Indijski ocean

Sejšeli – Egipt, 14.4. – 19.5.2008. 2950 NM Sejšeli, Jemen, Eritreja, Sudan, Egipt

Osma etapa: Sejšeli – Egipt, 14.4. – 19.5.2008  2950 NMSejšeli, Jemen, Eritreja, Sudan, Egipt

Sejšeli

14.4.

 

Miran in Aljaž sta srečno prispela na Sejšele. Skokica ju je pričakala na privezu v marini, čeprav je bilo dogovorjeno, da jo dvignejo iz morja. Že prvi pregled “podvozja” je pričal o tem, da je barka kar dobro “zaraščena”. Na srečo je Miran predvideval, da mu bo čiščenje in barvanje podvodnega dela barke vzelo kar nekaj dni. Takoj se je pričel lov za dvigalom in nabavljanje vseh potrebnih pripomočkov.

 

Vreme na Sejšelih ni nič kaj lepo. Dežuje.

15.4.

 

“Barka je na kopnem. Čistimo, zvečer bomo barvali. Pomagajo nam domačini. Z nekaj sreče gre barka jutri v vodo in dobim tudi popravljen radar. Temperatura je 30*C, vreme je lepo.”

 

Tako je bilo kratko SMS sporočilo, ki mi ga je Miran poslal danes.

 

 

17.4.

 

Včeraj smo dali barko nazaj v vodo in z Aljažem sva nakupila potrebno hrano in gorivo za potovanje na sever. Zvečer sva se odjavila pri Sejšelskih oblasteh in ponoči odplula proti Praslinu, kamor sva prišla zjutraj in si privoščila nekaj počitnic v topli vodi in na beli plaži med palmami.  Na internetu sem pogledal še vremensko napoved za naslednje dni, in ni najbolj obetavna. Zelo malo bo vetra, bo pa zato še nekaj dni več dežja. Izgleda, da bo motor veliko v uporabi, a zaloge goriva zadoščajo le za pol poti do Jemna.

 

Ponoči ali jutri zjutraj bova odpotovala proti Soqotri.

 

Aljaž in Miran sta si privoščila še kratek postanek na otoku Curios, kjer sta srečala ogromne želve. Zvečer sta sporočila, da imata za seboj že prvih 20 milj. Vendar ju čaka še dolgih in predvsem negotovih 1000 milj do Sokotre. Upam da si bodo v naslednjih dneh pirati ob Somalski obali vzeli dopust. Za enkrat je vetra zelo malo, tako kot je bilo tudi napovedano.

 

Na barki je kar nekaj del, ki jima bodo krajšali ure ob ne preveč športnem jadranju v naslednjih dneh. Obema jadralcema bo kar precej prišlo prav znanje iz poznavanja elekrike in elektronike. Slana voda ni prav dobro dela električni napeljavi in aparaturam. Tako, da veliko stvari ne deluje.

 

 

Proti Soqotri

 

18.4.

 

Pozicija 3* 12 S, 55* 37 E.Do Socotre še 943 milje.

 

Ponoči sta počasi jadrala s hitrostjo 3KTS, čez dan je veter malo ojačal (6KTS JZ vetra in jadrata 4KTS). Morje je mirno. Kar je za prve dni jadranja zelo v redu. Tako se bosta lahko počasi privajala na morje in opravila nekaj del na barki.

 

 

19.4

 

Pozicija 1*01 S, 55*28 E. Še 812 milj do Socotre.

 

Veter Z in JZ, 10-16 KTS. Uživata. Mimo prihajajo plohe, a se jim uspešno izogibata. Tudi na vročino se privajata (dnevna okrog 35*C, nočna od 25-30*C). Na barki jima je uspelo opraviti večino popravil. Še malo pa bo vse delovalo.

 

Danes odpotujeta na Sokotro tudi Uroš in Katarina. Tam bosta uživala v potapljanju in spoznavanju tega zanimivega otoka. Čez kakšen teden pa se pridružita Miranu in Aljažu na Skokici.

 

Ob 23.h (po našem času) sta Miran in Aljaž prečkala ekvator. Aljaž je Pozejdonu žrtvoval napolitanko. Precej skromno, če preskočimo dejstvo, da je Aljaž doma z gorenjskega. Nimam podatka kaj je žrtvoval Miran, ampak gotovo to niso bile napolitanke.

 

 

20.4.

 

Pozicija 1*13 N, 55*15 E. Še 678 milj do Socotre.

 

Vreme je lepo. Veter pa popušča in obrača na SZ, a še vedno kar lepo jadrata

 

 

21.4.

 

Pozicija 3*19 N, 54*56 E. Še 561 milj do Socotre.

 

Vetra je vse manj. Morje je mirno. Popoldne sta se odločila da bosta motorirala. saj je vetra premalo.

 

Že v nedeljo sem prestregla novico o ugrabitvi španske ribiške barke v somalijskih vodah. Danes pa so pirati, prav tako v Adenskem zalivu, napadli japonski tanker. Očitno so pirati v tem obdobju kar presej dejavni. Vsi držimo pesti, da bo Skokica srečno preplula to nevarno območje.

 

 

22.4.

 

Pozicija 5*24 N, 54*37 E. Še 433 milje do Socotre.

