Atlantik

21.3. Puerto Montt (Čile) – Salvador (Brazilija)

Osma etapa: Puerto Montt (Čile) – Salvador (Brazilija)

19.3.2012

Skakalno sezono, ki je moji družini in slovenskemu skakanju je prinesla veliko veselja, smo včeraj uspešno spravili pod streho.

V preteklih dneh pa v Planici nismo le letali, temveč smo se z mojimi jadralskimi sopotniki in prijatelji tudi skupaj poveselili ob izidu knjige “Proti soncu” ter z novimi knjigami v rokah jadrali po spominih na naša doživetja na oceanih v preteklih dveh letih. Seveda smo se pri tem prijetno zabavali.

Današnji dan bo med drugim namenjen pripravljanju prtljage in še zadnjim opravkom pred odhodom na pot, podpisal pa sem tudi kupček novih knjig, ki jih bo Zlata v prihodnjih dneh razposlala vsem tistim, ki ste jo že, ali pa jo še boste naročili neposredno pri nas doma.

 Jutri z Robijem odletiva na dolgo pot v Čile, na Skokico pa prideva v sredo zvečer. Predvidoma v dveh dneh bova barko potem pripravila za jadranje in konec tedna odjadrala proti jugu. Vremenske napovedi nama na žalost za cel teden obetajo razmeroma močan južni veter.

Jug Čila je zelo redko poseljen in do interneta bom potem verjetno prvič prišel šele sredi aprila v Punta Arenasu, zato bo v naslednjih tednih Zlata skrbela za novice in poročila s poti.

22.3.

Brez zapletov sva z Robijem včeraj popoldne prišla na barko in se kar takoj lotila nameščanja opreme in popravil. Jadrarju sem dal v popravilo cutter jadro in bimini, Robi pa je na vrh jambora namestil nov windex, za katerega upam, da bo imel daljši rok trajanja kot lanska dva.

Strah, da bo barka znotraj poplavljena, je bil odveč. Lani so mi v Puerto Montu zavarili puščajoči rezervoar za vodo, v katerega sem potem natočil vodo, da bi preveril, ali še pušča, a sem to pred odhodom domov pozabil storiti in celo zimo me je skrbelo, da bo Skokica poplavljena. Barka je znotraj popolnoma suha in tudi motor se je zagnal ob prvem poskusu.

V mestu sva začela urejati formalnosti za najino pot na jug Čila in z nekaj sreče bova že jutri dobila “zarpe”, kakor plovnemu dovoljenju tukaj rečejo.

Zjutraj se bo na barki oglasil mornariški inšpektor in upam, da ne bo imel pomislekov glede opreme Skokice.

23.3.

Skokica je včeraj zvečer (po našem času) krenila na pot. Napoved pravi, da bo spet potrebno jadrati proti vetru.

23.3.

Zvečer je močan nasprotni veter prisilil Skokico, da se zasidra in mornarja sta prespala noč v zaveterju bljižnega otoka. Zjutraj se je veter umiril na 17-20 vozlov. Piha še vedno z juga, vendar trenutni veter omogoča lepo jadranje (križarjenje). Zvečer bosta Miran in Robi obiskala kakšen otok, da bi noč prespala na sidrišču.

24.3.

Ponoči sva se zasidrala v zalivu otoka Quehui in si ga zjutraj med sprehodom ogledala. V teh dneh, v času mlaja, je razlika med plimo in oseko med temi otoki preko 6 metrov in temu primerni so tudi tokovi v prelivih med otoki, ko se včasih proti toku mukoma premikaš naprej, drugilč pa spet s tokom drviš mimo otokov, da komajda sproti slediš položaju barke na zemljevidu.

Čez dan sva z dobrim jugozahodnikom jadrala čez zaliv Corcovado in se na odprtem delu prvič srečala z oceanskimi valovi, zvečer pa se že bližava prelivu Moraleda. Skokica je še vedno v dobri formi in je brez težav dirjala tudi cčz velike valove.

Nove Garminove elektronske karte so se doslej izkazale za zelo natančne, poleg tega pa imam tudi veliko Darkovih papirnih navticnih kart,
zato nameravava jadrati po prelivu proti jugu celo noč, če pa bo nasprotni tok postal premočan, se bova kje zasidrala.

25.3.

Položaj S44.53; W73.31; kanal Moraleda

Ponoči sva prijadrala do kanala Moraleda, ki poteka med številnimi otoki vzporedno s Pacifiško obalo. Veter v kanalu te dni piha pretežno z juga, da morava neprestano križariti proti vetru. Valovi niso veliki, zato je jadranje udobno, na roko pa nama gre tudi vreme, ki je pretežno sončno, da naju vsaj čez dan ne zebe. Ponoči se toplo oblečeva, barko pa ogrevava z alkoholnim gorilnikom.

Popoldne sva se za nekaj ur ustavila na otoku Cuptana, pod večer pa nadaljevala z jadranjem proti jugu. Če bova dovolj pridna, bova
jutri prijadrala do južnega izhoda iz Moralede na Pacifik. Od tam naju čaka dan do dva jadranja po Pacifiku, da prideva do naslednjih otokov, med katere se bova na poti proti jugu lahko “skrila”.
Gore ob poti so zasnežene, zato je veter ponoči kar oster.

26.3.

Po živahni noči z jadranjem proti vetru po ozkih kanalih se je naredil lep dan, le veter ja ne žalost ugasnil. Po čudovitih prelivih in zalivih med otoki sva se s pomočjo motorja vozila pod vrhovi tisočakov, kot da bi bila na panoramskem izletu na kaksnem alpskem jezeru. Čudovita in divja je narava na jugu Čila.

  Danes je pot potekala pretežno proti zahodu, da sva se skozi labirint prehodov prebila do Pacifika. Ocean naju je pod večer pričakal v
skladu s svojim imenom – mirno in skorajda brez vetra. Ponoči sedaj loviva sapice na poti proti jugozahodu, bojim pa se, da bo v nadaljevanju večino noči pel motor. Darko je za jutri “obljubil” severozahodnik, za sredo pa dež z južnim vetrom. Upam, da bo zahodnika dovolj, da bova še pred prihodom jugozahodnika prijadrala do naslednje skupine otokov severno od Magelanovega preliva.

27.3.

Položaj: S47.39: W74.55

Siv, vetroven, deževen in zame tudi žalosten dan je za nama pri jadranju čez zaliv Penas.

Zlata in Uroš sta mi od doma sporočila, da nam je bolezen z barke življenja vzela Jurija, mojega sopotnika na oceanskih poteh in ljubitelja ladij.

Življenje se včasih kruto poigrava in ni vedno pravično, Jurij je bil za odhod enostavno premlad.

28.3.
Položaj S48.38; W74.24

Ponoči sva se zasidrala v zalivčku pri otoku Wager na severu kanala Messier in si po nekaj dneh brez postanka privoščila dolg spanec.
Popoldne sva odjadrala naprej proti jugu. Vseskozi imava zelo lep severni veter s katerim hitro metuljčkava po kanalu Messier navzdol. Plohe se vsako uro izmenjujejo s kratkotrajnim soncem in mavricami.

Caleta yvonnePred večerom bova sidrala v zalivu pred kanalom Iceberg.

Za jutri načrtujeva skok v levo do ledenika Hielo Continental Sur in potem zvečer se postanek v Puerto Ednu, ki bo predvidoma
zadnja vas na najini poti do Horna.

Ta del kanala, kjer jadrava sedaj je lepo označen s svetilniki in kaže, da bo v prihodnjih dneh nočna plovba spet moža.

kanal MessierV preteklih dneh sva srečala kar nekaj ladij in ribiskih čolnov, danes pa prvič tudi jadrnico, švedsko Dawnbreaker. Verjetno so nama
zavidali veter v krmo.

29.3.

Izlet po fjordu Iceberg do ledenika sta nama preprečila dež in megla, zato sva zjutraj odjadrala proti jugu in se sredi dneva ustavila v Puerto Ednu, kjer mi je prijazni luški kapitan dovolil dostop do interneta in sem si lahko ogledal vremensko napoved za naslednje dni. Darko me je že prej svaril, da z vremenom ne kaže najbolje, sedaj pa sem videl, da bodo viharji čez jug Južne Amerike v začetku aprila prihajali kar vsak dan.

Še nekaj dni bova lahko med otoki jadrala proti jugu, potem pa bova morala pred “izletom” na Horn nekje najti miren zaliv in počakati, da se vreme izboljša.

Dež kar noče pojenjati, in posebnega veselja nimava s sprehodi po mokroti, zato jo bova že danes popoldne mahnila naprej na jug. Veter je zadnje tri dni vseskozi zelo ugoden in za sedem vozlov hitrosti s severnikom zadošča že samo genova.

