Z Antipaksosa smo v ponedeljek zjutraj odjadrali z lepim jugozahodnikom, a je veter zadoščal le za polovico poti, potem pa smo morali zagnati motor. Cilj ni bil prav daleč, otoki pred Mourtosom, in že pred poldnevom smo sidro spustili v prelivu med otočkom Mavros in celino.

Popoldne smo namenili plavanju, sprehodom in izletu z našim čolnom do miljo ali dve oddaljenega Mourtosa. Popoldne je zapihal maestral, ki je dvignil tudi valove, del poti proti Mourtosu pa ni bil zaščiten z otoki, zato nas je kakšen val, ki je plusknil čez čoln, spotoma tudi malo osvežil.

Čoln smo privezali med ribiške barke, se sprehodili po turističnem naselju in si privoščili pico. Pozabil sem pač, da Grčija ne slovi ravno po dobrih picah, zato so nam pice ostale še za zajtrk.

Zvečer smo bili dogovorjeni za srečanje s Ksenijo in Gregorjem z Lunge, zato smo se kmalu odpravili nazaj proti naši barki. Nazaj grede so se valovi že zmanjšali in v čolnu smo ostali suhi.

Ko smo se približevali Skokici, je Lunga ravno pristajala. Gregor je zakrožil po zalivu in globino vode najprej izmeril z globinomerom, nato pa še s sidrom in ko je ugotovil, da je vode pod kobilico dovolj, sta Ksenija in Gregor svojo barko privezala k Skokici :). V zalivu je po dnu prevladovala trava, kjer sidro težko prime, redke zaplate peska pa smo uporabili tisti, ki smo v zalivu sidrali prvi.

Večer smo smo zaključili s klepetom, prigrizki in pijačo na Lungi. Med našim pogovorom je bilo veliko tudi glasnega smeha in opazil sem, da so jadralci na sosednjih barkah na boke bark začeli nameščati bokobrane :).

Po jutranji kavi smo odvezali vrvi in se razšli, a še prej smo se dogovorili za skupinsko fotografijo. Mi vsi pripravljeni za slikanje, Gregorja pa od nikoder. Ksenija ga je klicala in potem zardela ter povedala, da si je šel urediti frizuro in make up, da bo na fotki videti lep :). Po pol ure smo Gregorja vendarle dočakali in se slikali, a glej ga zlomka, Gregor je na glavo poveznil slamnik, da se na fotki ne vidi niti frizure, niti make upa.

Morda čisto vsega, kar je zapisano v zadnjih treh odstavkih, ni za verjeti, a prebral sem Gregorjev včerajšnji blog in si ne morem kaj, da mu kakšne bodice ne bi poslal nazaj :).

Vetra je bilo na morju le za vzorec, zato smo se odpravili v bližnji zaliv Valtou nad Igumenitso in ko smo pripluli v zaliv, smo ugotovili, da zelo spominja na film “Ko to tamo pjeva”. Nekaj polomljenih lesenih pomolov, nekaj čolnov nad vodo in nekaj na pol potopljenih, voda v zalivu pa je spominjala na Amazonko, da med plavanjem pod vodo skorajda nisi vedel konca rok in si se oziral naokoli, če bo od kje priplaval kakšen aligator.

Kmalu smo dvignili sidro in šli čez zaliv proti Krfu. Na delu poti se nas je usmilil celo veter, da smo lahko razpeli jadra.

Sidro smo popoldne spustili med številnimi razkošnimi jahtami (kraljevala je 130 -metrska super-jahta bahrajnskega šejka) in jadrnicami na sidrišču pod trdnjavo mesta Krf. Potem smo se razšli, mlajša posadka na potep po trgovinah in na večerjo v mesto, jaz pa na tek ob obali. Ponoči smo lahko vsi skupaj “uživali” v tehno glasbi, ki se je z obale razlegala čez zaliv :(.