Atlantik

Pomlad 2015 – Čez Atlantik

14.5.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.
Mile je želel na vsak način videti arheološko najdišče indijancev iz predkolumbove dobe. Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.

Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.

 

Za peš pot v hribe do delujočega vulkana sva bila prelena, zato sva se po karibski strani otoka zapeljala do plaž na severu, kjer je Mile zelooo užival v opazovanju sončnega zahoda.Danes je na sporedu ogled vzhodnega krila Guadeloupa, popoldne bova uživala v pospravljanju barke, zvečer pa odletiva proti Evropi.

Mile je naračunal, da je od Kanarskih otokov do sem prejadral 3564 morskih milj.

 

12.5.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.
Čez hribe sva se zvečer uspešno vrnila na barko in potem  preživela

viharno noč na sidrišču ob sunkih vetra preko 50 vozlov. Z Miletom sva se ponoči izmenjevala na straži na krovu Skokice, saj me je skrbelo, da sidro ne bo zdržalo naletov vetra. Toda sidro se je dobro zakopalo v pesek in je zdržalo medtem, ko so sidra veliko drugih jadrnic orala po zalivu in so se posadke morale večkrat ponovno zasidrati.Zjutraj sva odjadrala proti Guadeloupu in popoldne barko privezala v marini pri mestu Pointe a Pitre.

 

11.5.
Šalil sem se včeraj glede banana republike, danes pa sva jo z Miletom doživela v živo na cestni blokadi ujeta med demonstranti in policaji. Letelo je kamenje, zagoreli so avtomobili, pokali streli, leteli gumijasti naboji in solzivec.

Domačini so zaprli cesto tik preden smo se pripeljali do njihove vasi in protestirali, ker jim oblast noče zgraditi ceste skozi vas. Policaji so njihovo zaporo poskušali odstraniti, pa se vaščani niso strinjali. Dogajanje je postajalo vse bolj glasno, prišlo je 6 posebnih policajev v polni bojni opremi z debelimi puškami, ki so še bolj pokale, vaščani pa so s hriba na njih in na avte na cesti metali kamenje in skale. Policaji so večkrat poskušali odvleči zažgane avte in odpreti cesto, pa so vedno znova zbežali nazaj zaradi kamnometa s hriba nad cesto.Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.

Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.

Pot naju je najprej vodila skozi pragozd in čez hribe na atlantsko stran otoka in potem ob obali do indijanskih vasi plemena Kalinago.

Od vseh otokov Malih Antilov so indijanci edino na Dominiki preživeli španske osvajalske in morilske pohode. Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
V indijanski vasi nama je vodička povedala veliko o zgodovini in sonaravnem življenju indijancev. Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.

Prikupnih indijank, ki sva si jih na podlagi prospektov obetala, v vasi žal nisva videla, pač pa indijanske gospe najinih let, ki so pletle košare in okraske za prodajo turistom.

Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.

Na Borneu sem videl Raflezijo, za katero trdijo, da ima s 70 cm premera največji cvet, a tukaj sva na skali ob potoku videla cvet, ki je zagotovo še večji. Miletu, ki je v gozdu s kamero posnel vsako rožico in vsak list na drevesih, so se ob pogledu na ta cvet zarosila očala.

Mislim, da se mu reče lotosov cvet. Botaniki naj si ga na desni sliki podrobno ogledajo in sporočijo, ali mislim prav 🙂

 

10.5.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.

Danes preko razpenjenega morja vihariva proti Dominiki, za kjer sva v vodiču prebrala in videla, da naju čakajo prikupne indijanke:).

Mile je s svojo kamero vseskozi na lovu za popolnim, valom.

Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.

Indijanke v hribih Dominike greva gledati jutri, žľe danes pa si je Mile za ogrevanje našąel eno malo bolj temnopolto spremljevalko. Na sliki ni Mileta, ker je prosil, da ga izreľžem :).

9.5.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet
do severa St. Lucije in po nekaj urah hitrega jadranja sidro spustila v Rodneyevem zalivu. Novi bum je zdrľžal, na spremenjeni sistem krajšav pa se še navajam in sproti prilagajam vrvi in škripce.

Interno regato med Martinikom in St. Lucijo je dobil katamaran na sliki, ki so ga krmarili črnci.

Prvi vtis s St. Lucije je, da je to bolj otok zabav, saj se je glasna glasba iz restavracij na obali razlegala čez zaliv šąe pozno v noč. Podobno pa je tudi s party katamarani, ki so križľarili po zalivu.
Danes greva nazaj na Martinik in si bova na poti proti severu spotoma ogledala še Fort de France.

7.5.
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.

V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Sparcraftov bum sicer ni tako razkošen kot Seldnov, a upam, da bo zdržal vsaj toliko kot prejšnji.
Cena je bila kar huda, a vseeno občutno nižja, kot bi stal novi bum s prevozom iz Evrope.

