V soboto dopoldne smo s Terceire odjadrali proti zahodu, proti trideset milj oddaljenemu otoku Sao Jorge. Podobno kot prejšnje dni nas je po morju spet preganjal veter s hitrostjo med petnajst in dvajset vozli, le da je bila smer tokrat severna. Dan je bil kisel in oblaki so pogosto puščali.

Več pozornosti kot jadrom smo tokrat namenjali svojim telefonom in na internetu spremljali kolesarsko dirko po Italiji in Rogličev vzpon na Višarje. Na koncu smo slavili vsi, Primož Roglič je zmagal na gorskem kronometru in si prikolesaril dovolj prednosti, da je zmagal tudi v skupni razvrstitvi Giro de Italia. Super!

Naš dnevni cilj je bil mestece Velas na zahodni strani otoka, za vmesni cilj pa smo si izbrali vasico Calheta bolj na jugu Sao Jorge-ja. Vasica ima valobran s pomolom, na katerem dvakrat tedensko pristane trajekt.

Od daleč smo videli, da trajekta v pristanišču ni, zato smo zavili proti Calheti in Skokico privezali ob popolnoma prazen pomol. V pristanišče so sicer prihajali oceanski valovi, a ni bilo prehudo. Nekaj daljših priveznih vrvi smo uporabili, da smo zmanjšali gibanje barke ob pomolu, potem pa smo se odpravili na sprehod  po vasi in okolici.

Pod večer smo se vrnili na barko in opazil sem, da na barki manjka en večji bokobran. Vrv je še bila privezana na ograjo, bokobran pa je izginil. Pogledal sem na naprave za smer vetra na vrhu jambora in potem pogledal v smer, kamor je pihal veter ter v daljavi ob obali opazil manjkajoči bokobran. Z Alešem sva v vodo spustila čoln in odveslala ob obali do kakšen kilometer oddaljenih čeri in skal, med katere se je bokobran ujel. Nekaj časa sva opazovala, kako se valovi prelivajo čez skale, potem pa v premoru med dvema večjima valovoma zaveslala k skali na obali, da je Aleš skočil nanjo, jaz pa sem se s čolnom umaknil na varno razdaljo. Postopek sva ponovila, ko se je Aleš vrnil z bokobranom. Čoln je ostal cel, midva sva oba ostala suha in bokobran je bil na čolnu. Veslanje proti vetru je bilo bolj naporno, a nekaj dodatne telovadbe nama ni škodilo.

Mojim so-jadralcem je bila Calheta tako všeč, da smo tukaj ostali tudi še čez noč.

V nedeljo smo odjadrali proti Horti na otoku Faial. Veter nam je s 15 do 20 vozli pihal s severa do severozahoda, zato smo jadrali ostro v veter in Skokica je bila kar krepko nagnjena. Na poti nam je nasproti prišlo kar nekaj jadrnic, saj je severnik zelo ugoden veter za jadranje proti jugovzhodu, kjer se nahajajo ostali Azorski otoki, ki smo jih v preteklih dneh obiskali.

V navtičnem vodiču sem videl, da je pristanišče na severu otoka Pico pri kraju Madalena in da je luka pred severnimi valovi dobro zaščitena z valobranom, zato smo se odločili za postanek v Madaleni. Ob pomolu je bilo privezanih nekaj večjih ribiških ladij, med njimi pa smo našli dovolj velik presledek, da smo med dve ladji lahko privezali tudi Skokico.

Morje v pristanišču je bilo dovolj mirno in za ponedeljek je bilo napovedano lepše vreme, zato smo še drugi dan zapored spet spremenili plan jadranja in se odločili, da prenočimo na Picu, zjutraj pa se odpravimo na izlet na nekaj čez 2300 metrov visoko goro Pico, ki kraljuje nad otokom in ki je najvišji vrh Portugalske.

Noč je bila deževna, zjutraj pa se je začelo jasniti in izza oblakov se je občasno pokazal tudi vrh vulkana Pico. Odločili smo se za izlet po otoku. Vsak po svoje, Aleš in Nataša z avtom, midva z Zlato s kolesi, Ksenija in Gregor pa peš. V kateri od izposojevalnic v pristanišču sem si želel izposoditi gorski kolesi za naju z Zlato, pa so bile izposojevalnice zaradi praznika zaprte, zato se je Zlata v avtu pridružila Nataši in Alešu, sam pa sem se vrnil na barko in iz prtljažnega prostora vzel zložljivo kolo in ga sestavil. Prvotni cilj z gorskim kolesom je bila planinska koča na Picu, ki se nahaja na višini okrog 1100 metrov, s ponijem pa bo to malo težje dosegljivo, a poskusim vendarle lahko.

In sem začel poganjati pedale po cesti, ki iz Madalene vodi navzgor, navzgor in vseskozi le navzgor. Spreminjal se je le naklon klanca. Sprva sem poganjal v drugi prestavi, ko je klanec postal strmejši v prvi, na še strmejših klancih, ko so me začele peči noge, pa sem prestavil v peš prestavo ali pa sem se ustavil za okrepčilo. Na lepi asfaltirani cesti v hrib ni bilo veliko prometa, sem pa srečal dve čredi krav, ki so se sprehajale po cesti. Ena čreda mi ni hotela dati prostora ob robu ceste in kljub mojemu preganjanju ni nič kazalo, da se bodo umaknile, potem pa sem zamijavkal in krave so začele poskakovati na mestu, s kopiti so podrsavale po asfaltu, se obrnile in pobegnile na stransko cesto.

Ko sem na Mt. Pico gledal z barke, se mi pobočje ni zdelo strmo, na Googlovih zemljevidih pa sem videl, da je do planinske koče le osemnajst kilometrov, zato sem s seboj vzel le pol litra vode, čips in dve jabolki. Vode mi je zmanjkalo že pri 300 metrih nad morjem, čipsa pri 400 m n.m. zadnje jabolko pa sem pojedel med postankom na 600 m. Nekaj časa sem potem s pekočimi nogami še trmaril v klanec in se motiviral ali tolažil s tem, kako super bo spust v dolino, potem pa sem na približno 700 metrih nad morjem prišel do megle in obupal. Pico se je namreč med mojim dvournim kolesarjenjem odel v oblake.

Usedel sem se na skalo ob cesti, zmrzoval na hladnem vetru in nekaj časa opazoval krave na pašnikih v okolici, potem pa se spet usedel na kolo in se odpeljal navzdol proti morju. Do Madalene mi ni bilo potrebno niti enkrat pognati pedal, cesta je šla vseskozi le navzdol.