 

Prav tako kot včeraj je vetra zelo malo, zato je motor veliko v uporabi. Temperatura 35*C, sončno.

 

 

23.4.

 

Pozicija 7*29 N, 54*21 E. Do Socotre še 307 milj.

 

Miran sporoča da je predviden prihod na Socotro v petek zvečer. Vetra je namreč zelo malo in Skokica napreduje počasi. “Dolgčas!!”

 

 

24.4.

 

Pozicija 9*50 N, 53*57 E. Še 165 milj do Socotre.

 

Vetra ni popolnoma nič. Motor pridno požira zaloge nafte.

 

 

25.4.

 

Pozicija 11*57 N, 53*27 E. Še 37 milj do obljubljene Socotre.

 

Brezveterje in protitok ovirata Skokico, da bi čim hitreje dosegla svoj prvi cilj.

 

Zvečer je Miranu in Aljažu uspelo pripluti v pristan. Uroš se je nekako dogovoril, da bodo pred odhodom s Sokotre dopolnili zalogo nafte. Načeloma se na otoku nafte ne da kupiti.

 

Iz zaupnih virov pa sem izvedela, da Uroš in Katarina pripravljata presenečenje za slavljenca. Miran danes praznuje rojstni dan.

 

 

Jemen

 

26.4.

 

Popoldne je okrepljena posadka (Aljažu in Miranu sta se pridružila še Uroš in Katarina) že zapustila Socotro in zajadrala proti Adenu. Pred odhodom jim je uspelo nekoliko obnoviti zalogo nafte. Tudi veter se jih je usmilil, tako da so izpluli s polnimi jadri.

 

 

27.4.

 

Pozicija 13*30 N, 52*03 E. Vetra je zelo malo. Ponoči so jadrali, čez dan pa pretežno motorirali. Po radijski postaji spremljajo poročila o aktivnostih piratov ob jemenski obali

 

 

28.4.

 

Pozicija 13*25 N, 49*42 E. Vetra je premalo, da bi lahko normalno jadrali, vendar zaradi varčevanja z gorivom poskušajo izkoristiti vsakršno sapico. Do Adena je še 280 milj. Plujejo po sredini Adenskega zaliva, saj je dogajanje ob obalah precej zaskrbljujoče.

 

 

29.4.

 

Pozicija 13*05 N, 47*37 E. Še 157 milj do Adena. Minila je mirna noč, končno je zapihal stalen veter (vzhodnik, 8 vozlov) in z veseljem so razvili spinaker.

 

 

30.4.

 

Posadka Skokice je danes obiskala mesto Aden. To jemensko mesto leži v kraterju vulkana sredi puščave. Uspelo jim je celo dobiti 100 litrov goriva. Toda ne brez zapletov. Potrebno je bilo pošteno podkupiti črpalkarja, da se jih je usmilil in izven delavnega časa milostno prodal vsaj nekaj nafte. Cena: 1$ za liter.

 

 

1.5.

 

Pozicija 12*40 N, 43*29 E. Okoli poldneva je kapitan ukazal vreči sidro ob mestu Bab Al Mandab. Kraj leži tik ob vhodu v Rdeče morje. Zelo je soparno in piha rahel vetrič.

 

 

2.5.

 

Dopoldne sta Uroš in Katarina zapustila Skokico. Njun dopust se je istekel. Ribiči, ki so pripluli mimo, so ju odpeljali na kopno, tako da ni bilo treba obremenjevati Skokca (mali gumenjak se je odločil, da je njegova življenska doba potekla in pričel je puščati na vseh koncih). Aljaž in Miran sta zaplula proti otokom Hanish. Predvidevata , da bosta v Eritreji čez dva dni.

 

 

Eritreja

 

3.5.

 

Pozicija 14*35 N, 41*32 E. Skokica jadra ob Eritrejski obali, a zaradi megle kopnega ni videti. Jutri je predviden postanek v Masawi.

 

Pa še nekaj zapiskov iz  Miranovega dnevnika;

 

Rdeče morje nas je pozdravilo zelo prijazno, z rahlim vetrom in skorajda brez valov. Pri ožini Bab El Mandeb, kjer je vhod v Rdeče morje smo se zapeljali do ribiškega čolna in Uroš je ribiča, očeta in malega sina, pobaral, ali imata kaj rib. Z veseljem sta pokazala svoj bogat ulov in nam ponudila ribe. Uroš si je izbral tuno in orado. Ko pa je ribi želel plačati in je ribiču v roko stisnil nekaj denarja, ga je le ta takoj vrnil in ni želel plačila. Rekel je, da sta ribi njegovo darilo in se s čolnom odpeljal stran. Vseeno smo ga priklicali nazaj in mu v zahvalo dali dve kapi s »šiltom«. Predvsem sinčku, ki je poleg očeta sedel v čolnu, so se usta razlezla do ušes. Prijateljsko smo se poslovili in odpluli na drugo stran rta, kjer smo se zasidrali ob dolgi peščeni plaži.

