Čez Atlantik 1 – Proti Sveti Heleni

17.4. Vetra ponoči skorajda ni bilo in Skokico je med številnimi zasidranimi ladjami iz Walvisovega zaliva na Atlantik pognal motor. Zvezde so se zrcalile v gladki površini morja, iskreči plankton pa je valove barval v srebro.

Proti jutru se je južnik dovolj okrepil, da sem ugasnil motor, barki pa so zrastla krila. Prava poezija. Veliko ptic je videti nad morjem. Najbrž so vode tukaj bogato z ribami. Popoldne se je veter okrepil nad 20 in Skokica v drugo noč s skrajšanimi jadri preko razgibanega morja leti prav po športno. Vsi člani posadke 🙂 neizmerno uživamo v predstavi, ki jo je pripravil Atlantik.

18.4. Noč je bila živahna, saj je veter skoraj brez predaha pihal s preko 30 vozli v in precej razburkal morje. Snel sem glavno jadro in Skokica se je s skrajšano genovo kar hitro opotekala med valovi vse do jutra, ko je jugovzhodnik oslabel pod 25 vozlov in sem glavno jadro spet dvignil do druge krajšave. Jadranje je bilo potem zmerno, a še naprej hitro. Zvečer se veter spet bliža 30 vozlom in valovi se občasno prelivajo čez palubo. Skrajšal sem jadra. V prvih 2 dneh sem si prijadral 30 milj rezerve za manj vetrovne dni v nadaljevanju. Če me bo veter še naprej tako preganjal, bom na Sveti Heleni že v torek. Posadka je v redu, le rahlo utrujena in neprespana po dveh bolj živahnih nočeh. Vetra je te dni za 5 do 10 vozlov več od napovedi, ki sem si jo naložil pred odhodom.

 

19.4. Vremensko dogajanje na morju se ponavlja – ponoči 30 v vetra in razburkano morje, čez dan pa zmeren veter. Sprememba je le smer – VJV (vzhod-jugovzhod), kar je krmni veter, s katerim metuljčkam in zato bolj umirjeno jadram. Paluba je zdaj suha.

Prijadral sem v nov časovni pas – GMT oz. izhodiščni, osnovni, oz. Greenwich-ski časovni pas. Zdaj sem 2 uri za slovenskim  oz. srednjeevropskim poletnim časom.

Zvečer se je za kratek čas prikazala luna in noči bodo v naslednjih dneh vse svetlejše. Tudi morje postaja toplejše, a še premalo za kopanje. Kar hitro sem na poti, 180 milj na dan in zaenkrat mi ni prav nič dolgčas. Berem že drugo knjigo. Na oceanu sem v prvih treh dneh videl le 2 ladji, zato sem si lahko privoščil nekaj več spanja.

20.4. Veter z VJV je v teku dneva vse bolj slabel, zaradi oblakov pa tudi sončne celice niso dale kaj dosti od sebe in napetost v akumulatorjih se je približala 11 V. Popoldne sem po 3 dneh moral zagnati motor, ki zdaj polni akumulatorje in hkrati tudi malo hitreje poganja Skokico. Ponoči je bilo na morju nekaj ladijskega prometa z leve in z desne, saj sem prečkal ladijske poti med Južno Afriko in Evropo, proti jutru je bila prometna pot mimo in naslednje ladje bom verjetno videl šele prihodnji teden pred St. Heleno. Darko se je oglasil z vremensko napovedjo, ki kaže, da bo tudi jutri bolj miren dan in pravi čas za vzdrževalna popravila, potem pa Darko do Helene obljublja spet več vetra.

21.4. Tako, kot je veter včeraj opešal pod 8 vozlov, se je zjutraj vzhodnik vrnil z 10-16 vozli in spet sem lahko dvignil jadra. Tokrat so napeta na levi strani barke, morje pa je dovolj mirno, da tudi ob šibkejšem vetru lahko lepo jadram. Nisem najhitrejši, vendar se šestica pogosto pokaze na brzinomeru. Upam na več vetra, da bi vendarle že v torek prijadral do Svete Helene, do katere imam 430 navtičnih milj.

 

22.4. Po dveh dneh počasnega jadranja je popoldne vendarle zapihalo 15 vozlov VJV in spet lahko jadram hitreje. Topel, sončen dan je za menoj. Tudi morje ima že blizu 20 stopinj in verjetno bom kmalu lahko pospravil šotor nad kokpitom, ki me ščiti pred hladnim vetrom. Znanilec toplejšega morja so tudi morske lastovice (leteče ribe po domače), ki jih je vse več opaziti med valovi. Sem ter tja kakšna pristane tudi na krovu Skokice.

