Pacifik

9.6. – 6.8.2007. Francoska Polinezija – Indonezija, 6050 NM

Šesta etapa: 9.6. – 6.8.2007.  Francoska Polinezija – Indonezija, 6050 NM

(Francoska Polinezija, Cookovi otoki, Samoa, Fiji, Vanuatu, Avstralija, Indonezija)

 

Francoska Polinezija – Družbeni otoki

12.6.: Komaj si je Skokica malo odpočila, že jo neusmiljeno ženejo novim dogodivščinam naproti. Nova posadka, z istim kapitanom, je že včeraj odrinila iz marine Taina na Tahitiju. Tokrat so se Miranu pridružili Alenka, Tina, Robi, Tomaž, Jon in Verena. Seveda se je tega popotovanja še posebej veselil naš mali gusar Jon. Da pa bi Miran bolj sproščeno jadral in mami doma bolj mirno spala, smo nono Vereno določili za varuško. Pot celotne posadke, se je pričela na našem letališču Brniku. Seveda so se težave pričele že tam. “Vaša prtljaga je pretežka. Morali boste doplačati.”  Seveda so cene za dodatno prtljago astronomske. Toda Miran ne bi bil Miran, če nebi takoj zahteval šefa in trdil, da tehtnice kažejo narobe. Ne boste verjeli, pa še prav je imel.

Na letališču v Londonu, Jonu in Miranu skorajda niso dovolili, da nadaljujeta pot do Los Angelesa. To pa zato, ker nista imela povratne karte. Po dolgem prepričevanju in razlaganju logistike nameravanih poti, so zadnji hip ujeli letalo.

 

Ampak potem je šlo vse gladko. Po prihodu v marino so počivali, nabavili hrano, pa tudi za hiter ogled otoka je bilo dovolj časa. Časovna razlika dvanajstih ur najbolj moti Jona, ki podnevi spi, ponoči pa “žura”. Ker je veter ugoden se hitro približujejo Bora Bori. Tam predvidevajo postanek, če formalnosti s papirji in prijavo ne bodo preveč komplicirane.

 

14.6.: Posadka preživlja res pestre dneve na rajskih otokih. Kapitanova sporočila so telegrafska. Uspel pa nam je poslati nekaj slik.

Iz dnevnika: Precej si ogledujemo otoke: prvi dan Tahiti, drugi dan Mureo (17.27S, 149.49W), nato Raiateo (16.45 S, 151.30 W) in danes Bora Boro (16.29 S, 151.45 W). Ponoči gremo na Maupiti, kjer naj bi bili jutri zjutraj. Jutri popoldne bomo odpluli proti 660 milj oddaljenemu Suvorovu 13.15 S, 163.06 W, koralnemu atolu v Cookovih otokih. Do tja bomo imeli približno pet dni jadranja. Vremenska napoved zaenkrat izgleda OK, z vetrom okrog 10-15 vozlov iz vzhodnih smeri. Jon se zaenkrat obnaša bolje, kot sem računal. Če mu je dolgčas posluša pravljice in gleda risanke.

 

16.6.: Trenutno se Skokica nahaja na 15*21 S, 155*48 W. Na poti do Suvorova so se ustavili še pri Motu Onu. To je majhen koralni otoček, ki ga obdajajo čeri. Prav zaradi teh, niso tvegali pristanka na samem otoku. So si pa privooščili postanek in kopanje. Veter, ki jim zvečer ni bil naklonjen, se je ponoči okrepil. S petnajstimi vozli vzhodnika že kar lepo jadrajo.

 

17.6.: Pozicija 14*31 S, 158* 10 W. Piha kar močan veter tako, da je potrebno včasih tudi krajšati jadra. Skokica hitro napreduje.

 

18.6.: Pozicija 13*58 S, 160* 30 W. Naporna noč in dan sta za jadralnimi popotniki. Nevihte, ki jim ni konca, bičajo in perejo Skokico. Po današnjem dramatičnem jadranju si vsi najbolj želijo, da se na obzorju prikaže kopno otoka Suvorova. Čaka jih še dobrih 150 milj.

 

Suvorov

19.6.: Pozicija 13*20 S, 162* 49 W. Še 18 milj do kopnega. Posadka je že kar precej utrujena od napornega jadranja skozi nevihte, ki še zmeraj niso ponehale.

 

20.6.: Otok Suvorov nudi zatočišče našim popotnikom. Noč so prespali zasidrani ob otoku. Nevihte še zmeraj niso ponehale. Miran je nadoknadil nekaj manjkajočega spanca. Dopoldne pa ga je Jon zbudil z novico, da se je naučil plavati. Takoj je sledil preizkus. Zaplaval je v družbi morskih psov, kar pa ga ni motilo, saj so morski psi samo kakšen meter veliki in “baje” nenevarni. Ostala posadka počasi okreva po burnem jadranju.

 

23.6.: Pozicija 13* 43 S, 171* 09 W. Še nekaj ur in Skokica bo, po treh dneh pestrega jadranaja v visokih valovih in občasnih nevihtah, zopet zagledala kopno. Tokrat je njen cilj Samoa. Vsi upajo, da si bodo otok lahko tudi ogledali. Problem lahko nastane s prijavnimi formalnostmi, saj urad deluje samo od ponedeljka do petka.

 

24.6.: Pozicija 14*15 S, 173*30 W. Izmučeni posadki niso dovolili izkrcanja na Samoi. Pristojni so zahtevali, da počakajo na barki do ponedeljka, ko imajo uradne ure za prijavo. Tudi prošnje in prigovarjanje niso zalegle in tako je Samoa ostala neraziskana. Alenka in Tomaž, ki imata probleme z morsko boleznijo sta si še posebej želela stopiti na trdna tla in po možnosti nadaljevati pot do Fijija z letalom. Pa sta bila prisiljena v nadaljnje tri dni jadranja, do prvih otokov na otočji Fidži. Kljub temu, da niso stopili na kopno, so si v zalivu pri Apiji privoščili malo počitka in v miru skuhali in pojedli kosilo. Nato se je njihova pot nadaljevala. Vreme je spremenljivo. Podnevi še kar stabilno piha, le valovi so visoki. Ponoči pa je jadranje nekoliko bolj naporno, saj se nevihte kar vrstijo in jadra je potrebo kar naprej krajšati in prilagajati vetru.

