Po dveh urah jadranja od Dubrovnika proti jugozahodu je veter oslabel in se iz jugovzhodne smeri obrnil na severozahodnik. Vetra v krmo je bilo potem premalo, da bi dovolj napolnil glavno jadro, zato je le to nemočno opletalo in ropotalo. Moral sem ga spustiti z jambora, da se ne bi delala škoda.

Zagnali smo motor in Skokico obrnili proti jugu, proti Grčiji, maestral pa je od zadaj pihal ravno toliko hitro, kot je bila naša hitrost plovbe, da smo imeli na barki popolno brezvetrje in smo se saunali do večera, ko je vročina popustila.

Ponoči je veter obrnil na zahodnik. Ni ga bilo veliko, le pet vozlov, a dovolj da so motor za nekaj ur zamenjala jadra in smo si v tišini počasnega jadranja lahko spočili ušesa.

Proti jutru je zahodnik oslabel in potem je spet cel dan drdral motor in nas poganjal proti Grčiji. Popoldne so se levo na obzorju najprej pojavile albanske gore, zvečer pa pred nami prvi grški otoki.

Sredi noči smo po tridesetih urah motoriranja in šestih urah jadranja sidro spustili v peščenem zalivu na jugu otoka Erikoussa. To je bila moja doslaj najbolj mirna in dolgočasna plovba do Grčije.

Erikoussa je nekakšna grška različica Suska z mivkastimi plažami, le da so pobočja otoka tukaj namesto s trsjem porastla s cipresami in z nizkim sredozemskim gozdom.