Zjutraj sem jadral preko nultega poldnevnika in naslednje 4 mesece bom jadral po zahodni zemeljski polobli. Do Svete Helene imam še 288 nm. Trenutno kaže na prihod v torek popoldne, če bo dovolj vetra..

 

23.4. Zaradi enoličnosti in počasnejšega jadranja je bilo včeraj precej sivine v moji glavi, saj je kazalo, da se bom na S. Heleni lahko ustavil šele v sredo.

Popoldne je nato malo bolj zapihal veter in pregnal sive misli. Veter je spreminjal smer in sem moral pogosteje prestavljati in prilagajati jadra. Ponoči se je JV okrepil preko na 20 vozlov in sem skrajšal glavno jadro. Zdaj kaže, da mi bo veter vendarle podaril dodaten dan postanka na otoku že jutri popoldne.
Veter me je čez dan kar lepo preganjal, dvignili so se tudi valovi.in jadranje je živahno. Darko mi poleg dobrega vetra napoveduje tudi nekaj dežja. Upam, da ne na Heleni, da se mi postanek ne bi sfižil. Kapitaniji sem najavil svoj prihod po mailu in dobil odgovor, da me z veseljem pričakujejo 🙂.

Še 115 milj. Otok skorajda že vidim pred premcem barke. Mimo Helene vodijo ladijske poti proti severni Ameriki, zato nocoj na morju verjetno ne bom čisto sam in bo potrebno spet malo bolj oprezati, kaj se dogaja v okolici.

24.4. Ponoči je Skokica v 30 vozlih vetra kar letela proti zahodu. Oprezal sem za ladjami, a nisem videl nobene, sem pa že sredi noči videl rdeče luč na hribih St. Helene.

Zjutraj sem bil že severno okoli otoka in barko privezal na bojo pred Jamestownom. Čakam na policaje in carinike, ki so napovedali svoj obisk na krovu Skokice. Razpihan dan je v zalivu pred mestecem.

Dopoldne so policaji in cariniki ugotovili, da je v pristanišču preveč valov in je s čolnom pome prišel le luški kapitan ter me odpeljal k svojim kolegicam na obalo.

 

Formalnosti so bile v pisarnah pri policajki in pri carinicah hitro opravljene, potem pa sem odšel na hrib.

Najprej po znamenitih strmih 699 Jakobovih stopnicah oziroma po Jakobovi lestvi, če bi angleško poimenovanje dobesedno prevedel. Stopnice so pred sto leti zgradili angleški vojaki za oskrbovalno pot do svoje utrdbe na hribu.

 

in nato še kakšno uro ali dve naprej v hrib,

do trdnjave Fort Knoll na vrhu 600 m visokega hriba sredi otoka. Tja sem prišel že ves skurjen, saj je danes na St. Heleni zelo toplo. Na srečo so bile ob poteh trgovinice, da sem si sproti kupoval pijačo. Helena je razgiban vulkanski otok, poln grebenov in vmesnih globokih dolin. Notranjost otoka je zelo zelena, da se oči lahko kar spočijejo. Na trdnjavi sem srečal domačina, ki je tam sprehajal svoje pse. Povedal mi je, da sta se z ženo sem preselila pred leti in da jima klima čisto ustreza. Žena je zaposlena, on pa skrbi za pse :). Pravi, da je večina otočanov brezposelnih in živijo ali od pokojnin ali takšnih in drugačnih priložnostnih zaslužkov ter se imajo čisto v redu.

Z vrha trdnjave mi je pokazal in na hitro opisal znamenitosti otoka ter kot se za Angleža spodobi, odločno odsvetoval obisk Francozove (Napoleonove) hiše in praznega groba. Vseeno pa mi ju je od daleč pokazal, kakor tudi guvernerjevo hišo, najvišji vrh otoka, katedralo, in zeleno sotesko, po kateri vodi lepa sprehajalna pot.

V nadaljevanju sprehoda po spustu s trdnjave sem si ogledal guvernerjevo palačo in sotesko potoka, kjer sem se skupaj z žuborečo vodo po lepi gozdni potki spustil do 7 km oddaljenega Jamestowna.

Po šestih urah pešačenja imam Svete Helene nekako dovolj. Jutri me bo verjetno bolele noge, saj po dolgotrajnem posedanju na barki tako dolgih pohodov nisem več vajen. Žal internet tukaj ne dela dovolj dobro, da bi ob besedilu lahko sproti dodal še fotografije. Pa drugič, cez dva tedna v Braziliji.

