Indijski ocean

14.10.2010 Langkawi (Malezija) – Samal (Filipini)

Četrta etapa: Langkawi (Malezija) – Samal (Filipini)

11.10.

Za pot od Langkawija do Singapurja sem zaradi gostega ladijskega prometa skozi Malaško ožino in množice ribiških mrež ob obali načrtoval samo dnevno plovbo in čas odmeril za bolj lagodno jadranje. Kaže, da sem se zmotil, saj so mi s Filipinov odgovorili, da mi v času, ko bom tam (tako jeseni, kot tudi spomladi) ne bodo mogli dvigniti barke iz vode za načrtovano popravilo krmila in redno obnavljanje podvodnih premazov proti algam in školjkam. Barko bi mi, zaradi večjega ugreza Skokice, iz vode lahko potegnili le v času visoke plime, ta pa je tam le nekaj dni na mesec, v času polne lune. Žal luna letos na Filipinih malo zamuja 🙂 zato polne lune ne bom mogel počakati na morju, saj bo  v novembru polna šele takrat, ko se bom že odpravil na Finsko na prve zimske skakalne tekme.

Mislim, da sem se po telefonu uspel na hitro dogovoriti za dvig barke kar v ladjedelnici na Langkawiju, če je to res, pa bom ugotovil v četrtek, ko se bova z Jurijem pripeljala pod dvigalo. Upam, da se bova z Jurijem prva dva dni na tropsko podnebje prilagajala na kopnem in da bo vreme pri tem milostno.

 

 

14.10.

Iz Kuala Lumpurja sem proti Langkawiju severozahodu Malezije letel nad obalo in otoki, mimo katerih bova z Jurijem jadrala prvih nekaj dni. Langkawi naju je sprejel s hudim tropskim nalivom, da sva morala kar dve uri počakati z vkrcanjem na barko. Na letališču sva najela avto in čas med nalivom sva tako lahko izkoristila za nakup hrane in obisk restavracije.

Ko je naliv popustil, sva se odpeljala do marine in po dobrih treh mesecih sem ponovno stopil na krov Skokice. Slabe izkušnje sem imel s tropskimi marinami, saj so se na Baliju in na Sejšelih pred leti med mojo odsotnostjo na barki zaredili ščurki, ki sem jih dolgo preganjal, zares ugonobila pa jih je šele slovenska zima. Z nekakšno mešanico strahu in pričakovanja sem odprl vrata Skokice in pogledal po notranjosti barke: tla so bila suha, tudi dno barke pod tlemi je bilo suho, nepovabljene golazni ni bilo videti, luči niso delale ker je bil akumulator za porabnike popolnoma izpraznjen, na srečo pa je bil motorni akumulator še pri močeh in motor se je zagnal ob prvem poskusu. Z veseljem sem lahko ugotovil, da je na barki pravzaprav vse tako, kot pred dobrimi tremi meseci, ko sem barko zapustil.

Z Jurijem sva se naselila vsak v svojo kabino, a ponoči zaradi vznemirjenosti in zaradi časovne razlike nisem mogel spati, zato sem si izdelal spisek opravil pred odhodom in z interneta prepisal telefonske številke ladjedelnic, da se bom dogovoril za dvig barke in barvanje podvodnega dela trupa.

Cela noč je bila deževna, zjutraj pa se je vendarle prikazalo sonce in pod vodo sem lahko preveril, kako je videti krmilo, ki smo ga popraskali na Maldivih. Ni bilo videti slabo, le školjke so se naselile na popraskanem delu krmila in sem jih zato odstranil s strgalom.

Ko je bila ura primerna, sem se podal v telefonski lov za ladjedelnicami. Zavrtel sem veliko številk, a nisem bil uspešen. V najbližji ladjedelnici, kjer sem bil že predhodno dogovorjen za dvig barke iz vode, si niso uspeli izposoditi dvigala, njihovo o lastno novo dvigalo pa še ni delovalo. V marini Rebak na bližnjem otoku bi mi barko lahko dvignili, a bi na spust moral čakati en teden. V največji ladjedelnici pa so bili stroški dvigala bistveno previsoki za moj žep. Z dvigom barke in barvanjem na Langkawiju torej ne bo nič, sem pa v prvi ladjedelnici uspel kupiti vsaj protivegatitivno barvo in pozneje v mestu še ves potrebni pribor za barvanje popoldne pa se mi je uspelo dogovoriti za dvig barke v ladjedelnici na okoli sedemdeset milj oddaljenem otoku Penang, ki leži ob najini poti proti Singapurju. Pred odhodom iz marine sva z Jurijem napolnila še tanke za nafto in ob pogledu na račun mi je zaigralo srce. Nafta je v Maleziji namreč več kot pol cenejša, kot pri nas doma.

