napovedi sem videl, da obstaja upanje, da bomo v četrtek lahko zavili na levo proti jugozahodu, proti Gambierju in v nadaljevanju proti Avstralsom. Vpliv vremenskih front na južnem Pacifiku še vedno sega precej dlje na sever, kot sem to pričakoval in pod dvanajstimi stopinjami zaenkrat ni ugodnega vetra za potovanje proti zahodu.

Jadralsko monotonijo je popoldne prekinilo brnenje koluta na Pavletovi ribiški palici. Ker smo imeli dvignjem špinaker, se tokrat

nismo mogli ustaviti in se je Pavel z ribo pač moral spopasti z drveče Skokice.

Tokratna riba je bila vitka in za malenkost manjša kot mečarice v preteklih dneh in Pavletu je ribo počasi vendarle uspelo izvleči iz vode. Riba na sliki je dolga okrog 189 cm in težka 17 kg. Nekako se nismo mogli zediniti, katero ribo je ujel.

Pavle pravi, da je mečarica brez meča :), morda pa je križanec med kačo in tuno. Če kdo ribo prepozna, naj sporoči.

Riba je zdaj že v hladilniku narezana na zrezke in bojim se, da bomo vse naslednje dni morali jesti samo ribo.

V planu za Pacifik smo zdaj prečrtali veliko ribo, najti moramo le še kakšen otok.

28.4.

Vreme imamo še naprej ugodno za hitro jadranje. 12 do 20 vozlov jugovzhodnika nam zadnje dni omogoča, da dnevno prejadramo nekaj nad 170 navtičnih milj. Danes so se z juga pričeli valiti veliki dolgi valovi, ki Skokico počasi in neutrudno dvigujejo za 6 do 8 metrov na vrh vala, s katerega daleč naokoli lahko vidiš, da nikjer in nobene ladje in potem se barka spet počasi spusti v dolino med valovi. Na vrhu vala namerimo 20 vozlov vetra, v dolini pa 12.

Danes smo si spet ogledali vremensko napoved za prihodnjih sedem dni.

Kaže, da bomo še en teden jadrali v isto smer (255 – 260), saj je veter sto milj južno od nas precej šibkejši, še nekoliko bolj južno v pasu pod dvajsetimi stopinjami (kjer ležijo Velikonočni otok, Pitcairn in

Gambier) pa so vremenske razmere pod vplivom ciklonov in anticiklonov z južnega Pacifika zelo spremenljive in ponekod divje. Za zdaj nič ne kaže, da bi nam za prihodnji teden napovedane razmere lahko omogočile izkrcanje na Pitcairnu. Priporočila iz navtičnega vodiča namreč pravijo, da je izkrcanje na otok mogoče le v umirjenih razmerah.

Križa čez obisk Pitcairna v mojih načrtih še nisem naredil, a pri odločitvi bo varnost zagotovo na prvem mestu.

Naše jadranje do prvega naslednjega postanka se bo z dveh tednov sicer podaljšalo na tri, a hiter pogled na zaloge hrane na barki kaže, da nam stradati še ne bo treba.

Pavle je včeraj imel nekaj ulova, a sta se na trnek žal ujela le dva ptiča. Eden se je rešil sam, drugega pa smo uspeli brez posledic povleči na barko in sneti s trnka, da je tropik potem sam odletel iz Pavletovih rok.

27.4.
Čudovite razmere imamo za hitro jadranje proti ZJZ. Po nočniih plohah smo imeli jasen dan.

