Atlantik

19.6. – 27.7.2006. Lanzarote – Curacao, 3427 NM (Španija – Trinidad in Tobago – Venezuela – Nizozemski Antili)

Tretja etapa: 19.6. – 27.7.2006. Lanzarote – Curacao, 3427 NM (Španija – Trinidad in Tobago – Venezuela – Nizozemski Antili)

 

1. teden: od Lanzarota do točke 20°N, 30°W

19.6.: Čez Atlantik bomo jadrali Jelko, Gregor, Aljaž, Urban in Miran. Še pred večerom smo v marini začeli z vkrcavanjem. Z zaboji in vrečkami smo zasedli kar nekaj metrov pomola ob barki in precej sem bil zaskrbljen, kam bomo vse skupaj zložili po barki. Z Jelkom sva razstavila podnice in pokrove postelj in v dveh urah uspela spraviti večino hrane in pijače pod tla in pod postelje, tisto kar je ostalo, pa smo razporedili po prostih posteljah v kabinah. Kolikor se je le dalo, smo hrano in pijačo razpakirali iz embalaže in vrečk, da je zavzela čim manj prostora in tudi za to, da bi imeli v nadaljevanju čim manj odpadkov, saj bo pot do naslednjega smetnjaka kar dolga. Nekaj minut pred polnočjo smo izpluli iz marine.

 

20.6.: Naša čezatlantska dogodivščina se je začela. Severozahodni veter v vrveh okoli jambora je pošteno žvižgal zato smo namestili precej skrajšana jadra. S hitrostjo blizu 10 vozlov smo kar glisirali mimo Fuerteventure proti Gran Canariji. Pred odhodom me je bilo malo strah, kako bo plula kar močno obtežena Skokica. Na barki smo imeli za okrog 600 kg hrane in pijače, v vodnih tankih blizu 600 litrov vode, v tankih za gorivo okrog 400 litrov nafte in vkrcalo se nas je pet z vso svojo prtljago za več tednov. Obteženi smo bili torej vsaj za dobro tono več kot ponavadi, a se pri hitrosti barke to na moje začudenje ni kaj dosti poznalo. Ko smo prišli iz zavetja Lanzarota, so se pojavili tudi močnemu vetru primerno veliki valovi in “rodeo” se je začel. Fantje, ki valov še niso bili vajeni so se iz previdnosti hitro polegli po posteljah, sam pa sem končno spet lahko užival v jadranju in v jasni hladni zvezdni noči na prostem. Zjutraj so fantje začeli prihajati iz svojih postelj na palubo in na njihovih obrazih se je videlo, da na morsko bolezen niso imuni in da je nočno zibanje in skakanje čez valove zahtevalo svoj davek. Aljaž in Urban sta se pritoževala, da ju je ponoči neprestano metalo s pograda. Mreže in okovje za ograje na posteljah sem sicer imel na barki, le volje za montažo mi je do tedaj nekako manjkalo. Da bi malo izboljšali razpoloženje med posadko in opravili še nekaj montažnih opravil na in v barki, smo se odločili za popoldanski postanek v zavetrnem zalivu pri Maspalomasu na jugu Gran Canarie. Sam sem zmontiral ograje na postelje, Aljaž naš dežurni “električar” je zmontiral sončne celice za polnjenje, ostali pa so šli malo plavat in nato pripravili večerjo. Ob sončnem zahodu smo se od Kanarskih otokov poslovili in tokrat zares odpluli na pot čez Atlantik. Kakšne tri tedne ne bomo videli kopnega, kamorkoli bo segel pogled bo le morje, sonce, zvezde in oblaki. Dogovorili smo se za dežurstva ob krmilu. Sam sem si izbral zadnjo večerno in zadnjo nočno izmeno, saj so sončni vzhodi na morju zame vedno lepo doživetje. Ostali so se ponoči menjali na dve uri, podnevi pa smo bili tako in tako večinoma vsi na krovu.

 

Ker bomo čez Atlantik jadrali poleti, ko se na severnem Atlantiku in v Karibih že začne sezona orkanov, smo se zaradi varnosti odločili za malo daljšo pot v začetku bolj proti jugu in bomo Atlantik prečkali bliže ekvatorju. Za navidezno točko obrata proti južni Ameriki smo si postavili pozicijo 18°N, 28°W, zato smo pot prve dni zastavili proti jugozahodu mimo Zelenortskih otokov. Do Amerike pa moramo pripluti pod 13 stopinjami severne geografske širine, ki predstavljajo nekakšno varno mejo s poleti nevarnim orkanskim področjem na severu. Za varno plovbo po Karibskem morju so nam v poletnem času ostali na razpolago le južni Karibski otoki, zato sem se odločil, da bo naš prvi cilj na drugi strani Atlantika Tobago, nato pa bomo plovbo nadaljevali med Venezuelskimi otoki proti Nizozemskim Antilom.