Popoldne sva že odplula proti jugu, žal pa barka ne gre prav hitro.

 

 

15.10.

Iskrica upanja, ki se je prižgala včeraj z dogovorom za dvig barke na Penangu, je kmalu spet ugasnila, ko so mi pod večer sporočili, da so preučili plimske tablice in da zaradi ugreza Skokice, plitvine pred ladjedelnico in zaradi nižje plime v naslednjih dneh ta teden ne bom mogel do njih.

Ker je Skokica na mirnem morju s pomočjo motorja ob polnem plinu zmogla le štiri vozle hitrosti, sva se zasidrala pri najjužnejšem od Langkawijskih otokov, da sem pod vodo pogledal v čem je težava. Kaže da spomladanska izbira Nautixovih protivegetativnih premazov ni bila najbolj pametna odločitev za moje poti po toplih morjih. Na kobilici in na trupu barke so bile naseljene prave kolonije školjk, ki so močno zavirale barko. Dokler se nisem preveč utrudil, sem se nato potapljal pod barko in s strgalom odstranjeval školjke s trupa, krmila in kobilice. Večino sem uspel odstraniti, a bo potrebno še kakšen dan pod barko. Skokica je s to čistilno akcijo pridobila dva vozla na hitrosti. Ponoči je zapihal še veter in zjutraj sva prijadrala pred George Town na Penangu.

 

 

16.10.

Ponoči sva jadrala od Penanga do Pangkorja in nato pred Lumutom zavila v reko Dinding ter ob plimi plula še približno 15 km po reki navzgor, da sva prišla do ladjedelnice, kjer so mi obljubili, da bodo danes dvignili barko na kopno.

 

Prejšnje dni sem pozabil omeniti, da je tukaj zelo vroče in soparno, Jurij pa mi je naročil, da moram napisati, da je veliko muh – toda muhe letajo predvsem okoli Jurija 🙂

 

Popoldne sem postal bogatejši za novo izkušnjo pri dvigovanju barke iz vode. V ladjedelnici so v vodo zapeljali nekakšen viličar, na katerega sem moral potem zapeljati s Skokico. Viličar nas je potem dvignil, ko pa je hotel zapeljati iz vode, mu je drselo pod kolesi in se mu ni uspelo povzpeti po navozu. Na pomoč so potem poklicali vlečno službo. Vse skupaj je spominjalo na pravljico o dedku in repi, a s skupno pomočjo nam je Skokico do večera vendarle uspelo potegniti iz vode.

 

Na sliki preostale školjke, ki jih med potapljanjem nisem uspel očistiti s kobilice.

 

Muham so se zvečer pridružili še komarji, tako da imava z Jurijem sedaj sauno na kolih, ker ima Skokica mreže proti komarjem samo na nekaterih oknih.

Zvečer je bila barka dokončno rešena školjk, z odstranjevanjem nekoristne protivegetativne barve pa se bomo ukvarjali jutri.

 

 

17.10.

Naporen dan je za nama, predvsem Jurij se je trudil z odstranjevanjem Nautixovega “antifoulinga”, ki se je kar preveč držal lupine barke takrat, ko to ni zaželeno. S pomočjo delavcev ladjedelnice nam je po celodnevnem maratonu barko uspelo pripraviti za jutrišnje barvanje.

Ko sem včeraj odstranil propeler, da bi zamenjal cink anodo, sem ugotovil, da so na osi “pobrani” navoji, ko pa sem želel kot del rednega vzdrževanja zamenjati še semeringe na osi propelerja, sem ugotovil, da se v pogonski nogi poleg olja nahaja tudi voda. Seveda popravilo obojega skupaj presega moje mehanikarske sposobnosti, zato bodo šli pokvarjeni deli jutri v roke pravemu mehaniku. Upam da se bo jutri vse skupaj srečno izšlo do večerne plime, saj se na dvorišču ladjedelnice ne počutiva najbolje.

 

 

18.-19.10.

V ladjedelnici pri Lumutu so se nama časovno vsi opravki in popravki tako poklopili, da je bila v ponedeljek barka na novo prebarvana, noga motorja pa popravljena. Ob nočni plimi so barko porinili nazaj v reko, po kateri sva se vrnila v morje in sedaj plujeva proti jugovzhodu, proti dan in pol plovbe oddaljenemu Port Dicksonu. Vetra ni, zato preizkušava, če je motor dovolj dobro popravljen.