Špela in Primož, ki bosta plula na etapi Fiji – Vanuatu sta srečno prispela na Fiji. Tam bosta nekaj dni raziskovala enega od otokov. Konec tedna pa se jima pridružim tudi jaz (Zlata). Upam, da bom na barki zdržala dobrih pet tednov, do Balija. Od tam se vsi vračamo v Slovenijo v začetku avgusta. Vmes se nam pridružita še Uroš in Borut. Zdajšnja posadka, razen kapitana Mirana in njegovega pomočnika Jona, se vrača domov čez kakšen teden.

V naslednjih tednih bodo informacije o napredovanju Skokice najbrž bolj skope. Zvestim bralcem se zato opravičujem.

 

25.4.: Pozicija 15*10 S, 176*04 W. Veter je nekoliko popustil, pa tudi valovi so bistveno manjši. Plujejo s polnimi jadri in veliko hitrostjo. Še kakšen dan jadranja jih loči do prvih otokov na otočju Fiji.

 

26.6.: Še kakšnih 20 milj Skokico loči do Fidžijskega otočja. Pozicija 16*04 S, 178*49 W.

 

 

Fiji

27.6.: Taveuni je otok kjer se je Skokica danes zvečer zasidrala. Jutri so namenjeni na Vanua Levu, kjer bodo v mestu Savu Savu opravili carinske formalnosti. Od tam jih čaka še kakšen dan plovbe do otoka Viti Levu, kjer se bo Skokica malo odpočila v marini pri mestu Leutoka. Tam se bo tudi zamenjala posadka.

 

28.6. V mestu Savu Savu na otoku Vanua Levu smo opravili razmeroma zapletene vstopne formalnosti in nabavili svežo hrano, ki nam jo je v preteklih dneh zaradi prepovedanega pristanka na Samoi že zmanjkalo. Lepo je bilo po nekaj dneh narediti tudi nekaj korakov po kopnem. Tomaž se je odločil, da ima jadranja in valov dovolj in je z letalom odletel naprej do Nadija. Ostali pa smo opoldne želeli nadaljevati z jadranjem proti Viti Levu in Lavtoki, a carinikov, pri katerih bi opravili izstopne formalnosti, ni bilo od nikoder in čakati sem moral pred prazno pisarno. Na pot smo zato odšli šele proti večeru. Preko noči je ponovno pihal močan veter (20-30 vozlov vzhodnika), tako da smo v jasni mesečni noči hitro jadrali med plitvinami in čermi ob Vanua Levu. Elektronske karte v povezavi z GPS so bile tukaj dovolj natančne, da smo si takšno nočno jadranje med koralnimi grebeni lahko privoščili.

 

29.6. Kar prehitro smo ponoči preko Blight Water prijadrali do podvodnih koralnih grebenov pred Viti Levom. Ko me je ponoči začel premagovati spanec, sem dežurstvo za krmilom predal Robiju in mu naročil, naj se drži začrtanega kurza, ter pazi na čeri red Viti Levu-jem. A ker so bili celo noč valovi zelo veliki, je avtopilot porabil preveč elektrike in izpraznil akumulator. S tem je počasi neopaženo odpovedala tudi navigacija in takorekoč izgubili smo se med grebeni. Z motorjem smo nato obudili akumulator in s tem računalnik in GPS. Po nekaj negotovih minutah smo se ponovno “našli” kakšnih 10 milj iz prvotne smeri, precej blizu koralnih grebenov pred otokom. Proti jutru smo bili nato med Tininim dežurstvom prezgodaj pred vhodom skozi koralne grebene v vmesne kanale, ki so cikcakasto vodili zadnjih 30 milj do Lavtoke. Ker je bil veter premočan in valovi preveliki, se pred vhodom v kanale nismo mogli zasidrati in počakati na jutro. Ponovno sem z negotovostjo v srcu moral na slepo zaupati elektronskim kartam in GPS-u in upati, da napaka v naši poziciji ne bo prevelika. Spustili smo vsa jadra in nato v trdi noči do sončnega vzhoda v močnem vzhodniku samo na jambor s hitrostjo preko 4 vozle “prejadrali” prvih 10 milj kanalov. Pponovno smo imeli srečo, da so karte tudi tukaj dovolj natančne in nismo nikjer nasedli. Ko se je začelo daniti, so se iz morja pojavili stebri, ki so označevali pot po kanalih in jadranje je ponovno postalo bolj enostavno.

Zgodaj dopoldne smo se zasidrali v pristanišču v Lavtoki, kjer sem ponovno moral izpolnjevati številne formularje ob prijavi na otoku. Številke potnih listov in osebne podatke prijateljev sem znal skorajda že na pamet, tolikokrat jih je bilo potrebno napisati v različne obrazce. Med prijavljanjem sem po SMS-u prejel obvestilo, da ima Zlata težave pri mejnih oblasteh na letališču, da ji ne verjamejo, da bo s Fijija odšla z barko in da naj pridem na letališče s papirji od barke ter ji pomagam. Primož in Špela sta Zlato nekaj časa neuspešno čakala na letališču, nato pa s taksijem prišla v Lavtoko in povedala, da ima Zlata resne težave. Z istim taksijem sem se takoj odpravil na letališče, kjer so mi neprijazni imigracijski uradniki rekli, da so se medtem že odločili, da Zlati ne dovolijo vstopa v Fiji, da jo do deportacije zaprejo v imigracijski center in da jo bodo v soboto ali v ponedeljek izgnali nazaj v Evropo. Vse skupaj so utemeljevali s tem, da s seboj ni imela dokaza, da bo Fiji zapustila na barki. Ko sem jim sam zahtevane dokumente predal, pa so mi rekli, da sem prepozen, da bi jim dokumente moral dati dve uri prej ob njenem prihodu in da je odločitev o izgonu že padla. Z menoj se nato sploh niso več hoteli pogovarjati. Zahteval sem pogovor z nadrejenimi oficirji, a brez uspeha. Razmišljal sem, ali naj pokličem na kakšno evropsko ambasado, nato pa sem se sredi čakalnice vrgel na kolena in jih na glas začel prositi, naj Zlato spustijo iz zapora in dovolijo, da gre k svojemu otroku. Zares trapasto, a v obupu človek naredi marsikaj. Ko sem večkrat na glas ponovil zgodbo o ženi, ki je kot turist prišla na Fiji, da bi z nami jadrala, oni pa so jo zato zaprli, jim je postalo nerodno pred ostalimi čakajočimi in so mi končno dovolili pogovor z nadrejenim oficirjem. Njemu sem nato po telefonu obrazložil celotno zadevo in dogovorila sva se, da Zlato iz “humanitarnih” razlogov spustijo iz imigracijskega pripora, jaz pa plačam 130 dolarjev stroškov njenega bivanja v priporu.