 

Pred odhodom na pot sem se z Darkom dogovoril, da bo za nas na internetu spremljal vremenske razmere in napovedi za Atlantik in nas o vremenu preko satelitskega telefona in SMS sporočil sproti obveščal in opozarjal. Za pomoč in podporo sem se dogovoril tudi na Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani pri gospodu Jermanu in Žagarju. Tam sem dobil tudi napoved za prvi teden, ki je bila glede smeri vetra razmeroma ugodna, le hitrost vetra sredi tedna ne bo ravno velika.

 

Tokratna posadka je bila precej športna in smo skupaj odjadrali že veliko regat in zato sem tudi pričakoval, da bomo jadrali bolj hitro in uporabljali različna jadra. Prve dni smo v šibkejših vetrovih podnevi veliko jadrali s špinakerjem, ponoči pa ga je nadomestila genoa. Veter se je ponavadi popoldne okrepil, proti jutru pa je začel ugašati.  Dnevno smo prejadrali med 130 in 154 morskih milj.

 

25.6.: Proti koncu prvega tedna se je veter vendarle nekoliko okrepil tako, da nam je celo uspelo raztrgati špinaker, za katerega smo se v naraščajočem vetru malo prepozno odločili, da bi ga sneli. Odtrgalo je vogal na manjšem špinakerju, ki smo ga nato naslednji dan ojačili in ponovno zašili. Naslednje dni smo uporabljali večji špinaker, ki se je kljub svoji starosti izkazal za boljšega in se tudi v močnejšem vetru ni strgal.

 

Med jadranjem so nam občasno delali družbo delfini, ki so se igrali pred premcem jadrnice. Vse več je bilo opaziti letečih rib in nekatere med njimi so ponoči svoj konec žal doživele tudi na krovu Skokice. Vsako jutro smo nekaj letečih rib pometali nazaj v morje. Naša barka je bila pri ribolovu veliko uspešnejša od Gregorja, ki je bil “glavni ribič” odprave. Noč in dan je za barko vlekel vabo, da bi ujel kakšno ribo, a pri tem ni imel uspeha. Trnki na vabi so bili vseskozi brez ulova, dokler se en dan laks ni začel napenjati in trzati. S težavo in velikim pričakovanjem je Gregor začel na barko vleči svoj ulov. Navijal in navijal je vrvico in “riba” je bila vse bližje. Na koncu je ob splošnem smehu ostalih ugotovil, da se ga je usmilila malo večja polivinilasta vrečka. Naslednji dan se je nato na vabo zares ujela tuna in za barko skakala iz vode, a je bila riba prevelika in laks se je strgal. Kmalu za tem je Grega na podoben način izgubil še zadnjo vabo in našega oceanskega ribolova je bilo konec. Izgleda, da nismo imeli prave opreme za oceanske ribe ali pa smo jadrali prehitro.

 

Za prehrano na barki je pretežno skrbel naš šef kuhinje Jelko in vseskozi smo jedli skorajda kot v hotelu, le posodo smo morali sami pomivati. Fantje so se na valovanje in zibanje barke v nekaj dneh navadili, apetit se je vrnil, prehranjevanje normaliziralo in življenje se je počasi začelo seliti tudi v notranjost barke.

 

Od Darkota in meteorologov iz Ljubljane smo proti koncu prvega tedna za naslednji teden dobili ugodne vremenske napovedi, s stalnim severovzhodnikom med 15 in 25 vozli hitrosti in brez kakšnih zametkov tropskih neviht ali viharjev. Na podlagi tega sem precenil, da s strani vremena kakšnih večjih presenečenj ni pričakovati in se odločil, da se bomo čez Atlantik direktno proti Tobagu usmerili že prej, kot smo prvotno načrtovali. “Obrn točko”, kot smo navidezno točko obrata na GPS-ju poimenovali, sem prestavil na 20N, 30W. To točko smo dosegli 27.junija in od tu naprej bomo skušali čimbolj direktno jadrati proti Tobagu.