 

V ladjedelnici je bil sosed avstralski jadralec, ki smo ga pred tremi leti srečali na na Cocos Keelingu. Mike mi je takrat poklonil hlebec kruha, ker sem zamudil v trgovino, sedaj pa v tukajšnji ladjedelnici popravlja svoj trimaran, ki mu ga je vihar pred meseci vrgel na obalo.

20.10.

Veter naju je včeraj proti jutru vendarle obiskal in spremljal cel dan do večera, da nama ni bilo potrebno poslušati motorja. Nad vremenom se ne morem pritoževati. To področje ni znano po kakšnem stalnem vetru, a kljub temu zaenkrat več jadrava kot motorirava. V vetru je veliko laže prenašati tudi vročino. Vseskozi se veliko bliska v okolici, a nevihto od blizu sva zaenkrat doživela le prvi dan na Langkawiju.

Včeraj popoldne sva zavila na “ekskurzijo” v Port Klang; kjer sva si ogledala množico Jurijevih “prijateljic”. Na več kot dvajset kilometrih obale in pomolov se razteza to veliko pristanišče. Zvečer sva zaplula v Malaško ožino, kjer jadrava obrobu ladijskega separacijskega pasu in slalomirava med številnimi ribiškimi barkami. Ponoči sva jadrala mimo naftnih ploščadi pred Port Dicksonom, Sedaj (proti jutru) se bližava Malaki in če bo vse normalno. bova zvečer pred Singapurjem, vendar bova za ogled Singapurja raje počakala na dan. Pri jadranju nama poleg vetra precej pomaga tudi plimski tok, ki večinoma teče proti jugovzhodu.

Dani se, odpravil se bom spat, krmilo pa prepustil Juriju, da si bo lahko ogledoval ladje.

 

22.10.

Zadnja dva dni je Jurij sicer videl veliko ladij, a žal manj, kot si je obetal. Predvčerajšnjim zjutraj, ko sem šel spat, se je nad Malaško ožino spustila megla, ki sedaj nad morjem vztraja že nekaj dni. Megla je bila tako gosta, da je Jurij ladje na poti mimo Malake lahko spremljal predvsem le na radarju, saj je na morju lahko videl le tiste, ki so plule mimo naju na razdalji manj kot nekaj sto metrov. Seveda je lahko slišal tudi ladijske sirene, s katerimi so naju opozarjale na njihovo prisotnost.

 

Na sliki se lepo vidi, kako so se ladje kot duhovi pojavljale iz megle.

Veter je zadnja dva dni popolnoma ugasnil in sva na žalost predvsem motorirala, z izjemo zadnjih nekaj ur pred Singapurjem, ko sva spet lahko jadrala med številnimi tam zasidranimi ladjami.

Mejno kontrolo za vstop v Singapur sva z Jurijem opravila kar na morju pred mestom, ki pa ga zaradi megle nisva videla, nato pa sva Skokico privezala v marini vojaškega jadralnega društva v Changiju. Zvečer nama je Tiiu (finska prijateljica iz skakalnih krogov, ki živi tukaj) razkazala živahno in lepo urejeno velemesto Singapur. Mimogrede sva izvedela tudi, da megla ni samo posledica tropske sopare, temveč predvsem požigalniškega načina kmetovanja na Sumatri, ko domačini v bližnji Indoneziji požigajo gozdove, da s tem pridobijo pridelovalno zemljo. Dim od tega načina “kmetovanja” pa gre čez zaliv v Singapur in Malezijo, kjer se ljudje dušijo v smogu. Tukajšnje oblasti so zaradi slabe kakovosti zraka te dni zagnale alarm in protestirajo pri indonezijski vladi.

Danes popoldne dobim obisk Zlate, Jona Jelka in Jolande, s katerimi bomo jutri odjadrali proti Borneu, kamor naj bi prijadrali čez približno štiri dni.

24.10.
Naši popotniki so odjadrali iz Singapurja in kmalu naleteli na težave. Jurija namerč niso spustili domov, tako da so se morali vrniti, podpisati izstopne papirje in plačati kavcijo, da ne bi naredil kakšne neumnosti. Ponoči so potem vendarle odpluli iz Singapurja in naslednji dan prispeli do otoka Aur kjer so nato malo raziskovali.

 

25.10.
Odpravili so se proti Borneu do koder imajo 3 dni plovbe. Vmes se bodo najbrž ustavili še na kakšnem otoku. Počutje na jadrnici je dobro, vetra pa je večinoma dovolj za jadranje.