26.4.
Vremenske napovedi preko kratkovalovnih radijskih povezav in preko satelita, ki jih je na Skokici uredil Pavle, so pravi luksuz in dodatno pripomorejo k občutku varnosti. Na podlagi današnje vremenske napovedi za prihodnji teden sem se danes odločil, da tudi letos naredim križ čez obisk Velikonočnega otoka. V drugem delu tedna bi morali jadrati oz. motorirati preko 300 milj širokega pasu brezvetrja oz.slabotnega vetra, potem pa prihodnji teden še križariti proti vetru in ker je za takrat okoli Velikonočnega otoka napovedanega tudi veliko vetra, bi bil vprašljiv naš pristanek, saj ima otok le odprta in valovanju izpostavljena sidrišča, pristanišče pa je za Skokico preplitvo.
Torej, Rapa Nui morda kdaj drugič.
Nadaljujemo z jadranjem proti zahodu v pasu okrog 10 stopinj južno, kjer napovedi obetajo še najmočnejše pasate, a je veter tudi tukaj danes oslabel na 10-15 vozlov JV, kar nam omogoča lagodno jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti. Ponoči smo spet jadrali skozi nekaj ploh, ki so nam barko lepo oprale.
Do Gambierja imamo še pribljižno 2400 milj jadranja, kar pomeni, da bomo do prvega postanka jadrali še pribljižno dva tedna in pol. O obisku Pitcaina se bomo odločili prihodnji teden glede na takratno vremensko napoved. Trenutne napovedi kažejo brezveterje pod 12 stopinjami južno, pod dvajsetimi stopinjami pa se vetrovne razmere pod vplivom fronte precej spreminjajo.
Naša težava je tudi v tem, da se mi je nafta na Galapagosu zdela predraga. Tam je cena goriva za tujce kar trikrat višja kot za domačine, zato nafte od postanku nisem dotočil. Zdaj se moramo izogibati prevelikih področij brez vetra in dolgega motoriranja, da ne bi kje na odprtem morju predolgo obstali brez nafte. Do Gambierja bomo jadrali malo bolj naokoli, dokler se pod dvanajstimi stopinjami spet ne vzpostavijo pasati. Upam, da se bo to zgodilo preden pred seboj zagledamo Markeze.

25.4.
Veter se je danes okrepil na blizu 30 kts in mi se umikamo na ZJZ. Če si vreme premisli, gremo na V otok, sicer proti 2500nm oddaljenemu otočju Gambier.

24.4.
Po nekaj dneh kislega jadranaja smo dočakali vreme, kot se za nedeljo spodobi, najprej z mesečino razsvetljena noč, ki se je spremenila v lep sončen dan z 22 vozli stalnega jugovzhodnika.
ITZC-Intertropsko konvergenčno cono, področje nestalnega vetra, tišine in ploh, ki nastaja ob ekvatorju na stiku med severnimi in južnimi pasati sem letnemu času primerno pričakoval sevreno od Galapagosov, jadranje pa nam je minula dva dni grenila južno od ekvatorja.


No, zdaj je ta nepredvidljivi del poti za nami in pred nami je nekaj dni hitrega športnega jadranja v zmerno močnih JV pasatih, potem pa se bo veter južno od 12 stopin začel obračati v še bolj ugodni vzhodnik in bomo jadra spet lahko podaljšali, Skokica pa ne bo več vseskozi nagnjena do ograjice. Precej se je otoplilo, morje je spet toplo, noči soparne.
Pavle si bo vzel kakšen dan premora pri ribolovu, da naštudira, kako na trnek uloviti ribo, ki bo dovolj majhna, da jo bo lahko potegnil na barko.

23.4.
Skozi noč in dan jadramo od plohe do plohe, veter spremenljiv, nasprotni valovi nas ustavljajo. Pavle je na trnek ujel dve veliki mečarici, a se je po enournem boju laks strgal preden je ribo uspel potegniti na barko.

22.4.
Vzhodnik je bil luknjast, dokler zvečer nismo prijadrali do deževnih oblakov. Za plohami nas je pricakalo 20 vzl. JJV in zdaj s skrajšanimi jadri orcamo proti JZ. Kaže da bo Skokica se nekaj dni močno nagnjena na desni bok, a vseeno dnevno za krmo vstane načrtovanih 150 milj. Vsi smo OK.