 

 

2. teden: od točke 20°N, 30°W preko sredine Atlantika

 

26.6.: Ker so nam vremenske razmere dopuščale, da Atlantik prečkamo bolj severno, kot smo prvotno načrtovali, se nam je tudi pot čez Atlantik skrajšala s prvotno predvidenih 3.100 NM od Lanzarota do Tobaga na približno 2.900 NM. Veter je postajal vse močnejši in nas vse hitreje poganjal proti zahodu. Dovolj globoko proti jugu smo že zapluli v pasatne vetrove, ki so nam večinoma pihali v krmo s hitrostjo med 15 in 25 vozli. Špinaker smo le še redko dvigovali na jambor, samo kadar je hitrost vetra padla pod 15 vozlov. Večino poti v nadaljevanju smo prejadrali na “metuljčka” z delno skrajšanim glavnim jadrom in z genovo na nasprotni strani fiksirano na tangun, da v valovih ni preveč opletala naokoli. Da bi vsaj malo zmanjšali zibanje barke na valovih, ki so prihajali od zadaj, smo malo križarili in dvakrat na dan spremenili smer barke in zamenjali postavitev jader. S tem smo si sicer malo podaljševali našo pot, saj smo pluli po 20 stopinj levo ali desno od direktne smeri, a je bilo jadranje zaradi vetra v polkrmo ravno toliko hitrejše, da je izničilo časovno izgubo zaradi daljše poti. Seveda smo se se v večinoma 2-4 metrskih valovih še naprej kar dobro guncali, a je bila plovba na ta način vendarle precej bolj udobna in tudi jadra niso tako močno opletala.

 

V teh dneh sredi Atlantika smo v smeri proti Tobagu v povprečju prejadrali preko 160 navtičnih milj dnevno in naši “osebni” rekordi so se iz dneva v dan kar vrstili. Najprej smo 28. junija s 165 preplutimi miljami prebili našo magično mejo 160 milj, nato pa smo rekord popravili še 2. in 3. julija s 172 in 174 preplutimi miljami v 24 urah. Podnevi smo ponavadi jadrali s polnimi jadri in takorekoč glisirali po valovih navzdol in pogosto presegali 8 vozlov, kjer je trupna hitrost naše barke. Ponoči pa smo zaradi varnosti in udobja jadra skrajšali, a še vedno jadrali hitreje od 6 vozlov. Podnevi smo zaradi večje površine jader in hitrosti v glavnem krmarili na roke, saj je samokrmilnik pri popravljanju smeri preveč zamujal. Ponoči pa je ob manjši hitrosti samokrmilnik dobro deloval in držal barko v želeni smeri.

 

Devetindvajsetega junija smo si po domače “izračunali”, da je za

nami polovica poti in da smo točno sredi Atlantika. Pripravili smo si slavje in izpraznili steklenico refoška. V prazno steklenico smo dali sporočilo z našo pozicijo, naslovom in veselimi pozdravi za najditelje. Steklenico smo ponovno zaprli in vrgli v valove. Verjetno bo s tokom odplavala proti Južni Ameriki, ali pa v Mehiški zaliv. Tam pa na obalo ali pa naprej s tokovi po svetu. Morda bo sporočilo nekoč nekdo našel in poklical, tako kot se to zgodi v pravljicah. Sicer pa smeti nismo metali v morje (razen ostankov hrane). Vse skupaj smo čimbolj stisnili in odlagali v vreče, ki jih bomo potem na drugi strani Atlantika odvrgli v smetnjak.

 

Za Sredino Atlantika smo si bolj za šalo postavili še en cilj in to je bilo kajtanje. Urban je navdušen kajtar (jadralec na deski, ki za jadranje namesto jadra uporablja “kajt” – padalu ali zmaju podobno jadro spuščeno v zrak, ki se ga upravlja z vrvicami). Opremo je imel s seboj, saj je vedel, da je na oni strani Atlantika kar precej za kajtarje slovitih mest in plaž, mimo katerih bomo na svoji poti jadrali. Nekaj časa smo ga “hecali”, da naj postavi svetovni rekord v hitrosti kajtanja čez sredino Atlantika, a je Urban ob pogledu na visoke in valeče se valove v okolici barke okleval. Ker pa je bilo v Urbanovi pustolovski duši razlogov za poskus vendarle več, kot pomislekov, se je odločil, da poskusi. Startati je moral z drveče barke in tudi nazaj na barko bo moral priti med plovbo. Kakšno uro je po barki napeljeval vrvice, pripravljal padalo in nabiral pogum. Pri pripravi opreme smo mu ostali pomagali, pri nabiranju poguma pa ne, saj smo ga s svojimi pomisleki o morskih psih in drugih morskih pošastih predvsem strašili.

Da bi bili z barko čimbolj okretni, smo zvili genovo in jadrali le z glavnim jadrom. Ko je bil Urban približno pripravljen, smo napihnjen kajt oziroma padalo z vsemi vrvicami vred nekako spravili z barke in Urbana na deski nam je iztrgalo iz rok. Sedaj je bil sam s svojim kajtom sredi Atlantika med 4-5 metrov visokimi valovi. Kar pozorno smo morali slediti, kje je Urban, saj nam je med valovi pogosto izginil izpred oči. Včasih, ko smo bili v dolini med dvema valoma nam je iz pogleda izginilo tudi Urbanovo padalo, čeprav je bilo na višini 20 metrov. Vseeno pa smo mu z barko sledili lažje, kot sem pričakoval, saj je bil hiter le prečno na veter, z vetrom pa smo bili hitrejši mi, tako da smo le križarili za njim in ga počakali, kadar je po kakšnem skoku čez val padel.

