Prihod vremenske fronte z viharnim severozahodnikom je bil napovedan za popoldne in to je bilo prekmalu, da bi uspeli prijadrati do najbližjega naslednjega, šestdeset milj oddaljenega, sidrišča ob obali, bilo pa je več kot dovolj za izlet na obalo razvejanega zaliva Pearce Point.

Čoln smo spustili v vodo in odveslali do lepe prodnate plaže pod klifom. Dušan in Aleš sta se ob obali sprehodila do lesene hiške, kjer je bila nekoč trgovska postojanka, zdaj pa jo pozimi Inuiti uporabljajo kot nekakšen bivak, ko pozimi z motornimi sanmi preko zamrznjenega morja pridejo sem na lov na karibuje, tjulne ali muškatno govedo. Sam sem lep dan spet lahko izkoristil za tek po hribih in planjavah v malo širši okolici zaliva. Tudi tukaj je bila, podobno kot v prejšnjem zalivu, na hribu nad zalivom nekoč postavljena radarska postaja, o kateri zdaj pričajo opuščene pločevinaste stavbe in opuščena peščena pristajalna steza za letala.

Splezal sem še na hrib na drugi strani zaliva, da bi naredil kakšno fotografijo čez slikovit zaliv, pa so me začele napadati ptice, ki so tam gnezdile. Med drugim sta se nadme spravila tudi dva sokola, zato na vrhu nisem prav dolgo užival v lepem razgledu.

Popoldne smo se vrnili na barko in Aleš ter Dušan sta se spet okopala v morju. Iz izraza na Dušanovem obrazu lahko sklepam, da prav posebnega užitka v ledeni vodi nista imela. Verjetno je šlo bolj za preizkus poguma.

Zvečer so se čez hrib v zaliv začeli spuščati sunki viharnega zahodnika, ki so tudi v zavetrju presegali trideset vozlov hitrosti. Ples vetra se je nadaljeval celo noč in še cel naslednji dan. Sidro je sicer dobro držalo, a ker je zahodni veter vmes obrnil nekoliko bolj na sever, so v zaliv so okoli rta začeli prihajati vse večji valovi, ki so nas krepko zibali, valovi pa so se glasno prelivali čez čeri v bližini. Nič kaj prijetno ni bilo to guncanje, zato smo se preselili na drug konec zaliva, ki je bil sicer nekoliko bolj izpostavljen vetru, a precej bolje zaščiten pred valovi. Na drugi strani rta so valovi presegali višino petih metrov in se besno razbijali ob obali in pljuskali po nekaj deset metrov v zrak in čez otočke pred obalo.

Tretji dan je zahodnik začel slabeti in za naslednja dva dni je bil napovedan vzhodnik, zato smo se odločili, da bomo odjadrali na pot proti 270 milj oddaljenemu Tuktoyaktuku takoj, ko se bo veter obrnil in se bodo valovi na odprtem zmanjšali pod meter višine.

Ponoči je veter slabel in obrnil na severnik in proti jutru na severovzhodnik, valovi s severozahoda pa so dovolj umirili, da smo zjutraj dvignili sidro in odjadrali proti petdeset navtičnih milj oddaljenemu rtu Perry. Jadranje v jasnem jutru je bilo živahno in je postajalo vse hitrejše, saj se je veter kmalu okrepil nad dvajset vozlov. Sneli smo glavno jadro, saj so se valovi od zadaj večali in me je bilo strah, da bi Skokico kakšen val preveč zasukal in bi jadro preletelo in spet naredilo kaj škode na barki. Tudi samo z genovo smo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Cape Perry je bil že dopoldne za krmo naše barke in naslednji vmesni cilj so postali osemdeset milj oddaljeni otoki Baillie severno od rta Bathurst.

Popoldne se je pooblačilo in nad nas so prihajale plohe. Veter se je še krepil in presegal trideset vozlov hitrosti. Spremenil je tudi smer, na jugovzhodno in nam je zdaj pihal točno v krmo. Tudi valovi so se dvignili in presegali tri metre višine, Skokica pa se je opotekala med njimi. Da bi barko nekoliko umirili, smo jadrali nekoliko iz direktne smeri, da smo imeli veter v pol-krmo in smo vsakih nekaj ur naredili obrat z vetrom. Nekaj časa smo jadrali bolj proti odprtemu morju in potem obrat in zavili bolj proti obali in ko je morje postali preplitvo, smo spet zavili za dve ali tri ure zavili bolj na odprto.

Ker je morje v Amundsenovem zalivu plitvo, se je skalilo in dobilo kakavno barvo. Zvečer smo bili mimo rta Bathurst in za otoki Baillie smo zavili na jugozahod.