21.4.
Naše elektro-mehanične težave (ki smo jih morali prijaviti oblastem, da so nam dovolili postanek) smo že odpravili. Zamenjali smo namreč varovalko sidrnega vinča :), zato se naš postanek na Galapagosih počasi izteka in po otoku delamo še zadnje korake, preden se bomo za dobra dva tedna spet podali na morje, na pot proti jugu, proti čilenskemu Velikonočnemu otoku (Rapa Nui oz. Isla Pasqua).

Jelko se danes poslovi od Skokice in odpluje na sosednji otok Santa Cruz, zato se bodo naša nočna dežurstva na barki med jadranjem malo bolj vlekla, ali pa bomo malo manj spali 🙂

Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni na naši poti proti jugo-jugozahodu je podobna kot za pot iz Paname do Sant Cristobala, to je 8 – 15 vozlov jugovzhodnika z nekaj luknjami v vetru.

20.4.
Otočje Galapagos si pogosto predstavljamo kot nekakšen živalski vrt z nenavadnimi živalmi v naravnem okolju, a je ogledovanje časovno in prostorsko vendarle precej razmaknjeno in da bi živali videl, je potrebno vmes kar dosti potovati.

Mi smo se danes z avtom odpravili po San Cristobalu in si v rezervatu na hribu sredi otoka ogledali velike želve in še več strupenega grmovja, katerih za ljudi strupene plodove želve rade jedo.

Morske leve lahko tukaj vidiš marsikje ob obali. Mi smo se z njimi kopali na plažu na privetrni južni strani otoka. No, čisto blizu nas levi vendarle niso spustili in so naju Miletom z rjovenjem opozorili, da jih morda ni varno božati ali jim pod nos moliti kamere.

Ko so se oblaki popoldne nekoliko dvignili, smo se povzpeli do vulkanskega jezera na vrhu hriba. Na sosednjem grebenu smo sredi naravnega parka videli vetrnice vetrne elektrarne in ob njih pojasnilo, da vetrnice pomagajo ohranjati naravno okolje, da zmanjšujejo onesnaževanje zraka in nevarnost onesnaženja morja ob prevozu naftnih derivatov. Njihov cilj je z vetrno energijo proizvesti več kot 50 % potrebne električne energije za prebivalce otoka. Kaže, da imajo tudi UNESCO-vem naravnem parku na Galapagosih ptice, ki po mnenju strokovnjakov mnogo bolje vidijo od slovenskih ptic.

Popoldne smo se vrnili na Skokico in ugotovili, da so jo zasedli morski levi, ki so nergali, ko sta jih Jelko in Pavle jih pregnala iz kokpita barke, kjer so so dremali v senci biminija.

19.4.
Po hitrem jadranju preko noči smo že zjutraj v megli in pršcu pred seboj zagledali obale otoka San Cristobal.
Dobro se je ohladilo in moram zdaj med dežurstvom na krovu ponoči trenirki dodati še anorak, da me ne zebe.

Iz morja nas pozdravljajo morski levi in po nekaj urah jadranja ob severozahodni obali otoka, se je zjasnilo in seveda se je ozračje pod vplivom tropskega sonca takoj tudi ogrelo.

V drugem poskusu se nam je v močnem vetru uspelo zasidrati pred pristaniščem Baquerizo Moreno in takoj je na barko prišel agent Bolivar, ki ga je k nam poslal luški kapitan. Dogovorili smo se, da imamo tukaj postanek v nuji, saj bi sicer moral zaprositi za dovoljenje (autografo), za katerega je potrebno zaprositi 6 tednov v naprej. Vedel sem, da pristaniške oblasti večinoma dovoljujejo krajše postanke brez autografa in nenapovedanim jadralcem dajo dva ali tri dni časa, da odpravijo svoje “težave”.Le pri ceni ni bistvenih razlik, z ali brez avtografa, nas bodo formalnosti za pristanek na Galapagosih stale okrog 600 dolarjev.