Pogledal sem za vreme in kaže, da bona poti proti Braziliji vsak dan manj vetra. Morda pa se napoved moti in bo vendarle še naprej dovolj pihalo?

Walvis Bay 16.4. – odhod čez Atlantik

Dosti sem se naletal zadnja dva dni. Preko Bruslja, Milana, Adis Ababe in Windhoeka sem danes popoldne priletel v Walvis Bay, ki me je za spremembo pričakal v sončnem in toplem vremenu z rahlim jugozahodnikom. Puščavo Namib, preko katere sem se prejšnji teden vozil z avtom, sem si danes lahko ogledoval od zgoraj.

Pozimi sem nabavljal letalske karte za let iz Brazilije domov, videl sem cenejšo karto za 9. maj in jo kupil, potem pa sem sešteval milje in dneve in ugotovil, da sem se pri datumih uštel za tri dni oziroma da bom moral imeti na 3200 milj dolgi poti čez Atlantik povprečje preko 150 milj dnevno, da se mi bo izšlo, na Sveti Heleni pa se bom lahko ustavil le za en dan. Teoretično se mi ob ugodnem vetru lahko celo izide, a bom moral že danes ponoči odjadrati iz Walvis Bayja.

Popoldne sem v pristanišču opravil izstopne formalnosti, nabavil hrano in nafto in jo s čolnom prepeljal na barko, zvečer sem si v jahtnem klubu privoščil pico in na računalnik prenesel vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Kar smejalo se mi je, ko sem jih videl, saj od srede naprej obetajo med 15 in 20 vozlov južnega in jugovzhodnega vetra.

Skokica me je pričakala kar hudo umazana, a tokrat so bili tjulnji vzrok za svinjarijo v kokpitu. Paluba je bils vsa kosmata, pobruhana z ribjimi ostanki in posrana, da sem se moral krepko potruditi, jo spirati in krtačiti, da je spet zadoščala vsaj minimalnim higijenskim standardom. Včeraj je tukaj menda krepko deževalo in si težko predstavljam, kakšna je bila paluba barke pred tem dežjem.

Ko sem se zvečer vrnil iz trgovine, sem spet moral pregnati tjulna iz kokpita.

Ponoči bom Skokico pripravil za jadranje in odplul proti 1230 milj oddaljeni Sveti Heleni.

Proti jugu čez Kalahari

Na poti iz Etoshe proti jugu sem se ure in ure vozil skozi plohe po neskončnih rahlo valovitih visokih planotah, ki so jih popestrili le osamljeni griči in hribi. Rastje je na poti proti jugu postajalo vse bolj sušno in vse bolj je prevladovalo bodljikavo grmičevje, a pokrajina je bila zaradi dežja v zadnjem obdobju vseeno zelena.

Proti Windhoeku se je pokrajina spet razgibala in med griči sem prenočišče našel v šotoru v safari kempu.

Noč je bila plohasta in nevihtna, a streha šotora je zdržala in ostal sem na suhem.

Kalahari in Etosha

Včeraj popoldne sem se z avtom odpravil v osrčje Namibije. Iz hladnega priobalnega pasu sem kmalu pripeljal v toplo puščavo. Sonce se v poletni polovici leta navidezno preseli na severno poloblo, zato tukaj nima več tolikšne moči kot v južnem poletju in se puščava zato podnevi manj ogreje, kot bi pričakoval. Temperatura je bila pod 30 stopinj Celzija,

Kot v šolskem geografskem učbeniku sem se vsako uro vožnje znašel v novem podnebnem rastlinskem pasu. Najprej sem se vozil po puščavi, nato po polpuščavi, v Kalahariju je sledila stepa z nizkim grmičevjem in še uro naprej sem se pripeljal v zeleno travno savano z redkimi drevesi.

Notranjost Namibije leži na nadmorski višini med tisoč in dva tisoč metri in dobi proti severovzhodu več dežja, zato je bolj zelena.

Več sto kilometrov sem prevozil po peščenih cestah, kjer sem le redko srečal kakšen avto.

Ceste so lepo zglajene in po njih z lahkoto voziš hitreje od 100 km/h, vendar jame in grabni na cestah niso označeni in nekajkrat se mi je zgodilo, da se pred kakšno večjo lužo nisem uspel ustaviti in voda je potem pljusknila čez avto in sprala prah, ki se je nabral na avtu.

Skoraj vse je kot v učbeniku, le tipičnih afriških živali včeraj ni bilo na spregled. Na travnikih som videl zgolj krave.

