Ne verjamem, da bi zvečer dali čoln v vodo med postankom na sidrišču, tako pa smo s pristankom ob pomol nenadejano dobili priložnost za daljši večerni sprehod po otoku, po široki cesti skozi nizek smrekov gozd in med močvirji do vasice v sosednjem zalivu.

Dan smo v petek spet lovili zgodaj zjutraj, saj je bilo pred nami 120 navtičnih milj odprtega morja do St. Anthonyja na severu Nove Fundlandije. Želel sem čimbolj izkoristiti ugoden jugovzhodnik, ki se bo po vremenskih napovedih popoldne začel obračati na vzhodnik in zvečer na neugodni severnik.

Ponoči se je pooblačilo in kmalu po odhodu je začelo rositi. Po mirni vodi med otoki in čermi smo prvi dve uri jadrali le z genovo, ko pa smo za otoki prišli na odprto morje, smo na jambor dvignili še na polovico skrajšano glavno jadro in pospešili nad osem vozlov hitrosti.

Za otoki smo se spet začeli srečevati z ledenimi gorami, ki so nekatere že nasedle na plitvinah in bodo letošnje poletje tukaj končale svojo dobro leto in nekaj tisoč milj dolgo pot z Labradorskim tokom od grenlandskih ledenikov. Večina tukajšnjih ledenih gora se čez poletje stali ob obalah Nove Fundlandije, le nekatere največje, ki potujejo bolj po odprtem morju, nadaljujejo svojo pot še nekaj sto milj naprej proti jugu, dokler jih tam ne pokonča toplejše morje. Na informativni tabli na obali sem prebral, da ledene gore dnevno prepotujejo med pet in petnajst milj in da je led v njih nastal pred okrog petnajst tisoč leti.

Rosenje se je kmalu spremenilo v dež, jugovzhodnik pa se je okrepil nad dvajset vozlov hitrosti, zato smo skrajšali genovo.

Skupaj z vetrom so se z oddaljenostjo od otokov povečali tudi valovi in eden od večjih valov je Skokico ponesel s seboj in jo dovolj zasukal, da je veter v glavno jadro zapihal z druge strani in jadro je potem nekontrolirano in glasno preletelo, vrvi škote pa so pri tem udarile po ročaju nad desnim krmilnim kolesom in odtrgale kompas. Dovolj je bil trenutek nepazljivosti dežurnega krmarja in spisek potrebnih popravil na barki je bil daljši še za eno postavko. K temu je precej pripomogla tudi moja slaba presoja smeri vetra in valov. Ocenil sem namreč, da veter piha dovolj s strani, da glavno jadro ne bo preletelo, zato ga nisem zavaroval z varovalno vrvjo. Večino poti doslej čez Atlantik, smo bum glavnega jadra z močno varovalno vrvjo privezovali na stran, in ta vrv je preprečevala nekontroliran prelet glavnega jadra. Danes je nisem namestil in nastradal je kompas ☹. Barko smo obrnili v veter, da se je glavno jadro spet prestavilo na levo stran barke, potem pa sem varovalno vrv namestil tja, kjer bi morala biti že prej ter z njo konec buma povezal s sprednjo bitvo.

Ledene gore so izginile za nami, pred nami pa se je gostila megla, ki nam je zmanjšala vidljivost na miljo do dve, zato smo se dogovorili da dežurstva ob krmilu skrajšamo na pol ure, saj bi bilo zbrano »buljenje« v meglo sicer prenaporno.

Videvali smo veliko oranžnih boj na morju, s katerimi ribiči označujejo začetek in konec verige svojih vrš, ki jih spustijo na dno morja, da se v njih ulovijo raki. Na daleč smo srečali tudi nekaj ribiških bark in celo eno tovorno ladjo, ledenih gora pa celo popoldne nismo videli. Vedeli smo, da so v okolici, a je bila vidljivost premajhna.

Z gorami smo se začeli srečevati zvečer pred vhodom v zaliv St. Anthony, ko se je vidljivost nekoliko povečala. Izognili smo se ledu, zvok sirene za meglo in svetilniki so nam skozi dež kazali pot v zaliv in v večernem mraku smo Skokico privezali ob pomol pristanišča v St. Anthonyju.