V vremenski napovedi za Puerto Eden sem videl, da bo drug teden snežilo. Upam, da nama za jadranje ne bo potrebno uporabljati cepina in derez.

30.3.

Včeraj sva sidrala v zalivčku ob kanalu Grabler, kjer obala po dolgem času ni bila zaraščena z neprehodnim grmovjem, da sva lahko
splezala na hrib nad zalivom.

Ze nekaj dni opažava, da čez dan dežuje kot za stavo, ponoči pa se zjasni in veter se umiri. Tudi današnji dan ni izjema. Cel dam
naju je zalival dež in skozi meglo sva komajda lahko sproti razločila obrise otokov, mimo katerih sva jadrala. Pod večer, ko se oblaki nekoliko dvignejo, lahko vidiva, kako čudovita je Patagonija, po katere prelivih jadrava.

Že dva dni jadrava v bližini velikanskega ledenika, s katerega po stranskih rokavih pritekajo ledeniške reke, zato je voda, po kateri
jadrava, zelo mrzla in skorajda nič slana. Danasnjo noč bova prejadrala, saj so plovni prelivi tukaj spet dobro označeni s svetilniki in bi za pot proti jugu rada čim bolje izkoristila ugodni severni veter.

Če se v labirintu prelivov med otoki in v megli ne bova izgubila, bova z Robijem jutri zvečer prijadrala do Magallanovega preliva.

Robi si neskončno želi splezati na katerega od ledenikov, a nama je to namero vedno do sedaj prekrižala megla in dež, zato je uporabil
indijanske metode in prižgal ogenj (po morju je spustil čolniček s svečo), da bi pregnal slabo vreme in že čez nekaj minut je izza oblakov posijala luna. Upam, da je njegov urok močnejsi od vremenske napovedi, ki za nekaj dni v naprej še vedno obeta predvsem le dež.

31.3.

Celo noč so naju preganjale plohe in bombardirali Viliji, da sva morala vseskozi paziti, da na jamboru nisva imela razpetih preveč jader.
Vili (Williwaw) tukaj pravijo nenadnim viharnim sunkom vetra in Viliji so Skokico pogosto polagali zdaj na eno, zdaj na drugo stran.

Nisva se izgubila med otoki in srečno sva prijadrala v Magellanov preliv, kjer pa se je severozahodnik še okrepil in naju bičal s
preko 50 vozli hitrosti, da sva nekaj ur lahko preizkušala, ali sva skupaj z barko sposobna za pot do Horna. Skokica je preživela, midva pa tudi še nisva obupala, le viharno vreme se bo moralo prej malo unesti.

Sidrišče sva našla v zalivu pod Tamarskim ledenikom, kjer se bo jutri Robi vendarle lahko sprehodil po ledu. Valov na sidrišču sicer ni,
a z ledenika vseeno piha močan in mrzel veter.Voda je tukaj tako mrzla, da morava vseskozi ogrevati barko, da je v njej vsaj 10 stopinj C.

Če bo vreme dovoljevalo, se bova jutri popoldne preselila za nekaj deset milj proti jugovzhodu. Upam, da bo na jugu topleje 🙂

 

1.4.
Najin poskus ogleda Tamarskega ledenika se je kaj klavrno končal. Ponoči se je z ladenika z močnim treskom odlomila ogromna ledena gora in pri tem se je naredil takšen val, da je Skokico dvignilo in odplaknilo na bližnjo plitvino. Skokica ja ta ledeniški cunami nekako preživela, žal pa se je odlomilo krmilo. Tudi midva z Robijem sva strahovito budnico preživela z le nekaj buškami in brez drugih poškodb.

Na srečo je kmalu nastopila plima, da sva z Robijem s pomočjo sidra in motorja uspela Skokico spraviti nazaj v globljo vodo. Potrebno
bo popravilo krmila, za nameček pa je ledena gora zaprla tudi plovno pot iz zaliva, zato sem preko radijske postaje zaprosil za pomoč, in iz Čilske armade so mi obljubili, da bodo ledeno goro razstrelili in popoldne na pomoč poslali vlačilec, ki nas bo odvlekel na popravilo v Punta Arenas.

1.4. popoldne
Pospravljala in preverjala sva po barki in Skokica prav nikjer nič ne pušča. Res trdno je grajena Skokica.

Presenečen sem nad učinkovitostjo Čilske Armade. Iz bližnje mornariške postojanke so zares prišli v 4 urah po klicu.

Pripluli so z nekakšnim desantnim trajektom. Poveljnik se je odločil, da ledene gore ne bodo razstrelili, ker bi ledeni kosi potem lahko
ovirali ladijski promet v Magellanovem prelivu. S trajektom so v zaliv zapluli čez plitvino in se po krajšem posvetu odločili, da bodo Skokico kar naložili na trajekt, saj je morje zunaj preveč valovito za vleko. To so potem s svojim žerjavom tudi hitro storili in Skokico nepoškodovano postavili na pripravljeno stojalo. V vsaki marini bi lahko zavidali profesionalnost in učinkovitost teh mornarjev.

Sedaj se na trajektu že peljemo proti Punta Arenasu, kjer bomo popravilki polomljeno krmilo. Mornarji pravijo, da bodo njihovi mehaniki
to hitro lahko popravili, saj imajo bogate izkušnje s popravilom poliesterskih desantnih čolnov. Kaže, da se bo vse skupaj srečno končalo in križa čez Horn še ne bom naredil.

S trajekta sedaj z Robijem lahko opazujeva zasnežene hribe v okolici, ki jih je danes ponoči pobelil sneg. Po radijski postaji sem slišal, da je sneženje danes verjetno tudi v Magellanovem prelivu.

1.4. zvečer

Položaj: S53.37; W72.19 Isla Carlos III

Prvoaprilska ledena gora se je čudežno stopila in Skokici je prav tako čudežno zrastlo novo krmilo, da sva lahko kar sama, brez pomoči
Armade, zajadrala po Magellanovem prelivu proti jugovzhodu. Tistim, ki vas je zaskrbelo za najino zdravje, se za prvoaprilsko potegavščino opravičujeva. Po nekaj dneh dežja, sva dočakala lep dan. Plohe so skupaj z Viliji nad naju sicer prihajale vsako uro, a vmes je bilo tudi precej sonca in mavric. Meja snega med plohami je bila nekje okrog 300 metrov, da so sedaj vsi višji hribi ob prelivu prekriti z belimi prekrivali.

Med 20 in 50 vozlov sprva jugovzhodnika in nato severovzhodnika naju je preganjalo celo popoldne.Sidro sva spustila v zalivu otoka Carlos III, kjer je naravni rezervat, ker se tu pogosto zadržujejo kiti grbavci, a kita danes nisva videla nobenega, zato pa po poti veliko delfinov in tjulnjev.

Darko obeta še tri dni viharjev na odprtem morju, potem pa dan premora za obisk Horna. Z Robijem upava, da bo zares tako in to ni le
Darkova prvoaprilska šala.

2.4.
Trenutni položaj: S54.20; W71.48

Sprva lenobno jutro z rahlim vetrom v Magellanovem prelivu se je spremenilo v živahen dan v prelivu Acwalisnan in v viharno
popoldne v prelivu Cockburn.

V Acwalisnanu sem ugotovil, da na mojih elektronskih kartah manjka 10 milj poti med otočki in čermi, papirna karta pa je na tem
območju zelo generalna. Za to razdaljo sva potem potrebovala kar nekaj časa, ko sva raziskovala, kje se pride naprej. Uspelo se nama je prebiti do preliva Cockburn, ne da bi globino izmerila s kobilico.

V Cockburnu pa se je potem razdivjal vihar in prvič sva lahko okusila, kako je videti jadranje pri več kot 60 vozlih vetra. Po dvajsetih minutah sem presodil, da bo za Skokico in za naju bolje, da se umakneva nazaj in v zalivu otoka Clarence. Tu sva našla upam da varno sidrišče za čez noč. Skokico sicer bičajo Viliji (udarci vetra), a privezana je za drevesa ob obali in vrvi bi morale zdržati.

Darko za naslednje tri dni napoveduje močan zahodnik do severozahodnik, potem pa se bo morda pokazala “luknja” med viharji za
ogled Horna.

 3.4.
Trenutni položaj: S55.06; W71.14 (do Horna je še 145 milj.

Ponoči, medtem ko sem kontroliral, kaj se v navalih vetra dogaja z zasidrano Skokico, sem razmišljal o tem, da bi z Robijem zajadrala kar
na odprto morje in potem neposredno do Horna. Za vse otoke tukaj na jugu so moje elektronske karte zelo pomannjkljive oz. preveč splošne, da bi po prelivih lahko jadrala ponoči, svetilnikov skorajda ni, dan pa postaja vse krajši.