 

28.10.

Po enem tednu sem spet prišel do interneta, da našemu Juriju doma ne bo potrebno dežurati ob telefonu in raöunalniku:)

V soboto so me v Singapurju šolali, kakšne so obveznosti in dolžnosti kapitana do svoje posadke, zato smo se morali vrniti v Singapur, da sva se z Jurijem zapeljala na luško kapitanijo, kjer sem moral svojega dosedanjega člana posadke odjaviti s spiska posadke, da je lahko odpotoval domov. Kaže, da imajo v Singapurju popolno elektronsko kontrolo nad vsakim, ki vstopi v Singapur in zato morajo vsi postopki potekati strogo po njihovih predpisih. Ni bilo dovolj, da ob vstopu in izstopu iz države pokažeš potni list. Ker pa je bil Jurij po mnenju uradnice videti zelo sumljivo J, sem moral zanj podpisati še izjavo, da z osebnim premoženjem do 1.500 dolarjev jamčim, da v Singapurju do odhoda ne bo počel neumnosti.

Jurij je nato lahko odletel proti domu, z Zlato, Jonom, Jelkom in Jolando pa smo morali zvečer še enkrat skozi mejno kontrolo na sidrišču pred Changijem, da smo ponoči lahko uradno izpluli iz Singapurja. Podobno kot na zahodni strani, je bilo tudi vzhodno od Singapurja vse do Južno-kitajskega morja zasidranih na stotine ladij med katerimi smo slalomirali skorajda vse do jutra.

Zavili smo na sever proti malezijski Tiomanski skupini otokov in se popoldne ustavili na otoku Aur. Pri osvajanju otoka smo se soočili z velikimi prelivajočimi valovi pred obalo, ki so nam povzročali preglavice predvsem pri vrnitvi na barko. Z nekaj praskami in modricami se nam je vsem uspelo vrniti na barko in zvečer smo odrinili preko Južno-Kitajskega morja proti Borneu.

V ponedeljek smo se ustavili pri indonezijskem otoku Lintang, ki sodi v otoško skupino Anambas. Ko smo se zasidrali, je nad otoke prihrumela nevihta in z izkrcanjem in sprehodom po otoku smo morali počakati skorajda do večera.

Ponoči smo šli naprej. Valovi nevihte so nas še nekaj ur premetavali, veter pa je žal kmalu popustil in več kot dva dni smo morali motorirati do Bornea.

V zalivu Santubong pred Kuchingom smo se hoteli zasidrati, a je prihrumela nevihta in nas prisilila, da smo nadaljevali z jadranjem ob obali. Nameraval sem se zasidrati, ko bo neurje mimo, a se je nadaljevalo in še stopnjevalo celo noč. Z jugozahodnim vetrom med tridesetimi in štiridesetimi vozli hitrosti smo nato v vse večjih valovih glisirali proti severovzhodu. Obala Bornea je na tem delu zelo plitva in varna sidrišča so samo v izlivih rek. V tako velikih valovih pa je nevarno zapluti čez peščene sipine pri izlivih rek, zato smo bili prisiljeni še tretji dan zaporedoma L nadaljevati z jadranjem. Obala je zelo podobna zahodni jadranski obali ob Apeninskem polotoku. Številne reke prinašajo v morje velike količine debel in vej, ki se jim zaenkrat še uspešno izogibamo.

Popoldne je vsaj nehalo deževati in občasno nas sonce sramežljivo pozdravi. Zvečer bomo prijadrali do pristanišča Bintulu in upam, da nam bodo pristaniške oblasti dovolile nočno vplutje v luko, da bi opravili malezijske vstopne formalnosti.

30.10.

V luki Bintulu smo se v močnem nalivu zasidrali včeraj navsezgodaj zjutraj in potem, ko smo se naspali, opravili še z malezijskimi vstopnimi formalnostmi. Ladij in velikih luških žerjavov smo se dovolj nagledali že v Singapurju, zato smo popoldne nadaljevali s potjo ob nizki in nezanimivi obali Bornea in Skokico danes zjutraj privezali v marini v Miriju.

Morski konjiček je simbol mesta Miri.

Nočna plovba je bila sproščujoče mirna, vplutje v marino pa precej razburljivo, saj je vhod v plitvem morju (2-3 m globine) med še plitvejšimi sipinami, z odprtega morja pa so na obalo prihajali valovi, ki so se na plitvini večali in lomili. Preden smo zavili za valobran, me je bilo nekaj minut pošteno strah, da bomo v dolinah med valovi s kobilico udarili ob tla. Najmanjša globina, ki sem jo videl na globinometru je bila 2,3 m. Pod kobilico je bilo torej še 15 cm rezerve 🙂 Za odhod iz marine si bomo morali izbrati čas na višku plime.