Zvečer greva iz marine na sidrišče, kjer bova namestila še glavno jadro z vsemi novimi krajšavami, potem pospraviva gradbišče na barki in zjutraj odjadrava na jug proti St. Luciji.

5.5.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Zvečer smo pred seboj zagledali prve luči na hribih Martinika, ponoči pa zapluli v Karibsko morje in mimo jugovzhodnega rta Martinika zavili v zavetje zaliva pred Santa Anne, kjer smo po dobrih štirinajstih dneh spustili sidro.

Končno smo lahko spali na mirni vodi, zjutraj pa so nam dobrodošlico zaželele palme, ki v vetru vihrajo nad plažami na obali.

4.5.
Barbados smo izpustili, ker v vodiču piše, da nima dobrih sidrišč. Do Martinika imamo popoldne še manj kot 100 milj in bomo tja prijadrali proti jutru. Veter je še naprej ugoden in kaže, da mi bo prvič uspelo ocean prejadrati brez ene same ure motornega pogona. Tudi imobilizirani bum se dobro drži.

3.5. popoldne
Iztok je vendarle rešil svojo ribiško čast in na trnek zahakljal polmetersko tuno, ravno prav veliko za zadnje kosilo na Atlantiku.

3.5.
Zelene poljane so se vendarle zredčile in kaže, da bomo bomo vsaj zadnje dva dni doživeli nekaj pravega oceana:). Vzhodnik nas še ni zapustil, celo okrepil se je danes in me skrbi, da nas ne bo odneslo naprej proti Mehiki. Mile in Iztok še naprej neizmerno uživata in se otokov ne veselita.

2.5.

Noč je bila čudovita, vetrovna, valovita in mesec je osvetljeval razpenjeno brazdo, ki jo za seboj pušča Skokica. Po včerajšnjem mirnem dnevu smo zdaj spet hitro na poti. Da bi bil dan ąe lepši, je ľže zjutraj poskrbela ploha in z jader in barke sprala večino rdečega prahu, ki ga je prejšnje tedne nanosil veter iz Sahare. Skoraj 2000 milj je od Sala že ostalo za Skokičinno krmo in le še trije dnevi nas ločijo do prvih otokov na drugi strani Atlantika.

1.5.
Noč je bila mirna za spokojno jadranje, zjutraj pa se je veter spet dvignil.
Včasih zjutraj zadiši po svežem kruhu iz Iztokove krušne pečice. Da pa ne bi shujšali, s toplimi obroki poskrbi Mile.

Darko je tudi za naslednje dni napovedal lep vzhodnik.

Proge morskega grmovja so neskončne. Vseskozi nas ustavljajo in zmanjšujejo možnosti, da bi se na Barbadosu ustavili v ponedeljek podnevi. Kot bi jadrali po močvirju in ne po oceanu.

30.4.
Nekje na morju pred nami so Volvo barke. Dvignili smo še kater jadro, da jih dohitimo :).

Če zanese vso to solato iz Atlantika na Karibe, se jim slabo piše. Vse dni imamo lep veter, le smer niha, da genovo prestavimo včasih desno na  tangun. Kaže, da bomo do Barbadosa prijadrali v ponedeljek.

29.4.
Odkar smo včeraj spremenili kurs proti Karibom, imamo boljši kot vetra in jadramo hitreje. Prej v povprečju 160, zdaj prejadramo 170 nm dnevno.
Oblačen dan je. Zaradi spremembe in podaljšanja poti smo že drugič jadrali čez polovico poti 🙂

28.4.
Pasati so postali skoraj čisto vzhodni in močnejši, zato nas  krepko ziba levo in desno. Spet smo morali krajšati glavno jadro, da do konca ne zlomimo buma. Vsi smo OK.

Popoldne je Iztok spoznal, da je pot do Francoske Gvajane prekratka, zato bo svoje jadranje podaljšal za dva dni in si ogledal Karibe.
Skokico smo namreč obrnili proti severozahodu, proti Baarbadosu in Martiniku, kjer bom lažje dobil nov bom.

27.4.
V morju je vse več grmovja in alg, tako da se moramo pogosto ustavljati in čistiti krmilo in kobilico.
Prve dni smo to počeli ročno, potem pa sem se naučil hitrih obratov proti vetru in jadranja nazaj, da so se grmički trave v dvajsetih sekundah kar sami sneli s podvozja Skokice 🙂

Kako je videti krmilo, ko ga med jadranjem objamejo grmički plavajočih alg, se lepo vidi na desni sliki.

Ponoči smo prejadrali nekako čez polovico naše poti od Afrike do J Amerike.

26.4. zjutraj
Lepo jutro je in mi še naprej mirno jadramo skozi otoke grmovja in alg, ki se zapletajo okoli kobilice in krmila.

25.4.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….