 

Aljaž je takoj pripomnil, da se je končno začel dopust. Uroš se je lotil priprave in peke rib, ostali pa smo se medtem kopali ob plaži in odkrivali njeno zaledje. Kot cel južni Jemen, je tudi tukaj zelo sušno. Povsod je samo pesek z nekaj puščavskega rastja, v zaledju peščene ravnice pa so se dvigovali sedaj že ugasli vulkanski stožci. V daljavi je bilo videti ribiško vasico iz katere so mimo nas ob obali neprestano prihajali in odhajali ribiški čolni. Bil je prvi maj, ki ga praznujejo tudi v Jemenu in jutri bo petek, ki je za Arabce prav tako praznik, zato je bilo prometa »nedeljskih ribičev« s čolni zelo veliko. Nekateri ribiči so se ustavljali ob boku Skokice, in nam ponujali svoj ulov, a naše ribe so se že pekle in drugih potreb nismo imeli.

 

Dobili smo tudi obisk druščine domačinov z mladeničem v raztrgani vojaški srajci, ki je nase kazal, da je »aj polis« in se nekaj kregal name. Ker je izgledal zelo klavrno, sem mu rekel: »No, no, you are not polis« in mu pokazal, naj gre stran. Mladenič je še naprej zadirčno nekaj zahteval od mene, a ga nisem razumel. Ko pa so v valovih začeli s svojim čolnom butati ob jadrnico, je bilo mojega potrpljenja dovolj. Precej na glas sem »polismanu« in njegovim prijateljem pokazal, kam naj grejo. In zares so se odpeljali stran. Mladenič v vojaški srajci je še nekaj kričal, a so vendarle odpluli naprej. Uroš je kmalu končal s svojimi kuhinjskimi opravili in slastno ribje kosilo je bilo na mizi. Prijatelji so uživali v pojedini in tudi sam sem se, kljub svojim zadržkom do morske hrane, lahko ponovno prepričal, da je Uroš dober kuhar.

 

Po kosilu smo dobili nov obisk s čolnom, a tokrat so v čolnu namesto mladeničev sedeli resni možakarji, nekateri v uniformah, drugi pa v belih haljah in z arabskimi naglavnimi pokrivali. Katarina se je na hitro oblekla, da mrkih domačinov nebi izzivala v kopalkah, s preveč vidne ženske kože. Tudi sam sem z nekaj negotovosti čakal, kaj bo ta novi obisk prinesel. Tokrat je Uroš prevzel posredniško vlogo in obiskovalce spravil v dobro voljo z arabskim pozdravom »Salamalejkum« in še z nekaj arabskimi besedami, ki se jih je v Jemenu do sedaj naučil. Obisk možakarjev je bil nato zelo prijazen. V znak dobrodošlice so nam prinesli nekaj plastenk hladne vode. V čolnu je sedel general, ki je poveljeval bližnji vojaški postojanki. Poleg njega je bil v čolnu med drugimi tudi učitelj biologije, ki je znal nekaj angleščine, tako da smo se lahko sporazumevali. General nam je sporočil, da smo dobrodošli, povprašal od kod smo in nato rekel da smo njegovi »frends«. Povprašal je še, ali kaj potrebujemo. Spogledali smo se, potem pa sem pokazal na prazno posodo za nafto in rekel: »Diesel, do you have diesel?« Zaradi zapletov z varnostniki na carinskem pomolu v Adenu (ali pa zaradi moje skoposti), smo imeli v tankih za gorivo precej manj nafte, kot bi je bilo za pot po Rdečem morju dobro imeti. Povedali smo jim, da bi potrebovali dobrih sto litrov nafte in da smo jo pripravljeni plačati tudi po nekaj višji ceni, kot je na bencinskih črpalkah.

 

»Yes, yes, my friend, come«, se je zasmejal general in mi namignil, naj grem v čoln in pokazal proti nekaj kilometrov oddaljeni vasi. Ker sem po naravi razmeroma nezaupljiv, sem raje pokazal, da bomo šli z barko za njimi do vasi. Dvignili smo sidro in se odpravili proti vasi. A morje je pred vasjo postalo preplitvo in morali smo se zasidrati precej daleč od obale. Domačini so pokazali, naj jih počakamo in s čolnom odhiteli proti vasi.

 

Dobro uro smo čakali zasidrani pred vasjo in z daljnogledom opazovali, kaj se dogaja v vasi, a vojaške delegacije ni bilo na spregled. Ker se je veter krepil in so se dvigovali vse večji valovi, sem se odločil, da ne bomo več čakali. Dvignili smo sidro in razvili jadra, ter se odpravili proti severu. Takrat pa so v gliserju za nami pridrveli domačini in nam mahali. Ko so nas dohiteli, sem videl, da generala ni v čolnu, na njegovem mestu pa je bil manjši sod z nafto. Učitelj je klical »Stop, stop, stop, we have diesel«. Z veseljem smo pospravili jadra in se ponovno zasidrali. Na razburkanem morju je bilo prelivanje nafte iz soda v naše posode in nato iz posod v rezervoar Skokice precej zahtevno opravilo. A na koncu so bili naši rezervoarji bogatejši za šestdeset litrov dragocene svetlo rjave tekočine. Hoteli smo plačati, a denarja niso hoteli vzeti. Rekli so, da je to njihovo darilo. Po daljšem pregovarjanju so denar vendarle vzeli in še dve čepici, naše darilo generalu. Učitelj biologije, ki mu je ime Abdul Mogny Nagy Ahmed, mi je med pretakanjem nafte povedal, da uči na šoli v Taizu in da namerava študirati še naprej in narediti magisterij in doktorat. Izmenjala sva si naslove in zaželel sem mu veliko uspeha pri študiju. In nato smo se prijateljsko poslovili. Jemenčani so tokrat, za razliko od uradnikov v Adenu, pokazali drugačen, prijaznejši obraz, najprej radodarni ribič na vhodu v Rdeče morje in sedaj še domačini iz Ghurayraha in Bab El Mandeba.

