Amundsenov zaliv in Beaufortovo morje

Miran Tepeš

Po dveh dneh čakanja smo tretji dan izkoristili spremembo vetra in po prelivu Dolphin and Union Strait odjadrali proti dobrih 190 navtičnih milj oddaljenemu zalivu Pearce Point Harbor, kjer nas bo glede na vremenske napovedi spet za nekaj dni zaustavil okrepljen zahodnik nove fronte in bomo ponovno morali počakati na novo vremensko okno za nadaljevanje poti proti zahodu.

V bistvu je bilo za našo smer ugodnega jugozahodnika v vremenskih kartah videti le za dober dan, zato smo iz Bernard Harborja izpluli že zvečer, ko je zahodnik pojenjal in so se dovolj znižali valovi.

Nekaj ur smo ponoči motorirali proti valovom preden smo se proti jutru srečali z okrepljenim jugovzhodnikom, ki nam je napolnil jadra in ponesel proti severozahodu. Veter nam je pihal točno v smer, v katero smo bili namenjeni, zato smo, da bi bolje izkoristili veter in bili hitrejši, raje jadrali nekoliko iz smeri, da smo imeli veter v pol-krmo.

Na vsakih nekaj ur smo potem naredili obrat z vetrom in križarili. Dopoldne je veter začel presegati trideset vozlov hitrosti, zato smo pospravili glavno jadro, saj je za hitro jadranje zadoščala že skrajšana genova. Vetru primerno so se dvignili tudi valovi in od zadaj zalivali krmo Skokice.

Morje je postajalo vse bolj kalno in čokoladne barve, saj se na sever Kanade stekajo reke iz notranjosti Kanade in s seboj prinašajo mulj. Morje je tukaj tudi precej plitvo, zato ga veter in valovi hitro skalijo.

Popoldne mi je Aleš, ki je opazoval morje, rekel, da med valovi pred nami vidi hlod. Še sam sem bolj pozorno pogledal naprej in se kar zgrozil, ni bil hlod temveč kit. In ta kit je plaval diagonalno točno proti nam. Prepozno je bilo, da bi obrnil barko, le zakričal sem: »Drži se, zdajle bo butnilo!« Prepričan sem bil, da se bomo zaleteli v kita, pa se je kit deset metrov pred nami potopil in Skokica je gladko odjadrala čezenj in naprej. Srčni utrip mi je v nekaj sekundah krepko narastel in še nekaj časa sem se tresel, Aleš pa se mi je smejal. Trčenja s kitom so bila usodna že za marsikatero barko, v tej ledeno mrzli vodi na severu, pa je to lahko usodno tudi za posadko. Srečno se je končalo in čez nekaj časa sem si oddahnil.

Popoldne in večer nam je popestrilo nekaj ploh, proti jutru pa smo sidro spustili v slikovitem zalivu za rtom Pearce Point.

Zadnje srečanje z ledom

Miran Tepeš

Zjutraj so nas na čolnu prišli pozdraviti z barke Ugly Betty in izmenjali smo si nekaj vtisov in informacij z dosedanje poti po arktičnem severu Kanade. Aleš jim je dal nekaj večjih kosov ribjega mesa, ki smo jih dobili z Admirala Bellinghausna. Za nas je bilo estonsko ribje darilo preobilno in rib ne bi mogli pojesti, kanadska posadka Ugly Betty pa jih je bila vesela.

Vremenska napoved nam je za naslednje tri dni obetala zmeren zahodnik, ki je bil idealen za pot proti 230 milj oddaljenemu jugovzhodu otoka Victoria. Veter se je držal napovedi in se zjutraj pojavil na našem sidrišču, zato smo kmalu zapustili zaliv, na katerega obalah je bilo poleg inuitskega lovskega tabora še vedno mogoče videti tudi severne medvede. Dvignili smo sidro in s polnimi jadri odjadrali proti jugo-jugozahodu.

Cel dan in večino noči smo v megli, soncu in dežju v po aprilsko spremenljivem vremenu z deset do 25 vozli zahodnika živahno jadrali proti jugu. Tam je bilo na včerajšnji karti ledu severno od otoka King William mogoče videti eno manjše polje razredčenega morskega ledu, pred prelivom Victoria pa še eno večje polje strnjenega ledu, ki ga je zahodnik premikal proti sredini preliva. Kurz sem nastavil na sredino med obe polji ledu.

Jesen se bliža in prvič po dolgem času se je ponoči za tri ure tudi zares znočilo, pojavljati se je začela megla, zato smo pospravili glavno jadro, skrajšali genovo in s tem dovolj upočasnili barko, da trčenje s kakšnim kosom ledu, ki bi ga spregledali, za barko ne bi bilo usodno. V daljavi se je v temi dalo sicer slutiti večje kose ledu, manjše pa si ob polni hitrosti jadranja težko pravočasno videl. Po nekaj urah se je dovolj zdanilo, da smo spet dvignili jadra in pospešili naše popotovanje. Zjutraj smo v prelivu Victoria na v oddaljenosti nekaj milj pluli od robu pasu strnjenega ledu, dokler ga po nekaj urah nismo pustili za seboj. V nadaljevanju naše poti med arktičnimi otoki na kanadskih kartah ni bilo več videti nobenega ledu in ga do konca septembra tudi ni več pričakovati.