Potep po Faialu

Horta je zares stičišče svetovnih oceanskih jadralcev. Več sto oceanskih jadrnic z vseh koncev sveta je mogoče videti v pristanišču in marini.

Pločniki, valobrani in pomoli so porisani in popisani s sporočili jadralcev, ki so se na svoji poti čez Atlantik ustavili tukaj in so za seboj hoteli pustiti svojo sled.

Ulice in pločniki po mestu so tlakovani s kockami iz vulkanskih kamenin, vmes pa so raznovrstni okraski iz belih apnenčastih kock in tudi jadrnice so dobile prostor med tlakovci na nekaterih ulicah.

 

 

 

 

 

 

 

Z Zlato sva se danes odpravila v hribe in na pohod okoli vulkana na vrhu Faiala na višini okoli tisoč metrov.

 

Vremenska napoved s severnikom in dežjem za pohod sicer ni bila najbolj ugodna, a dež je nekoliko zamujal in vreme se naju je usmililo ravno dovolj časa, da sva prišla okoli hriba.

Malo sva hodila pod oblaki, malo skozi oblake, na robu kraterja pa sva morala paziti, da naju veter ni odpihnil. Ko sva se spustila s hriba, se je nebo začelo jokati.

 

Vendar nebo ni bilo zelo žalostno. Oblaki so se dvignili, da se je čez preliv spet videlo na hrib Pico in zvečer sem končno tudi jaz dosanjal svojo pico, za nameček pa sva se z Zlato po večerji lahko še sprehodila po mirnem mestecu.

Jutri odjadrava do otokov v soseščini. Na katerem otoku se bova ustavila, bo odvisno od jutrišnjega vremena, a ne bova šla prav daleč.

Nekaj fotografij iz minulih treh tednov

Dodajam nekaj fotografij z moje jadralske poti med Karibi in Azori v minulih treh tednih:

Oceanske ptice so dostikrat prišle pogledati, ali je kaj rib v okolici Skokice.

Valovi s severa so se mešali z valovi z vzhoda in se občasno združevali v nekaj metrov visoke piramide, v katere se je treskoma zaletavala barka in sem zato moral jadrati bolj počasi, kot bi to dopuščal veter.

Darko mi je preko satelitskih SMS sporočil pošiljal vremenske tabele s številkami iz katerih sem si potem sam lahko narisal nekakšne vetrovne karte območja nekaj dni pred menoj in na podlagi teh podatkov sem lahko izbiral najbolj ugodno pot do Azorov.

Na fotografiji so podatki za zadnje 4 dni pred Azori:

Jadrom dolgotrajno jadranje v veter ni prizanašalo in takšna je bila videti genova pred popravilom. Potem ko sem dočakal dovolj mirno vreme sem jadro snel in na palubi na njem zalepil luknje, razpoke in raztrganine. Ssamolepljive dakronske nalepke sem potem še z vročim likalnikom zalikal na jadro in genova je spet lahko kljubovala močnejšemu vetru. Zdržala je do Azorov in zdržati mora seveda tudi še vso pot do Slovenije.

 

Zadnje tri dni sem končno dobil veter z zahoda, s katerim sem lahko metuljčkal proti Azorom.

 

Preden sem priplul do stalnega in močnejšega vetra, sem moral na robu brezveterij jadrati skozi plohe in nevihte z viharnim vetrom.

 

Nekaj fotografij s sredine Atlantika, kjer vetra ni bilo prav veliko:

Sargaške alge so mi v prvem delu poti grenile življenje, saj so se zatikale za krmilo, kobilico in propeler in občutno upočasnjevale barko. Vsakih nekaj ur sem se moral ustaviti tako, da sem zavil v veter in potem nekaj metrov jadrati vzvratno, da so se alge snele in je Skokica spet lahko hitreje zajadrala.