 

V večer smo odjadrali proti Al Mokhi, pristanišču, ki sta si ga izbrala Uroš in Katarina, da bosta od tam naslednji dan nadaljevala s svojim popotovanjem po Jemenu in proti Sani. Predlagal sem jima, da si gremo spotoma ogledati še otočje Hanish, a ker bi jima potem ostalo premalo časa za ogled jemenske prestolnice, mojega predloga nista sprejela. In tako smo jadrali proti Al Mokhi, stari izvozni luki za kavo. Po tem pristanišču je vrsta kave tudi dobila ime (Mocca).

 

Jadrali smo še del noči in se prebijali med številnimi ribiškimi čolni in ladjicami, ki so močnimi lučmi privabljale ribe. Če si pogledal naprej, je izgledalo, kot da je pred nami mesto, toliko je bilo luči na morju. Vsakih nekaj minut smo jadrali mimo katerega od čolnov. Bili so prazniki in ribičev na morju tudi tukaj zelo veliko. Potrebno je bilo oprezati po morju, saj sem v soju luči opazil tudi neosvetljene čolne. V drugem delu noči je veter zamrl in proti jutru smo se zasidrali pred Mokho in nato v postelji ujeli še nekaj ur spanca.

 

Zjutraj sem se preko radio postaje najavil v luko in sporočil, da želim izkrcati dva jadralca. Povedali so mi, da za to potrebujemo agenta in so ga poslali k nam na pomol. Agent nam je nato povedal, da je danes petek, zato imigraijskih uradnikov ni v službi. Če želimo, da pridejo, bo njihova tarifa dvojna, a vseeno vsega verjetno nebi mogli opraviti v enem dnevu. Ko nam je agent povedal še, da je cena nafte za tujce, podobno kot v Adenu, tudi tukaj desetkratna (dolar za liter), smo se odločili, da gremo čimprej stran, da nam nebi zaračunali še priveza ob pomolu pa kakšni ladijski tarifi. Ta naša odločitev (ali pa morda kaj drugega) je pri pristaniških delavcih in agentih sprožila val jeze in začeli so po arabsko kričati drug na drugega in kazati na nas. Nismo razumeli, kaj hočejo. Ko smo se hoteli odvezati, pa se je z avtom pripeljal še en domačin in nas nagovoril v lepi hrvaščini. Povedal nam je, da je pred petindvajsetimi leti še v časih Jugoslavije in neuvrščenih študiral na Reki. Rekel je, da tukaj niso vajeni jadrnic in turistov, zato bodo formalnosti zelo zapletene in dolgotrajne. Svetoval je, da se zapeljemo do dobrih devetdeset milj oddaljenega pristanišča Al Hodaydah, kjer bo vse bistveno bolj enostavno. Uroš in Katarina sta ob tem obupano zavijala z očmi, saj bi jima dodaten dan na barki prekrižal načrte glede ogleda Sane.

 

Odvezali smo se in zapustili kregajoče se domačine. Jemen je ponovno pokazal drugačen obraz. Izgleda kot da prijazni ljudje živijo na vasi, neprijazni pa se izselijo v mesto. Med jadranjem proti severu smo se odločili, da se Uroš in Katarina izkrcata v prvi naslednji vasi ob obali, saj sta imela vse potrebne dokumente vključno s policijskim dovoljenjem za popotovanje po Jemnu. Čez slabi dve uri smo se zapeljali do ribičev, ki so pred vasjo Yakhtul lovili ribe. Z mladeniči se je Uroš dogovoril za prevoz do vasi. Katarina in Uroš sta se s prtljago izkrcala v čoln in na hitro smo se poslovili. Onadva sta odšla proti Sani, midva z Aljažem pa čez Rdeče morje proti Eritreji, kamor bova v Massawo predvidoma prijadrala čez dobra dva dni v nedeljo popoldne. Na žalost sva prepozna, da bi si lahko ogledala otoke Hanish. Skozi to otočje, ki si ga lastijo tako Jemen, kot Eritreja, bova jadrala ponoči.

 

 

4.5.

 

Pozicija 15*36 N, 39*36 E. V mestu Masawa v Eritreji je Miran dogovorjen, da uredi mejne formalnosti.

 

 

6.5.

 

Pozicija 17*21 N, 38*59 E. Ob eritrejski obali Skokica križari, saj ji veter piha iz S in SV. Do Port Ghaliba v Egiptu še 540 NM. Jutri morda postanek v Sudanu, v kraju Suakin.

 

 

Sudan

 

7.5.

 

Pozicija 18*39 N, 37*58 E. Sproščeno jadranje v šibkem S vetru. Mimo Port Sudana bo Skokica plula pozno ponoči.

 

Darko pridno pošilja vremensko napoved. Od petka naprej uvaja nov pojem “ugodna smer vetra”. Miran upa, da ni to v stilu ; za dobrega kapitana je vsako vreme ugodno.