V Miriju bomo predvidoma ostali nekaj dni in poskušali najti kakšen izlet v džunglo notranjosti Bornea.

Kaže, da je tukaj internet preko mojega GSM ključka nekoliko hitrejši in bom poskušal dodati še kakšno sliko iz preteklih dni.

 

31.10.

Včeraj smo se sprehodili po Miriju, danes pa odpeljali v narodni park Niah. Jutri zvečer se bomo poslovili od Mirija in malezijske dežele Sarawak, ter odjadrali na obisk k sultanu v Brunej.

Današnji nekaj urni sprehod po tropskem pragozdu in po kraških jamah Niaha je bil utrudljiv, a poučen.

Na poti do parka smo se vozili ob neskončnih plažah, na drugi strani ceste pa videli, kako domačini obsežne tropske gozdove spreminjajo v plantaže palm, iz katerih pridelujejo palmovo olje. Na srečo so ustanovili nekaj naravnih parkov, kjer je pragozd zaščiten.

Na sliki je Jon pred drevesom iz vrste meranti, iz lesa katerega imamo doma narejena okna v hiši.

Kraške jame v Niahu so poznane po jamskih risbah in po številnih drugih arheoloških najdbah. V njih so odkrili kosti jamskega človeka izpred 40.000 let.

V grobiščih v jamah so našli tudi krste v obliki čolnov, v katere so položili umrle, da so lahko odpluli v drugo življenje.

Jame so poznane tudi po nabiralcih guana in po nabiralcih ptičjih gnezd. Guano (ptičje iztrebke) domačini tudi še dandanes strgajo s tal, odnašajo v vrečah in na trgu prodajajo kot zelo kakovostno gnojilo za vrtove in poljedelstvo. Pod stropom dvoran v jamah gnezdijo številne ptice. Potem, ko se mladiči izvalijo, pa njihova gnezda postanejo plen nabiralcev gnezd. Notranji deli ptičjih gnezd so namreč zelo iskana poslastica v orientalskih restavracijah, saj iz njih skuhajo menda zelo slastno in okrepčilno juho.

A nabiranje gnezd ni tako lahko opravilo, kot se morda sliši na prvi pogled. Strop dvorane je večinoma visok krepko preko šestdeset metrov in domačini so v preteklosti pod strop dvorane plezali po bambusovih steblih, s katerih je marsikdo omahnil v globino, sedaj pa bolj skrbijo za varnost in uporabljajo alpinistične pripomočke, a nesreče pri tem nevarnem delu se še vedno dogajajo.

 

3.11.

Nevihta nas je začetek novembra prignala v Brunej, po dveh dneh potepanja po sultanatu Brunej pa smo se danes preselili čez zaliv na malezijski otok Labuan. Brunejski sultan je bil zelo milosten do nas in nas “počastil” s poceni privezom in s poceni prevozom do štirideset kilometrov oddaljenega Bandar Seri Begawana (BSB), glavnega mesta Bruneja. Prevoz z avtobusom iz filma “Ko to tamo pjeva” nas je stal samo en dolar. V BSB-ju smo si s čolna ogledali vodno mesto, kjer v hišah zgrajenih na kolih nad reko živi preko trideset tisoč ljudi. Od blizu smo si pogledali razkošno marmorno in zlato mošejo (na levi), od daleč pa smo videli sultanovo palačo z zlato streho. Palača, ki je za pekinškim prepovedanim mestom druga največja na svetu, ima tisoč osemsto oseminosemdeset soban, za sultana in njegovo družino pa skrbi kar dva tisoč služabnikov. Brunejski sultan Hassan al Bolkiah Mu’izzaddin Waddaulah spada s pomočjo naftnega bogastva med najbogatejše zemljane in je nor na avtomobile, katerih ima v garaži kar sedem tisoč, od tega 130 Rols Rayce-ov, 530 Mercedesov, 370 Ferrarijev, … Sultan ima med drugim tudi dva Jumbo jeta z zlatim pohištvom, del naftnih dolarjev pa deli tudi s svojimi državljani, ki imajo zato med drugim brezplačno šolstvo, zdravstveno varstvo in nobenih davkov.