Sonce je začelo zahajati in Urbana in njegov kajt je bilo potrebno dobiti nazaj na barko. Ker smo želeli tako Urbana, kot njegovo opremo pobrati iz morja nepoškodovano, je postal to najbolj zahteven del pustolovščine. Paziti je bilo potrebno, da v rolajočih valovih ne povozimo niti Urbana, niti padala in da se ne zapletemo v vrvice, ki so povezovale padalo z Urbanom. Kajt, ki so ga premetavali veter in valovi nam je nekako uspelo dobiti na barko, tako da se je Urban lahko odpel, v naslednjem obratu pa nam je še pred nočjo uspelo na barko pobrati tudi Urbana ki so ga začele žgati meduze.

Vse skupaj ni šlo brez žrtev. Nastradal je ravno Grega, ki je imel največ pomislekov proti tej pustolovščini. Ko smo pobirali padalo ob boku barke, je hitro skočil, da bi jadro prijel, a je pri tem brcnil v stebriček ograjice in si zlomil prst na nogi. Polomljeni prst na nogi smo z lepilnim trakom imobilizirali, Grega pa je dobil nekaj ur bolniške, da je lahko počival in ta dan izpustil svoja dežurstva. To je bila na srečo tudi najhujša poškodba, ki smo jo na poti doživeli in tudi na splošno z zdravjem nismo imeli težav. Seveda moram ob tem spregledati pričakovane težave z morsko boleznijo prve dni in pa občasne podplutbe in odrgnine, ki jih je vsakdo od nas kdaj pa kdaj dobil, ko se je barka na kakšnem valu nagnila v nepričakovano smer in je potem treščil v kaj trdega. In trdih delov je na barki veliko.

 

V drugi polovici plovbe čez Atlantik je postajal pasatni veter vse močnejši in vse pogosteje smo poleg glavnega jadra skrajševali tudi genovo. Hitrost vetra je bila večinoma nad 20 vozli, pogosto tudi nad 25 vozli. Nekaj desetin vozla pri našem hitrem napredovanju proti zahodu je prispeval tudi morski tok, ki je proti Ameriki postajal vse močnejši. Ladje že nekaj dni nismo srečali ali videli nobene. Družbo sta nam vseskozi delala le nebo in morje v vseh svojih različicah, le najslabših nismo spoznali in veseli smo bili, da je tako. Družbo so nam delale tudi leteče ribe, ki jih je bilo videti vse več. Eno jutro sem jih s palube pobral kar dvanajst in pometal nazaj v morje.

 

Sedaj po dveh tretjinah opravljene poti smo ugotavljali, da imamo hrane s seboj kar dosti preveč, saj je nismo pojedli še niti polovico. Jelko je pri pripravi spiska računal s približno četrtino rezerve, če bi bilo kaj narobe in bi se nam potovanje zavleklo. Uštel se je izgleda tudi pri dnevnih količinah hrane, saj je “predpisane” obroke uspel vase spraviti le Urban, ostali pa smo se pri hrani držali bolj nazaj in ostankov hrane pri kosilih ali večerjah so se veselile predvsem ribe v morju, kamor so romali ostanki.

 

Proti koncu drugega tedna nam je odpovedal samokrmilnik, tako da je bilo potrebno zadnjih tisoč milj do Tobaga odpeljati ročno. Predvsem noči za krmilom so postale zato precej bolj naporne. Tudi dežurstva smo morali okrepiti, saj je bilo potrebno v spreminjajočem se vetru pogosto nastavljati in prilagajati jadra, česar pa tisti, ki je dežural za krmilom, sam pogosto ni mogel opraviti. Grega in Aljaž sta združila svoja dežurstva na krovu in si medsebojno pomagala. Pri ostalih pa sem pretežno pomagal jaz in to je šlo seveda na račun mojega spanca. Zato sem bil zadnje dni verjetno tudi bolj tečen čez dan, a se posadka ni pretirano pritoževala. Ob tem lahko samo spoštujem dosežke tistih jadralcev, ki z barkami na poti čez oceane plujejo pretežno sami. Resda ponavadi v počasnejšem tempu in ob bolj zmernem jadranju, a zato vse skupaj traja še dlje. Mi smo se izmenjevali za krmilom, a je bilo kljub temu dostikrat naporno. Še vedno mi v ušesih odmeva Mušičev nasvet iz enega od pogovorov preden sem se odpravil na pot, naj s seboj vzamem vsaj dva samokrmilnika, če že ne treh in vsaj eden naj bo na veter. Zaradi omejenega proračuna sem varčeval pri tehnični opremi in upal, da mi bo samokrmilnik zdržal do konca, pa žal ni. Ko ponoči buljiš v osvetljen kompas ali pa GPS in se trudiš držati smer v nemirnem morju in se boriš s spancem, postaja delujoč avtopilot neprecenljiv. Ko sem med nočnimi vožnjami o tem razmišljal, bi bil pripravljen zanj iz dneva v dan plačati več, na koncu morda celo trojno ceno. Na naslednjo daljšo plovbo se zagotovo ne bom odpravil brez vsaj dveh samokrmilnikov.