 

 

8.5.

 

Pozicija 20*05 N, 37*19 E. Piha iz severa, 20-30 vozlov. Visoki valovi. Ob sudanski obali je precej divje zato je potrebno križariti stran od obale.

 

 

9.5.

 

Sidranje in počitek ob Sudanski obali se je danes kaj klavrno končalo. Okoli poldneva sta Miran in Aljaž poskušala dvigniti sidro in nadaljevati pot proti Port Ghalibu. Sidra, ki se je očitno zagozdilo na skalnatem dnu, nikakor nista uspela potegniti na barko. Poskusila sta si pomagati z manevriranjem ob pomoči motorja.  Tedaj pa se je zgodilo. Odpadel je ladijski vijak in se potopil na dno globokega zaliva. Miran se je sicer nekajkrat poskusil potopiti in ga poiskati, toda ni mu uspelo. S pomočjo Uroša in njegove potapljaške opreme bi vijak gotovo našli. Žal pa je Uroš zapustil barko konec prejšnjega tedna. Torej je prišel v poštev le plan številka dve. Namestila sta izvenkrmni motorček in poskušala priti iz zaliva. Vetra ni bilo skoraj nič, tako da si z jadri nista mogla pomagati. Poleg tega pa je morski tok nosil Skokico naravnost na koralne čeri. Na eno od njih je nato nasedla s kobilico. Na srečo so prišli na pomoč domačini z ribiškimi čolni in pomagali Skokici iz zaliva. Toda tukaj se današnja zgodba še ne konča. Po nekajurnem veternem zatišju je veter začel pihati vse močneje. Razbesnel se je pravi vihar z močnimi sunki vetra. Aljažu in Miranu je komajda uspelo pospraviti Izvenkrmni motor. Začela se je borba z vetrom in valovi.

 

V branje vam ponujam tudi kratek zapis iz Miranovega dnevnika, ki je nastal tik pred zgoraj opisanimi dogodki.

 

Pozicija: Marsa Abu Imama, Sudan, N21°30; E36°58.

 

Rdeče morje se nama je z Aljažem zadnji teden prikazalo v različnih barvah in oblikah, le tiste najbolj zaželene, z južnim vetrom nisva doživela. Po odhodu iz Massawe nama vseskozi precej močan severni veter in razburkano morje nista dala veliko priložnosti za sprostitev. Izjema je bil le dan jadranja na mirnem morju v zavetju Suakinskih otokov v Sudanu. Proti Egiptu sva nameravala jadrati po notranjem kanalu ob Sudanski obali. To je kakšno miljo ali dve širok pas morja med zunanjimi in med priobalnimi koralnimi grebeni. A ker je pihal severni veter, so se tudi v tem kanalu naredili strmi valovi, zaradi ožine kanala pa je potrebno pri križarjenju proti vetru na približno vsakih deset minut obračati barko in biti pozoren na koralne grebene in čeri. Navtične karte na tem delu Rdečega morja niso najbolj natančne in opazila sva dosti plitvin, ki na karti niso bile vrisane. Po nekaj urah »regatnega« jadranja po kanalu, sva se neprestanega obračanja barke naveličala in skozi presledek med grebeni odjadrala na odprto morje. In prišla z dežja pod kap. Pričakali so naju nekaj metrski strmi valovi, preko katerih je Skokica začela poskakovati, valovi pa so se zlivali čez palubo. V okrog tridesetih vozlih severnega vetra sva le počasi napredovala proti valovom. Kmalu mi je postalo žal, da nisva ostala v kanalu, a naslednji narisani presledek med grebeni je bil šele štirideset milj severneje. In potem sva se celo popoldne in večer mučila v razburkanem morju in počasi napredovala. Skokica je treskala po valovih, da me je bolelo srce. Zvečer pa je veter na hitro pojenjal in ponoči so se umirili tudi valovi, tako da sva v zadnje jutro primotorirala po kot olje gladkem morju.

 

Darko mi v vremenskih napovedih sporoča, da bodo pihali severni vetrovi, a ne prav močni. Ker je stanje na morju precej bolj divje, kot napovedi, sem Darka in istočasno še Zlato še enkrat prosil, naj napovedi preverita na internetu. Darko je še enkrat odgovoril, da naju v nadaljevanju Rdečega morja čakajo zmerni severni vetrovi, medtem ko je Zlata napovedala močan severni veter, dan in noč.

 

V vodiču za Rdeče morje sem glede vetra prebral tudi naslednje namige: če ponoči piha severni veter, potem se bo čez dan še okrepil in dosegel hitrosti med trideset in štirideset vozlov; če zjutraj ni vetra, potem se bo severni veter od SZ preko S obrnil na SV in okrepil na največ dvajset vozlov; če pa je zjutraj na barki rosa, potem bo čez dan začel pihati južni veter.

 

Obale Rdečega morja so večinoma suhe, puščavske. Veter z obale na morje nosi puščavski prah in Skokica je bila iz dneva v dan bolj zaprašena. Včerajšnje mokro jadranje pa jo je dodobra opralo, tako da se spet sveti v svoji belini. Le vrvi postajajo zaradi peska in soli vse bolj trde in je z njimi vse težje delati. Ker dežja kmalu še ni pričakovati, se morajo na grobe vrvi prilagajati najine roke.

