Zjutraj v pristanišču na Silbi ni bilo nikogar, ki bi nas preganjal, zato smo Skokico privezali ob vaški pomol in se sprehodili po otoku.

Obvezen postanek na Silbi je pod razglednim stolpom, ki ga je pred dvema stoletjema svoji ljubezni zgradil kapitan.

Kapitan se je predolgo potepal po svetu, izvoljenka se je poročila z drugim, stolp pa je ostal.

Lepa burja nam je pihala na poti proti Lošinju, a ker imamo na krovu dva mladeniča, je bilo potrebno poskrbeti tudi za njuno zabavo. Na dvižnico spinakerja sem obesil sedež (ki ga sicer uporabljamo za dvig na jambor) in nastala je 18 metrska gugalnica. Hitreje kot je jadrala barka, večji so bili nihaji gugalnice in glasnejši smeh Oskarja in Maksa.

 

 

Jadranje do Lošinja se jima je zdelo prekratko, ko smo za Čikatom morali pospraviti jadra in Gugalnico. Sidro smo spustili v Zlati uvali in popoldne preživeli ob plavanju, supanju in sprehodu po Lošinju.

Sestavni del tečaja jadranja je tudi nočno jadranje, zato smo na Lošinju počakali, da je sonce zašlo, potem pa ponoči odjadrali čez Kvarner.

Burja je celo pot vztrajala med 15 in 20 vozli in nam omogočila lepo nočno jadranje.

Mimo Srakan do Unij smo jadrali po gladkem morju, potem pa je čez odprti del Kvarnerja jadranje postalo nekoliko bolj poskočno, a še vedno hitro. Kmalu po polnoči smo jadrali mimo Kamenjaka in sidro potem spustili v zavetju otokiov pred Banjolami.