 

 

3. teden: Zadnjih 700 milj do Tobaga in naprej

 

3.7.: V dveh tednih nam je uspelo prejadrati blizu 2200 milj in do Tobaga nam jih je ostalo še okrog sedemsto. Počasi smo začenjali računati, kdaj bomo ugledali kopno na drugi strani. Vreme se je vse bolj kisalo in plohe in nevihte so bile vse pogostejše. Vendar te nevihte niso bile takšne kot pri nas, ko jih spremlja precej močan veter. Deževalo je sicer podobno, a se je bliskalo le med oblaki in strele niso sekale v morje. Tudi veter je ponavadi popustil pod vsakim deževnim oblakom, ki nas je ujel. Pretežno smo jadrali precej hitro, a ko smo že mislili, da bo padel nov rekord v dnevno prejadranih miljah, nas je ujela ploha ali nevihta in z rekordom ni bilo nič.

 

Po dobrem tednu smo na morju končno spet srečali tovorno ladjo. Kljub temu, da je bila precej velika, so jo pasatni valovi kar močno zibali v vse strani in se ji prelivali čez palubo. Izgledalo je, kot da jih valovi premetavajo še močneje kot nas. Valovi so se zadnje dni zopet začeli večati in preko krmne stopnice siliti v kokpit. Včasih nam zalivalo noge, včasih pa pljusknilo na barko kar preko boka s strani. Tudi morje je zadnje dni začelo spreminjati svojo barvo. Iz modre, ki smo jo imeli vso pot do sem, se je začelo spreminjati v zeleno-rjavo. To je bil vpliv Orinoka in drugih Južnoameriških rek, ki se nekaj sto milj od tukaj izlivajo v

Atlantik in s seboj prinašajo veliko mulja in organskih snovi, ki vplivajo tudi na barvo morja.

 

Končno je prišla tudi zadnja noč našega jadranja čez Atlantik in naslednje jutro bi morali uzreti otok Tobago in pristati ob njem. Zvečer je bilo do otoka še dobrih sedemdeset milj, morski tok v smeri naše plovbe pa je postajal vse močnejši in ga je bilo že za več kot en vozel. Zato smo jadra skrajšali za več, kot je bilo glede na veter potrebno, da nebi do otoka prišli pred jutrom. Ponoči v neznanem pristanišču nisem želel pristajati, ker nisem vedel kako natančne so tukaj elektronske navtične karte v povezavi z GPS-om. V Evropi si se lahko zanesel, da so na nekaj metrov natančne, za Latinsko Ameriko pa so opozarjali, da so odstopanja lahko tudi po kilometer in več. Nisem torej hotel tvegati, zato smo sicer jadrali malo bolj počasi, a zaradi toka še vedno potovali s hitrostjo blizu sedmih vozlov.

 

Zadnja noč plovbe čez Atlantik pa vendarle ni minila brez zapletov. Sredi noči, kmalu po tem, ko sta me za krmilom zamenjala Grega in Aljaž, me je slednji prišel v kabino zbuditi in rekel, da je na obzorju ladja, ki jo vidi stalno pod istim kurzom in je še kakšne tri milje oddaljena od nas. Rekel sem mu, da naj me pride zbuditi, če se nam bo ladja približala na manj kot miljo. Čez nekaj sekund je Aljaž prišel nazaj in rekel, da je ladja sedaj že bliže. Istočasno pa je Grega izza krmila začel vpiti, da je kriza in da naj takoj pridem ven. Iz njegovega glasu je bilo čutiti, da gre zares, zato me je kar odneslo iz kabine čez Aljaža in čez mizo preko stopnic v kokpit, kjer sem nad jadri zagledal železni trup trajekta, ki nam je sekal pot. Do sprednjega dela ladje je bilo le še kakšnih trideset metrov in na srečo je Grega že odklopil samokrmilnik, tako da sem nemoteno lahko zavrtel krmilo in barko obrnil stran od ladje. Razsvetljeni komandni most trajekta se je visoko nad nami odpeljal mimo nas ob zamolklem bobnenju ladijskih motorjev. Lahko sem samo jezno zaklical za njimi in počasi so njihove luči izginile v noč. Po pomorskih predpisih ima na odprtem morju jadrnica prednost pred motorno ladjo, a izkušnje učijo, da je bolje, da prednosti ne poskušaš uveljavljati. Ker mi je glavni krivec za incident pobegnil, sem svojo jezo stresel na Gregorja in Aljaža. Obtožil sem ju, da sta spala ali pa sta slepa in si s tem zakuhal zamero, ki je nato trajala še kar nekaj dni.