Po nekaj urah mučnega čakanja so mi končno dovolili, da sem se s taksijem zapeljal do zapora. Rešetkasta vrata so se odprla, z Zlato sva si padla v objem in čez pol ure sva bila na barki. Fiji in njegov vojaški režim se nama je priskutil. Upam, da bodo naslednji dnevi tukaj lepši. Vsi skupaj smo se odpeljali do Vuda Point Marine, kjer nas je čakal Tomaž in kjer so se Robi, Alenka in Tina izkrcali in preselili v hotel.

 

30.6.: Danes smo raziskovali notranjost otoka. S terenskim avtom smo se skozi gozdove odpeljali v hribe, obiskali prvobitno vas Apaka in se sprehodili po tamkajšnjem naravnem parku. Že sama vožnja po ozki gozdni “cesti” je bila svojevrstno doživetje, lep pa je bil tudi razgled s hriba po otoku in obali.

 

1.7.: Dva dneva brez jadranja sta tudi meni prilegla, a tretji dan sta si izleta do kakšnega otočka pred marino zaželela predvsem Pimož in Špela, ki sta že nekaj dni na Fijiju. Iz prospektov sta si izbrala Bounty island, poimenovan po znameniti ladji Bounty, ki je pred stoletji tamkaj pristala. Prospekt je obetal sanjsko belo plažo, a predvsem Primož je bil razočaran, saj nas je otok pričakal s skorajda suhim in za čoln težko prehodnim koralnim grebenom in kamnito obalo. Peščena plaža se je začela šele visoko nad morjem. Težava je bila v tem, da je v času polne lune velika razlika med plimo in oseko. Sredi dneva je bila ravno najnižja voda in zato je skorajda vse morje odteklo od otoka in za koralnim grebenom se ni bilo mogoče kopati. No po nekaj urah se je voda dvignila za dva metra in nasmeh se je vrnil na Primoževa lica. Voda je sedaj segala do peščene plaže in med koralami se je bilo mogoče potapljati in opazovati barvite ribice. Večer smo zaključili v marini v družbi celotne posadke, ki je k nam prišla na obisk iz bližnjega hotela. Ob kozarcu vina smo obujali spomine na jadranje v preteklih treh tednih in se ob pogovoru o naših dogodivščinah veselo nasmejali.

2.7.: Sovražim pospravljanje in carinske formalnosti, a ker smo se odpravljali proti Vanuatuju je bilo potrebno najprej očistiti barko, nabaviti hrano za naslednjih nekaj dni, vse to spraviti po predalih v barki, ter natočiti nafto in vodo v rezervoarje. Popoldne smo se poslovili od none, Tomaža, Alenke, Robija in Tine in nato odpluli proti Lavtoki, kjer smo še enkrat opravili vse po nepotrebnem zapletene Fijiske birokratske postopke. Tokrat se je carinik pri pregledu zapičil v napol prazno steklenico žganja, ki sta ga s seboj na jadranje že lansko leto prinesla Izi in Darko in ki je ležala pozabljena v enem od predalov v kuhinjski shrambi. Seveda tega žganja v carinski deklaraciji nisem prijavil in to je bil tako hud prekršek, da sem moral pet minut poslušati carinikove očitke, da bi moral kapitan vedeti, kaj vozi s seboj na barki. No in potem je carinik pogledal na uro in ugotovil, da se je njegov delovni čas iztekel pred eno minuto, ter da moramo plačati njegovo naduro, če želimo, da danes konča s carinskim pregledom. Postalo mi je jasno, zakaj je zavlačeval. Ko je v žep pospravil 25 dolarjev za nadure je samo še predal papirje in se poslovil. Fijija in njegove neprijazne birokracije smo se dokončno rešili. Odpluli smo v prijeten miren večer. Polna luna nam je razsvetljevala pot med koralnimi otoki in grebeni severozahodno od Lavtoke v smeri proti Vanuatuju. V jadra smo ujeli še nekaj večernega vetra, a je ta prekmalu pojenjal in zapel je motor.

 

3.-5.7.: In motor je pel še pretežni del naslednjega dne z nekaj prekinitvami, kadar je malo bolj zapihalo. Pod večer drugega dne smo se zapeljali pod deževne oblake in divji ples se je začel. Najprej se je ulilo, da se je komaj videlo do sprednjih luči, nato pa se je nalivu pridružil še precej močan južni veter in Skokica je začela poskakovati v naraščajočih valovih. Na srečo so bili vsi že v posteljah, le Primož je vztrajal na krovu. Kmalu sem zaradi varnosti tudi njega poslal v notranjost barke in nastavil močno skrajšana jadra. Skokica se je odzvala s hitrim jadranjem v bočnem vetru in valovanja je bilo takoj čutiti veliko manj. Le veter je valove nosil bočno čez krov barke. Ker se zunaj v dežju in temi tako ni nič videlo, namakanja pa sem se naveličal, sem se še sam preselil v notranjost barke, nadzor nad Skokico pa zaupal avtopilotu. Jadranje sem spremljal na računalniku in občasno pogledal, kaj se dogaja v okolici barke. Naša hitrost je bila preko osem vozlov in smer proti Vanuatuju. Proti jutru je dež ponehal, močan južni veter pa je vztrajal še cel dan in povzročal nelagodje pri Primožu, ki se je spraševal o smiselnosti našega početja. Zadnji dan pred Vanuatujem je veter ponovno popustil in umirilo se je tudi morje in z njim želodci mojih sopotnikov.