Danes sem potoval na sever Namibije proti naravnemu parku Etosha in že zjutraj sem na poti videval antilope, impale, opice, velike ptice, vepre, bivole in mnoge živali, ki jim ne vem imena, ko pa sem pripeljal do Etoshe, je bilo antilop videti še veliko več, družbo pa jim delajo še žirafe, noji, sloni in še nekaj rogatih živali.

Naravni park Etosha se v dolžino rzteza nekaj sto kilometrov in polovico od tega predstavljajo ravnice posušenega slanega jezera.

Včasih so reke tekle v to jezero, potem pa se je jezero tektonsko dvignilo in reke zdaj tečejo drugam. Le ob obilnejšem deževju je dno nekoč velikega jezera na južni strani občasno lahko spet pod vodo.

 

Swalkopmund in Walvis Bay

Včeraj dopoldne smo se s Petro in Robijem ob Atlantiku zapeljali do Swalkopmunda, turističnega mesta kakšnih 30 kilometrov proti severu. Ob obali se med puščavo, cesto in plažami vrstijo turistična naselja kot v Španiji.

Swalkopmund leži ob izlivu reke Swalkop, katere voda se občasno prebije skozi puščavo do Atlantika, te dni pa je korito reke pod mostom suho. V mestu in še posebej ob obali je veliko razkošnih vil bogatih Južnoafričanov in Namibijcev. Nenavaden okus imajo tukajšnji bogataši, če bi si sam izbiral prostor za počitniško domovanje, si ga zagotovo ne bi omislil na robu puščave ob mrzlem oceanu, kjer je veliko dni oblačnih in meglenih.

Popoldne sem Robija in Petro odpeljal na letališče, od koder sta odletela proti domu. Na parkirišču pred letališko stavbo sem spotoma naredil oslarijo in poskrbel za predstavo. Ko sta Petra in Robi iz avta vzela prtljago, sem izstopil še sam, da bi se poslovili. Pri tem pa sem pozabil, da motor še teče in da je avtomatski menjalnik v prestavi.

Avto je speljal, skočil čez robnik in se zaletel v prometni znak. Preden sem uspel skočiti za volan in avto ustaviti, je prometni znak že ležal vodoravno pod avtom. Samodejna vožnja avta je bila dolga le dva metra, a je bila dovolj glasna, da je prihitela policajka in varnostniki. Začuda se nihče ni smejal, le debelo so gledali. Avto sem potem zapeljal nazaj, varnostniki so poravnali znak, s Petro in Robijem smo si stisnili roke in policajka mi je rekla, naj se odpeljem. Tukaj sem jo poceni odnesel, kako pa bo zaradi prask na odbijaču potekal pogovor z rent-a-carjem, bom vedel v ponedeljek.

Le nekaj kilometrov od obale, je toplo in nebo je vseskozi jasno. Vožnji po pesku se nisem mogel upreti. Zapeljal sem se še malo po puščavi, med sipinami in do mokrišč južno od Walvis Bayja.

Danes se bom izkrcal s Skokice in jo za dober teden pustil privezano na boji pred jahtnim klubom. Naslednje tri dni, se bom z avtom odpravil na potep po Kalahariju, po notranjosti Namibije.

Puščava Namib

Najeli smo avto in se zapeljali nekaj sto kilometrov proti notranjosti Namibije.

Že nekaj kilometrov stran od Walvisovega zaliva je podnebje zelo drugačno. Čez obalni pas se stalno vlečejo meglice in oblaki, s hladnega Atlantika pa piha hladen veter, v puščavi pa

je bilo sončno in prav prijetno toplo.

Prvih sto kilometrov puščave je peščenih, potem pa se puščava dvigne v kamnito hribovje, ki ga prepredajo pretežno suhe doline, po nekaterih kanjonih, pa v puščavo pritečejo reke iz hribovja v osrčju Afrike. Nekatere reke se celo prebijejo skozi puščavo in pritečejo vse do Atlantika.

 

Neskončne peščene ceste so kar dobro poravnane in omogočajo hitro vožnjo, ko pa sem

našega terenca poskusil voziti po sipinah, smo se takoj pogreznili v pesek in za pot nazaj je bilo potrebno odkopavati pesek izpod koles.

Na posnetkih z relija Pariz –  Dakar je bila vožnja po sipinah videti bolj enostavno :).

 

Walvis Bay – zaliv kitov

5.4. Zjutraj smo skozi meglo prijadrali do Walvisovega zaliva. Že daleč na morju so nas pozdravljali tjulnji in morski levi, na rtu na vhodu v zaliv pa nam je kolonija morskih levov s svojim rjovenjem zaželela glasno dobrodošlico.