Dopoldne sem dobil Darkovo novo vremensko napoved, kjer za naslednje tri dni pri vetru ni več številko 40, zato odločitev za odprto
morje ni bila več težka.

Cockburn, ki naju je strašil včeraj, je bil danes povsem pohleven, potem pa je čez dan začel naraščati severozahodnik, a ga ni čez 30 vozlov, tako da sedaj prav lepo (z le pol genove) jadrava proti jugovzhodu. Valovi so sicer kar zajetni, a prihajajo od strani in od zadaj, zato ne predstavljajo prevelikega napora za barko.

Če bo šlo tako naprej, bova jutri popoldne (po čilskem času) že jadrala mimo Horna 🙂

 

3.4.

Današnja Darkova napoved.

Vreme:

3.4. UTC 18:00          55S 72 W 35 KTS NW           24:00       54,8 S 71,8 W     25 KTS NW

4.4. UTC 12:00         55S 71,2 W20 KTS WSW    21:00       55,0 S 70,3 W     25 KTS NW nato pa ob 24:00 skoraj zatisše (glede na to kar imata sedaj), veter se bo mešal nato pa pihal

5.4. UTC 12:00         55,5S 69 W 25 KTS SW         24:00       55,5 S 78,5,0 W    20 KTS WSW

6.4. UTC 12:00          56S 68 W 30 KTS WSW          18:00       horn 30 KTS SWS    24:00      30 KTS SWS

7.4. UTC 12:00         Horn 20 KTS S in zmanjšuje   24:00       ko se obrne 10 KTS SW in naraste do 15 KTS N do 6:00

8.4. UTC 12:00         Horn 15 KTS W in traja do    18:00       horn  20 KTS NW, nato pa 24:00 30 WNW

9.4. UTC 9:00           Horn 40 KTS W do        24:00 Horn 40 KTS SW

Vseeno svetujem, da se čimbolj približata Hornu po kanalih
Srečno

Darko

Miranov odgovor ob 18.45.

Darko, glede na zadnjo napoved sem se odločil, da greva po odprtem direktno na Horn.

Naslednji dve uri greva še po kanalu Brecknock, potem pa zavijeva ven.

Če so hudi vremenski pomisleki, mi danes zvečer pošlji mail.

Do Horna bova predvidoma prijadrala jutri zvečer. Če bo kazalo, da Horna ne bi videla podnevi, bova jutri sidrala na otoku Hermite.

Hvala za napovedi in LP

4.4. zvečer

Ob 22.20 je Miran sporočil, da sta z Robijem previharila mimo rta Horn.

5.4.

Trenutni položaj: S 55.10; W67.01

Horn nama je včeraj dobesedno dal vetra.

Cel dan nama je veter z zahoda in jugozahoda naraščal in ga je bilo zvečer že preko 60 vozlov. Mimo Horna sva “letela” s hitrostjo preko 12 vozlov v nalivih dežja, le s krpico genove, precejmetrski valovi pa so naju preganjali, polagali in se prelivali čez barko. Barka je preživela, midva pa sva se rahlo prestrašena oz. zaskrbljena šla skriti za otok Deceit v upanju, da bo vihar popustil. Darko je v vremenski napovedi
“obljubil” da bo veter ponoči popustil in potem se je to tudi zares zgodilo.

Med čakanjem sva se lahko preoblekla v suha oblačila in malo pobrisala pod tlemi Skokice, obiskala pa naju je tudi ledena ploha z babjim pšenom. Vetra je ponoči celo zmanjkalo, tako da sva se potem v velikih valovih s pomočjo motorja guncala proti severu. Zaplula sva že v kanal Beagle in sredi dneva bova v Puerto Williamsu, kjer bova poskušala posušiti in pogreti barko in njene potnike.

 5.4.

V Prelivu Beagle naju je ustavljal nasprotni tok in vse močnejši zahodnik, zato sva za zadnjih deset milj do Puerto Williamsa potrebovala kar štiri ure. Kanal je tukaj namreč ozek, po sredini pa poteka meja med Argentino in Čilom, zato sva morala med jadranjem proti vetru obračati, kot da bi bila na regati.

Puerto Williams so celo popoldne obiskovale snežene plohe, a je bilo vseeno vremenu navkljub prijetno pretegniti noge, še bolj pa je godil topel tuš v tukajšnjem jahtnem klubu.

Glede na vremensko napoved, ki obeta dan presledka do prihoda naslednjega navala zahodnika, bova ta dan izkoristila
za pot po Beaglovem prelivu proti zahodu in morda spet za obisk kakšnega ledenika :).

LADJA ZA JURIJA

6.4.

Po tem, ko je barometer zadnje tri dni vztrajal pod 970 mb, se danes vrtoglavo zvišuje in je že pri 990 mb. Nočni sneg se je obdržal le na pobočjih hribov. Napovedano zatišje se je malo zamaknilo in s tem tudi najin odhod iz Puerto Williamsa. Lep, a vetroven dan sva izkoristila za pohajkovanje po okoliških hribih.

Pred časom, ko smo se z Robijem in Primožem dogovarjali, kje bi se na poti zamenjala, se je Punta Arenas ponujal kar sam od sebe. Robi bo prihodnji teden iz Punta Aarenasa odpotoval domov, tja pa prileti Primož, ki bo z menoj jadral proti Braziliji. Takrat sem si rekel, da 400 milj po prelivih ob Ognjeni zemlji in med otoki ne bi smela biti težava, sedaj pa vem, da je potovanje po kanalih proti zahodu lahko nemogoče kadar piha močan zahodnik.

Enodnevno zatišje in morebitni severovzhodnik, ki nama ga je Darko rezerviral za ogled Horna, bova poskušala čim bolje izkoristiti za pot po Beaglovem prelivu proti zahodu. Verjetno bova iz Puerto Williamsa odplula zvečer, čim valovi v prelivu izgubijo svoje bele kape.

 

7.4.

Trenutni položaj: S54.41; W71.32 (Puerto Atrocadero)

Včeraj popoldne je zahodnik v kanalu Beagle končo popustil in z Robijem sva se odpravila na pot. Prvih nekaj ur sva jadrala z jugozahodnikom, potem pa je veter čez noč popolnoma ugasnil. Ponavadi imam raje jadranje kot motoriranje, a tokrat nisem imel prav nič proti, da je celo noč pel Lombardini, da le ni bilo potrebno vseskozi jadrati proti vetru in toku in nabijati v kratke strme valove, ki se tukaj ob močnem vetru naredijo po prelivih.

Noč je bila čudovita, kristalno jasna, mesec pa je osvetljeval s snegom in ledeniki prekrite gore ob poti. Ko sva sredi noči zavila v Brazo oreste, je Skokica najprej zaplesala v vrtincih, ki se tam naredijo, ko se mešajo plimski tokovi, potem pa so nama po kanalu nasproti začeli prihajati nekaj metrski kosi ledu, ki se lomijo z ledenikov v okolici (tokrat to ni prvoaprilska potegavščina). Prvih deset milj sva slalomirala med ledenimi kockami, ki so bile v mesečini na srečo dobro vidne, potem pa, ko je bil ledenik, ki sega do morja, za nama, ledenih kosov v kanalu ni bilo več videti.

Zjutraj se je vreme skisalo in dan je bil deževen, veter pa je vse bolj obračal z juga na zahod in se krepil. Spet sva jadrala med otoki, kjer moje karte niso natančne, a ker čilska mornarica dobro vzdržuje svetilnike, nama je bilo to v veliko pomoč pri navigaciji med množico nepoznanih otokov. Za sidranje preko noči nama je uspelo najti zatišen zaliv na jugu polotoka Brecknock.

Uspelo nama je pripluti dovolj daleč na zahod, da tudi ob okrepljenem zahodniku v prihodnjih dneh ne bi smela imeti prevelikih težav, da
do srede tedna ne bi prijadrala do Punte Arenas, da Robi konec tedna ne bo zamudil leta za domov in da se bo Primož v petek lahko vkrcal na barko.

 

8.4.

Trenutni položaj: S54.38; W71.49 (Caleta Yahgan)

Po včerajšnjem vzponu na hrib nad zalivom sva danes malo dlje poležala, saj je bila na dnevnem redu le 25 milj dolga etapa do sidrišča pred prelivom Cockburn, a viharna narava je imela svoje načrte in v šestih popoldanskih urah se nama je uspelo narediti le deset milj proti severozahodu. Nasprotni veter, valovi in tok so bili preprosto premočni. »Viliji«, viharni udari vetra s hitrostjo preko 50 vozlov, pa so poskrbeli za to, da si v ozkih prelivih med otoki nisva upala razviti veliko jader.