 

8.7.: Ko se je začelo daniti, smo bili že v bližini otoka in naša prva čezoceanska pustolovščina se je bližala uspešnemu zaključku. Zjutraj smo spustili sidro v pristanišču Scarborough na Tobagu in se šli prijaviti pristaniškim oblastem.

 

Popoldne smo se odpeljali na “krajši” izlet po otoku. Jelko je ob pogledu na zemljevid strokovno ocenil, da bo vožnja na drugi konec otoka trajala približno eno uro, a se je precej uštel. Tobago se je izkazal za precej večjega, ceste na tem hribovitem otoku pa za precej bolj ovinkaste, ozke in daljše, kot so izgledale na zemljevidu. V avtu smo tako preživeli cel dan do večera. Tobago je slikovit in s tropsko vegetacijo bogato obdarjen otok.

 

Zvečer smo se odločili, da časovne rezerve, ki smo si jo prijadrali čez Atlantik, ne bomo porabili že na Tobagu in zato smo ponoči odpluli na 190 milj dolgo pot proti Venezuelskim otokom. V navtičnih vodičih piše, da je vzhodni del Venezuele zaradi piratstva še

posebej nevaren za pomorce, zato smo svojo pot zastavili vsaj 20 milj od obale in ponoči oprezali za piratskimi čolni. Vendar razen naftnih ploščadi na srečo nismo videli nič posebnega. Proti jutru so nas začele loviti nevihte, veter pa je skoraj popolnoma izginil tako, da smo pospravili jadra in plovbo nadaljevali s pomočjo motorja. Namesto vetra nam je tukaj pomagal morski tok, ki je občasno presegal 3 vozle hitrosti v naši smeri, proti zahodu. S pomočjo toka in motorja smo potovali s hitrostjo okrog 9 vozlov in  Islo Margarito dosegli še pred polnočjo. V 24 urah smo prepluli kar 185 navtičnih milj, a tega pri jadrnici ne bom štel za rekord, saj smo večino poti premotorirali.

 

Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od Venezuele, a ko smo se ponoči približali Isli Margariti, so nas z obale pozdravile stolpnice, zabaviščni parki in morje utripajočih luči. Sidro smo spustili na sidrišču v zavetrnem zalivu pred mestom Porlamar in se počasi odpravili spat. Po treh tednih smo končno spet spali v miru, brez zibanja in brez skrbi.

 

9.7.: Zjutraj sem se malo razgledal in videl, da smo zasidrani na velikem sidrišču med množico jadrnic, na obali so bile plaže, za njimi pa množica stolpnic in blokov, ki so bili le redki naseljeni. Veliko stolpnic je bilo požganih, ali pa so bile le nedokončani skeleti, ki so že leta čakali, da bi jih nekdo dokončal. Izgleda, da je Venezuelski turizem včasih bolj cvetel kot danes.

 

Opravljanje formalnosti ob vstopu v Venezuelo se je izkazalo za zeo zamudno opravilo, ki je trajalo kar nekaj dni. Zato smo zamenjavo posadke opravili v naslednjih dneh kar na Isli Margariti. Gregor in Jelko sta odletela domov, Aljaž na potep po Karibskih otokih, na barko pa sta prišli Urbanovi dekleti Lea in Sara Lina ter člani moje družine Zlata, Jurij, Anja in Jon. Medtem sva z Urbanom na Skokici napolnila tanke z nafto in vodo. Cena nafte v Venezueli je bila z 8 dolarskimi centi za liter kar petnajstkrat nižja kot pri nas doma v Sloveniji.

 

14.7.: Po štirih dneh je bila papirna vojna po Venezuelskih uradih končana in dopustniški del potovanja se je začel. Z Isle Margarite smo zvečer odjadrali proti 190 navtičnih milj oddaljenemu koralnemu otočju Los Roques in ga po dobrem dnevu jadranja tudi dosegli. Tudi tokrat nam je pomagal precej močan morski tok, a malo premalo, saj smo do prvih otokov prispeli zvečer in nato v trdi temi pristajali med čermi, sipinami in otočki. Z GPS-om in elektronskimi kartami si nisem mogel dosti pomagati, saj je bila GPS pozicija na karti za več kot miljo napačna glede na našo pozicijo na morju. Orientirati se je bilo potrebno tako kot v včasih, po papirni karti, edinem svetilniku in po lučeh v vasici na največjem otoku. Z nekaj tesnobe v srcih se nam je v temni noči uspelo varno zasidrati ob Roquesu, največjem otoku tega otočja.