 

Vanuatu

6.7.: Proti jutru smo prijadrali do Efateja. Kot vsako jutro se mi je na krovu še pred sončnim vzhodom pridružil Jon in skupaj sva videla, kako sonce tokrat ni vzšlo iz morja temveč izza gozdov otoka, ob katerem smo jadrali. Zjutraj smo se zasidrali pri boji za karanteno v pristanišču Port Vila in nato postopoma opravili vse mejne formalnosti. Za razliko od Fijija so nas tukaj uradniki pričakali s prijaznimi obrazi. Dobil sem plovno dovoljenje za Vanuatske otoke, a so me opozorili, da je vseeno na vsakem otoku za dovoljenje za obisk priporočljivo vprašati tudi domačine.

Popoldne smo se odpeljali do plaže na drugo stran zaliva, kjer sta Primož in Špela našla svoj sanjski otok z belo peščeno plažo. Še ves naslednji dan smo ostali tu. Mlajši člani posadke so dan preživeli na plaži in na otoku, sam pa sem zjutraj ugotovil, da je dušo spustil še drugi meh za vodo. V to dušo smo včeraj natočili novo vodo in je bila na žalost polna, sedaj pa je bila voda med prekati pod tlemi in kar nekaj ur sem se mučil, da sem je večino na roke izčrpal iz različnih prostorov pod tlemi.

Primož in Špela sta se odločila, da še en dan ostaneta na svojem Hideaway Islandu, zato smo se popoldne poslovili od njiju in z Zlato in Jonom odjadrali proti Ambrymu.

Vmes smo se pred večerom za kratek sprehod ustavili še na drugi strani Efateja, kjer nas je na plaži pričakal prijazni starec z velikim nožem v roki in nam v lepi angleščini zaželel dobrodošlico. Navadili smo se že na to, da se domačini sprehajajo naokoli z mačetami v rokah in se tega nismo več pretirano bali. Z mačetami po gozdovih nabirajo kokosove orehe in druge pridelke, ki jih potrebujejo zase ali pa prodajo na trgu. No, kaj možakar počne z velikim nožem sem seveda še vedno vsaj podzavestno pazil. Torej, starec nam je razložil, kje leži njegova vas, kako se do nje pride in nas pospremil še del poti. Potem pa smo prišli do potoka,

ki se je izlival v morje. Možakar se je tu ustavil in nam povedal, da je tu meja njegove vasi in da je že pozno, da se tukaj moramo posloviti in da si mi verjetno zelo želimo iti nazaj k barki. Z Zlato sva se spogledala in si mislila, da sva verjetno naletela na enega od tabujev o katerih sva brala v vodiču. Morda tujcem zvečer vstop v vas ni dovoljen. Vljudno smo se poslovili, le Jon se črncev še ni navadil in starcu ni hotel dati roke v slovo.

Ponoči smo jadrali proti severu proti Ambrymu, otoku na katerem so delujoči vulkani in na katerem je mogoče videti reke tekoče lave, ki se vijejo po pobočju iz vulkana.

 

8.7.: Zjutraj smo prijadrali pod Ambrym, a od ogleda vulkanov ni bilo nič. Otok nas je pričakal v dežju, vulkanski hribi pa so bili zaviti v goste oblake. Zavili smo na severozahod otoka in se zasidrali v zalivu pri vasi Baiap. Naš prihod v zaliv je spremljalo pravo indijansko vzklikanje in tuljenje otrok, ki se je razlegalo iz vasi v bližnjem palmovem gozdu. Domačine, ki so v zalivu lovili ribe, smo prosili za dovoljenje, da gremo na sprehod na kopno in to so nam prijazno dovolili.

Popoldne smo odjadrali še do bližnjega otoka Malakula in se pod večer zasidrali pri vasi Norsup. Zanimivo je, da imajo vse vasi, v katerih smo se ustavili, svoja letališča. Med otoki Vanuatuja skorajda ni rednih ladijskih povezav, so pa zato s teh vaških letališč redne letalske linije do Efateja in do Espiritu Santo-ja. Ker je bila moja elektronska karta v povezavi z GPS-om na teh severnejših otokih Vanuatuja preveč nenatančna in je kazala našo pozicijo z napako več kot ene milje, si nisem upal tvegati nočne plovbe med na gosto posejanimi otočki proti Lungavillu na Espiritu Santu. Zato smo se na pot odpravili v drugem delu noči in tja prijadrali zjutraj.

 

9.7.: Lungaville je središče severnih Vanuatskih otokov in industrijska luka za izvoz njihovih pridelkov. Iz velikih skladiščnih hal v pristanišču je vel žaltav vonj po kapri, ki jo pridelujejo na okoliških plantažah. Kot drugod po Pacifiških otokih, je bila internetna povezava tudi tu zelo počasna, tako da sem lahko ponovno le za silo pregledal vremenske napovedi in svojo elektronsko pošto. Kot že velikokrat na tej poti bom tudi za etapo do Avstralije lahko računal na Darkovo pomoč in na njegove vremenske napovedi.

 

 

Prvi teden proti Avstraliji (9.-15.7.)

 

Popoldne smo odrinili na 1550 milj dolgo pot čez Koralno morje proti severu Avstralije. Prvih nekaj ur smo jadrali med otoki in ob obsežnih palmovih nasadih na južnem delu Santa, zvečer pa zajadrali na odprto morje in z nočjo nam je kopno za kar nekaj naslednjih dni izginilo izpred oči. Osnovni kurz, ki se ga bomo držali naslednje dni bo 280 stopinj. Za Zlato bo to prva dolgotrajnejša oceanska preizkušnja. Upam, da nam bo morje naslednjih deset dni naklonjeno in bo Zlata vse skupaj nekako preživela. Jon je z menoj že več kot en mesec in oceanske valove tudi v podpalubju brez težav prenaša, da le ima na voljo dovolj pravljic, risank in filmov.

 

Prvo noč nismo imeli vetra, zato pa obilico dežja in navskrižnih oceanskih valov. Naslednji dan je začelo pihati najprej z jugozahoda in nato z juga. S petnajstimi vozli je bilo ravno prav vetra za lepo napredovanje, a je žal še naslednja dva dni in noči veliko deževalo, tako da sem noči predežural in predremal sključen pod zaščitno ponjavo ob vhodu. Ker je bilo valov preveč, si je Zlata v notranjosti barke upala samo spati, tako da sem moral za silo skrbeti tudi za kuhanje in našo prehrano.