Z agentom smo se vse dogovorili in čez dobro uro je na barko pripeljal osem uradnikov, s pomočjo katerih smo izpolnili formularje, ožigosali potne liste, pregledali notranjost barke. Na koncu je na Skokico prišel še možakar v skafandru in notranjost barke s pomočjo svoje bazuke zaplinil, da se je iz nje kadilo, kot da bi v notranjosti izbruhnil požar.

Do zdaj sem pristojbino za defungifikacijo barke v različnih pristaniąčih po svetu vedno le plačal, nikoli pa mi barke niso zares “razkuľili”, tokrat pa je ghost buster svoj posel vzel hudo zares in v barki je bila megla tudi ąe po nekaj urah, ko smo se vrnili, da bi jo prezračili in očistili.

Zdaj imamo dva dni časa, za reševanje naših “težav”. Le te smo popoldne reševali s sprehodom med morskimi levi po mestecu in bližnji okolici.

18.4.
Pavle je danes ujel prvo ribico.
Pacifik je zelo miren, a Skokica lepo jadra. Zvečer smo prečkali ekvator in moji trije vajenci so se ob tem spremenili v 3 sestre ter družno zapeli Lahko ti podarim samo ljubezen….:)
Jutri popoldne prijadramo na San Cristobal.

17.4.
Včeraj smo v slabotnem vetru jadrali pretežno le na motor. Zvečer pa se je okrepil veter z juga in danes orcamo čimbolj proti Galapagosom.

14.4.
Veter je ponoči oslabel in večino dneva smo jadrali tudi s pomočjo motorja. Šibkejši veter pa je imel vendarle e
no prednost: valovi so bili zato manjši
in nam popoldne omogočili, da smo se pribljižali skalnemu otoku Malpelo. Vojaki s kolumbijske vojaške postojanke na pobočju otoka so nam dovolili izkrcanje in nam z mostu spustili vrvno lestev, po kateri smo se kot v adrenalinskem parku s čolna povzpeli v višino.

Obale otoka so vse naokoli strme in skalne, zaradi oceanskih valov, ki se razbijajo ob skale, pa bi bilo drugače izkrcanje lahko še bolj pustolovsko.
Na otoku, ki je več sto kilometrov oddaljen od matične države, dežura pet vojakov in čuvaj naravnega parka. Tukaj tudi gnezdijo kolonije vodnih ptic in kuščarji ter raki različnih velikosti. Na pobočju sicer sicer popoplnoma golega otoka smo našli vodni izvir, iz katerega se s pitno vodo poleg živali oskrbujejo tudi vojaki.
Pod večer smo se od osamljenih Kolumbijcev poslovili in odpluli na jugozahod proti otočju Galapagos, kamor bomo verjetno prišli v torek.
Veter se je zvečer spet dvignil in zdaj mirno jadramo v noč.

13.4.
Včeraj nam je na luški kapetaniji v marini Flamenko uspelo presenetljivo poceni in hitro opraviti vse izstopne formalnosti ter pridobiti zarpe (plovno dovoljenje) za pot do Galapaških otokov.
Po pol nižji ceni, kot je v Evropi, smo napolnili tudi tanke za nafto in vodo, le hrana v trgovini je bila dražja kot v Sloveniji.
Že zgodaj popoldne smo odjadrali proti otočju Perlas, kamor smo do otoka Viveros z lepim severnikom prijadrali zvečer.
Danes smo Viveros najprej osvojili in se prepričali, da je temperatura vode med otoki v panamskem zalivu še vedno zelo osvežilna. Potem smo dvignili sidro in nekaj ur jadrali ob neskončnih belih plažah otoka Del Rey proti jugu in se potem ustavili za rtom Cocos na še eni neskončni plaži.
Zanimivo je, da so ti lepi tropski otoki zelo redko poseljeni in na plažah so nam delale družbo le številne ptice.
Pod večer smo odjadrali proti jugozahodu in zdaj ponoći nam jadranje napenja lep severozahodnik. Za vmesni cilj na poti Galapagosa smo si postavili 300nm oddaljeni kolumbijski otoček Mampelo.
Vremenska napoved nam za prihodnjih nekaj dni obeta zelo malo vetra, vendar je bila takšna napoved tudi za danes, pa vendarle lepo jadramo in zdaj vsi upamo, da bo taka tudi v naprej.

