Ob novozelandski obali proti severu

Igor in Andrej sta vkrcala na barko in v soboto dopoldne nam je uspelo s plimo izpluti iz marine in med plovbo po reki nagovoriti upravnika mostu, da nam je dvignil most, da nam ni bilo potrebno čakati. Vreme je bilo sprva super, nadaljevanje poti pa vse manj.

Kmalu so nebo spet zakrili temni deževni oblaki. Ko sem želel preveriti hitrost vetra, sem videl, da je viharni veter v četrtek s seboj vzel vetrnico anemometra na vrhu jambora. Avtopilot ni hotel delati in je zahteval, da je potrebno skalibrirati kompas in krmilo, tega pa ni mogoče narediti na reki, saj za to potrebuješ dosti prostora in mirno vodo. Barka je z motornim pogonom plula le počasi, ker sta propeler in trup barke zelo obraščena. Razvili smo genovo, a le napol, ker je bil veter preveč sunkovit za polna jadra. Po nekaj urah smo prišli na morje in obrnili na sever. Srečali smo se z nekajmetrskimi nasprotnimi valovi, z nasprotnim tokom in s krepkim nasprotnim vetrom.

Za dnevni cilj smo želeli obiskati Piko Nogavičko v 15 milj oddaljeni Tutukaki, pa proti naravi ni šlo. V petih urah smo napredovali le za polovico poti in naši želodci so bili na hudi preizkušnji, zato sem barko obrnil nazaj na jug in smo se zvečer zasidrali v zalivu ob ustju reke Hatea. Med sidranjem sem videl, da je sidrna veriga že hudo zarjavela in pri koncu svoje življenske dobe. Za nameček sem na internetu videl, da tudi Pika Nogavička ni bila v Tutukaki temveč v Taka-Tuki.

V soboto dopoldne smo se vsi trije potapljali pod barko in strgali školjke s trupa dokler nismo omagali. Tretjino barke smo očistili v bližini vodne linije, potem pa spoznali, da je to delo brezupno.

Vsak drugi dan imajo v tem času Novozelandci praznike, zato se mi še ni uspelo dogovoriti, da bi barko dvignili iz vode kadar ne dežuje in podvozje uredili, tako kot se pred sezono spodobi.

Žal mi tudi kalibriranje avtopilota (še) ni uspelo. Vetra in valov je bilo v zalivu preveč, mojega znanja pa premalo.

Popoldne smo potem še drugič odjadrali proti severu, proti “Piki Nogavički”. Tokrat nam je skorajda uspelo, a nas je prehitela noč in smo sidro zvečer spustili nekaj milj prej v zalivu Ngunguru.

V nedeljo, 20. Aprila, smo sidro dvignili že pred jutrom in v brezvetrju odmotorirali proti severu. Z dnem se je pojavilo nekaj vetra, da smo motornemu pogonu v pomoč dodali še jadra, a barka je zaradi hude obraščenosti trupa še vedno zelo počasna. Popoldne je bilo v Zalivu otokov vetra dovolj, da sem za nekaj časa lahko ustavil motor, potem pa smo Skokico pred Russlom privezali na prosto bojo in se sprehodili po nekdanji prestolnici Nove Zelandije in uživali v večernih razgledih s hribov nad zalivom.

V ponedeljek zjutraj mi je v zalivu končno uspelo dokončati kalibracijo in usposobiti autopilota, da nam ne bo več potrebno ves čas krmariti ročno. Lep dan je postal čudovit.

V ladjedelnici v Opui sem se uspel dogovoriti le na pol. Jutri popoldne bodo dvignili barko iz vode, trup barke in kobilico oprali in ostrgali, potem pa gre Skokica takoj nazaj v vodo. Za normalno jadranje do Nove Kaledonije bi to moralo zadostovati, tam pa bomo barko še enkrat dvignili za nekaj dni in pobarvali s protivegetativnim premazom.

Pri carinikih smo se morali postaviti v vrsto in za odhod z Nove Zelandije smo dobili termin v četrtek dopoldne. Vremenska napoved trenutno kaže na precej poskočno jadranje proti severu.