Indijski ocean

Južna Avstralija – maj 2017

14.5.

Ptička na sliki sta si dopoldne prisvojila Skokico in lahko si mislim, kakšna bo barka, ko se čez dva tedna vrnem.

No popoldne ju je odpihnil veter, potem pa se je še ulilo, da so nastale prave razmere za brkljanje po barki, inventuro in pospravljanje.

Čas imam tudi za načrtovanje naslednjih jadralskih poti.

Cikloni, eden danes boža jugozahod Avstralije in še dva prihajata v prihodnem tednu, me opozarjajo, da bom moral pot zastaviti kar precej severno od direktne poti med Avstralijo in Južno Afriko, in se bom zato tudi v juniju vsaj še dva tednai držal avstralske obale, da pri 20 stopinjah južne geografske širine prijadram do stalnih pasatov.

Aktualno spet postaja tudi otočje Cocos Keeling, saj ne leži daleč od najbolj smiselne poti čez Južni Indijski ocean.

13.5.

V preteklih dneh sva z Maksom na morju pohitela, da je ujel odhod letala proti domu, sam pa imam let v ponedeljek in zato zdaj nekaj dni dopusta, ki ga izkoriščam deloma za popravila na barki, za katera nikoli ni časa (volje), deloma pa za sprehode in tek po Mendri in okolici. Mandurah (po avstralsko se prebere kot Mendra) je kar veliko turistično naselje z nekaj marinami. Leži med oceanom in lagunami v zaledju, turistični del mesta pa je narejen v stilu Benetk, s številnimi vodnimi kanali med apartmajskimi hišami in hoteli in s številnimi mostovi.

Poleti je tukaj verjetno kar živahno in tudi zdaj v pozni jeseni je videti kar veliko ljudi na cestah in po parkih, celo na neskončnih plažah je videti nekaj kopalcev. Zame je morje odločno premrzlo za kopanje in v vodo uspem zakorakati največ do kolen.

12.5.

Dovolj hitro sva ponoči jadrala z vzhodnikom, da sva še pred jutrom prijadrala do Mandurah-a, zato sva ob obali spustila sidro in v miru spala nekaj ur čakajoč na

dopoldansko plimo, ki nama je omogočila prehod čez plitvine na vhodu v marino.

Maks se je danes poslovil od Skokice in odpotoval proti domu, še prej pa sva skupaj popravila strgano sprednjo kater pripono jambora ter upam da tudi sondo za veter na vrhu jambora.

11.5.

Ponoči so se oceanski valovi vendarle podaljšali, da je jadranje postalo udobnejše, ko pa sva se v drugem delu noči rešila še dežja in se je veter ustalil pri 15 vozlih vzhodnika, je postalo že kar kičasto.

Zjutraj sva prijadrala do Rta Leeuwin in zdaj tudi po avstralskih standardih zajadrala na Indijski ocean.

Okoli Leeuwina je veliko plitvin in čeri, zato se je rtu potrebno na široko izogniti, kadar so oceanski valovi veliki. Žal so se ravno v času, ko sva z Maksom jadrala mimo, čez rt vlekli oblaki in meglice, zato se svetilnika ni videlo zelo razločno.

Je pa dajal malo skrivnosten videz, kot se spodobi za enega od velikih treh. Horn sem pofotkal pred petimi leti, Leeuwin danes, Rt Dobrega upanja pa je v načrtu za letošnjo jesen.

10.5.

Zahodnik je izzvenel in ponoči sva vendarle dvignila sidro ter odplula naprej proti zahodu. Obljubljenega jugovzhodnika ni videti nikjer in pri plovbi čez ogromne valove mrtvega morja nama za enkrat pomaga zgolj samo motor.

Da je užitek popoln poskrbijo še megla in pogoste plohe, ki se zlivajo z neba. Jesen pač, kot se spodobi.

Jutri naj bi prišla do zahodnega vogala Avstralije, potem pa Skokico usmeriva proti upam da toplejšemu severu.

9.5.