V šoli sem se učil o popoldanskih tropskih plohah, tukaj pa imamo že nekaj dni zapored nevihte predvsem ponoči, čez dan pa je soparno in zelo malo vetra.

 

5.11.

Po včerajšnjem postanku v naftni luki na otoku Labuan nas je vročina pregnala naprej. Po nekaj dneh smo dočakali veter tudi podnevi in ne le med nočnimi nevihtami, da smo lahko uživali v lepem jadranju do otoka Tiga, kjer smo se zasidrali preko noči.

Nismo zdržali celo noč na sidru. Lepote severovzhodnega Bornea so nas zvabile naprej in tako smo po šesturnem jadranju že danes zjutraj pripluli v razkošno marino Sutera Harbour pri Kota Kinabalu-ju. V jutranjem soncu se je lepo videlo, da je ta del Bornea precej bolj razgiban, na obzorju je bilo videti nekaj otokov, v zaledju mesta pa hribe, katerih najvišji vrhovi presegajo štiri tisoč metrov višine.

Privoščili smo si nekaj sproščujočih uric v vodnem parku marine, popoldne pa odšli na ogled mesta. A prišli smo le do prvega nakupovalnega središča, kjer je Zlata ugotovila, da je tukaj vse čudovito poceni. “Poceni” stvari so imeli v trgovinah veliko in sedaj upam, da bo na poti do Filipinov dovolj vetra, saj denarja za nafto ni ostalo prav veliko 🙂

Jutri gremo na izlet v hribe notranjosti Bornea.

Morda še nekaj o cenah marin v tem delu sveta in o cenah goriva. Za razkošje marine v Kota Kinabalu smo za dva dni plačali 30 evrov, ostale marine, ki smo jih obiskali v zadnjih treh tednih, pa so nas stale med pet in deset evri dnevno. O takšnih cenah marin lahko na Jadranu samo sanjam. Podobno je tudi pri gorivu, liter nafte tukaj stane okrog trideset centov.

7.11.

Zasidrali in k obali privezali smo se v nedokončani marini, ki skupaj s sosednjo ladjedelnico nudi poceni zavetišče številnim jadralskim “potepuhom” z različnih koncev sveta. Moj prvi vtis po sprehodu po Kudatu je, da je to ribiško mestece nekje na koncu Azije. Ta vtis nekoliko motijo le hoteli in bližnje igrišče za golf.

Jadralska družba se tukaj vsako nedeljo zbere na večerjo v bližnjem golf klubu in tudi mi smo se jim zvečer za nekaj ur pridružili. Od jadralcev smo izvedeli, kako in kje je tukaj mogoče kupiti nafto in hrano ter kje se opravi izstopne formalnosti ob odhodu proti Filipinom, mimogredse pa smo se dogovorili še za prevoz do 170 km oddaljenega Kota Kinabalu-ja, od koder jutri Zlata, Jon in Jolanda odletijo proti Singapurju in naprej proti Evropi.

 

Iz Kota Kinabalu-ja smo šli včeraj na turistični izlet v notranjost Bornea in videli veliko lepe narave, istočasno pa smo na svoji koži občutili, kako je videti množični turizem in “ožemanje” denarja iz denarnic turistov. Izlet je med drugim obetal sprehod po visečih mostovih razpetimi med visokimi drevesi visoko v krošnjah pragozda, kjer naj bi se iz oči v oči srečali s številnimi opicami in pticami.

Resnica je bila potem, da so bili viseči mostovi razpeti med štirimi drevesi, v skupni dolžini morda sto metrov, o opicah in pticah pa ni bilo ne duha ne sluha, smo pa zato videli trume japonskih turistov.

Za vstop na mostove je bilo poleg vstopnine potrebno plačati tudi takso za fotoaparate, za ogled cveta Raflezije, menda največje rože na svetu, pa pet evrov vstopnine. Seveda smo se po gorenjsko odločili, da gre rožo pogledat le eden od nas in jo slika. Ko sem se vrnil od Raflezije, sem se počutil tako “nategnjen”, da sem v kombiju komaj našel dovolj prostora za svoje noge.

Zvečer smo odjadrali naprej proti Kudatu, naši zadnji postojanki na Borneu in najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da nas je ponoči spet pral dež. A dokler je padal dež, je tudi lepo pihalo s kopnega. Obzorje na levi so nam celo noč razsvetljevali velikanski plameni z dimnikov naftnih in plinskih ploščadi, z desne pa so nas “napadali” številni hlodi in veje, ki jih v morje prinesejo reke. Hlodi so eden od razlogov, da moramo ob obali Bornea jadrati precej dlje od obale, kot bi si to želeli. Tudi to noč smo se večini hlodov srečno izognili, le dva sta “potrkala” na trup Skokice, vendar takrat nismo jadrali prav hitro in trup barke je še cel.