Našla sva v vodiču priporočeno sidrišče, a vetra v okolici je zelo veliko, zato tudi na sidrišču ni miru. Tudi danes sva Skokico zato z dvema vrvema privezala na drevesa na obali.

Jutri bova vstala malo prej in če bo viharni veter vsaj malo popustil, bi se do poldneva morala prebiti do preliva Cockburn, od tam naprej pa bo jadranje z vetrom v krmo bistveno lažje.

 

9.4.

Trenutni položaj: S54.12; W70.56 (kanal Magdalena) Zjutraj je severozahodnik vendarle oslabel na okrog 30 vozlov, da prvih nekaj ur jadranje proti vetru ni bilo več tako mučno kot včeraj, ko pa sva prijadrala do Pacifika, sva izmerila, da bo pot do doma krajša čez Atlantik, zato sva obrnila nazaj proti vzhodu. Po nekaj dneh sva z veseljem spet zajadrala z vetrom.

Že tretji dan zapored skorajda brez premora dežuje in dež ter nizki oblaki so nama spet prekrižali načrte za ogled ledenikov, mimo
katerih sva cel dan jadrala. Le nekaj kilometrov oddaljene ledenike sva videla le v megli, medtem ko so se vrhovi gora skrivali v oblakih. Od ledenikov imava tako samo mraz. Danes sva spraznila še zadnjo posodo z gorilnim alkoholom in upam, da bova v Punti Arenas lahko kupila novo zalogo, sicer naju bo še bolj zeblo.

Dovolj imam mraza in neprestanega dežja. Čimprej bo potrebno odjadrati proti toplim krajem na severu.

Robija nagovarjam, da bi že v sredo odjadrala proti Argentini.

10.4.

Zvečer nama je v prelivu Magdalena veter ugasnil, da sva motorirala skozi deževno noč proti severu, Magellan pa je nato spet prinesel nekaj vetra, da se motorju ni bilo potrebno preveč truditi. Zjutraj sva prijadrala v Punta Arenas, ki so ga v preteklih dneh prizadele poplave in sedaj odstranjujejo blato z ulic in iz kleti.

Zjutraj naju je pozdravilo sonce in že nekaj ur ni deževalo, kar je rekord tedna.

Pripravljava se za nadaljevanje poti. Nafto sva dopoldne že znosila na barko, sedaj iščeva alkohol, ker sva v preteklih tednih že vsega porabila za ogrevanje. V primerjavi s skrajnim jugom Čila, je bilo danes v Punta Arenas že nekoliko topleje.

Robija sem uspel pregovoriti, da se mi pridruži še za nekaj dni pri nadaljevanju poti do Argentine, kjer se bosta predvidoma v Puerto Santa Cruzu zamenjala s Primožem.

 

11.4.

Trenutni položaj: S51.54; W68.38

Včeraj popoldne sva v Punti Arenas opravila vse čilske izstopne formalnosti in ko je zvečer na barko prišel še mornariški oficir in se prepričal, da imam vso varnostno opremo, so nama dali dovoljenje za odhod.

Na atlantski obali juga Južne Amerike so velike razlike med plimo in oseko, v Puerto Santa Cruzu, kamor sva namenjena, kar 12 metrov,
zato so tukaj tudi zelo močni tokovi.

Ponoči sva se najprej proti toku z jadri in motorjem mučila, da sva prilezla skozi drugo ožino na izhodu iz Magellanovega preliva na Atlantik, potem pa je Skokica s tokom nekaj ur drvela kar med 12 in 17 vozli, da sva prvo ožino (Primera Angostura) kar preglisirala. V štirih urah sva tam prejadrala in »pretokovila« več kot 50 milj in hitrostim na GPS-u kar nisem mogel verjeti.

Račun za to sedaj ponoči plačujeva na prvih miljah po Atlantiku navzgor, ko se mučiva z nasprotnim tokom, nasprotnim vetrom in nasprotnimi valovi. Upam, da se bova za nekaj ur lahko zasidrala pri Rio Gallegos, da spočijeva barko in sebe.

12.4.

Trenutni položaj: S50.44; W68.26

Ponoči sva Skokico zasidrala kar na plitvini nekaj kilometrov od obale in bila sva dovolj utrujena, da naju precejšnje zibanje barke na valovih odprtega morja ni motilo pri spanju. Ko naju je zbudilo jutranje sonce, je že nastopila plima in morski tok se je z njo obrnil proti severu, zahodnik pa je vsaj nekoliko zgladil zoprne valove s severa, v katere se je barka med jadranjem treskoma zaletavala.

Nastal je lep dan za jadranje, toplo sonce pa je pregnalo mraz iz najinih kosti. Porabila sva namreč že skorajda vso zalogo alkohola za ogrevanje, v Punti Arenas pa nama ni uspelo dobiti novega gorilnega alkohola, zato sem moral omejiti ogrevanje na le nekaj ur na noč, ko se temperatura spusti blizu ničli.

Proti jutru bova prijadrala pred izliv reke Santa Cruz in se tam zasidrala. Vhod v reko  in nadaljevanje poti po reki navzgor je za jadrnice in ladje zaradi sipin ploven le ob plimi, ko se voda tukaj dvigne kar za dvanajst metrov in reka zato začne teči nazaj. V vodiču piše, da pri tem nastane precej vrtinčast tok, zato v reko ne bova vplula ponoči, temveè bova počakala na popoldansko plimo.

Iz Puerto Santa Cruza bo Robi po cesti odpotoval proti Punti Arenas in od tam domov, na enak način pa bo jutri ali v soboto sem prišel
Primož, ki je sedaj že na letalu nekje med Evropo in Ameriko.

13.4.

Ponoči sva Skokico zasidrala pred vhodom v reko Santa Cruz in si potem privoščila izdaten spanec, saj sva v reko lahko zaplula šele s popoldansko plimo.  

Ko sva se zbudila, sva videla, da je reka precej širša, kot je videti na zemljevidu, kjer so označene obale ob najnižji plimi. S plimskim tokom sva plula po reki 12 milj navzgor do mesteca Santa Cruz, kjer sva popoldne opravila argentinske vstopne
formalnosti, popoldne pa osvojila 97 metrov visoki Mt. Leon nad mestom.

Jutri začenja Robi svojo pot proti domu, Primož pa je danes priletel v Punta Arenas in jutri zvečer pride na barko.

14.4.

Puerto Santa Cruz

Zelo razpihan dan je danes, da se Skokice nisem upal pustiti prav dolgo same na sidru. Šest vozlov toka z ene strani in veter z druge, Skokica pa se ob tem obrača po tistem, kar je trenutno močnejše.

Zjutraj sem na obalo pospremil Robija, čez dan pa malo šival in lepil jadra, da čas nekoliko hitreje teče.

Včeraj je veter zvečer nekoliko oslabel in upam, da bo tudi danes tako, da se Primož ob vkrcanju ne bo ustrašil.

Puerto Santa Cruz je prijazno in tipično južnoameriško mestece z ulicami na kvadrate. Dva jasna dneva zapored sem tukaj

doživel in nekaj stopinj topleje je kot v Čilu.

16.4.

Trenutni položaj: S48.18; W66.06

V soboto zvečer je Primož prišel v Santa Cruz in ko sva na kapitaniji opravila s formalnostmi, sva odveslala na barko.

Včeraj zjutraj sva se z nastopajočo oseko po reki navzdol vrnila v morje. Primož si je želel spoznati odprtomorsko jadranje in to mu je v
minulem dnevu in noči uspelo v popolnosti – z vsem kar sodi zraven. Dopoldne sva jadrala ostro v veter v zavetju obale, potem pa nama je sredi dneva obalnega ščita zmanjkalo, trideset vozlov vettra pa se je obrnilo na severnik, da sva nekaj časa morala križariti proti vetru, zvečer pa se je veter spet obrnil na severozahodnik, da sva celo noč lahko jadrala neposredno proti drugi strani zaliva Grande. Najin cilj je Puerto Deseado, kamor bova prijadrala predvidoma danes zvečer. Jadrava z vetrom z boka in s Skokico poskakujeva po nekajmetrskih valovih.

17.4.