Takšen grmiček alg se je nabral tudi na varnostni vrvi, ki jo za vsak slučaj vseskozi vlečem za barko. Če bi po nerodnosti med jadranjem padel v vodo, se bi lahko ujel za vrv in potegnil nazaj na barko.

 

Horta, Faial, Azori

6.7. Ponoči sem s 15 vozli zahodnika kar hitro jadral proti jugovzhodu. Nekaj ploh je rahlo stuširalo Skokico a so se oblaki sredi dneva razmaknili in pred seboj sem že z razdalje 30 milj zagledal otok Faial in za njim še otok Pico, na katerem  z 2351 metri višine kraljuje najvišji najvišji Portugalski hrib Pico, ki je segal nad oblake.

Pred otokom je veter popustil in Zlata je dobila tekmo in z letališča z najetim avtom v marino v Horti prišla pred meno.

Na pomolu sva se veselo objela, potem pa se z avtom odpeljala na potep po otoku. Dnevi so tukaj dolgi in avto sva želela čim bolj izkoristiti, ker je za jutri napovedan dež. Kraljestvo anticiklonov bo obiskal ciklon in žal skupaj z dežjem premešal tudi veter.

Po cvetočem zelenem otoku sva se odpeljala na severozahodno stran do ugaslega ognjenika, ki je pred nekaj leti izbruhnil iz morja in otok podaljšal za kilometer ali dva. Moje noge so komaj čakale, da se razgibajo po kopnem. Seveda sva splezala na vulkanček in uživala v sončnem zahodu.

Lajes, Flores, Azori

5.7. Zjutraj se je veter okrepil nad 20 vozlov in Skokica je z 9 vozli kar poletela po valovih, a zaradi varnosti sem raje skrajšal jadra. S sedmimi vozli hitrosti po vse večjih valovih sem bil še vedno dovolj hiter, da prijadram do Floresa še pred sončnim zahodom. Skokica je je zdaj za vsaj 600 kg lažja, kot ob odhodu s Karibov. V tankih je zdaj veliko manj nafte in vode, to pa se pri hitrosti kar pozna.

Po dveh tednih in pol jadranja sem se začel pripravljati na pristanek. Še enkrat sem v vodiču preveril karto pristanišča Laies, obril sem si brado J in se skopal v morju, ki se mi je danes zdelo že prav ledeno. Temperatura  morja se je v preteklem tedni vsak dan znižala za stopinjo, danes pa sem dolgo omahoval, ali bi sploh šel v vodo. In potem sem se namočil v vodo in me je kar izstrelilo nazaj na barko.

Zjutraj je kazalo, da sonca danes sploh ne bom videl, pa se je popoldne od zadaj zjasnilo. Oblaki so me prehiteli in Flores se je dolgo skrival za njimi. V pričakovanju sem neprestano pogledoval naprej po morju in svoj položaj preverjal na karti.Flores sem na obzorju pred seboj  zagledal šele, ko sem bil od njega oddaljen približno deset milj.

Pristal sem v pristanišču, v mini marini za visokimi valobrani. Recepcija je bila že zaprta, jadralce na sosednjih barkah v marini sem vprašal, če je kje blizu kakšna picerija, pa so se mi začeli muzati, češ, da imam prevelika pričakovanja. Povedali so mi, da je bar v naselju na hribu in morda tam lahko povprašam.

Z veseljem sem se sprehodil v hrib, a v baru so imeli le pijačo in krofe. Kuhinja je odprta le v času kosila. O pici bom lahko sanjal.vsaj še en dan.

Lajes je čudovito urejeno zeleno, a zaspano pristaniško naselje. Otok je tako pomladno zelen, da kar bode v oči. Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi in odjadral proti Faialu. Veter je vmes precej popustil in tudi napoved za današnjo noč kaže le še 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Verjetno bo jutri z letalom Zlata prej prišla do 135 milj oddaljene marine v Horti kot jaz z barko.