 

V jutranjem brezvetrju sva se odločila za sidranje in počitek v enem zadnjih zalivov (mars) ob Sudanski obali. Zvečer greva naprej proti Egiptu in za jutri zjutraj upam, da bo na barki rosa J.

 

 

10.5.

 

Noč je bila divja. Veter je v sunkih dosegal tudi 40 kts. Na srečo je zjutraj začelo pihati bolj umirjeno. Ker je potrebno križariti, je dnevno napredovanje proti Port Ghalibu okrog 50 milj. Trenutno je do tja še 220 milj.

 

Včeraj popoldne sem poskušala dobiti nov ladijski vijak. Nekako mi je uspelo. Čakam Miranova navodila kam naj ga pošljem. Upam, da bo veter v naslednjih dneh pomagal Skokici do prvega varnega pristanišča. Kako naprej, se bomo odločali glede na vreme in nastalo situacijo.

 

Trenutna pozicija 22*24 N, 36*38 E.

 

 

Egipt

 

11.5.

 

Pozicija 23*30 N, 35*59 E. Še 150 milj do Port Ghaliba. Veter S in SZ. Napredovanje Skokice s križarjenjem proti vetru je počasno in naporno. Miran sporoča, da bosta z Aljažem poskušala zvečer sidrati v odprtem zalivu in se malo odpočiti. Upa, da jima izplutje iz zaliva uspe brez zapletov, saj sta odvisna samo od jader.

 

 

12.5.

 

Pozicija 24*36 N, 35*36 E. Skokica v danih razmerah kar dobro napreduje. Predvidoma zvečer naj bi prispela v pristanišče Port Ghalib v Egiptu. Miran je že dogovorjen, da ga pristaniški čoln povleče v luko. Za enkrat načrtuje nadaljevanje poti do Hurghade, vendar se bo o tem odločal še glede na to ali nam bo uspelo pravočasno dostaviti manjkajoči propeler. Po prvih poizvedovanjih je za to zelo malo možnosti. Lahko, da bo moral na pot samo z jadri in pomožnim motorjem. 20.maja se mora vrniti v Slovenijo zaradi službenih obveznosti, barka pa ima rezervirano mesto v marini v Hurghadi.

 

 

 

13.5.

 

Danes je prispelo nekaj Miranovih zapisov, ki opisujejo dogodke izpred štirih dni.

 

….. Težko bi se bolj zmotil in joj, kako se je zapletel najin postanek v marsi Abu Imama. Po nekaj urah sva se naveličala brezdelja in sapice v zalivu so obetale, da bo spet začel pihati veter. Zato sva se odločila, da dvigneva sidro in jadrava naprej proti severu. Ko pa sva to tudi hotela storiti, sidro ni hotelo iz vode. V globini se je zataknilo med koralnimi glavami in ni nama ga uspelo dvigniti iz vode. Poskusil sem pomagati z motorjem, da bi barko zapeljal naprej in nazaj in tako sprostil verigo in sidro. Barka je šla naprej, nazaj pa ne. Le zavrtela se je in nemočno obvisela na sidrni verigi na zavetrni strani sidra. Poskusil sem še enkrat in sedaj tudi naprej ni več šlo. Motor je brnel s povišanimi vrtljaji, ročka je bila v prestavi za naprej,  barka pa se ni premaknila. Najprej sem pomislil na sklopko in menjalnik, a ko sem preveril pri motorju, je vse izgledalo v redu.

 

Nato pa sem vzel podvodno masko in se potopil pod barko, da bi preveril še tam. In groza, na pogonski osi ni bilo propelerja. Kar nisem mogel verjeti svojim očem in sem moral še potipati z roko. Ni ga bilo, propeler je šel na dno. Ko sem izplaval na površje in povedal Aljažu, da je odpadel propeler, mi tega seveda ni verjel in se je šel pod vodo prepričati še sam.

 

Potem sva se dogovorila, da bova propeler poskusila poiskati. Globina vode na mestu, kjer sva bila zasidrana je bila 22 metrov, voda ni bila ravno bistra in do dna se z barke ni videlo. Potopiti sem se moral do globine petnajstih metrov, da sem videl do dna. Na dnu pa so bili koralni grebeni in koralne glave, ki so se kot stebri dvigale z dna. V naslednji uri sva se velikokrat potopila na vdih globoko pod gladino in preiskovala dno tam, kjer se mi je zdelo, da je propeler odpadel. A brez uspeha, izgubljenega ladijskega vijaka v globini med koralami nisva našla. Videl pa sem, da je sidrna veriga speljana v globoko luknjo med koralami in da se je veriga zataknila med skale. Da bi se potopil v luknjo in rešil sidro, sem imel premalo sape. Pa tudi bal sem se potopiti v tisto temno luknjo na zame preveliki globini. Po dobri uri sem utrujen obupal nad tem, da bi v globini med koralami našel izgubljeni propeler. Kar je lahko šlo narobe, je tudi šlo in še naprej se je dogajalo.