Dopoldne sva se preselila v zaveteren zaliv južno od Albany-ja, saj se mi je marina z 51 dolarji dnevno zdela malo predraga. V ostalih marinah na poti do sem smo plačevali približno polovico tega zneska.

Na plaži so lepo vidni ostanki lesene ladje, ki je tukaj nasedla pred sto leti. Sprehodila sva se tudi do kitolovske postojanke v sosednjem zalivu.

Kitolovsko postajo so opustili leta 1978, ko je Avstralija opustila kitolov. Vodiška nama je povedala, da je bila to zadnja delujoča postaja na avstralskih tleh, zdaj pa imajo v njej urejen kitolovski muzej.

Medtem ko v kislem vremenu čakava na ugodnejši veter, sva si privoščila nekaj razvajanja. Maks je naribal orehe, jaz spekel palačinke, odprla sva kompot, na koncu pa palačinkam poleg orehov dodala še smetano, da so lažje zdrsnile v želodec :).

Palačinke sem že pogosto jedel na barki, z orehi in smetano pa tokrat prvič.

Zvečer naj bi zahodnik popustil in počasi obračal na jugozahodnik in južnik, ko ponoči popustijo še valovi, se bova spet odpravila na pot proti 310 milj oddaljenemu Perthu.

8.5.

Ponoči je pred Albany-jem veter zamrl, zato sem preprosto zavil na desno v zaliv, spustil sidro in šel spat še preden bi se začelo Maksovo nočno dežurstvo za krmilom.

Dopoldne sva odplula do 6 milj oddaljenega pristanišča in se namestila v tamkajšnji mestni marini. Topel tuš in dvodnevne počitnice na kopnem nama bodo čisto ustrezale, ko nas jutri preide fronta z neugodnim zahodnikom in se za njo veter obrne na jugozahodnik, pa bova nadaljevala z jadranjem proti rtu Leeuwin in naprej do Pertha.

Albany je najstarejše avstralsko mesto na zahodu celine in središče mesta s hišami zgrajenimi v kolonialnem slogu je videti skoraj kot kakšno južnoameriško mesto.

Avstralci morju južno od Avstralije pravijo Južni ocean. Podobno je v še nekaj drugih državah na jugu, ki imajo ozemeljske interese na Antarktiki. Po dogovoru OZN pa naj bi se Južni ocean raztezal južno od 60 stopinj južne geografske širine in vse ozemlje južno od 60 stopinj naj bi bilo mednarodno.

Z Maksom sva torej  na Južnem oceanu v preteklem tednu dokaj uspešno za rep lovila sezono jadranja proti zahodu. Ciklonski sistemi s prevladujočim zahodnikom se v tem času že selijo proti severu in potem bo do naslednjega južnega poletja pot na zahod zaprta. Že do zdaj so me v vsaki marini, kjer smo se na poti od Tasmanije do sem ustavili, opozarjali, da jadramo v napačno smer in da se okoli Avstralije po navadi jadra v smeri nasprotni urinemu kazalcu.

Kakorkoli že, Veliki avstralski zaliv sva z Maksom kar hitro prejadrala, čaka naju še 170 milj Južnega oceana do znamenitega Leeuwina in potem še 170 milj Indijskega oceana proti severu do Pertha.

7.5.

Dvajset do petindvajset vozlov vzhodnika in severovzhodnika naju je preganjalo celo noč in še čez dan, a jadranje s krmnim vetrom je vendarle veliko udobnejše, kot sva bila z Maksom navajena v preteklih dneh. Maks pravi, da je to pravo nedeljsko jadranje in kot se za nedeljo spodobi, sva v 24 urah prejadrala oz. premetuljčkala preko 170 milj :).

Kaže, da bova že ponoči prijadrala do Albany-je in spogledujem se z mislijo, da bi šla še naprej, vendar so sidrišča naslednjih 200 milj bolj slaba in za jutri zvečer je spet napovedana malo bolj burna hladna fronta in za njo šestmetrski valovi z jugozahoda, ki znajo vsak zaliv na južni obali Avstralije iz sidrišča spremeniti v surferski raj.

