Atlantik

26.5.-3.6.2006. Vilamoura – Lanzarote, 634 Nm

Druga etapa: 26.5.-3.6.2006. Vilamoura – Lanzarote, 634 Nm (Portugalska – Kanarski otoki, Španija)

 

26.5.: Vsak dan pred odhodom sem na internetu preverjal vremenske napovedi in le te niso bile preveč obetavne. En dan naj bi še pihal vzhodnik, nato pa naj bi veter za nekaj dni obrnil na jugozahodnik, se pravi točno od spredaj. Če bi na pot odpluli še isti dan, ko sojadralci pridejo v Vilamouro, potem bi imeli vsaj še en dan veter iz ugodne smeri, sicer pa bi jadrali zgolj proti vetru. Prijatelje, ki so bili z avtom na poti iz Lizbone, sem po telefonu prosil naj čimprej pridejo v Vilamouro, da bi še isti večer odpluli na pot. Zvečer so se vkrcali na barko. Prižgal sem motor, odvezali smo Skokico od pomola in odpotovali v večer. Vetra je bilo v začetku bolj malo, zato smo najprej nekaj ur motorirali. Ponoči se je veter od vzhoda začel krepiti in razpeli smo jadra, ki pa smo jih kmalu začeli krajšati, ko je vzhodnik postal še močnejši.

Valovi so prihajali od strani in od zadaj, postajali so vse večji in vse bolj nas je premetavalo po morju. Pred spanjem smo si razdelili dežurstva pri krmilu in seveda sem izkoristil “kapitanski privilegij” in dežural prvi, še preden sem zares postal zaspan. Ostali so počasi drug za drugim odšli spat v svoje kabine. Noč je bila temna, hladna brez mesečine in valove je bilo mogoče zgolj slišati ali le bežno videti v soju pozicijskih luči. Na srečo je samokrmilnik kljub vse večjim valovom dobro deloval, saj bi bilo sicer ponoči v valovih pri ročnem krmarjenju precej težko vseskozi držati barko v pravilni smeri. V barki mi je odpovedala elektronska navigacija in še preden sem GPS in računalnik uspel uskladiti, se mi je začelo kuhati v trebuhu. Raki in ribe so mi začeli krožiti po želodcu in kmalu sem jih imel že v grlu. V notranjosti v takšnih valovih ni bilo udobno, zato sem odšel ven na zrak in trebuh se mi je začasno malo pomiril. Po prižiganju in ugašanju luči v kabinah in v stranišču sem sklepal, da ima verjetno še kdo “prebavne težave”. Prvi dan in v težkem morju se to pogosto dogaja.

 

27.5.: Pri dežuranju ob krmilu smo se menjavali, a sam v sprednji kabini nisem mogel zaspati, ker sem bil zaradi valov več v zraku in na stenah, kot na postelji. Zato sem malo dremal v salonu, malo pa na palubi. Podobne težave je imel Uroš v stranski kabini, ker je med premetavanjem barke padal s pograda. Za pograd imam sicer pripravljeno mrežasto ograjo, a je še nisem namontiral in davek je plačeval Uroš. Ponavadi nimam težav s slabostjo, tisto noč pa mi raki v želodcu niso dali miru in kmalu sem šel Urha klicat. To se mi je v 25 letih odkar jadram zgodilo prvič. In kako se kliče Urha? Preprosto, poklekneš pred ograjico (najboljše na odvetrni strani), z zgornjim delom telesa se nagneš čez ograjo in nato zatuliš UUURRRRHHHH in vmes izprazniš vsebino želodca v morje. To sem do sedaj poznal le v teoriji in opazoval pri drugih, sedaj pa to obvladam tudi v praksi. In da bi si vse skupaj čimbolj zapomnil, sem to tisto noč ponovil še kar nekajkrat, dokler se vsi raki niso vrnili nazaj v morje. Dvomim, da me bo kdo kmalu lahko prepričal, naj jem ribe ali rake. Še dobro, da me večina prijateljev med mojimi nočnimi aktivnostmi ni videla, a se tovrstne vesti med majhno posadko hitro razširijo. Tolažilo me je samo to, da nisem bil edini, ki je tisto noč Urha klical. Dopoldne je bila hitrost vetra v sunkih že blizu 40 vozlov in valovi so postajali že prave male gore, ki so nas prehitevale od zadaj ali zalivale od strani. Krmarili smo ročno, saj je Iziju zjutraj v preveliki vnemi uspelo strgati jermen na samokrmilniku, ko je ročno popravljal smer in ga je pozabil odklopiti. Kljub majhni površini jader smo čez dan vseskozi vozili s precejšnjo hitrostjo med 7 in 9 vozli in v prvih 24 urah naredili kar 156 milj poti proti Kanarskim otokom. Tolikšne razdalje mi v enem dnevu do tedaj ni uspelo še nikoli prejadrati. Proti večeru je veter začel popuščati in ponoči so se začeli zmanjševati tudi valovi. Pooblačilo se je in po malem je deževalo. Zvezde, ki so bile pri krmarjenju edini orientir so izginile in precej zoprno je bilo krmariti barko gledajoč samo na kompas. Po malem smo vsi, ki smo se drugo noč izmenjavali za krmilom, preklinjali Izija in strgan jermen na samokrmilniku, a bilo je še preveč vetra in valov, da bi si upal krmilno kolo in samokrmilnik razstaviti in zamenjati jermen. To sem lahko naredil šele naslednji dan, ko se je morje dovolj umirilo.