Trenutni položaj: S46.04; W65.10

Obisk Puerto Deseada nama včeraj ni bil usojen. Po ustju reke sva prijadrala do nekaj milj navzgor do pristanišča, kjer pa nama niso dovolili pristati ob bok katere od ladij. Pristaniški pomoli so zaradi velike razlike med plimo in oseko zgrajeni na visokih pilotih, kamor se lahko varno
privežejo le večje ladje, Skokice bi na takšen pomol morda lahko privezala le ob najvišji plimi. Dodelili so nama prostor na sidrišču v reki nasproti mesta, ki pa je bil tako izpostavljen močnemu vetru in rečnim tokovom, da nama Skokice po treh urah poskusov ni uspelo varno zasidrati. Ponoči sva zato izplula iz reke in odjadrala naprej proti severu, kjer sva pred rtom Cabo Blanco našla miren in varen zaliv. Tu pa mirnega počitka iz drugih razlogov žal nisva našla, saj nama je uspelo skuriti štarter motorja in motorja sedaj ne moreva več zagnati. Ko je Primož pred zalivo zagnal motor, ni opazil, da se je ključ zataknil v skrajnem položaju tako, da je starter neprestano zaganjal motor, zaradi brnenja motorja pa se tega tudi ni slišalo. Da je nekaj narobe, sem opazil, ko je začelo smrdeti iz motornega prostora, a takrat je bilo že prepozno in štarter je bil že uničen.

V naslednjih tednih, dokler ne dobim ustreznih rezervnih delov iz Slovenije, se bova morala sprijazniti s povsem prvinskim jadranjem, povsem odvisna od vetra in brez uporabe motorja. Prvo izplutje s sidrišča samo na jadra nama je danes zjutraj lepo uspelo.

Na srečo nama je predvčerajšnjim uspelo usposobiti vetrni generator, za katerega je Primož s seboj od doma prinesel nove ležaje in imava
zato na barki tudi brez motorja dovolj elektrike za vse naprave.

Premec barke sva usmerila proti Mar del Plati in lepo jadrava. Žal bova morala sedaj izpustiti nekaj predvidenih postankov v Argentini

18.4.

Trenutni položaj: S43.2;62.45

Danes sta bili v akciji gospa Sabina iz Lombardinijevega predstavništva in Zlata, da bi mi čim hitreje priskrbeli novi starter za motor, a kaže, da se z dobavo do konca tedna v Mar del Plato ne bo izšlo. Naslednja možna postaja za to bo morda Punta del Este prihodnji teden.

Jadralsko živahno jutro se je razvilo v lenoben dan in še bolj umirjeno noč. Veter je popoldne oslabel in obrnil na jugozahodnik, ponoči pa na jug, da sedaj s polnimi jadri počasi metuljčkava proti jutru. Razdalja do Mar del Plate je na GPS prikazovalniku ravnokar padla pod 400 milj. Primož je danes videl malo bolj prijazen obraz odprtomorskega jadranja.

Darko za četrtek ne obeta veliko vetra, kaže pa, da ga bo v petek za polno mero in še nekaj zraven. Potrebno bo prijadrati čim hitreje na severovzhod Argentine, da vetrovna mera ne bo preveč polna.

Zaradi oblačnega dneva in šibkega vetra so se na Skokici izpraznili akumulatorji, zato sva, z izjemo samokrmilnika in sidrne luči, izklopila vse naprave dokler se ne pojavi nov veter, ki bo dovolj hitro vrtel vetrnico vetrnega generatorja. Tudi Bluetracker si bo nekaj časa moral pomagati
s svojimi baterijami.

19.4.

Trenutni položaj: S41.50; W61.20;

Uf, po zadnji vremenski napovedi kaže, da vendarle jadrava dovolj hitro, da bova najhujšemu vetru jutri ušla. Darko je napisal, da bo veter z nad 40 vozli hitrosti ostal nekaj deset milj za nama. Vseeno pa že okušava severozahodnik z blizu 30 vozlov hitrosti. Ta veter bo jutri obrnil na
jugozahodnik.

Včeraj sva jadrala precej daleč stran od otokov, kjer so kolonije pingvinov, danes sva prav tako na razdalji preko 50 milj na levi pustila polotok Valdez, kjer je še en naravni park. Plovba tam naokoli v močnem vetru brez možnosti uporabe motorja se mi ne zdi dovolj varna, zato nadaljujeva z jadranjem proti Mar del Plati, kamor bova verjetno prijadrala v soboto popoldne.

Nov starter za motor je že na poti in ga bom verjetno dobil v torek v Punti del Este.

Lep jadralni dan je za nama in veter ter sonce sta dovolj napolnila akumulatorje, da navigacijske naprave in luči na Skokici sedaj
spet lahko normalno delujejo. Danes sva za vsak slučaj malo več jedla, ker jutri za to morda ne bo veliko časa 

20.4.

Trenutni položaj: S39.01; W58.19

Še eno lepo jutro in dopoldan sva uživala v jadranju po Argentinskem morju. Veter s severozahoda je postopoma naraščal in jadra so bila
temu primerno vse krajša, popoldne pa so se z juga približali oblaki in pod njimi pobesnelo morje z jugozahodnikom preko 40 vozlov. Sremembo vetra nama je Darko dobro napovedal, zato naju ni presenetila s preveč jadri na jamboru. Veter se je pozneje nekoliko unesel in zvečer ter prvi del noči pihal med 30 in 40 vozli, da je le tretjina razvite genove zadoščala za hitrost barke preko 8 vozlov. Skokica in njen samokrmilnik se zaenkrat uspešno kosata z vse večjimi valovi v krmo, le midva s Primožem morava občasno dvigovati noge, ko se nekateri valovi prelijejo v kokpit.

Drug del noči bo nekoliko mirnejši. Do Mar del Plate imava trenutno še 70 milj in kaže, da bova do tja prijadrala sredi dneva. Na srečo imam dober zemljevid pristanišča, da bom med svojim dežurstvom v drugem delu noči lahko preučil, kako bova mimo valobranov zajadrala v luko in našla čim boljše zavetje za sidranje preko noči.

21.4.

Mar del Plata

Noč ni bila prav nič mirnejša od večera in hladni južni veter naju je s preko trideset vozli hitrosti krepko priganjal proti Mar del Plati, da sva jo pred seboj ugledala že dopoldne.

Vhod v luko je s sverovzhodne strani, kar pomeni proti vetru in valovom, zato sva na jambor namestila glavno jadro skrajšano na četrto krajšavo. Preko valobrana so se z juga valili veliki oceanski valovi, ki so naju pri orcanju zalivali od strani, a več kot tridesetim vozlom nasprotnega vetra navkljub nama je uspelo prijadrati v luko. Ko je bil za nama še severni valobran sva vriskala od veselja in olajšanja, da so naju ribiči na obali začudeno gledali. Kako drugačen je občutek, ko veš, da si ob pristajanju v močnem vetru lahko pomagaš z motorjem.

Po še nekaj obratih proti vetru v pristanišču sva prijadrala pred marino in spustila sidro, potem pa nama je trener jadralcev, ki so vadili v pristanišču, z motornim čolnom pomagal, da smo Skokico privezali na bojo. Akumulatorji dviga sidra niso več zmogli, zato sem vso verigo s sidrom na palubo po dolgem času moral zvleči na roke. Zares sva si oddahnila. Še ena podobna vaja v pristajanju brez motorja naju čaka v Punta del Este, a tam kaže, da bo manj vetra.

Popoldne so naju različni uradniki sprehajali po Mar del Plati in skrbeli za najino kondicijo in do večera sva nabrala vse žige in vse dokumente za najin jutrišnji odhod proti Urugvaju. Še tretjič sem moral podpisati izjavo, da ne bom jadral na Malvine.

Izdatni večerji in nakupu hrane bo sledil še topel tuš v tukajšnjem razkošnem navtičnem klubu, potem pa spat v končno mirno posteljo.

23.4.

Zaradi premalo vetra električni generator ne deluje. Na Skokici do nadaljnjega velja pravilo varčevanja z električno energijo. Akumulatorji so skorajda prazni in energije je dovolj le za najnujnejše električne aparate (samokrmilnik).  Začasno je izklopljen tudi Bluetraker. Če veter ne bo pojačal do te mere, da bo deloval tudi veterni generator bo potrebno v naslednjih urah izključiti tudi samokrmilnik. Še kakih 60 milj je do Urugvajskega pristana Punta del Este, kamor bo, upamo pravočasno , prispela  pošilka s pokvarjenim delom motorja (starterjem).  

24.4.

Punta del Este, Urugvaj

Zadnja dva dni sva s preko 30 vozli jugozahodnika spet zelo živahno jadrala do Punte del Este v Urugvaju, vmes pa sva imela prejšnjo noč tudi osemurno obdobje z zelo slabim vetrom.
Včeraj sva Skokico uspešno zasidrala na sidrišču za valobranom Punta del Este. Akumulatorji, ki sva jih izpraznila prejšnji teden z več urnim neuspešnim sidranjem v Puertu Deseadu, se še niso opomogli, zato nama ponoči, kadar ni dovolj močnega vetra, zmanjka elektrike za samokrmilnik in morava krmariti ročno.