 

15.7.: Zjutraj nas je prebudil hrup letalskih motorjev. Sedaj, ko se je zdanilo sem opazil, da smo se zasidrali v bližini letališča, kamor so pristajala športna in manjša potniška letala. Po zajtrku smo odjadrali malo naprej med otočki, da bi našli kakšen bolj miren zaliv. In našli smo Cayo Frances, skupino nizkih otočkov in belih sipin, ki so obkrožale miren zaliv, ki je za nekaj naslednjih dni postal naš raj. Previdno smo med sipinami in čermi našli vhod v zaliv in se zasidrali v bližini še nekaterih jadrnic. Navadil sem se že, da so jambori, ki jih vidiš v daljavi ponavadi zanesljiv znak za dobra sidrišča. Veter je še vedno močno pihal, a je bilo to samo dobrodošlo, saj je bilo kar pošteno vroče. Voda v zalivu pa je bila povsem mirna, saj so se valovi razbijali na zunanjem koralnem grebenu okrog otokov. Bele plaže na otokih so nas vabile in nismo se dolgo upirali. S čolnom smo na obalo prepeljali kup igrač in opreme za male in velike otroke in se predali uživanju v toplem Karibskem morju. Urban in Jurij sta si pripravila opremo za kajtanje in nato odjadrala po zalivu. Urban je po zalivu na veselje drugih kopalcev izvajal akrobacije na deski, Jurij pa prav tako na veliko veselje vseh nas po trebuhu in po zraku, tako kakor sta kajt in veter to hotela. Jurij se je s kajtanjem namreč šele začel spoznavati in Urban ga je hotel na hitro čimveč naučiti. Pa ni šlo na hitro in vsi smo se pri tem zabavali. Jurija je veter dvigoval iz vode, kot bi bil na elastiki in vsake toliko časa ga je bilo potrebno iti s čolnom iskat, ko se je preveč približal zunanjim čerem ali otokom. Z manjšimi otroki pa smo se zabavali na plaži in iz mivke gradili gradove, kanale in jezera.

 

16.7.: Lagodno smo preživeli dva dneva, a čas nas je začel priganjati in morali smo odpluti naprej proti Curacau, kjer bomo morali Jurija čez nekaj dni z letalom poslati domov, da bo odšel na trening skokov. Jadrali smo med otoki in čermi otoške skupine Roques in se čez nekaj ur za čez noč zasidrali v Cayo Carenero na zahodni strani arhipelaga.

 

17.7.: Proti jutru smo odjadrali naprej in se popoldne ustavili pri naslednji, 40 milj oddaljeni otoški skupini De aves. Tu so otoki popolnoma neobljudeni in na civilizacijo spominjajo le odpadki na privetrni strani, ki jih morje prinese s seboj z drugih otokov in celine. Tukaj tudi drugih jadrnic ni bilo in uživali smo lahko v samoti. Ponavadi sem z barke v toplo morje skočil že takoj, ko smo se zasidrali, a tukaj sem to svojo navado opustil in plavanje prihranil za plitvejšo vodo ob obali. Ko smo se sidrali sva z Anjo pri morskem dnu opazila kakšna dva metra veliko temno ribo, ki je bila morda lahko tudi morski pes. Kljub zagotovilom jadralcev iz Roquesa, da v južnih Karibih ni ljudožerskih morskih psov, se ta dan nismo prav sproščeno kopali. Izjema je bil seveda ponovno Urban, ki je vetroven dan in mirno morje v zalivu ponovno izkoristil za kajtanje. Zvečer smo pred komarji ponovno pobegnili na barko in odjadrali naprej, proti Curacau.