 

29.5.: Tretji dan smo se zjutraj vozili skozi nevihte in začelo je pihati od spredaj. Nevihtni dež barke ni spral, kot sem se najprej veselil, temveč jo je umazal. V nevihtnih oblakih je bilo veliko puščavskega peska, ki se je z dežjem spiral v morje in Skokica je postajala vse bolj rdeča od prahu. Nekaj časa smo se še trudili križariti proti vetru, pa smo se po polovici dneva naveličali in prižgali motor, da smo vsaj s kolikor toliko razumno hitrostjo napredovali proti cilju. Bili smo približno na polovici poti do prvega Kanarskega otoka, Graciose. Potovanje je postajalo vse bolj enolično. Uroš je vse dni za barko razpenjal laks s trnki in neutrudno lovil ribe, a ni imel uspeha. Menda je bila kriva vaba, ki ni dovolj globoko plavala. Ribe nam jedilnika še niso obogatile in to se mi je zdelo čisto v redu. Šalili smo se, da bi bili že zdavnaj na Kanarskih otokih, če nas on s svojim laksom in vabami nebi vseskozi zaviral. Ostali smo se proti dolgočasju borili tudi s prebiranjem knjig. Kljub temu, da je bilo vreme večinoma jasno, vidljivost ni bila dobra. Zaradi meglice se je videlo le nekaj milj daleč. Sem ter tja smo srečali kakšno ladjo.

 

30.5.: Četrti dan se je veter malo okrepil in obrnil na zahodnik, kar nam je omogočalo, da smo lahko jadrali ostro v veter neposredno proti Graciosi. Ni bilo več potrebno križariti, tako kot prejšnji dan. Valov skorajda ni bilo in z jadri smo dosegali zadovoljivo hitrost šestih vozlov. Popoldne četrtega dne smo na obzorju že nestrpno pričakovali obrise prvih Kanarskih otokov. Oblaki na obzorju so nam dali slutiti, kje bi otoki morali biti in proti večeru smo jih končno tudi zagledali. Najprej smo videli nekaj čeri, nato so se iz meglic prikazali manjši otočki in nato še Lanzarote in Graciosa. Pod noč smo spustili sidro ob Graciosi in si nazdravili ob uspešnem zaključku prve Atlantske etape. To je bila za vse nas do tedaj najdaljše neprekinjeno jadranje. Okrog 560 milj smo prejadrali v štirih dneh.

 

31.5.: Naslednje dni smo nadaljevali z bolj dopustniškim potepanjem po Kanarskih otokih. Najprej smo se sprehodili po Graciosi, nato pa ob Lanzarotu odjadrali do Arecifa. Arecife je s svojim urejeno neurejenim pristaniščem precej spominjal na Afriko, ki je od tam oddaljena le kakšnih 70 milj. Po nekaj hladnih dneh se je končno toliko otoplilo, da smo se lahko bolj poletno oblekli. Izi, Darko in Uroš so se v morju vsak dan navdušeno kopali, a temperatura morja ni znašala niti 20 stopinj in to je bilo zame za kopanje odločno premalo. Urošu se je vztrajnost pri ribolovu vendarle izplačala in mu je zadnje dni končno uspelo ujeti kar 2 ribi, ki so ju fantje z veseljem spekli in pojedli.

 

1.6.: Na Lanzarotu sem si ogledoval marine, saj sem  moral tam do odhoda čez Atlantik za nekaj tednov pustiti barko. Na koncu sem se odločil za marino Rubicon na skrajnem jugu Lanzarota. Marina je nova in lepo urejena, cene pa so zmerne, malo nižje kot na Hrvaškem. V okolici je dovolj trgovin z živili, kar bo pomembno za nabavo hrane in pijače za naslednjo etapo čez Atlantik. V marini je tudi črpalka za gorivo in cena nafte je bila podobno kot v Gibraltarju tudi na Lanzarotu za 30% nižja kot v Sloveniji. Za gorivo sem zaradi ugodnega vetra in nižjih cen do sedaj zapravil manj denarja, kot sem načrtoval in samo upam, da bo še naprej ostalo tako.

 

/