Upal sem, da bo najinih težav z motorjem danes konec, a ko sem na tukajšnjem DHL-u vprašal po pošiljki z rezervnim delom, so me obvestili, da je na carini v Montevideu in da je prej kot v enem tednu ne morem dobiti. Žal nimam toliko časa na razpolago za
čakanje, zato bova danes popoldne odjadrala naprej proti Braziliji, kamor bosta v Florianopolis prihodnji teden prišla Zlata in Jon in upam s seboj prinesla nov starter.

Najinega kolumbovskega jadranja žal še ni konec in upam, da nama ga vreme ne bo preveč začinilo. Ob brazilski obali na naslednjih 550 miljah ob obali ni varnega sidrišča. Ker ne moreva uporabljati motorja, potrebujeva veter, ker se nikamor ne moreva skriti, ga ne smeva imeti preveč 🙂 Prvih nekaj dni bo nekaj južnega vetra (dovolj za jadranje a premalo za vetrni generator). Da nama ne bo potrebno vseskozi krmariti ročno, potrebujeva tudi sonce za polnenje akumulatorjev. Elektroniko za navigacijo in komunikacijo bova pač še naprej uporabljala zelo, zelo
omejeno. Bojim se, da najine želje ne bodo v popolnosti uslišane. Bova pač malo bolj vesela, ko bo to za nama.

 25.4.

Z lepim vetrom sva včeraj odjadrala iz Punte del Este, ponoči pa je veter začel slabeti in jadranje ni bilo ravno hitro. Čez dan je veter potem prihajal v valovih, da je Skokica včasih jadrala hitreje, včasih počasneje, na srečo pa je bilo vsaj sonca dovolj, da sva dobila nekaj elektrike
iz sončnih celic za samokrmilnik.

Popoldne je od Darka prišla nova vremenska napoved, ki za četrtek obeta zelo, zelooo malo vetra, zato sva zvečer zavila k obali, da bi
morda lahko dobila kaj priobalnega termičnega vetra. Ponoči nama je vetra zmanjkalo, zato sva Skokico za nekaj ur zasidrala. Če bo čez dan dovolj vetra, bova poskušala zajadrati v reko Grande in po reki navzgor do pristaniškega mesta Rio Grande, kjer bova uredila brazilske vstopne formalnosti. Glede na vremensko napoved in slaboten veter se bo to morda zgodilo šele v petek, saj sva od Rio Grande oddaljena še 50 milj. Ciklon z močnejšim vetrom, ki je napovedan za konec tedna malo bolj na severu, bova kot kaže zamudila.

26.4.

Zjutraj sva ujela nekaj sapic z juga, da sva sprva sramežljivo, nato popoldne pa vse hitreje jadrala proti severovzhodu in zvečer prijadrala pred Rio Grande in potem ponoči po plovnem kanalu mimo številnih ladijskih terminalov do mesta. Zadnji del poti, ko nama je zmanjkalo vetra, sva si pomagala z motorčkom s pomožnega čolna.

Jutri bom poskusil dobiti kakšen nov akumulator, saj ne verjamem, da mi bo stare še uspelo obuditi k življenju.

 

27.4.

Zvečer sva Skokico privezala v ladijskem pristanišču, pa so naju ponoči malo preganjali, da sva jo morala prevezati malo bolj za rob in imela nato do jutra vendarle mir. Dopoldne sva na različnih koncih mesta uredila vse brazilske vstopne formalnosti in si privoščila obilno kosilo.

Visoko na spisku opravil je tudi nakup novega akumulatorja, da bi vsaj samokrmilnik dobil dovolj hrane za naslednjih nekaj dni, dokler mi Zlata ne prinese novega starterja za motor. Upam, da bo elektronika na barki potem delovala in nama ne bo več potrebno krmariti ročno.

Zvečer greva naprej proti Santa Caterini, kamor bova predvidoma prijadrala v 2 – 3 dneh, pač odvisno od vremena, za katerega kaže, da bo v naslednjih dneh pestro in mokro.

28.4.

Trenutni položaj: S30.48; W50.27

Včeraj popoldne, ko sva iz mesta Rio Grande spet odrinila na pot, se je s plimo tok reke obrnil navzgor, da sva proti vetru in toku zelo počasi napredovala proti morju, pa naju je ravno takrat v rečnem kanalu na poti proti morju prehitela večja francoska jadrnica z imenom Jasmine in preko radijske postaje sem se z njimi hitro dogovoril, da naju povlečejo dvanajst milj do morja. Z njihovo pomočjo sva bila še pred večerom spet v morju, kjer naju je pričakalo kakšnih petnajst vozlov jugozahodnika, s katerim je Skokica ponoči hitro napredovala proti severovzhodu. Zjutraj je veter oslabel, popoldne pa obrnil na vse močnejši severovzhodnik, proti kateremu sedaj v dežju križariva ob brazilski obali navzgor. Eno uro na vzhod, dve uri na sever, pa spet uro na vzhod in dve na sever in tako naprej, dokler se veter jutri ne obrne na obljubljeni jugozahodnik, da bo jadranje spet nekoliko hitrejše in manj naporno. Do trenutno 230 milj oddaljene Santa Catarine imava še približno
dva dni jadranja in vse kaže, da bosta Zlata in Jon tja prišla pred nama.

29.4.

Trenutni položaj: S28.30; W48.42

Veter se je ponoči zares obrnil, najprej na severozahodnik in potem na vse krepkejši jugozahodnik, ki naju je cel dan s preko trideset vozli hitrosti močno preganjal proti severovzhodu, da se je razdalja do Santa Catarine hitro zmanjševala in jo je sedaj sredi noči na ponedeljek ostalo še za dobrih 60 milj. Skokico poleg vetra od zadaj preganjajo tudi vse večji valovi, po katerih barka pogosto zdrsi s hitrostjo preko 15 vozlov, a Skokičin rekord s Horna (20,5 vozla) danes vendarle ni bil presežen. Močan veter zadnja dva dni in današnje sonce so končno napolnili akumulatorje na barki, da spet lahko uporabljava luči in elektronske naprave.

Z Zlato in Jonom naj bi se jutri dobili na plaži Jurere na severu otoka Santa Catarina. Florianopolis s celino povezujejo mostovi, ki pa so prenizki za Skokičin jambor, zato bova jadrala po zunanji strani okoli otoka.

Bomo videli, kdo bo to plažo Jurere prvi našel. Upam, da bova to midva, sicer si bosta morala Zlata in Jon zatiskati nos, saj zadnje dni za pospravljanje in umivanje na barki ni bilo časa 🙂

 

 1.5.

V tekmi do severa Santa Catarine sta včeraj zmagala Zlata in Jon, saj nama je pri severu otoka zmanjkalo vetra in sva se potem proti toku s pomožnim motorjem za čoln komajda privlekla do miljo oddaljene plaže Praia dos Ingleses na severovzhodnem delu Santa Catarine, kamor sem preusmeril Zlato, ko sem spoznal, da je plaža Jurere na drugi strani otoka predaleč.

Veselo smo se pozdravili, za mokro dobrodošlico pa je takoj za tem poskrbelo morje, katerega prelivajoči valovi so nas na plaži zalili ob vkrcanju na čoln. Po nekaj poskusih se nam je s čolnom uspelo prebiti valove in pobegniti s plaže. Po prihodu na Skokico sem se takoj lotil popravila motorja, za katerega mi je Zlata prinesla nov starter. Le ta žal ni bil čisto pravi, a ker je tudi Primož ljubitelj Alan Forda, nama je starter z nekaj Grunfovimi metodami uspelo predelati, da smo motor lahko zagnali.

Skokica je sedaj tudi v brezvetrju spet mobilna in s pomočjo Lombardinija smo odpluli naprej do deset milj oddaljene plaže Jurere, kjer je sidrišče jadralskega kluba. Danes je na vrsti ogled otoka in Florianopolisa, potem pa gremo naprej proti severu. Glede na vremensko napoved vetra v prihodnjih dneh ne bo ravno veliko, zato nam bo delujoč motor prišel zelo prav. Žal bom moral, zaradi vode v pogonski nogi motorja, kmalu spet poiskati marino z dvigalom, da bomo pri propelerju zamenjali tesnila.

 

2.5.