Tudi danes ni bilo sreče z ribolovom. Iztoku je riba “pojedla” še zadnjo vabo. Zdaj prihaja na vrsto skrita (Jonova) zaloga trnkov in vab. Upanje na svežo ribjo pojedino še ostaja :).

24.4.
Dnevi so sivi. Le malo sonca posije skozi oblake. Tokrat je ugoden veter pihal tudi ponoči. Bum smo z dodatno škoto okrepili, da spet lahko jadramo na polno. Ribe so še vedno v morju 🙂

23.4.
Ponoči se je veter malo umiril, čez dan pa okrepil. Lepo napredujemo. Iztok je nahranil še nekaj (pre)velikih rib. Očitno jim plastične vabe kar dobro teknejo.  

22.4. popoldne
Spet imamo dober veter in smo hitri. Iztok je ujel veliko mečarico, a se nas je usmilila in se odtrgala preden jo je zvlekel na barko.

22.4. dopoldne
Včeraj popoldne se nam je ob nepričakovanem sunku vetra in preletu jadra nalomil in skrivil bum :(.
Bum smo imobilizirali, jadra pa skrajšali in krajšave pa uredili na škotine za vsak primer, da našetega buma ne bi preveč obremenili.
Jadrano zmerno, saj ni veliko vetra.
Vsi smo v redu.

21.4.
Naša odprava se po novem imenuje Transatlantik 61. Tako je določil Mile na podlagi letnice rojstva vseh treh članov odprave.
Iztok in Mile sta mi naročila, da moram pisati samo resnico in nič drugega kot resnico, ker na naši barki vlada demokracija ??
Torej, k resnici sodi tudi to, da sta Mile in Iztok ob poskusu odsidranja in izplutja napadla sosednjo barko, a sta Francoza na barki njun napad uspešno odbila :). Kot se za pravega kapitana spodobi, sem bil jaz med tem v podpalubju.

Ponoči smo lepo jadrali in k resnici sodi tudi to, da Iztok pravi, da se je pretežno že navadil na valove. Včeraj so nas namreč ob odhodu s Sala pozdravili veliki oceanski valovi s severa, ki pa so se do jutra že znižali in prilagodili petnajst do dvajset vozlom severovzhodnika, ki nas poganja proti jugozahodu.
Obrise otoka Fogo zjutraj že vidimo pred seboj, a se bomo verjetno ustavili šele popoldne na otoku Brava, če nam bodo valovi to dopustili.

Miren zaliv smo popoldne našli na jugu otoka Brava in si privoščili skok v morje.
Mile in Iztok sta bila prelena za sprehod po otoku, sam pa sem vendarle odplaval do obale in se pri vzponu do vasi na vrhu hriba pridružil ribičem, ki so po stezicah navkreber tovorili ribe, ki so jih v okolici otoka nalovili čez dan. Zelenortski otoki so zelo sušni, Ilha Brava pa vendarle ima nekaj zelenja.

Kmalu bomo zapustili območje zelenortskega interneta in v prihodnjih dneh bodo novice sicer redne, a kratke.

20.4.
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?

Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.

Jadramo proti Fogu na jugu Zelenortskih otokov, kjer je ąe nekaj tednov nazaj lavo bruhal vulkan. Pozimi sem načrtoval,, da bi si to ogledal, a se je vulkan vmes ľe pomiril.

18.4.
Namešal sem nekaj slik in filmov z našega jadranja v prvi polovici aprila:

17.4.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v Palmeiro na severozahodu otoka.
Prejšnjo nedeljo so imeli domačini na trgu afriško žurko in kaže, da Miletu dišijo rožice in hoče žurko doživeti še enkrat.

Iz slik, ki mi jih je poslal Iztok, sklepam, da Miletu in Iztoku tudi v Sta. Mariji ni preveč dolgčas in kaže tudi, da bomo imeli prehrano na poti čez Atlantik prihodnja dva tedna bolje urejeno, kot jo imam sicer pri daljših morskih poteh :).

15.4.
Na Skokici je te dni ostal samo Mile, vsi ostali pa smo odleteli v Evropo.
Nekaj sestankov me čaka te dni v Švici, potem pa se vrnem na Zelenortske otoke in v ponedeljek bomo z Miletom in Iztokom odjadrali čez Atlantik proti Južni Ameriki.

13.4.
Dopoldne nam je postalo dolgčas, pa smo se odločili, da barko zapeljemo na sprehod okoli otoka in po dveh urah jadranja smo sidro spustili na južni strani Sala pred Santa Marijo.

Jug otoka nam je s svojimi obsežnimi svetlimi plažami pokazal čisto drugačen obraz, kot so nam ga kazali drugi otoki in kraji na Zelenortskih otokih. Kot se za bele peščene plaže spodobi, jih tudi tukaj obrobljajo številni hoteli, veter pa skrbi, da je na plažah in morju veliko kajtarjev in deskarjev..

12.4.
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.

Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.

Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.

/