Zjutraj smo pri otočku Kalampunian na skrajnem severovzhodu Bornea zavili proti jugu, proti mestu Kudat, ki ga sedaj že vidimo pred seboj.

 

8.11.

Z Jelčom sva se danes zjutraj poslovila od Zlate, Jona in Jolande, ki so začeli z dvodnevnim potovanjem proti domu. V pristanišču sva nakupila še nekaj nafte in hrane ter opravila malezijske izstopne formalnosti ter še sama odplula na pot proti Filipinom.

Do prvega postanka v mestu Zamboanga imava tristo dvajset milj in bova tja prišla predvidoma v noči s srede na četrtek. Vremenska napoved nama ne obeta veliko vetra, zato pa nekaj dežja, ki naju že sedaj hladi. Na žalost se poslavljam tudi od malezijskega mobilnega interneta, tako da bo za poročila s poti v naslednjem tednu spet skrbela Zlata, ko se vrne domov.

Danes do srede noči naju z Jelčom čaka plovba med številnimi otočki, plitvinami in čermi, potem pa bova do Filipinov plula čez morje Sulu.

Filipinsko otočje Sulu ob najini poti je poznano po islamskih upornikih (MILF), zato se bova tem otokom na poti na široko izognila.

 

11.11.
Zaradi močnega protitoka sva šele sredi noči priplula do Zamboange. Dopoldne sva opravila vstopne formalnosti, med katerimi so nama denarnice spraznili pogoltni in podkupljivi uradniki. Drugih roparjev na srečo nisva videla, a se bova še en dan izogibala nemirnih otokov v okolici polotoka Zamboanga. Sva že na poti proti vzhodnemu delu Mindanao-a. Še naprej imava 3 vozle protitoka in nič vetra.

 

14.11.

Prijazni domačini v vasici San Roque na jugu Mindanao-a; kjer sva se z Jelčom ustavila v petek, so popolnoma popravili prvi vtis o Filipinih, ki sva si ga lahko ustvarila po srečanju s pogoltnimi uradniki v Zamboangi.

Kot se za dva tako ugledna gosta spodobi 🙂 so naju domačini pospremili do poglavarjeve hiše, a poglavarja vasi (berengija) ni bilo doma. Dobrodošlico sta nama zato zaželeli poglavarjeva žena in berengijeva tajnica ter nama skuhali banane za malico, ko sta zvedeli, da kuhanih banan še nikoli nisva jedla. Okus imajo po krompirju 🙂

 

Ko so bile protokolarne zadeve urejene, smo se sprehodili še po vasi, kjer je Jelko zabaval otroke, jaz pa Filipinke – morda pa je bilo tudi obratno 🙂

Na žalost sva morala še pred nočjo naprej.

 

Zaradi velike razdalje med zahodnim in vzhodnim delom Mindanao-ja sva jadrala noč in dan in zato ponoči spet nekajkrat naletela na debla, enkrat pa se mi je celo uspelo zaleteti v nekajmetrsko železno cisterno, ki je plavala daleč na odprtem morju. Pri tem je tako zabobnelo, da je iz komi podobnega trdnega sna zbudilo celo Jelča. Izkazalo se je, da je Skokica trdno grajena barka, saj so na premcu barke ostali le sledovi rje in barve s cisterne ter nekaj odrgnin na boku.

Ker sem takšnih cistern podnevi na morju videl še nekaj, sem mislil, da jih je izgubila kakšna ladja, a sem pozneje izvedel, da filipinski ribiči cisterne uporabljajo za lov na tune na odprtem morju. Nanje privežejo parangale in vsakih nekaj dni preverijo, kakšen je bil ulov. Ker tovrstne “boje” niso označene oz ponoči osvetljene, seveda predstavljajo nevarnost za manjša plovila, pa tudi na ladjah se trk s takšno kovinsko cisterno zagotovo pozna, vsaj na barvi.

 

Čez nepredvidljivi zaliv Moro sva se v dveh dneh srečno prebila mimo ostalih nevarnosti in včeraj pri najjužnejšem rtu na vhodu v zaliv Davao naletela na močan severovzhodnik, ki nama zelo upočasnil napredovanje in zaradi križarjenje podvojil prejadrane milje. Če so bili prvi dnevi po odhodu z Bornea predvsem “motoristični”, so bili zadnji trije dnevi predvsem jadralski. Ponoči sva vendarle prišla do juga otoka Samal, danes pa sva se srečala s Kanadčanko Ellen in Norvežanom Kjartanom, ki sta pravzaprav kriva, da sva prijadrala sem. Ko sem za Skokico iskal možnosti za zimovanje, mi je Ellen sporočila, da bodo jeseni na Samalu odprli novo marino.

