Dočakal sem dan, ko jader ne bomo napenjali le po slovenskem morju, temveč gremo lahko pogledati še malo za južno obzorje.
Po postanku v Piranu smo se z Zlato, Ago in Nadjo za nekaj časa poslovili od Slovenije in odpluli čez zaliv na jug. Vetra ni bilo dovolj, zato nam je pri premikanju pomagal motor. Hrvaške mejne formalnosti smo popoldne želeli opraviti v Umagu, pa nam je to le delno uspelo, saj so Hrvati delovni čas v kapitaniji s poletnega spet prestavili na zimskega in je bila kapitanija po drugi uri že zaprta.
Odpluli smo naprej do Poreča, kjer nas je zvečer čakal prost pomol v Zeleni laguni, hrvaške takse pa bomo plačevali jutri v Rovinju.
V ponedeljek sem se družil s skiperji humanitarnega jadralskega društva Dobro morje in smo s pomočjo video posnetkov “jadrali” okoli Horna in Južne Amerike.
V torek pa sva Skokico z Jurijem pripravila za pot na jug Jadrana in namestila nekaj nove opreme.
Največ težav nama je povzročala zamenjava sidrnega vitla, ki se nam je pokvaril prejšnji teden. Nekaj ur sva se trudila, da bi ga snela na kulturen način, pa nikakor ni šlo. Niso pomagali spreji, ključi in kladivo, niti prošnje in kletvice.
Korozija je v šestnajstih letih opravila svoje in na koncu mi ni preostalo drugega, kot da stari vitel razžagam na kose, da sem potem lahko s spodnje strani odstranil še elektromotor.
Montaža novega vitla je zvečer potekala bistveno hitreje 