Crknil je avtopilot

V petkovo dopoldne sva še naprej lepo, hitro in sproščeno jadrala proti jugu, potem pa je poslušnost odpovedal avtopilot. Barko je obrnilo v veter in jadra so zaplapolala ter stresala jambor.

Takoj sva bila oba na krovu in Skokico sem na roke obrnil spet proti jugu ter pritisnil na tipko za vklop avtopilota, vendar le ta ni želel krmariti. Večkrat se mi je že zgodilo, da se je avtopilot ob obremenjenosti izklopil, a je doslej potem, ko sem ga vklopil, vedno spet normalno deloval, tokrat pa je bilo drugače. Avtopilot je sicer zablokiral krmilo, a krmilno kolo se ni obračalo in barka je potem skrenila iz smeri. Večkrat sem vklopil in izklopil avtopilota, a mi ga ni uspelo obuditi. Z Dušanom sva potem celo popoldne preverjala kable, stike in hidravliko, da bi ugotovila, kaj je narobe in da bi avtopilota spet usposobila za delovanje, a žal popolnoma brez uspeha. Krmariti je bilo potrebno na roke.

Dokler je pihal veter, so jadra pomagala držati pravilno smer in je bilo potrebno popravke smeri narediti le na vsakih nekaj minut, ko pa je popoldne veter oslabel, je bilo potrebno vseskozi krmariti ročno, da barka ni zavila s poti. Vsak val je malo po svoje preusmeril Skokico. Noč je bila hladna in deževna in z Dušanom sva se zunaj na dežju na uro do dve izmenjevala za krmilom. Nič kaj prijetno ni bilo dežurati zunaj na hladnem, v temi in na dežju. Nobene oporne točke ni bilo na obzorju, da bi jo imel za orientacijo pri usmerjanju barke. Edina pomoč je bil kompas in pozicija Skokice na zaslonu GPS ploterja. Sled, ki se je na zaslonu risala za Skokico, ni bila ravna, a je bila večinoma vendarle usmerjena proti jugu. Nad krmilnim kolesom sva si naredila nekakšno začasno kurjo streho, ki naju je vsaj delno ščitila pred vetrom in dežjem od zadaj.

Na pol poti do Aleutov sva že bila in otočju na jugu se je z jugozahoda začel približevati ciklon z vetrom nad 40 vozlov hitrosti in dva dni za njim mu je sledil še en ciklon. Pri napovedi, kje bo potoval ciklon, so se vremenski prognostični modeli razlikovali. Ameriški model GFS je napovedoval, da bo ciklon potoval čez Aleute in zavil na vzhod čez Aljaški zaliv, evropski model ECMF pa je napovedoval, da bo ciklon potoval proti Aljaski severno od Aleutov. V kolikor bova nadaljevala z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala z jadranjem proti jugu, se bova po evropski napovedi s ciklonom srečala v soboto nad Aleuti, če pa se bo uresničila ameriška napoved, bo prvi ciklon najino pot prečkal pred nama, drugi ciklon pa bo prišel za nama v začetku prihodnjega tedna in zavil proti severu.

Nisem želel preveč tvegati, zato sem Skokico v petek usmeril proti dvesto milj oddaljenemu otoku Saint Paul, kjer bi lahko našla zatočišče pred viharjem. Čez dan ali dva bodo napovedi že bolj natančne in se bova takrat odločila, ali naj poiščeva zavetje na otoku, ali pa naj nadaljujeva s potjo proti jugu.

V soboto sta se obe napovedi zbližali in kazali, da bo šel ciklon v noči na nedeljo pred nama po sredini čez otoke. Odločil sem se, da barko upočasniva in nadaljujeva s počasnim jadranjem brez vmesnega pristanka ter na odprtem morju počakava, da gre prvi ciklon čez Aleute pred nama, potem pa v ponedeljek še midva zavijeva med otoke in nekje poiščeva zavetje pred naslednjim ciklonom.

Z neprestanim ročnim krmarjenjem dan in noč sva se hočeš nočeš morala sprijazniti. Dežurstva za krmilom sem nama nekoliko olajšal tako, da sem na krmilno kolo na vsako stran privezal vrv in jo preko škripcev napeljal v toplo zavetje kokpita. S to vrvjo sem potem kot z uzdami iz kokpita krmaril barko. Ko sem vrv potegnil z levo roko, je barka zavila v levo in ko sem potegnil z desno, je zavila v desno. Dušan mi sprva ni verjel, da ta konjeniški sistem deluje in je svoja dežurstva še vedno raje opravljal zunaj za krmilom in izpostavljen mrzlemu vetru. Naslednji dan pa ga je srečala pamet in je tudi on poprijel za vajeti.

Ko sva se približala Aleutom sva na morju začela srečevati ribiške ladje, ki na tem območju lovijo rake in ribe.

Od otoka Unalaska sva bila v soboto oddaljena še kakšnih dvesto milj, a je bil ta otok na jugu in točno v smeri, iz katere je prihajal naslednji ciklon, zato je pristanek v Dutch Harbourju postal misija nemogoče. Preko satelitskega telefona sem poklical CBP oficirja v pristanišče in mu povedal, da do Dutch Harborja zaradi neugodnega vremena ne bova uspela prijadrati. Gospod George Dominguez, kot je bilo CBP oficirju ime, je vedel, kakšne so vremenske napovedi in mi je rekel, da ni problema ter svetoval, naj poskrbiva za svojo varnost. Prosil je, naj mu po mailu pošljem kopije najinih potnih listov ter dokumente od barke, potem pa naj ga preko maila dnevno obveščam o svoji poziciji in kje nameravam na poti pristati. Tako sem potem tudi storil.