Popoldne smo se nato zapeljali na sever Samala in Skokico privezali ob pontonski pomol v novi marini.

 

16.11.

Z Jelčom sva včeraj v premoru med plohami uspela pospraviti jadra, potem pa sem ga pospremil na letališče. S Kjartanom sem se nato odpeljal v betonsko džunglo milijonskega mesta Davao. Nisva šla na hamburgerje, saj nas je na razkošno kosilo povabil lastnik marine na sosednjem otoku Samal.

Marina je namreč delno še v gradnji, a hkrati že sprejema barke in z Jelčom sva včeraj vanjo pripeljala prvo jadrnico, kar je bilo potrebno proslaviti.

Skozi prometni kaos velemesta sem se nato vrnil v naravno džunglo otoka Samal, kjer se veliko bolje počutim, kot v mestu. Samevam v marini, a mi ni dolgčas, saj imam dovolj dela s pospravljanjem barke in pripravo na “zimovanje”. Prihaja namreč čas zimskega monsuna. Razmišljam, da bi spraznil rezervoarje, da voda v ceveh ne bi slučajno zmrznila 🙂

Še jutranji pogled na Oceanview marino. Da ne bo pomote, Skokica je prva barka na desni.

Danes tudi sam odpotujem proti domu. Ravnokar sem dobil E-pošto, da imajo na skakalnici v Kuusamu že dovolj snega in da ni ovir za prve skakalne tekme prihodnji teden..

 

 

18.11.

V kateri letni čas se vračam s tropskih Filipinov, me je opozoril pogled z letala na zasnežene Alpe na zadnjem delu poti med Zurichom in Ljubljano, a so me potem Stanežiče vendarle pričakale s prijaznimi desetimi stopinjami temperature.

 

Štiriintrideseturno potovanje domov je sicer minilo brez zapletov in Filipinsko mejo mi je uspelo zapustiti celo z nekaj pesosi v denarnici, da jih bom lahko porabil ob spomladanski vrnitvi na Filipine. Jelko, ki se je domov vrnil dan pred menoj, me je preko SMS-a opozoril, da je moral ob odhodu plačati posebno “takso za mornarje”. O tem sem potem med kosilom vprašal Ellenine sorodnike, pa so mi rekli, da za turiste ob izhodu iz države (razen letališke) ne bi smelo biti nobenih dodatnih taks in mi svetovali, da naj bom potrpežljiv in naj zahtevam pojasnilo.

Tudi od mene so potem na vmesnem postanku v Manili ob prestopu meje zahtevali plačilo posebne mornarske imigracijske takse, a sem imel do odhoda letala proti Hong Kongu dovolj časa in sem vztrajal, da nisem mornar in da sem na Filipine prišel kot turist. Še vedno sem bil jezen na to, kako so naju opetnajstili imigracijski uradniki v Zamboangi, zato sem bil tokrat še bolj trmast. Poslali so me najprej k višjemu imigracijskemu uradniku in nato še k šefici izmene in ta je po pogovoru s svojim šefom odločila, da sem na Filipine zares prišel kot turist in tako sem si lahko prihranil štirideset dolarjev izhodne “mornarske takse”.

 

Za letošnje slovo od Filipinov še slika prijaznih gostiteljev, Ellen in Kjartana, neposredno pred odhodom domov

 

in še slika Skokičinega nosu, kako izgleda sedaj po boksarski partiji z NPP-ji (neznanimi plavajočimi predmeti) med Malezijo in Filipini. Glede na bobnenje in ropotanje po trupu barke, kadar smo se srečali z NPP-ji (predvsem pa po trku s cisterno), me je bilo strah, da bo barkin nos izgledal veliko slabše.

 

V prihodnjih tednih in mesecih se bom seveda popolnoma posvetil skokom, v prostem času pa bom uredil fotografije in vtise z jadralskih poti in načrtoval nadaljevanje čez Pacifik. Kaže, da bo vsaj polovica spomladanske poti potekala skozi otoške skupine nekoliko severno od ekvatorja, proti vetru, a z ekvatorialnim protitokom, potem pa se bomo preko Francoske Polinezije spustili proti jugu in proti Čilu.

/