6.5.

Zvečer je zahodnik popustil in obrnil na vzhodnik, da sva proti jutru lahko dvignila sidro in iz sanjskega zaliva odjadrala še 40 milj do civilizacije, do mesteca Esperance. Morje tudi danes sicer ni bilo mirno, a je bilo popolnoma krotko, brez nasprotnih valov.

V zelenem pristaniškem mestu sva sprehodila do trgovine in bencinske črpalke ter dopolnila zaloge hrane in nafte na barki. Popoldne bova poskrbela še za najina želodca, pod večer pa odjadrava naprej proti dva dni oddaljenemu Albany-ju, da še pred prihodom naslednjega obrata vetra čim bolje izkoristiva napovedani vzhodnik in severnik.

5.5.

Zavetje, ki sva si ga pred krepkim zahodnikom našla ob avstralski obali, je bilo enkratno. O zavetrnem zalivu z lepo belo peščeno plažo sva po enem tednu orcanja čez Veliki avstralski zaliv lahko samo sanjala.

Sidro sva spustila v enem najlepših zalivov, kar sem jih do zdaj na mojih poteh videl in si najprej privoščila zajeten zajtrk na mirni barki, potem pa sva se s čolnom odpeljala na obalo.

Plažo je Maks krstil za Andrejino plažo, ker bi morala biti všeč tudi njegovi ženi, Na plaži v zavetju sipin namreč ni pihalo, na morju nekaj metrov stran pa je bilo dovolj vetra za kajtanje.

Sprehodu po bleščeče beli mivki je seveda sledil vzpon na bližnji razgledni hrib v zaledju polotoka Hammer Head.

 

 

5.5.

Ponoči sva 70 milj pred Esperance prijadrala do krepkega zahodnika, ki je Skokico popolnoma ustavil. Valovi so se vedno prihajali s severa in novi z zahoda so nas skupaj z nasprotnim tokom vse do jutra zadrževali skoraj na mestu, dokler se severni valovi niso dovolj znižali, da sva lahko odjadrala do zavetja celine na severu. Prav noro je, kako ostro se tukaj spremeni veter, ki brez prehoda v minuti začne na polno pihati iz druge smeri.

4.5.

Noč je bila kar divja s severnikom preko 30 vozlov, ki je do jutra prešel v severovzhodnik in se postopoma umiril na 12 vozlov. Med nočnim poskakovanjem čez valove se je strgala sprednja kater pripona jambora in sem jo zdaj zasilno nadomestil z dvema dvižnicama, a poslej bomo vseeno morali jadrati manj ostro. Popoldne sva prijadrala do prvih otokov pred avstralsko obalo, ponoči pa naju čaka 100 milj slaloma med številnimi otočki do Esperance.

3.5.

Jadranje južno od Avrtralije proti zahodu vsekakor ni predvidljivo kot jadranje s pasati, temveč se veter pogosto spreminja. Včerajsnji južnik je danes zamenjal severnik, ki je prinesel plohe in zvečer že presegal 20 vozlov hitrosti. Obeta se nama živahna noč na barki, ki bo nocoj močno nagnjena na levi bok. Oba sva OK.

2.5.

Ponoči so se valovi končno naravnali po vetru, da sva lahko spet hitro jadrala proti zahodu. Čez dan je hladen južnik popustil na 10 vozlov in jadranje je postalo sproščujoče mirno. Kaže, da se je Maksov želodec končno navadil na oceanske valove in si bova poslej lahko enakomerno delila dežurstva.

1.5.

Sredi noči sva prijadrala do fronte z dežjem in obratom vetra s SZ na JZ smer, a morje je postalo ob spremembi tako razburkano, da sem moral kljub ugodnejšemu vetru za 6 ur skoraj ustaviti barko, da se ni razbila na kipečih valovih. Kar naporno je sicer jadranje ob 25 vozlih vetra in ostro v veter, poskakujoč čez valove.

/