12.4.
Po tem, ko sta se v preteklih dneh na barko že vkrcala Pavle in Mile in je Pavle predvčerajšnjim Skokico preselil na sidrišče pred Panama City, sva včeraj zvečer na barko prišla še midva z Jelčom.

Na prvi sliki je pogled z letala na sidrišče, kjer je zasidrana tudi Skokica, na drugi pa Panama City.

Mile in Pavle sta sicer že nabavila nekaj hrane, a pot čez Pacifik bo dolga, zato bo treba zaloge še dopolniti. Upam, da nam bo danes uspelo natočiti še nafto in vodo ter opraviti vse izstopne formalnosti, da bi še pred večerom lahko odjadrali do osem ur oddaljenega otočja Perlas.

7.4.
Pred odhodom domov so nam načrte v marini Playita občutno spremenili in lagoden dan se je spremenil v hitenje in lovljenje časa do odhoda letala proti Evropi. Da bi nam olajšal logistiko ob naąih prihodih na barko konec tedna, sem se odločil za privez v sicer dragi marini. Tam smo barko v nedeljo dopoldne že privezali ob pomol, ko pa sem želel plačati za privez, so hoteli vedeti, kdo bo ostal na barki. V marini Playita imajo namreč pravilo, da mora biti vseskozi nekdo na barki in jo nadzirati. Na kaj takšnega sem naletel prvič. Nihče ni ostal na barki, drugega varuha na hitro nisem mogel dobiti, sosednja marina je bila polno zasedena in ni mi preostalo drugega, kot da izkrcava Bojana in Jona, midva z Zlato pa sva morala Skokico na hitro prestaviti do otoka Taboga, kjer sem bil prvotno dogovorjen za privez na boji.
Skrbniku sidrišča sem privez pred dnevi že odpovedal, a mislim, da je bil Chuy vseeno vesel, ko naju je spet videl. Zagotovil je, da je barka na sidrišču varna, vrvi na boji zelo močne in da bo pazil na Skokico teh nekaj dni, ko bom jaz po opravkih po Evropi.

3.4.
Naše počitnice v Panami so se žal iztekle.


Zvečer smo prijadrali pred Panama City, kjer bomo v marini Playita za en teden pustili Skokico, popoldne pa začnemo naše potovanje proti domu.

V Panamo se vrnemo čez dober teden, potem pa bomo odjadrali čez Pacifik.

2.4.
Včerajšnji pingvini so bili žal prvoaprilski. Počakati bom moral vsaj še dobra dva tedna do Galapagosov, da bi jih lahko spet videl v naravi.

Tudi ribe smo včeraj malo napihnili. Bojan in Jon sta ujela takšno tuno, ki je potem končala v ponvi in v naąih ľelodcih.

Živalski svet je tudi na Perlasih bogat, tako pod vodo, kot tudi v zraku in na kopnem, le večina otokov je na gosto poraščena in s plaž nismo prišli prav daleč v notranjost.

Tukaj se zdaj počasi končuje suho obdobje, med katerim, podobno kot pri nas pozimi, drevesa večinoma odvržejo liste. Krošnje dreves so zdaj večinoma gole, a bodo kmalu spet pognale liste.