 

11.7.: Tretji dan je končno zopet posijalo sonce, veter z jugovzhoda se je okrepil na dvajset vozlov in krajšali smo jadra. Morje nas je sicer neprestano zalivalo, a jadrali smo razmeroma hitro in dnevno prevozili po okrog 170 milj proti Avstraliji. Veter z juga je tukaj hladen in vseskozi je precej hladno. Ponoči je pod dvajset stopinj Celzija, podnevi nekaj nad dvajset. Priznati moram, da sem kljub zimskemu času na južni polobli pričakoval toplejše vreme. Spomnil sem se besed Slavca Šikonje iz lanskega leta, ko mi je rekel, da ne ve, zakaj je šel toliko proti jugu in če bi še enkrat načrtoval svojo pot, potem nebi šel toliko južno v mraz ter nestalno in mokro vreme. Tedaj ga nisem popolnoma razumel in njegovim besedam nisem dajal dovolj teže. Sedaj po mesecu dni, ki smo jih prejadrali med petnajstimi in dvajsetimi južnimi stopinjami popolnoma razumem pomen njegovih besed. A trenutno jadramo proti severozahodu, proti tropskim krajem in kmalu bo zopet vroče, verjetno še preveč. Tudi Zlata si sedaj že upa nekaj časa prebiti v kuhinji in kakovost naše prehrane se je občutno izboljšala.

 

13.7.: In prišel je petek, peti dan jadranja in začel je nagajati samokrmilnik. Ponovno je spodrsaval jermen, ki sem ga zamenjal pred nekaj dnevi. Ker je bil samokrmilnik od zalivanja valov od soli ves bel sem ga najprej opral s sladko vodo in to je zaleglo za kakšno uro. Potem pa črnc sklenil, da ima tlake dovolj in je popolnoma prenehal delati. Kapljico olja na plamen moje jeze je prilila še Zlata s pripombo, da je danes petek trinajstega in da pač mora biti nekaj

narobe. Ne vem, kaj je slabše, imeti na krovu stavkajoč samokrmilnik ali vraževerno žensko. Za Zlato vem, da je bila to samo malo zlobna pripomba, pokvarjenega samokrmilnika pa na barki ne maram, zato sva ga odmontirala in za krmilom ga je začasno zamenjala Zlata. Sam pa sem napravo razstavil in jo znotraj temeljito očistil z alkoholom. Ko sem samokrmilnik sestavil in ga  namestil tja kamor spada, je vse skupaj delovalo tako kot mora. Preživeli smo tudi petek trinajstega. Naslednji dnevi bodo samo boljši?

 

Za sredino prihodnjega tedna mi je Darko napovedal poslabšanje vremena s precej močnim vetrom, zato sem se odločil, da bomo tudi ponoči jadrali s čimbolj polnimi jadri, da bi morebiti Veliki koralni greben dosegli že v torek zvečer še pred poslabšanjem vremena. A kot zakleto je veter ponoči popustil in s hitrim jadranjem ni bilo nič. Se pa je ponoči dokončno izpraznil akumulator in po nekaj dneh je bilo potrebno ponovno zagnati motor, da smo dobili potrebno električno energijo. Solarne celice v preteklih oblačnih in deževnih dneh niso dovolj napolnile akumulatorja. Z elektriko na barki kar disciplinirano varčujemo, računalnik na odprtem morju uporabljam le nekajkrat dnevno za vnašanje pozicije, radia in glasbe skorajda ne poslušamo. Glavna porabnika elektrike sta samokrmilnik in Jon, ki na DVD predvajalniku gleda risanke in filme in nato večkrat dnevno polni baterije. Z Zlato sva kar vesela, da se v teh enoličnih samotnih dneh na barki na ta način vsaj malo zamoti. Pred dnevi je imel “napad” domotožja in je hotel domov in v vrtec, sedaj pa se je nekako sprijaznil s tem, da bo pot do doma malo daljša.

 

In ko govorimo o poti domov, tudi Skokica je sedaj že čez polovico poti okoli sveta in če se je do sedaj od doma oddaljevala, potem se mu sedaj spet bliža. Torej, tudi Skokica je na poti domov. A ne direktno, najprej bomo jeseni zavili še do Južne Afrike.

 

15.7.: Trenutno smo na poziciji J13°30; V153°27 in smo prejadrali že več kot polovico poti do Avstralije. Do prehoda skozi Veliki koralni greben nas loči še 565 navtičnih milj. Na Četrtkov otok (Thursday Island) pridemo predvidoma v sredo ali četrtek in tam se bomo sestali z Urošem, ki se nam bo ponovno pridružil na naši poti. ….

 

 

Avstralija, 18.-26.7.2007

 

V sredo 18.7. nam je po nekaj dneh vse bolj “poskočnega” jadranja uspelo najprej ponoči pri Raine Islandu prijadrati v zavetje Velikega koralnega grebena in nato pod večer še do Thursday Islanda. Tu se nam je v četrtek pridružil Uroš. Četrtek smo namenili urejanju vstopnih formalnosti, obisku zdravnika zaradi Jonovih vnetih ušes in obnovi zalog hrane, v petek pa smo na sidrišču pri Horn Islandu menjali in krpali v preteklih dneh natrgana jadra. Popoldne smo preko razpenjenega zaliva Carpentaria odjadrali na 760 milj dolgo pot proti Darwinu. Ker je bilo vetra ponovno preko 30 vozlov, so se kmalu dvignili ustrezni valovi in po dveh dneh se nam je prilegel kratek počitek na Wesselovih otokih. Nadaljevanje je bilo nato bolj mirno, saj je veter postopoma popustil in jadrali smo lahko vse hitreje z vse bolj polnimi jadri. Hladno je še naprej, ponoči na palubi dregetamo v bundah, podnevi pa smo pod “tropskim soncem” oblečeni v trenirke.

