Pri imenih grških krajev in otokov sem pogosto v dvomu, kako ime zapisati, saj so na navtičnih kartah, v vodičih in na krajevnih tablah napisana različna imena za iste kraje. Ponekod je grška različica, drugod angleška izpeljanka ali pa neko udomačeno turistično ime. Dogaja se mi tudi, ko tekam okoli krajev, da je na enem koncu vasi na krajevni tabli ena rezličica imena, na drugem koncu vasi pa druga. Napisati želim sicer originalno ime, a pri tem nisem najbolj uspešen (Lefkas, Levkas, Lefkada, Andipaxoi, Antipaxos, Andipasi, Antipaksos, ….) in se zaradi tega tudi ne bom zelo sekiral :).

Čas je, da premec Skokice obrnemo proti domu, saj imamo prihodnji teden na Poljskem že prve letošnje skakalne tekme za Veliko nagrado.

Glede na prevladujoč severozahodnik pot proti Jadranu ne bo najhitrejša in ne bo lagodna, a nekaj lukenj v maestralu se v tem tednu vendarle kaže in ta obdobja zahodnega ali južnega vetra bomo poskušali čim bolje izkoristiti, ko pa bo maestral narastel nad petnajst vozlov, bomo sidrali, se kopali, spali in čakali :).

Podobno kot na Jadranu, je potrebno tudi na Jonskem morju za pot proti severu zgodaj vstajati in izkoristiti jutranje sapice s celine, preden se maestral popoldne okrepi in dvigne zoprne nasprotne valove.

Z Meganisija smo odpluli kmalu po sončnem vzhodu in bili že zjutraj pri vhodu v levkaški kanal, po katerem so nam kot račke nasproti prihajale številne jadrnice. Nedelja je dan, ko najemniki jadrnic začnejo svojo počitniško pot in Levkas ima veliko čartersko floto.

Spotoma smo se ustavili na bencinski črpalki v mestu in dotočili nafto, saj vremenske napovedi proti koncu tedna spet napovedujejo bolj malo vetra na poti proti Hrvaški. Po postanku na črpalki smo se prestavili še do pomola pred mestom in se sprehodili po mestu. V preteklih dneh smo polomili tečaje na zadnji klopi v kokpitu in v eni od mestnih navtičnih trgovin mi je uspelo najti ustrezne tečaje in vijake, da jih bom lahko zamenjal.

Pred eno popoldne uro smo izpluli iz Lefkasa, da bi ob enih ujeli odprtje premičnega mostu na izhodu iz levkaškega kanala, a so se upravljalci mostu odločili, da bodo naslednjič most odprli šele ob dveh in smo se skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami vrnili nazaj do mesta in spustili sidro. Ob dveh so plavajoči most, ki otok Lefkas povezuje s celino, potem zares odmaknili, postavili smo se v vrsto in za drugimi jadrnicami mimo mostu in tamkajšnje trdnjave na izhodu iz kanala zapluli na morje.

Pričakalo nas je kakšnih 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Dvignili smo jadra in se glede na smer vetra odločali, kam bi šli. Ostro v veter je bilo možno jadrati celo proti Paksosu, zato je naš dnevni cilj postal 25 milj oddaljeni Antipaksos (Andipaxoi). Nekaj slovenskih bark smo te dni videli po zalivih Jonskih otokov in še eno smo srečali na izhodu iz Lefkasa.

 

Veter nam je sprva omogočal hitro uživaško jadranje, a je potem vse bolj slabel in obračal na maestral, da sem za zadnjih deset milj spet moral zagnati motor. Sidro smo spustili v enem od belih peščenih zalivčkov ob severovzhodni strani Antipaksosa.