V zavetju kopnega se je morje umirilo in Skokica je umirjeno brzela v noč proti 130 navtičnih milj oddaljenemu Tuktuyaktuku. Na mirnem morju se je med jadranjem dalo lepo spati in podobno kot čez dan, smo se z Dušanom in Alešem tudi čez noč izmenjevali na dve uri pri dežurstvu za krmilom. Morje je postajalo vse plitvejše in globina se je zadnjih sto milj do Tuktoyaktuka vseskozi gibala med petimi in desetimi metri, zadnjih dvajset milj pa je bilo morje še plitvejše in so bile številke na globinomeru le še med tremi in petimi metri.

Ugrez Skokice je dva metra in pol in nič kaj prijeten ni občutek, ko veš, da je med jadranjem pod kobilico le še slab meter vode, a Navionicsove elektronske karte, ki jih imamo na tablici, so bile vseskozi presenetljivo natančne. Zaradi previdnosti pa vseeno nismo jadrali na polno, nič se nam ni mudilo, saj smo bili hitreje na poti, kot sem načrtoval, v Toktoyaktuku pa bomo itak morali spet počakati vsaj do nedelje, saj nam je z Aljaske nasproti prihajala nova fronta s krepkim zahodnikom. Mudilo se je le Alešu, ki si je včeraj med jadranjem preko interneta kupil letalske karte za pot domov z odhodom iz Inuvika, ki leži v notranjosti Kanade kakšnih 200 kilometrov severno od Tuktuyaktuka. Skrbelo ga je, kako bo prišel do Inuvika. Do Tuktoyaktuka je iz Inuvika in iz notranjosti Kanade speljana cesta, a med mestoma ni avtobusne povezave.

Mestece Tuktoyaktuk, ki ga na kratko imenujejo tudi Tuk, leži v delti reke Mackenzie in na obali Arktičnega oceana. Reka Mackenzie je za Missisipijem druga najdaljša ameriška reka in je plovna daleč v notranjost Kanade, deltasti izliv reke pa v rečnih rokavih ponuja dobro zavetje pred vetrom in valovi z morja. Ob našem prihodu sta bili v reki pred Tukom zasidrani dve jadrnici, francosko kanadska Que serra in nizozemska Mae West. Prva je namenjena tako kot mi proti zahodu in se na njej izmenjujejo mlade znanstvene ekipe, ki na poti merijo lastnosti morske vode in ledu, na nizozemski barki pa je samo samo Andre Speet, starejši nizozemski jadralec, ki je lani z ekipo prejadral Severozahodni prehod v zahodno smer, letos pa se je solo odpravil v nasprotno smer proti Grenlandiji. Težka pot ga še čaka in veliko sreče bo potreboval, saj jadralske razmere tukaj zaradi vetra, ledu, plitvin, čeri in omejenega časa zares niso ugodne za solo jadranje, saj je med jadranjem potrebno imeti stalen pregled nad morjem pred premcem barke, kar pa ni mogoče, ker mora Andre kdaj tudi spati.

Ob prihodu smo zapluli okrog obeh jadrnic in jadralce pozdravili, potem pa zvečer spustili sidro v rečnem rokavu v bližini.

V petek zjutraj smo dali čoln v vodo in šli na obali najprej v info center po informacije, kje se v mestu lahko dobi nafta in voda. To je zanimalo predvsem naju z Dušanom, medtem ko je Aleša zanimal predvsem prevoz do Inuvika in izvedel je, da se bo moral znajti po svoje, saj čez konec tedna ni nobenega javnega prevoza v notranjost Kanade.

Aleš se je potem sprehodil po Tuktoyaktuku in uspel najti »prevoz na avtoštop« pri starejšem paru s potovalnim kombijem, ki sta se sem pripeljala na ogled najsevernejše točke ob robu Arktičnega oceana, do katere se je iz notranjosti Amerike mogoče pripeljati z avtom.

Objeli smo se, poslovili in pomahali v slovo. Aleš se je odpeljal na jug, midva z Dušanom pa sva iz trgovine na barko znosila hrano in v več ponovitvah tudi vodo. Izkazalo se je, da bova najceneje prišla skozi, če bova pitno vodo kupila kar v trgovini v osemnajst litrskih plastenkah. Najprej sva kupila dve plastenki, ju na polnilnem avtomatu v trgovini napolnila z vodo in odnesla na barko ter izpraznila v tank z vodo, potem sva se s plastenkama in še dvema drugima petindvajset-litrskima ročkama  vrnila v trgovino, jih na avtomatu napolnila z vodo ter spet s čolnom odpeljala na barko in pretočila. Ko sva to potem ponovila še tretjič, sta bila oba rezervoarja na barki polna. Dovolj sva imela vode za naslednje tri tedne in še za tuširanje nama jo je ostalo dovolj. Topel tuš na mirnem morju se je zvečer zares zelo prilegel, da o brezskrbnem spanju sploh ne govorim.