 

V sredo 25.julija dopoldne smo primotorirali v Darwin. Veter je zadnjo noč skoraj popolnoma izginil. Pretežni del noči smo se med grebeni, otoki in plitvinami prebijali proti precej močnemu toku. V Darwinu nas je (na plaži med krokodili) pričakal Borut, ki je to jutro sem priletel iz Bruslja. Popoldne smo odpluli v Tipperary marino in se dobili z Uroševimi sorodniki, ki so nam na hitro razkazali mesto, obiskali smo Indonezijski konzulat, kjer se je Urošev stric Veljko predhodno dogovoril za ekspresno pridobitev viz in nato so nas zvečer povabili še k sebi domov in nas bogato pogostili. Jutri dopoldne bomo barko pripravljali za prvo soočenje z Indijskim oceanom. Z jadrarjem sem se dogovoril tudi za malo bolj profesionalno popravilo glavnega jadra in težke genove, ki sta nastradala v zadnjih dneh Pacifika. Proti večeru nameravamo odpluti proti Indoneziji. Na Timor naj bi prijadrali v nedeljo 29. julija.

 

Urošu je bilo zadnja dva dni, ko je veter začel popuščati tako dolgčas, da je za tole spletno stran napisal nekaj svojih “opažanj”:

 

In vendar se vrti! Miran mi je namreč danes ponudil, da zapišem nekaj svoji misli. Očitno moraš s z njim jadrati po vseh treh oceanih, da te doleti takšna čast. Da se vendarle ne bi premislil, sem se hitro usedel za računalnik in napisal te vrstice. Ker nam bo on zagotovo predstavil informacije o vetru in valovih, uporabljeni jadralski tehniki in taktiki ter številnih izzivih, ki nam jih je omogočala oprema, si bom jaz dovolil prestaviti ekipo tokratne etape. Ekipa, ki je, tako kot na vsakem jadranju, najpomembnejši faktor. Še posebno na ti. off shore jadranju, ko si s člani posadke deliš dneve in noči 12 metrskega prostora, ki je za nameček še močno nagnjen, poskakuje in ponoči ječi. Kapitana že vsi dobro poznamo. Mene je zanimalo predvsem ali bo zaradi bližine soproge Zlate in sina Jona kaj drugačen. Bolj blag, mil, mogoče manj naklonjen športnemu jadranju. Za vse tiste, ki ste stavili na tovrstno spremembo imam slabo novico. Miran je Miran in ne bo se spremenil, ne glede na posadko. Je večni bojevnik vetra! V neprestanem iskanju optimalne nastavitve jader, štrikov, drsnikov, krmila, etc. Kot livingstonov Galeb izboljšuje in idealizira jadralske nastavitve vse z namenom maksimiziranja naravnih danosti vedno spreminjajočega se trenutka. Zelo verjetno jadra trima tudi v spanju…. Vse ostalo ja manj pomembno, da se le dobro (beri; zelo hitro) jadra.

Zlata je tokrat prvič moja sojadralka. Upam, da ne zadnjič! Dolgoletne jadralske izkušnje ji omogočajo intuitivno prepoznavo potrebnih manevrov, 19 let zakonske zveze (včeraj je bila obletnica in da, ne boste verjeli, Miran jo je presenetil, saj ji je iz jabolka izrezal srček!) pa jo ob danem kapitanu zagotovo še bolj usposobi za doseganje ekipne harmonije.

Jon je zagotovo najbolj priden otrok na barki, kar mu večkrat na dan tudi priznam. Kljub 7 nepretrganim tednom na Skokici, je neprestano dobre volje, njegovi “zakaji” pa so znanilec vsakega sončnega vzhoda. Ob preplutih miljah, bi v svoji starostni kategoriji zagotovo že lahko zanimal skavte Guinessove knjige rekordov.

Sam, tako kot ponavadi, priliko koristim za bogatenje mojega jadralskega znanja, predvsem pa za totalni odklop od vsakodnevnih izzivov in priklop v meditativnost oceana.

Iz južnih morij vas pozdravlja, Uroš.

 

In še en Urošev pogled na jadranje:

 

27.07.2007: Včeraj popoldan smo izpluli iz Darwina. Marino smo morali zapustiti do 17.00, saj je sicer, naslednjih 12 ur, zaradi oseke nemogoče izpluti. Voda v marini je neprestano na istem nivoju, saj gre za zaprti tip marine z zapornico (panamske izkušnje so tako ponovno prav prišle). Ob 16.30 sva z Miranom prevzela glavno jadro, ki je bilo prejšnji dan predano v popravilo (v posledici močnih pacifiških vetrov je bilo jadro namreč že precej strgano) ter nato kot marinca z njim tekla na barko. Zlata, Borut in Jon so v tem času nakupili pitno vodo in sokove, tako da smo marino zapustili natančno ob uri, seveda z jadri na boku barke in pijačo v kartonih. Še dobro, da čez dan nisem poslušal Mirana, ki je predlagal, da bi vodo v rezervoar natočili tik pred odhodom (češ, da bi s tem resnično odpluli s polnim tankom) in sem vodo že prej natočil.

Ponoči smo zapluli v cele krpe avstralskih morskih alg. Miran in Borut sta se z različnimi motornimi manevri, poizkušala znebiti v krmilno, kobilico in pogonsko osovino zapleteno travo. Žal neuspešno. Nato sta se odločila, da bosta na pomoč poklicala potapljača. Miran me je zbudil in diplomatsko vprašal, če imam podvodno svetilko. Nekako sem razumel, da je pravzaprav (pravilno) ocenil, da ob vseh alarmih glede morskih krokodilov, ki so se v preteklih letih močno namnožili na severu Avstralije, manj boleče izgubiti 1. oficirja, kot pa kapitana. Maska, svetilka in nož ter nelačni krokodili so pripomogli, da smo bili pet minut kasneje že varno na plovbi.

Nad indijskim oceanom se je naredilo vroče jutro. Šibek krmni veter se namreč kompenzira z hitrostjo motorja, tako da ni čutiti niti sapice. Morje je mirno, kar veseli predvsem Boruta, saj mu je s tem omogočeno blago prilagoditveno obdobje.

Danes ima Zlata rojstni dan. Trenutno še spi, fantje pa smo v akciji že od 6.00 zjutraj. Miran je iz palačink pripravil sadno torto na kateri je iz sadja izoblikoval rojstno-dnevno številko in črko “Z”, Borut je prinesel belgijske praline, sam pa sem včeraj na skrivaj kupil avstralsko  penino in jo ponoči primerno ohladil. Pridružil se nam je tudi Jon in v tem trenutku že vadimo rojstno-dnevno pesem. V CD player sem vstavil Radolfija, tako da se bo Zlata lahko prebudila v čudovito jutro. Le peščene plaže, ki so jo zelo želi, ji žal ne moremo pričarati, tako da se  bo morala (ponovno) zadovoljiti z odprtim morjem in 30 metrsko vrvjo.