 

Poiskati je bilo potrebno drugo rešitev, da bi lahko premaknila barko, dvignila sidro in se skozi ozek kanal med grebeni prebila nazaj na odprto morje. Jader ni imelo smisla uporabiti, sej je bil vstopni kanal v marso zavit in ozek, ter zato ni dopuščal obratov proti vetru. Ker je čoln preveč puščal, ga tudi ni bilo mogoče uporabiti za vleko. Razmislil sem, kako bi motorček vendarle uporabila. Nato sem v prtljažniku poiskal staro desko in jo z objemkami pritrdil na kopalno lestev na zadnjem delu Skokice. Ko sem v desko vrtal luknje za objemke, mi je sveder spodletel in sem si neroda mimogrede zavrtal luknjo še v nogo. Vse pač v stilu celotnega dogajanja. Okrvavljeno desko sem spral in nanjo premestil štiri-konjski motor s pomožnega čolna, da bi bila vsaj malo mobilna. S pomočjo tega motorčka in s pomočjo sidrnega vitla nama je uspelo prestaviti barko nad sidro in po nekaj poskusih nama ga je uspelo rešiti iz koral in dvigniti na barko. Nato sva poskusila s pomočjo pomožnega motorja izpluti skozi ozek prehod med koralnimi grebeni. A veter, čeprav razmeroma šibak, je bil premočan za najin novi motorček. Motor je bil nameščen previsoko in propeler je segal preplitvo v vodo, da bi dajal dovolj potisne moči. Veter naju je začel zanašati bočno in naju je odnesel med koralne grebene in kmalu sva se s kobilico zataknila med korale. Veter je nato barko obračal po svoje, a je kobilica na srečo stala dovolj trdno na tleh, da naju veter ni zanesel še globlje med koralne glave, ki so le kakšen meter stran segale tik pod površje….

 

…Možakarji so bili takoj pripravljeni pomagati in pokazali so mi na čoln ob pomolu, na katerega je bil nameščen močan motor. Tega čolna prej sploh nisem videl in usta so se mi razlezla v nasmeh. Ker se je sonce že spuščalo k obzorju, smo se dogovorili, da se s čolnom nemudoma odpravijo k jadrnici. Sam pa sem stekel do konca rta, kjer sem pustil svoj čoln. Preden sem lahko odplul na barko, sem moral čoln spet napihniti, saj je bil že skoraj prazen. In potem je šlo vse hitro in gladko. Domačini so naju s čolnom potegnili naprej, da sva lahko dvignila obe sidri, nato pa so Skokico po kanalu počasi odvlekli še iz zaliva. Ko smo se zahvalili in poslovili, sem možakarjem za zahvalo v roke stisnil nekaj dolarjev, najstarejši med njimi pa je želel dobiti še podvodno masko. Seveda sem mu jo z veseljem dal, saj je bila njihova pomoč zame v tistem trenutku neprecenljiva…..

 

…Dvignila sva jadra in odjadrala proti severu. Ko sva si končno oddahnila in predvsem, ko je Aljaž prišel k sebi, sva se bila sposobna pošaliti na svoj račun in dogajanje v zalivu primerjala z dogodivščinami Loleka in Boleka. Aljaž pa je k temu dodal še svojo bodico: »Saj ti pravim, da tvoje jadranje izgleda tako, da barko popravljaš v najlepših zalivih sveta«….

 

…Elektronske karte so na tem delu Rdečega morja zelo nenatančne in zato nezanesljive, zato sem zadnje dni pri navigaciji bolj uporabljal ročno narisane skice iz vodiča.

 

Vodič sicer odsvetuje plovbo ob obali na obmejnem področju, ker meja med Sudanom in Egiptom še ni dorečena, a nisem si mogel predstavljati, da bi naju kdo v tem neurju na morju hotel zadrževati. Proti jutru so se za grebeni valovi zares zmanjšali, kar sva izkoristila za hitro jadranje, ter nato pred obalo pri Egipčanski obmejni vojaški postojanki zavila nazaj na odprto morje.

 

Dan je sicer prinesel olajšanje, saj sva valove sedaj vsaj videla, a stanje morja zato ni bilo nič boljše. Mukoma in počasi sva napredovala proti severu. Skokica se je tresla in ječala….

 

 

15.5.

 

V zadnjih dveh dneh sta si Aljaž in Miran privoščila malo razvajanja. Hrana v restavracijah, potepanje po južnem delu Egipta in trdna tla pod nogami. Kako malo je potrebno, da človek napolni baterije in zre v prihodnjost z novim optimizmom. Miranov glas je, med najinim kratkim telefonskim klepetom, zvenel veliko bolje kot prejšnji teden. V luki Port Ghalib je nova marina, kjer je Skokica našla varen pristan. Mesto je lepo in malo spominja na Benetke, z mnogimi kanali, ki segajo globoko v notranjost. Ljudje in uradniki so prijazni. Za urejanje vstopnih formalnosti so potrebovali dva dni. Danes popoldne naj bi Skokica nadaljevala pot proti Hurghadi, kjer se zaključuje ta etapa. Zadnji del poti bo še zmeraj plula brez ladijskega vijaka, ki nam ga ni uspelo dostaviti v Port Ghalib.

 

 

16.5.