Trenutni položaj: S24.24; W46.14

Vremenska napoved izpred dveh dni nam ni obetala ravno veliko vetra, zato smo s Santa Catarine odjadrali proti severu, proti Paranagui, kjer smo se nameravali ustaviti ob enem od zunanjih otokov, pa nas je morje ob brazilski obali obdarilo z izdatnim južnim vetrom in valovi, zaradi katerih pristanek na plitvinah pri Paranagvi ne bi bil najbolj varen, zato smo premec Skokice zjutraj obrnili kar neposredno proti Ilhabeli, kamor bomo prijadrali jutri.

Glede na dolgoročne vremenske statistike je južna jesen ob južnoameriški atlantski obali vetrovno precej pestra, a minula dva tedna na našo srečo prevladuje jugozahodnik, s pomočjo katerega smo si prijadrali nekaj dni rezerve, ki jih bomo v prihodnji teden z Zlato in Jonom z veseljem izkoristili za bolj dopustniško jadranje med številnimi otoki na poti do Ria.

 

3.5.

Ilhabela

Veter nas je lepo nosil do Ilhabele le zadnjih nekaj milj smo morali v dežju prevoziti z motorjem. Lep dan smo potem izkoristili za sprehod po otoku.

Pri iskanju dvigala za Skokico zaenkrat še nisem bil uspešen.

Jutri zjutraj se bo od Skokice poslovil Primož in začel potovanje proti domu, mi pa bomo odjadrali naprej proti severovzhodu.

 

5.5.

Angra dos Reis

Včerajšnji dopoldanski obisk ladjedelnice v Ubatubi ni bil uspešen. Počakati bi moral teden dni, da bi prišel na vrsto za dvig barke ali pa plačati preko 1000 eur za dvig mimo vrste. Takega stroška moj jadralski proračun ne prenese, zato smo odjadrali naprej in se ustavili na otoku Anchieta, kjer smo raziskovali dežni pragozd.

Danes smo počitnikovali in odprli našo kopalno sezono pri otoku Ilha Grande, kjer se bomo zadržali še kakšen dan. Pred dvema tednoma sem bil na mrzlem jugu Argentine še precej toplo oblečen, tukaj pa so pozni jeseni navkljub še precej poletne temperature.

 

7.5.

Rio de Janeiro

Včeraj je na Skokici zavel nov veter in me dobil skorajda nepripravljenega. Ko sem se že skorajda sprijaznil s tem, da se v prihodnjih dneh s Skokico ne bomo ravno veliko oddaljili od Ilhe Grande in njenih peščenih zalivov, je padla komanda, da po otokih in zalivih se lahko potikamo tudi na Jadranu, zato dajmo raje videti kaj brazilskega. Najbolj brazilski je seveda Rio, zato smo se ponoči premaknili do Rio de Janeira.

Včeraj, potem ko sem v Angri dos Reis pri dvigalu dobil še eno košarico, sem sklenil, da dvigala za Skokico ne bom več iskal, pa čeprav ji zaradi puščajočih ležajev zarjavi sail drive noga, danes pa smo v Riu med iskanjem bencinske črpalke pomotoma naleteli na jadralni klub z dvigalom, kjer so nam bili kar takoj pripravljeni pomagati. Namesto vzpona na hrib s Kristusom nad Riom, smo barko postavili na suho in zamenjali puščajoče ležaje.

Kristus nam do jutri zagotovo še ne bo pobegnil s hriba 🙂

8.5.

Kristus nam danes zares ni pobegnil s hriba, le skril se nam je v oblake. Po dopoldanskem sprehodu po Copacabani smo odšli na goro Corcovado. Velikanski kip Kristusa Odrešenika smo cel dan lahko videli iz Ria, a ko smo se z vlakom pripeljali na goro in prišli pod vznožje kipa, je bil vrh gore zavit v oblake in le občasno smo lahko videli do glave Odrešenika.

Kristus se nam je dobesedno prikazoval iz megle vsakič, ko se je le ta malo razredčila, Bili smo vztrajni in po nekaj deset minutah dočakali tudi nekaj sekund, ko so se oblaki toliko dvignili, da smo lahko videli do Ria. Ko smo se vrnili v Rio, nas je Kristus spet veselo pozdravljal z vrha gore, obsijan z večernim soncem.

Rio de Janeiro je veliko bolj urejeno in zeleno mesto, kot sem to lahko do sedaj prebral v vodičih in tudi glede varnosti nismo imeli do sedaj prav nikakršnih težav. Jutri bomo verjetno »odkljukali« vse, kar smo v Riu želeli videti in bomo nato lahko odjadrali naprej.

10.5.

Včeraj navsezgodaj zjutraj smo se od Ria poslovili in odjadrali oziroma v prvem delu dneva zaradi slabega vetra pretežno odmotorirali proti vzhodu ter zvečer sidro spustili v mirnem zalivu za rtom Frio. Cel dan smo pluli ob neskončni plaži na katero so se valili oceanski valovi z juga.

Pokrajina tukaj je precej sušna in razpihana, saj med rastlinjem prevladujejo kaktusi in agave, ob obali pa je veter nanosil peščene sipine.

Po lenobnem jutru smo danes popoldne odjadrali še nekaj milj proti severu in pri mestu Cabo Frio zavili v reko Itajuru, kjer se nahaja marina. Prijazno so nas sprejeli in po dolgem času je Skokica spet privezana k obali in akumulatorji priklopljeni na elektriko.

Cabo Frio je veliko bolj “betonsko” mesto od Ria, toda med bloki je mogoče opaziti veliko lepo urejenih športnih igrišč, ki so v večernih urah dobro obiskana. Brazilci so športen narod.

Kaže, da bomo družinsko odjadrali le še do Buziosa, saj se bo vreme glede na napoved v naslednjih dneh skisalo. Prihodnji teden mi bo torej namenjeno več solo jadranja, kot sem računal še nekaj dni nazaj.

 

11.5.

Cabo Frio

 V zaledju Cabo Fria je velika laguna, ki nudi zatočišče številnim pticam, zato je tukaj v zraku vseskozi veliko prometa.

14.5.

Buzios

Polotok je razčlenjen z množico lepih peščenih plaž po zalivih. Buzios je bil pred nekaj desetletji le mirna ribiška vas, potem pa je sem na počitnice pričela prihajati Brigitte Bardot in odkrili so ga tudi Brazilci. Sedaj je Buzios med najbolj priljubljenimi brazilskimi turističnimi kraji in tudi izven sezone vre od turizma. Vse polno je tukaj butikov, restavracij, hotelov in počitniških stanovanj.

Vreme se na srečo ni tako hudo skisalo, kot so še nekaj dni nazaj obetale napovedi. Je sicer oblačno in ohladilo se je na prijetnih dvajset stopinj, a dež je suho naravo obdaril le ponoči. Tudi veter se ne meni ravno veliko za napovedi in piha z zahoda.

Na sliki sta Zlata in Brigitte. Zlata je na levi 🙂

Zlati in Jonu se počitnice v Braziliji iztekajo in jutri odpotujeta proti domu, sam pa bom odjadral proti približno teden dni oddaljenemu Salvadorju, kjer bo Skokica potem v marini počakala dva tedna na mojo vrnitev v Brazilijo, ko bova s Klemenom odjadrala čez Atlantik proti Evropi.

Kaže, da bo prihajajoči teden moker, a vetrovna napoved za prihodnje dni je z napovedanim jugovzhodnikom ugodna in le upam lahko, da bo držala bolj, kot zadnji konec tedna. Ob brazilski obali proti jugu teče brazilski tok, ki na območju do Recifeja presega vozel hitrosti in mi bo na poti proti severu dnevno »ukradel« kakšnih 30 milj. Veter v krmo bo v naslednjih dneh zato zelo dobrodošel.

Ob obali proti severu je nekaj plitvin, ki segajo nekaj deset milj daleč na Atlantik. Te plitvine me bodo varovale pred ladijskim prometom in tudi sam bom moral zato jadrati dlje od obale, upam pa, da bo močnejši južni veter z morja začasno odpihnil tudi sicer številne ribiče, da ne bom doživel kakšnega bližnjega srečanja z njimi.

15.5.

Trenutni položaj: S21.52; W40.41

Dež, dež, dež. Že dva dni skorajda neprestano dežuje. Morda sem si vendarle narobe razlagal tukajšnjo klimo zaradi kaktusov na obali. Poletje zadnjih dni se je južnemu letnemu času primerno spet spremenilo v jesen in južni veter je poleg dežja prinesel tudi občutno ohladitev.

Navsezgodaj zjutraj sta se Zlata in Jon z avtobusom odpeljala proti Riu, od koder bosta začela letalsko popotovanje proti domu, sam pa sem odjadral proti severovzhodu. Zahodnik se je kmalu za Buziosom spremenil v jugovzhodnik s katerim sem lepo jadral do večera, do rta Tome, kjer je veter opešal.