Za barko, vse od prve zore dalje, vlečem tudi umetno ribo (na globini 3m in razdalji 30m) in ligna, (na površini na razdalji 50m) saj bi za kosilo rad pripravil morski menu; sveže morske ribe, riž skuhan v kokosovem mleku (kokos vozimo že vse od Fija dalje) in svežo zelenjavo z začimbami. Pozejdon se je odločil, da bomo ribo dobili šele za večerjo (tuna je tokrat prijela na ligenj), tako da smo imeli azijsko zelenjavno kosilo in se s tem začeli pripravljati na indonezijsko kulinariko.

Tekom dneva smo nekaj ur vozili s špinakerjem in glavnim jadrom, kmalu pa je bilo vetra premalo tudi za to kombinacijo. Brezvetrje smo izkoristi za plavanje, skakanje z barke k razposajenim delfinom, etc. Edino Zlata ni želela v vodo, saj smo zjutraj ponovno srečali morsko kačo. Večerna telovadba (bazične aerobne vaje in raztezanje) je še dodatno pripomogla k odličnem razpoloženju.

Lep pozdrav z Indijskega oceana, Uroš

 

 

Indonezija, 30.7.-5.8.2007

 

V četrtek 26.julija zvečer smo zapustili Darwin in po gladkem morju in skorajda popolnem brezvetrju odpluli proti Indoneziji. Veter se nas je zares usmilil šele v nedeljo, tako da smo si vsaj zadnji dan lahko malo spočili ušesa od brnenja motorja. Ponoči na ponedeljek smo pripluli do Timorja, kjer bomo zjutraj v Kupangu opravili vstopne formalnosti za Indonezijo.

 

Ko smo 30.julija  prispeli pred Kupang, je bil zaliv poln zasidranih jadrnic, ki se udeležujejo relija Darwin – Singapur in so tja priplule v preteklih dneh. V Kupangu nam kljub celodnevnemu čakanju pri počasnih uradnikih ni uspelo opraviti vseh “zahtevanih” formalnosti. Izgleda da so bili uradniki utrujeni od obilice dela v preteklih dneh. Za hitrejšo obravnavo pri carinikih je poskrbel naš carinski ataše Borut, na luški kapitaniji pa nismo imeli “vez” in prav luški kapitan se je najbolj obotavljal, saj je očitno za svoje delo pričakoval še dodatno plačilo. Odločil sem se, da na Timorju ne bomo izgubili še enega dne in smo zvečer odjadrali proti Floresu brez kapitanovega podpisa na popisu posadke.

 

Na Floresu smo si želeli ogledati vulkanska jezera, a smo imeli ponoči premočan protitok ravno iz smeri Floresa, tako da smo le počasi napredovali. Sredi noči sem spoznal, da na Flores ne bomo prišli podnevi, zato sem Skokico obrnil proti Komodu, kjer smo si želeli ogledati zmaje. Do naravnega parka Komodo pa je bilo preko 260 milj, tako da smo na morju prebili še dva dni. Kot zakleto je veter že prvo noč skorajda popolnoma izginil in smo nato ponovno skoraj dva dni le motorirali in se proti neugodnim tokovom le počasi prebijali do obljubljenih otokov.

 

1.8.: Tretje dopoldne sta se nas veter in morski tok vendarle usmilila, tako da smo kmalu prijadrali do Rindje (Rince), prvega od otokov v naravnem parku Komodo, znanem po komoških zmajih, kot pravijo tem 2-3 metre dolgim plazilcem. Odločili smo se, da srečo s komoškimi zmaji poskusimo kar na tem otoku. Zapeljali smo v globok zaliv na jugu Rince in bili bogato poplačani.

Že na prvi plaži, kjer smo se zasidrali, nas je na obali pričakal zmaj, divje svinje, nekaj opic, sokoli in še vrsta drugih živali, s katerimi smo se nato na plaži malo poigrali. No, vsaj želeli smo se z njimi poigrati, a so vsakokrat pobegnile v gozd, čim smo se jim približali na manj kot dvajset korakov. V zalivu je bila zasidrana tudi potapljaška ladja, kjer sta si Uroš in Borut izposodila jeklenke in si ogledala tudi tamkajšnji z ribami in koralami bogat podvodni svet.

 

2.8.: Ponoči smo se odpravili naprej mimo Komoda in ob južni obali Sumbawe proti zalivu Cempi, kjer je navtični vodič obetal dobro sidrišče in lepe plaže. Vso noč in dopoldne smo jadrali po živahnem vetru in ogromnih dolgih valovih, ki so se valili z juga Indijskega oceana in se razbijali ob obalah Sumbawe. Dopoldne smo zavili v zaliv in občudovali velikanske valove, ki so se valili čez koralne grebene in se z mogočnimi gejzirji razbijali ob čereh in ob obali. Proti koncu zaliva, ko bi morali zaviti v zavetje koralnega grebena so oceanski valovi v plitvejši vodi postajali že strašljivo veliki in so se začeli prelivati. Iskal sem prehod za greben, ko nas je od zadaj zajel en tak velik val in Skokica je zaglisirala po valu navzdol kakšnih sto metrov s hitrostjo blizu dvajsetih vozlov. Trdno sem držal krmilo, vse kocine so mi šle po koncu in začel sem samo še iskati izhod iz kipečega morja in iz zaliva. Ostalim je bilo očitno všeč surfanje s Skokico po velikanskih valovih in so me pregovorili, naj še enkrat poskusim najti prehod za greben. Poskusil sem še enkrat malo bolj levo, kjer ni bilo videti, da bi se valovi prekopicevali, pa sta nas na mojo grozo čez nekaj minut ponovno dosegla dva zaporedna ogromna vala, ki jih je Skokica s pomočjo polnega plina na motorju sicer uspešno preglisirala, a zame je bilo to dovolj. Želel sem si samo stran, ven iz zaliva, dokler je barka še cela. S polnim plinom smo se prebijali preko ogromnih valov, a nam na srečo v naslednjih minutah nasproti ni prišel noben val, ki bi se že prekopiceval in nekako smo se rešili iz pasti. Jon (in ostali) je bil sicer žalosten, ker z obljubljeno plažo ni bilo nič, a odnesli smo celo kožo in to je najpomembneje.