Z barko sem se jim želel čim bolj približati in se mi je pri tem uspelo s kobilico zakopati v pesek. S pomočjo motorja smo uspeli kmalu rešiti, hkrati pa smo naredili nekaj bližnjih posnetkov glasne množice vodnih sesalcev.

Skokico smo potem privezali na bojo pred jahtnim klubom na dnu zaliva za pristaniščem. V prostrani laguni v zaledju mesta je vse belo in rožnato od številnih pelikanov, plamencev (flamingov) in čapelj. S čolnom smo zapluli po laguni, in si ptice ogledali. Videti jih prav od blizu nam ni uspelo, saj so ptice precej plašne.

Proti Walvis Bayju

4.4. Meglena noč in siv meglen dan je za nami. Puščavske sipine se danes skrivajo za megleno zaveso. Veter je zjutraj oslabel, popoldne pa se je južnik vrnil in v noč spet lahko lepo jadramo proti severu. Temno nočno morje iskrijo delfini, ki kot puščice švigajo okoli barke in za seboj puščajo srebrno sled iskrečega planktona. Hladni Bengualski tok nas vseskozi podpira z vozlom hitrosti in zato tudi ob lenobnem jadranju presegamo 6 vozlov hitrosti.

Iz megle na drobno prši, vidljivost po morju je zelo omejena.

Luderitz, Namibija

3.4. Dopoldne smo se v puščavo odpeljali na ogled mesta duhov – Kolmanskopa, starega nemškega rudarskega mesteca, ki ga zdaj opuščenega požira puščava oziroma zasipa puščavski pesek. Mestece je bilo bogato, dokler so v okolici nabirali diamante, potem pa so odkrili večja nahajališča diamantov v Elizabeth Bayju in Oranjemundu in nabiralci diamantov so se preselili tja,

Kolmenkop pa zdaj že nekaj desetletij sameva in je kot tako spet postal turistična zanimivost. Nekaj sto kilometrov puščave Namib je zaradi nahajališč diamantov zaprto območje. V zadnjih letih največ diamantov pridobijo z izkopavanjem in presejanjem peska iz morja ob obali.

Popoldne smo odvezali vrvi in odpluli proti severu proti 240 milj oddaljenemu Walvis Bayju.

Vetra danes ob obali ni bilo na spregled, nekaj milj stran od obale pa nas je pričakal lep jugozahodnik in kar hitro lahko jadramo. Na desni lahko spotoma opazujemo neskončne sipine puščave Namib.

 

2.4. Včeraj na morju vendarle nismo čakali na prehod meje in prvi april nam je minil v lenobnem jadranju in občasno tudi motoriranju proti severu. Da nismo bili zelo počasni, je poskrbel ugodni Bengualski tok,

ki tukaj s približno vozlom hitrosti ob zahodni afriški obali teče proti severu.

Namibijska patruljna ladja pa je bila na srečo le prvoaprilska šala.

Danes zjutraj smo z živahnim vetrom prijadrali v Luderitz, pristaniško mestece na robu puščave Namib. Vstopne formalnosti za Namibijo so bile hito in prijazno opravljene, le nekaj smo morali doplačati, ker so morali uradniki zaradi nas priti na praznični dan v službo.

Po nekaj dneh prezebanja na krovu barke na mrzlem morju se nam je danes zelo prileglo sprehajanje po toplem Luderitzu. Mestece so med svojo vladavino zgradili Nemci, zato bolj spominja na srednjeevropska mesta kot na afriška. Luderitz obkroža kamnita in peščena puščava, v kateri so velika nahajališča diamantov.

1.4. Po včerajšnji dirki je veter ponoči oslabel, da sem moral proti jutru zagnati motor.

Zjutraj nas je na morju zaustavila patruljna ladja namibijske obalne straže. Najprej so preko radija zahtevali naše podatke, potem pa vprašali, če kaj tihotapimo. Kaže, da mi niso verjeli, saj so trije oboroženi marinci potem s čolnom prišli na Skokico in jo totalno premetali. Opozoril sem jih, naj ne razmetavajo, pa so začeli kričati na nas, mahati s puškami in spraševati po drogah. Zapičili so se v Petrino zdravniškn torbo in v mojo zalogo mleka v prahu. Vse vrečke s praški so naluknjali in raztresli po kuhinji. Ko niso našli nič prepovedanega, so re zapičili še v naše potne liste in ugotovili, da so naše namibijske vize veljavne šele od jutri naprej in da smo v Namibijo prišli en dan prezgodaj.

Ukazali so nam, da se moramo vrniti 20 milj nazaj v južnoafriške vode in počakati en dan. Prošnje niso pomagale, jeza in kričanje pa še manj.