St. Martin

19.6.  Zjutraj smo prijadrali na sever St. Martina, francosko-nizozemskega otoka, ki ga je lani razdejal orkan. Mnoge hiše na obali so še vedno brez streh, v marini je veliko pomolov še vedno polomljenih in bark potopljenih.

Dušan in Alma bosta tukaj nadaljevala s počitnicami in sta se že izkrcala, Midva s Skokico pa bova danes odjadrala čez Atlantik.

Vremenske napovedi trenutno napovedujejo za prvih nekaj dni ugoden veter, potem pa se bo začel slalom med anticikloni, cikloni in brezvetrji.

Proti St. Martinu

18.6. Zvečer, ko se je veter dovolj polegel, sva z Dušanom dokončala krpanje genove, saj mi je Alma s seboj iz Slovenije prinesla nekaj novih samolepljivih dakronskih tapet.

Zjutraj sem dobro uro čakal pred pisarno luškega kapitana, da sem mu lahko plačal luške takse in so nam policaji potem lahko poštempljali potne liste. Rezervoarji na barki so po dolgem času spet polni, prav tako hladilnik in omara s čipsom in sladkarijami. Tukajšnje cene v trgovinah so kar visoke. Popoldne smo se poslovili od sončne Antigve in odjadrali na severozahod proti 95 milj oddaljenemu St. Martinu.

Jolly Harbour, Antigva

17.6. Ponoči smo se ustavili v zalivu Deshaies na severu Guadeloupa, zjutraj pa s 15 vozli vzhodnika po razmeroma mirnem morju odjadrali do Antigve in barko privezali v marini turističnega naselja Jollie Harbour na zahodu otoka.

Naš prihod sem oblastem preko interneta najavil že včeraj in izpolnil vse obrazce, zato so bile formalnosti ob prihodu hitro opravljene.

Jolie Harbour je obdan s čudovitimi belimi plažami in s turkiznim morjem, kot ga poznamo s karibskih razglednic. Na plažah v tem obdobju ni nobene gužve, morje pa je čudovito toplo.

Jutri bom tukaj napolnil rezervoarje z nafto, saj je le ta na Antigvi cenejša kot na okoliških otokih. Market je zraven marine, zato bom kar tukaj nabavil tudi hrano za naslednje tedne. Popoldne bomo odjadrali do St. Martina, kjer se v torek izkrcata Alma in Dušan in potem mi bo karibskih otokov na poti proti severu počasi zmanjkalo.

Illes Saintes, Guadeloupe

16.6. Dušan je čakal in dočakal. Alma se je vkrcala na barko in zvečer smo iz Fort de France-a odjadrali proti severu, proti Guadeloupu.

Morja je bilo v prelivih med otoki kar živahno, zahodnika smo imeli v povprečju okoli 20 vozlov, ob plohah tudi precej več, da smo se čez noč lahko zabavali s krajšavami.

Proti jutru smo že jadrali mimo danes precej deževne Dominice in se dopoldne za nekaj ur ustavili na mondenih

otokih Saintes južno od Guadeloupa. Z vzponom na 100 metrov visok hrib z napoleonovo trdnjavo na otoku Terre de Haut sem naredil svoj višinski rekord meseca 🙂 (višinski metri narejeni z avtom po Barbadosu seveda ne štejejo).

Popoldne smo odjadrali do mesta Basse Terre, da bi opravili z izstopnimi formalnostmi, pa so marina in uradi zaprti do ponedeljka. Do takrat ne bomo čakali in kaže, da bomo morali na Atigvi, kamor odjadramo jutri, malo improvizirati.

Fort de France, Martinik

14.6. Dopoldne smo odjadrali s St. Lucije in Skokico popoldne privezali v marini pri Fort de France na Martiniku.

Miodrag in Blaž sta tako zaključila s svojim oceanskim jadranjem in se zvečer izkrcala, Dušan pa nekaj dni še ostane na barki in jutri dobi obisk iz Slovenije.