 

3.8.: Na južni strani preko 100 milj dolge Sumbawe ni bilo več primernega sidrišča, zato smo bili ponovno “obsojeni” na neprekinjeno dvodnevno jadranje proti Lomboku, kamor smo prijadrali v petek zjutraj. Zasidrali smo se v čudovitem, skoraj popolnoma zaprtem zalivu Blongas na jugozahodni strani Lomboka. Takoj so nas v kanuju prišli pozdraviti otroci iz bližnje ribiške vasi in začeli smo z blagovno menjavo. Mi smo od njih dobili nekaj prisrčnih nasmehov, oni pa od nas piškote in svinčnike in kape. Uroš in Borut sta si zaželela rib in v vodiču našla besedo “ikan”, a več kot smejanja pri otrocih nista dosegla. Morda pa se pozneje vrnejo tudi s kakšnim ikanom. Jon in ostali smo končno prišli do plaže in sprehoda po kopnem. Na barko so potem začeli prihajati vse večji “otroci”, ki so zahtevali darila, plezali in brskali po barki in se niso pustili odgnati. Sam sem se želel najprej naspati in potem oditi k ostalim v vas, a si tega nisem upal ob družbi na barki, ki se je obnašala, kot bi bili v samopostrežni trgovini.  Ko mi je prekipelo, sem vse nagnal z barke in poklical Zlato in fante, ter se odločil, da bomo ta “sračji” zaliv zapustili. Zares smo nato kmalu odjadrali in spotoma ugotovili, da so nam “prijazni” domačini s palube odnesli nekaj stvari.

Na karti sem si izbral zaliv kakšnih 20 milj bolj severozahodno na Lomboku, kjer bi prebili zadnjo noč pred Balijem. Prvi dve uri smo jadrali s tokom, zelo hitro napredovali in opravili že tri četrtine predvidene poti, potem pa se je tok nenadoma obrnil, morje je vzkipelo in pojavljati so se začeli “rolerji” – prekipevajoči pet do šest metrov visoki valovi.

Kljub temu, da sem poleg jader zagnal še motor, smo komajda še kaj napredovali, po dveh nadaljnjih urah pa smo se popolnoma ustavili, saj je bilo nasprotnega toka preko sedem vozlov. Valovi so nas od zadaj vse bolj zalivali in preganjati nas je začela noč. Odrešilni zaliv je bil za rtom oddaljen le še tri milje, a nismo mogli do njega. Pogledoval sem na levo, na odprto morje, pa je izgledalo, da so valovi tam še večji.

 

In potem se je začel divji ples. Najprej nas je zalil en velikan, ki nas je popolnoma skopal, z vodo napolnil kokpit in skozi odprta notranja okna zalil tudi zadnji kabini. Zlato in Jona je zalilo v kokpitu in skorajda odplaknilo v morje, zato sta se umaknila v notranjost barke. Sledilo je brisanje in črpanje vode, valovi pa so se še večali in me od zadaj vse bolj zalivali za krmilom. Da bi bilo vse še slabše, je zmanjkalo goriva v tankih in motor se je ustavil. Odvisni smo bili le še od vetra, ki pa ga je bilo na srečo preko dvajset vozlov. Barko smo popolnoma zaprli, na krovu pa se mi je pridružil Uroš, da je delal z jadri. Oba sva si nadela rešilne jopiče in se privezala z varnostnimi pasovi.

In nato je prihrumel orjak. Zadaj sem videl hrumečo vodno steno in Urošu zaklical, naj se pazi. In nato me je že zalilo čez glavo in stisnilo ob krmilno kolo. Voda je popolnoma prelila palubo  ter odtrgala zadnjo klop in vhodna vrata. Barka se je nagnila naprej, na dnu vala pa nas je zasukalo in prevrnilo na bok. Jambor se je namočil v morje. Val naju je z Urošem odplaknil k ograji, a so naju zadržali varnostni pasovi. Vse skupaj je postajalo vse bolj podobno boju za preživetje in ni nam bilo lahko pri srcu. V notranjosti barke je bil popoln kaos. Voda je v močnem curku vdrla skozi odtrgana vrata in zalila kuhinjo in navigacijsko mizo, Boruta je med prevračanjem vrglo najprej v kuhinjo na štedilnik in nato na drugo stran barke v kopalnico, kjer je za nekaj časa obležal, da si je opomogel. Zlata in Jon sta se izgleda bolje držala in Zlata je nato ponovno začela izčrpavati vodo iz poplavljene barke. Vhodna vrata je Uroš na srečo našel na tleh v kokpitu in jih ponovno zaprl. Ker je med prevračanjem zadaj močno pokalo, sem se ustrašil, da se nam je odlomilo krmilo. Pa mi je čez nekaj sekund odleglo, ko se je Skokica pobrala, pridobila hitrost in je krmilo ubogalo.  Valovi so se nato vendarle nekoliko zmanjšali, a tok ni pojenjal. Brzinomer je kazal hitrost med sedem in osem vozli, a po GPS-u smo stali na miru.

Potrebno se je bilo odločiti za umik na odprto morje in proti sosednjemu otoku. Le počasi smo napredovali v novo smer, zalilo nas je še nekaj valov in čez kakšno uro smo bili rešeni najhujšega. Ko se je morje dovolj umirilo, smo iz rezervnih posod v rezervoarje prelili nafto, da smo zopet lahko uporabljali tudi motor.

 

4.8.: Sredi noči smo prišli v zavetje severnega dela otoka Mundi in počakali na jutro, da smo tokrat z močnim tokom od zadaj v dobrih dveh urah prejadrali 25 milj do Balija. Tukaj smo si v marini najprej privoščili zajtrk in sedaj peremo in sušimo poplavljene blazine in izčrpavamo morsko vodo iz omar in prekatov v notranjosti barke. Skokica je na zunaj prevračanje preživela brez vidnih posledic. Izjema je izgubljena zadnja klop in strgana tenda. V notranjosti je nastradala elektrika in elektronika, a počasi bomo barko spravili v red.

Kako hitro si bomo mi opomogli od nočnih dogodivščin pa ne vem. Verjetno bo potreben še kakšen dan.

/