 

18.7.: Veter in morski tok so bili še naprej zelo ugodni, tako da smo že zjutraj prijadrali mimo južnega rta Curacao-a do vhoda v Španski zaliv. Vhoda in preliva do zaliva z odprtega morja ni bilo videti, tako da sem zopet moral zaupati satelitski navigaciji in elektronski karti, ki pa je bila tukaj na srečo skorajda do metra točna in nas je zanesljivo pripeljala do sicer neoznačenega naravnega povezovalnega kanala do popolnoma zaprtega Španskega zaliva. Morje pred obalo je bilo precej plitvo in previdno sem zaplul v skozi le nekaj deset metrov širok vhod po kakšen kilometer dolgem vijugastem kanalu do zaliva. V zalivu je bilo veliko jadrnic, ki so tukaj v varnem zavetju čakale čez poletje, da mine orkanska sezona. Na nekaterih jadrnicah so bile posadke, na drugih pa se je videlo, da na njih že nekaj časa ni bilo lastnikov. Saj ne, da bi bilo z zasidranimi jadrnicami kaj narobe, le če lastnikov ni na barki, jo za svoje zatočišče prevzamejo ptice. In po količini ptičjih iztrebkov na krovu je mogoče sklepati, koliko časa lastnikov ni bilo na barki. Po tovrstnih oblogah na nekaterih barkah sem lahko sklepal, da mora to biti zelo varen zaliv, da si lastniki upajo svojo jadrnico pustiti na sidru za tako veliko časa in jih barka ob vrnitvi vseeno počaka nepoškodovana in le od ptičjih drekov posrana. Da so tovrstne obloge obilnejše poskrbi tudi sušno vreme na Curacau, saj bi sicer dež nesnago spral v morje.

 

Dopoldne sva se z Jonom s čolnom odpravila na raziskovanje po zalivu. Predvsem me je zanimalo, kako izgleda marina, v kateri sem imel rezerviran privez. Zaplul sem v enega od rokavov tega razvejanega zaliva in zagledal marino Kima Kalki in se ob prvem pogledu zamislil. Vse skupaj je bolj spominjalo na mostiščarsko naselbino kot na resno marino. V dno so bile zabite kovinske cevi, ki so bile kot gradbeni oder med seboj povezane s cevmi in z deskami, med njimi pa se bile privezane jadrnice in motorni čolni. Marina je bila majhna, za kakšnih 30 bark in prostega veza med njimi ni bilo videti. Saj sem na internetu videl, da je marina majhna in v družinskem lastništvu in upravljanju, a prvi pogled ni bil obetajoč. Kljub temu sem čoln privezal na pomol in šel v hišo vprašat po privezu za mojo Skokico.

Šefica me je le začudeno gledala in odgovorila, da nimajo prostora in da imajo marino že nekaj časa polno. Ko sem ji omenil, da mi je rezervacijo pred meseci potrdila po elektronski pošti, mi tega sprva ni verjela, a je na srečo vseeno preverila v računalniku. Po tem se je opravičila in rekla, da ni računala, da bom sploh prišel, ker se toliko časa nisem javil. A so se stvari vendarle začele obračati v moje dobro. Gourete, kakor je bilo podjetni šefici ime, je sklicala družino Lotman, se je pogovorila z možem in sinom in skupaj so naredili načrt, kako bi v polni marini naredili prostor še zame oziroma za mojo barko. Na poti nazaj na barko sva se z Jonom za vsak slučaj spotoma ustavila še v marini Royal Yacht cluba in povprašala po prostem privezu in cenah. Prost vez so imeli, cene pa tudi, trojne v primerjavi s Kima Kalki. Ob pogledu v denarnico mi je postalo kristalno jasno, kje bom do jeseni pustil Skokico. Upal sem samo, da bodo zanjo v marini Kima Kalki zares tudi naredili prostor.

Presidrali smo se v bližino marine in se naročili na internet, ki je bil preko antene v marini dosegljiv tudi na sidrišču. Gourete me je odpeljala v Willemstad in vse vstopne formalnosti sem opravil v dobri uri. Za spremembo so bila vsa dovoljenja in vsi postopki brezplačni.

 

V sredo smo na letališče pospremili Jurija. S še enim gostom marine smo bili dogovorjeni, da nas Gourete s svojim pick-upom (poltovornjakom) odpelje na letališče. Z Jurijem sva hotela se že hotela odpeljati, pa se Zlata od svojega sinka kar ni hotela posloviti in si je izprosila, da gre zraven. Z Zlato je šel na izlet do letališča tudi Jon in v potniškem delu poltovornjaka je zmanjkalo sedežev, tako da sem sam pristal na kesonu med prtljago.

 

Nekaj naslednjih dni sem še prosil, da bi se zapeljali na Bonaire ali kam drugam, pa je bil ženski del posadke neusmiljen. Nadaljevanje dopust so si zamislili tako, da namakajo noge v mirno morje in potujejo le še z avtom po Curacau. Uspelo mi je izprositi samo še dvodnevni izlet na Klein Curacao. Ker sem se preveč dolgočasil, sem spremenil svoje letalske karte in nekaj dni prej odpotoval domov. Prvotno sem nameral odpotovati domov kakšen dan za našimi, sedaj pa bom doma celo nekaj ur pred njimi in jih bom za spremembo jaz lahko pričakal na letališču na Brniku.

 

/