Obiskali smo otoka Chapera in Mogo Mogo, ki ju obkrožajo številne svetle plaže.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Pacifika blizu štirih metrov, zato so plaže ob oseki zelo prostrane. Ne gledam vseskozi na plimske tablice, a nekaj sem se na preteklih poteh po svetu vendarle naučil. Čoln na plaži vedno zanesemo še nekaj metrov navzgor, da nam ge ne odnese plima, prav tako pa ob sidranju poskrbim, da je pod kobilico vsaj še šest metrov vode, da se ob oseki pacifiški indijanci ne bi spet zabavali ob nasedli Skokici.

1.4.
Dopoldne smo se v skoraj popolnem brezvetrju preselili proti jugovzhodu do 40 milj oddaljenega otočja Perlas. Zelo mirni plovbi navkljub nam ni bilo dolgčas, saj sta Jon in Bojan na poti nalovila kar nekaj tun in mahi mahijev. Največja tuna je bila tako težka, da smo jo vsi štirje komajda lahko povlekli na barko.

Na Perlasih smo se ustavili na otoku Contadora, kjer nas je čakalo presenečenje, saj smo videli tri pingvine, kako racajo po plaži. Prejšnji teden sem na internetu prebral, da se je zaradi letošnjega močnega El Ninja obrnil hladni Humboldtov tok in je zato pingvinom na Galapagosih postalo prevroče ter so se od tam odselili. Predstavljal sem si, da so se odselili na jug proti Čilu in Antarktiki, zdaj pa vidim, da jih je nekaj odplavalo tudi proti severu, saj se je Panamski zaliv v zadnjih mesecih zelo ohladil.

30.3.
V nasprotju z vsemi pričakovanji pilot danes ni zamudil, temveč je že v jutranjem mraku prišel na barko, da smo še pred sončnim vzhodom naredili dobršen del poti med otočki po slikovitem Gatunskem jezeru.

Žal nam pilot ni dovolil jadranja po jezeru. Sredi dneva smo primotorirali do zapornic na pacifiški strani Panamskega prekopa, kjer so nas postopoma v treh korakih spustili do morja.

Vetra v Panamskem zalivu danes skorajda ni bilo, zato smo spet s pomočjo motorja nadaljevali s potjo proti jugu do otoka Taboga, kjer smo Skokico privezali na bojo v zalivu pred vasjo. Na sidrišču pri Tabogi nameravam prihodnji teden pustiti barko, saj so marine na pacifiški strani Paname nesramno drage. Chuy, ki je skrbnik sidrišča pri Tabogi, mi je obljubil, da bo skrbno pazil na mojo barko, vendar se bom o tem, kje bom pustil barko, odločil šele v nedeljo, ko bom videl zadnjo vremensko napoved.
Nekoliko se je ohladilo na barki. Občuti se, da je Pacifik tukaj za nekaj stopinj hladnejši od Karibskega morja.
Prihodnjih nekaj dni se nameravamo potepati med otoki Perlas, ki leľijo ąe malo dlje proti jugu.

29.3.
Po nekaj dneh sprehodov po naravnem živalskem vrtu naravnega parka San Lorenzo smo danes prišli na vrsto za prehod Panamskega kanala.

Poslovili smo se od rakunov, opic, mravljinčarjev, pum ter ptic vseh barv in glasov in se skupaj še z nekaj drugimi jadrnicami postavili v vrsto med velike velike ladje.

V teku popoldneva smo se preko treh sistemov zapornic dvignili za dobrih 30 metrov do Gatunskega jezera, kjer smo zvečer spustili sidro. Tu bomo zdaj preko noči počakali na nadaljevanje poti in če bo šlo vse po načrtih, bomo jutri popoldne zapluli na Tihi ocean.

27.3.
Dneve čakanja na prehod Panamskega prekopa si bogatimo s potepanjem po Panami.

Bojan in Jon sta se nam včeraj pridružila na barki in danes pa smo se zjutraj najprej odpravili na foto-lov za opicami v bližnjem pragozdu, popoldne pa smo se odpeljali v Colon, da bi preverili, ali je to zares najbolj nevarno srednjeameriško mesto.