Pred prihodom ciklona je začelo deževati, veter pa je zelo oslabel, da sva morala celo nedeljo motorirati proti Aleutom, lepo počasi, na nizkih obratih. Le dolgi valovi so nakazovali, da južno od naju potuje ciklon. Večerna napoved vremena je potem v nedeljo pokazala, da je šlo jedro ciklona nekoliko južno od Aleutov in da je ciklon v bistvu že mimo, naslednji ciklon pa je pospešil in bo šel čez Aleute že v noči s ponedeljka na torek.

Potem ko sva morala zadnja dva dni najino plovbo upočasniti, da bi se ciklonu izognila, je zdaj potrebno precej pospešiti, da bi nekako ušla okrepljenemu južnemu vetru, ki nama bo v ponedeljek zapihal nasproti pred prihodom naslednjega ciklona. Ko prideva do Aleutov, bova za prvimi otoki zavila na levo proti severovzhodu, proti Aljaškemu polotoku in bo veter prihajajočega ciklona za naju postal ugoden, saj bo Skokici pihal od zadaj, v pol-krmo. Za prehod skozi Aleute sem si izbral preliv med otokoma Akun in Unimak in barko usmeril na jugovzhod.

Odhod čez Beringovo morje

Odhod čez Beringovo morje

Na spletu sem si zadnje dni ogledoval vremenske karte in napovedi za Beringovo morje, ki slovi po precej surovih razmerah na morju in ki ga pogosto prečkajo cikloni in viharji. Večdnevnega premora med cikloni na vremenskih kartah ni bilo videti.

Na naravoslovnih televizijskih kanalih, kot sta Discovery in National Geografic sem v preteklih letih doma dostikrat gledal TV serijo »Deadliest catch« in druge oddaje o ribičih, zlatokopih in lovcih na tem delu sveta in videl, kako divje so lahko tukaj razmere na morju, zdaj pa se bova z Dušanom lahko z Beringovim morjem spoznala v živo.

Od Nomeja do otočja Aleuti je okrog 700 navtičnih milj in za jadranje čez Beringovo morje do Aleutov bova potrebovala približno pet dni. Glede na sosledje ciklonov na vremenskih kartah je težko pričakovati, da bova čez Beringovo morje lahko prijadrala brez postanka, če ne želiva jadrati skozi vihar, zato sem si ogledoval tudi možnosti, kje bi lahko vmes našla zavetje pred viharjem. Obala na vzhodu je precej plitva z neizrazitimi zalivi, ki ne obetajo ustreznega zavetja pred vetrom in oceanskimi valovi, sredi morja pa je nekaj otokov in dva med njimi Saint Paul in Saint George sta poseljena in imata ribiški pristanišči. Ti dve pristanišči bi lahko služili za zatočišče pred viharnim morjem.

Še pred odhodom čez Beringovo morje pa morava z Dušanom dokončati tudi ameriške vstopne formalnosti na uradu CBP (U.S. Customs and Border Protection), ki ima podobno funkcijo kot mejna policija in carina pri nas. Toda CBP oficir iz Nomeja mi je preko maila sporočil, da se bo v aljaškem glavnem mestu Anchorage zadržal še dan dlje, kot je sprva načrtoval. Zraven mi je napisal tudi možnost, da če želiva, lahko proti jugu odjadrava že pred koncem tedna in brez prijave v Nomeju. V tem primeru lahko ameriške vstopne formalnosti opraviva v Dutch Harbourju na Aleutskem otoku Unalaska, kjer je tudi uradna vstopna luka za ZDA in se bo za to dogovoril s tamkajšnjim CBP oficirjem.

Jesen je bila pred vrati in z njo še pogostejši viharji na Beringovem morju in na severu Pacifika, zato sem ponujeno možnost sprejel in z Dušanom sva se začela pripravljati za odhod.

V sredo 13. septembra sva zjutraj izplula iz pristanišča, sprva v brezvetrju s pomočjo motorja, čez dan pa se je pojavil veter z juga, da sva lahko razpela jadra. Žal je z vetrom prišel tudi dež. Dokler je veter pihal z jugozahoda, sva jadrala ostro v veter proti jugu, ko pa se je zvečer veter obrnil na jugovzhodnik, sva pot zastavila proti jugozahodu in se od tem zaletavala v nasprotne valove, ki jih je čez dan naredil prejšnji veter. Da bi zmanjšal zoprno nabijanje v navzkrižne valove, sem preko noči skrajšal jadra in upočasnil barko. Dodatno naju je upočasnjeval še nasprotni tok.

Četrtek nama je prinesel spremenljiv veter in nekajkrat sva vmes zagnala motor, ko je jadranje postalo prepočasno, večer pa je prinesel lep severozahodnik in mirno ter hitro jadranje čez noč. Zjasnilo se je in zvezde so se lesketale na nebu.