 

Včerajšnje izplutje iz pristanišča Port Ghalib se je nadaljevalo dokaj burno. Zaradi viharnega morja in 35-45 vozlov severnega vetra sta se Aljaž in Miran ponoči predvsem reševala z močno skrajšanimi jadri in nista napredovala. Zjutraj je veter nekoliko popustil (25-35 vozlov, S/SZ ), da sta spet lahko jadrala proti severu. Do Hurghade je še 30 milj, vendar sta se zasidrala za rtom Ras Abu Soma. V  Hurghado bosta odplula danes ali jutri, odvisno od razpoloženja in količine ter smeri vetra. Počakati je treba, da se veter toliko umiri, da bo mogoče vplutje v marino z jadri in pomožnim motorjem.

 

Po preverjanju vetrovnih kart za Hurghado sem Miranu sporočila, da je najprimernejši termin za pristajanje danes zvečer, ko se veter umiri. Žal je Darko dobil ravno nasprotne informacije. Po njegovih poizvedovanjih bo veter v okolici Hurghade močno pihal (do 30 vozlov). Zato je Miran še dodatno preveril napovedi o vremenu in vetru po radijski postaji. V marini so mu zagotovili, da se bo veter zvečer umiril. Kljub nasprotujočim podatkom se je odločil za nadaljevanje poti proti marini. Upa na srečen zakluček te etape.

 

 

17.5.

 

Končno sva privezana v marini v Hurghadi.

 

Včeraj zvečer sva v tridesetih vozlih vetra prijadrala pred Hurghado. Žal je imel pri napovedi prav Darko in z nočnim zatišjem ni bilo nič. Pred Hurghado je kakšnih petsto metrov širok in dve milji dolg kanal med obalo in grebeni in poskusila sva jadrati  po njem, a je bilo na vstopu v kanal preveč zasidranih jaht, ki so bile z dolgimi vrvmi vezane na boje, tako da jadranje med njimi ni bilo mogoče. V eno od vrvi sva se celo ujela s kobilico, a se je Skokica vrvi na srečo hitro rešila. Poskusila sva še z motorčkom, pa je bil veter premočan in naju je bočno odnašalo proti grebenom.

 

Ker se je že spustila noč in vrvi po zalivu nisem videl, ni preostalo drugega kot, da se zasidrava. In kot že večkrat v zadnjih dneh sva spoznala, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Veter zvečer ni popuščal, temveč nasprotno, še krepil se je. Ko je Aljaž hotel spustiti sidro, je ugotovil, da se je zagozdilo v skozniku na barki in ga ni mogel spustiti. Zato je na hitro iz sidrnega prostora izvlekel pomožno sidro, in ga spustil v vodo. A sidro je bilo prelahko za tako močan veter in je začelo orati po dnu, barko pa je bočno odnašalo proti plitvinam. Vsake toliko časa je sidro pri kakšni skali prijelo in barka se je takrat sunkovito ustavila. Pri enem takšnih trzajev se je natrgala sidrna vrv. A sidro je takrat končno močno prijelo. Zavedal sem se, da natrgana vrv naletom vetra ne bo več dolgo kljubovala, zato sem mrzlično skušal osvoboditi glavno sidro tako, da sem zrahljal vijake na skozniku in Aljažu je nato uspelo v morje spustiti tudi glavno sidro. Končno sva bila varno zasidrana, natrgano vrv pa sva ojačala z dodatno vrvjo, ki sva jo privezala na sidrno verigo.

 

Že pred  tem dogajanjem sem po radijski postaji poklical v marino in jim povedal, da ne morem uporabljati motorja, da v močem vetru ne bom mogel sam pristati in jih prosil za pomoč. To so mi tudi obljubili. Ko pa sem jih sedaj prosil, da bi naju povlekli v marino, so za to zahtevali dvesto dolarjev. Seveda sem se jim za tako drago pomoč le zahvalil.

 

Zjutraj je veter popustil na okoli petnajst vozlov in odločila sva se, da poskusiva priti v marino. Dvignila sva obe sidri. Malo sidro se je pod naleti nočnega vetra popolnoma zvilo in se ga skozi odprtino pod ograjico spredaj sploh ni dalo pospraviti na barko, zato sva ga dvignila kar čez ograjo. Nato sva poskusila naprej peljati samo z izvenkrmnim motorjem, a je bil veter zanj premočan. Zato sva dvignila jadra in odjadrala do marine. Kako so podnevi vse stvari enostavnejše. Sedaj so se videle boje in vrvi, s katerimi so bile pred obalo privezane barke. Prav tako so se na drugi strani videli grebeni, ki sva se jih zvečer preveč bala in zato obračala veliko prezgodaj in zato pri križarjenju izgubljala višino. Sedaj sva s samo nekaj obrati prijadrala pred vhod v marino, tam pa je bil veter že toliko šibkejši, da je tudi mali Suzuki zmogel svoje delo in naju odpeljal do pomola.

 

Aljažu sem lahko samo še čestital za opravljeno pot in se zahvalil za potrpežljivost z menoj.

 

V naslednjih dneh sem se nameraval  v Hurghadi udeležiti tečaja kajtanja, a imam vetra in morja zaenkrat dovolj, zato se bom do odhoda domov verjetno raje ukvarjal s katerimi bolj “suhozemskimi” športnimi aktivnostmi.

 

Jadranje proti Sloveniji bomo nadaljevali sredi junija, najprej skozi Sueški prekop in do Cipra.

/