K pristaniškemu mestu nekako sodi, da na ulicah srečuješ ljudi različnih narodnosti in ras, a doživeli nismo ničesar, kar bi lahko potrdilo sloves nevarnega mesta. Obisk starega mestnega središča smo preživeli, zato smo se zapeljali še naprej ob karibski obali proti vzhodu do stare ribiške vasi Portobelo, ki je zadnje čase poznana predvsem po čudežih črnega Kristusa.

25.3.
Po dveh dneh packanja je barka spet na vodi in pripravljena za pot na Pacifik. Toda morali bomo še malo počakati, saj so nam rok za plovbo skozi panamski kanal prestavili na torek ali sredo. Agent sicer pravi, da si bo prizadeval dobiti prostor za ponedeljek zvečer, kot je sprva obljubljal, a zdaj pravi, da je glavna sezona in so termini zasedeni, …
Si bomo že nekako zapolnili prihodnjih nekaj dni, da ne bomo čakali v marini. Najeli smo avto in zapeljali se bomo naokoli po Panami. Jutri greva z Zlato najprej v Panama City, kamor na letališče priletita Bojan in Jon.

Nekako sem se že sprijaznil s tukajšnjo vročino, da se je bom navadil, pa bo moral miniti še kakšen dan. Za ohladitev sem si ravnokar ogledal nov celovečerni film režiserja in snemalca Mileta Vilarja (glej spodaj), kjer v glavni vlogi brez dvojnikov in kaskaderjev nastopa Mile Vilar 🙂

24.3.
Vetra je bilo na morju med Bocasom in Colonom vsaj za stopnjo več, kot sem pričakoval in podobno je bilo z valovi, ki so se prelivali čez palubo. Takšen ognjeni start v novo jadralsko sezono, je bil prehud za moj želodec, Zlata pa me je zadnja dva dni zelo grdo gledala.

Petindvajset vozlov severovzhodnika naju je včeraj pregnalo do reke Chagres, kjer sva si med sprehodom po tropskem pragozdu umirjala želodce, ponoči pa sva jadrala še malo naprej in sidro spustila za valobranom pred Colonom.

Danes sva bila zelo pridna, saj sva že zjutraj opravila inšpekcijski pregled barke, popoldne pa so Skokico v Shelter Bay-u postavili na kopno, da sva jo lahko celo popoldne in še ponoči čistila, brusila in barvala. To bova počela še jutri, potem pa se začenja dopust :).

22.3.
Zjutraj sva z Zlato priletela v Bocas, se potem vkrcala na ladjico in dopoldne sva bila že na barki.
Skokica naju je pričakala tam, kjer sem jo jeseni zapustil. Paluba je bila precej zelena in črna od alg in plesni, notranjost barke pa je presenetljivo suha in je dobro preživela vlažno tropsko podnebje.
Podvodni del je bil popolnoma zaraščen z algami in školjkami, zato sem se moral kar dolgo potapljati pod barko, da sem jo za silo očistil.

Kaže, da v toplem tropskem morju tudi ladijski protivegetativni premazi ne zaležejo dovolj.

Zvečer bova opravila luške formalnosti v Bocasu, potem pa odjadrava na 150 milj dolgo pot do Panamskega kanala, kjer sem za četrtek dogovorjen, da opravimo inšpekcijski pregled in meritve, ki so pogoj, da nas uvrstijo v vrstni red za plovbo skozi kanal.
Iz letala sem videl, da je morje na poti kar dobro vzvalovano.

20.3.
V Planici smo danes v čudovitem vremenu in prazničnem vzdušju uspešno zaključili skakalni del mojega življenja.
Zime imam zdaj zares že dovolj in jutri zato z Zlato odletiva proti toplejšim krajem. Če na poti ne bo večjih zapletov, se bova v torek na panamskem otoku Bastimentos že lahko vkrcala na Skokico.

Vse kaže, da je za junijski tečaj jadranja med Tahitijem in Fidžijem le še eno prosto mesto.

/