Kaže, da je dolga noč pred menoj, saj je na morju med plohami videti tudi kar nekaj luči ribiških ladij.

16.5. Vitoria

Veter se je ponoči po kratkem premoru povrnil še z večjo močjo in do Vitorie sem prijadral že sredi dneva. Upal sem, da bom za 650 milj do Salvadorja potreboval 4 do 5 dni, a sem se uštel, ker je na morju ob obali veliko prometa in si med jadranjem ne upam spati. Da bi med jadranjem na morju zaspal, tako, kot sem to počel na oceanu, raje ne bom tvegal, spustiti jadra na odprtem, pa nima smisla, ker so valovi preveliki in vetra preveč, pa tudi vidljivost je zaradi pogostega dežja zelo slaba. Ustavljati se bom moral v redkih zalivih ob obali, da bom vsaj vsak drugi dan ujel kaj spanca. V Salvador bom tako s premori prijadral verjetno šele v ponedeljek, tik pred predvidenim odhodom domov. Upam, da bo južni veter zdržal do konca tedna.

 

17.5.

Trenutni položaj: S18.20; W38.47

Ponoči sem odjadral iz Vitorije in preživel lep dan na zelenem razpenjenem morju. Okrog trideset vozlov juga in nekajmetrski valovi me
vseskozi preganjajo proti severovzhodu.

Dve oslariji sem naredil včeraj in danes, prva se je končala srečno in me je stala le 50 realov, drugo pa bom moral poravnati z nekaj urnim šivanjem jader. Včeraj po pristanku na sidrišču jahtnega kluba Espirito Santo, sem se v mesto odpravil na malico in internet, ko pa sem se po dveh urah vrnil v marino, Skokice ni bilo več na sidrišču. Ko sem s pomola začudeno pogledoval po morju, je k meni stopil mornar iz marine in mi pokazal na levo, na drugo stran zaliva, kjer sem ob obali, kakšno miljo stran, videl svojo barko. Skočil sem v svoj čoln in odglisiral proti Skokici, ob kateri je bil čoln z mornarji iz marine, ki so barko zadrževali, da je ni odneslo na obalo. Na srečo so v marini opazili, da je Skokici popustilo sidro in jo šli reševati. Ko sem potem izvlekel sidro, je bilo na njem polno trave. Ko sem popoldne po dveh dneh razburkanega morja prišel na sidrišče, se mi je tam zdelo čudovito mirno in nisem dovolj dobro preveril, ali je sidro prijelo, potem pa
se je z oseko o  brnil tok med otoki in s seboj odnesel Skokico. 50 realov sem hvaležno plačal za pijačo mornarjem, ki so mi rešili barko.

Drugo oslarijo sem storil dopoldne, ko v naraščajočem vetru nisem dovolj skrajšal genove in s tem pridelal pet metrsko luknjo v jadru. No, potem sem razvil cutter in dvignil glavno jadro na tretjo krajšavo. Genovo bom snel in zašil, ko se bo veter dovolj polegel.

Pred menoj je plitvina Abrolhos, ki se od pristanišča Caravelas razteza preko 30 milj daleč na Atlantik.  Na plitvini je nekaj otočkov ter množica koralnih grebenov in čeri, ki so raj za potapljače. Med čermi je nekaj prehodov. Sprva sem se jutri zjutraj nameraval ustaviti v Caravelasu, a sem popoldne spoznal, da sem hitro na poti in bom do plitvine prijadral že ponoči. Abrolhos je izpeljanka iz »Abra los oyos« oz. po slovensko »Odpri oči!«, kar opozarja na to, da je zaradi čeri potrebno biti previden.

Moje oči so že malo utrujene in ponoči ne bi prav dosti videle. Odločil sem se za dvajset miljski obvoz okoli plitvine, saj nočem še tretjič v zadnjih 30 urah preizkušati sreče z nočnim iskanjem poti med čermi v pet metrskih valovih.

 

18.5.

Trenutni položaj: S16.14; W38.41

Po včerajšnjem suhem dnevu, so se danes plohe spet vrstile kar druga za drugo in vsaka je prinesla nekoliko drugačen veter, toda južni veter še vztraja in Darko sporoča, da bo še nekaj dni tako. Za Abrolhosom sem zjutraj pričakoval mirno morje, a sem se uštel, saj so precejšnji valovi prihajali iz več strani in se sestavljali v piramide, med katerimi se je Skokica krepko opotekala.

Popoldne sem si v vodiču že izbral otok, kjer bi se jutri ustavil, pa sem izvedel, da me Zlata že po nekaj dneh doma tako zelo pogreša, da mi je za pot domov spremenila letalske karte za dan in pol prej, kot sem to načrtoval. Ni mi preostalo drugega, kot da Skokico usmerim neposredno proti Salvadorju, pozabim na počitek, podaljšam jadra in skušam odregatirati zadnjih 230 milj do Salvadorja, da bom v ponedeljek zjutraj morda ujel odhod letala za domov.

 

20.5.

Salvador

Še pred polnočjo me je preko trideset vozlov južnega vetra prignalo pred Salvador, kjer sem po prelivajočih se valovih in v hudih nalivih med ladjami le s pomočjo satelitske navigacije in elektronskih kart našel vhod v zaliv. V zalivu severno od Salvadorja sem moral nato do jutra počakati, da se je voda dovolj dvignila, da sem preko peščene plitvine lahko zaplul v stranski zaliv z marino Pier Salvador. Da ne bi plime zamudil in predolgo spal, sem si za peto uro zjutraj naravnal kar dve budilki.

Luknja v genovi je bila prevelika za moje živce in ročno šivanje, dodatnp pa sem našel tudi še nekaj natrganih delov, zato sem se z jadrarjem dogovoril, da bo jadro popravil, tako kot se spodobi.

Internet je tukaj prepočasen, da bi lahko dodal kakšno sliko, sem pa zato lahko nadoknadil že nekaj v preteklih dneh zamujenega spanca. Slike zadnjih dveh tednov sledijo prihodnji teden, ko se za nekaj dni vrnem domov.

Popoldne sem že dobil nazaj zašito genovo, zapletlo pa se je pri formalnostih, saj moram na carini urediti dovoljenje, da bom barko za dva tedna pustil v marini. Na carini v nedeljo ne delajo, zato bom vse skupaj moral urediti jutri in Zlatinim nameram navkljub še ne bom mogel odpotovati domov.

 

22.5.

Velike količine dežja so se v zadnjih dveh dneh zlile na Salvador, na srečo večinoma ponoči, saj sem se včeraj spet cel dan sprehajal po tem dvo in pol miljonskem mestu in v različnih uradih urejal formalnosti, da bom tukaj med mojo odsotnostjo za dva tedna pustil barko. Do večera mi je uspelo urediti vse in bom danes popoldne vendarle lahko odpotoval na obisk domov.

Sprehode po mestu sem izkoristil tudi za ogled starega mestnega jedra z lepo ohranjenimi stavbami iz kolonialnega časa.

Zaliv Baia de Todos de Santos je v šestnajstem stoletju na dan vseh svetih odkril Amerigo Vespucci in tako je salvadorski zaliv dobil svoje ime. Kolonizatorji, predvsem Španci in Portugalci, so za delo na plantažah sladkornega trsa in tobaka najprej zasužnjili tukajšnje Indijance, ko pa jim to ni več zadoščalo, so sem začeli dovažati sužnje iz Afrike. Ladje so tako v eno stran vozile sužnje, v drugo stran pa sladkor in tobak. Salvador je takrat postal pomembna luka in sužnjev so iz Afrike sem pripeljali več kot 3 milijone.

25.5.

Pripravljam se na mojo skakalno pot v Azijo in hkrati preučujem otoke in možna pristanišča za nadaljevanje jadralske.poti. Preučujem tudi vremenske statistike za srednji Atlantik in po zemljevidu rišem pot, ki jo bova s Klemenom čez Atlantik zastavila v drugem tednu junija.

Še dobrih 4000 milj bo potrebno med Salvadorjem in Gibraltarjem prejadrati do srede julija, ko se nam začne poletna skakalna tekmovalna sezona. Preostanek poti do Slovenije bom nato verjetno prejadral pretežno jeseni, ko bom imel za to spet več časa.

Do Zelenortskih otokov pričakujem pretežno vzhodnik in jugovzhodnik, kar naj bi pomenilo veter v bok ali lahko orco. Nekaj prejadranih milj dnevno nama bo na poti ukradel zahodni ekvatorialni morski tok.

Od Zelenortskih otokov naprej pa bova pri vremenu potrebovala tudi nekaj sreče, da nama ne bo potrebno vseskozi jadrati proti severovzhodnim pasatom.

/