V Upernaviku smo se ustavili le za nekaj ur, da smo dokupili še nekaj hrane, napolnili tank z nafto in se malo sprehodili, potem pa smo v družbi dvojambornice Admiral Bellinghausen odjadrali na dobrih štiri sto milj dolgo pot proti severozahodu čez Baffinov zaliv. Čim bolje smo želeli izkoristiti za naslednja dva dni napovedani ugodni južni veter.

Ob dvajsetih vozlih vetra so se valovi postopoma dvignili na dva metra, da smo se lepo zibali na njih. Zaradi krmnega vetra smo imeli razvito le genovo, saj bi glavno jadro preveč opletalo, pa tudi že samo s prednjim jadrom smo dosegali lepo hitrost med sedmimi in osmimi vozli. Dan je bil siv, vseskozi je rahlo deževalo, noč pa je prinesla meglo, da smo zaradi varnosti vklopili radar in se pravočasno izogibali ledenim goram pred nami, ki so se kot zelene pege pojavljale na radarskem zaslonu.

Naša smer plovbe je bila zastavljena proti točki N74.20 in W64, saj naj bi bil glede na  zadnjo karto ledu nekaj nad 74 stopinjami severne geografske širine in med 64 in 65 stopinjami zahodne geografske dolžine severni konec zgoščenega ledu, severno od tam pa je gostota ledu med 10 in 30 odstotki.

Iz poročil jadralcev, ki so čez zaliv jadrali  prejšnji teden, sem videl, da so tudi oni tam našli prehod med ledenimi ploščami in gorami. 

Veter je ponoči oslabel in Admiral Bellinghausen nas je prehitel s pomočjo svojih močnejših motorjev in počasi izginil z zaslona radarja. Mi smo še nekaj ur vztrajali z jadranjem, potem pa zjutraj zagnali motor. Admiralova potovalna hitrost z motorjem je osem vozlov, naša pa med pet in pol ter šestimi vozli. Po mailu smo se dogovorili,
da nas obvestijo, kje bodo prišli skozi ledeni pas.

V petek 11. avgusta popoldne se je zjasnilo, vrnil se je veter in prišli smo do jezika
neprekinjenega ledu. Z estonske jadrnice, ki je šla tu skozi pred osmimi urami smo dobili obvestilo, da so prehod našli na 74.18 stopinjah severne geografske širine, vendar je bil na tej širini led ob našem prihodu že spet neprehoden. Ledena polja se namreč neprestano počasi premikajo z vetrom in tokovi.

Nekaj časa smo ob robu ledu nadaljevali z jadranjem proti severu, dokler se led pred nami ni dovolj razredčil, da smo med ledenimi ploščami našli dovolj široke vrzeli za našo barko. Skrajšali smo jadra, da smo bili dovolj počasni, nekaj manjših kosov ledu smo počasi odrinili in bili smo na drugi strani.

Eno uro po prehodu skozi pas ledu na morju pred nami ni bilo več videti nobenih kosov ledu, jugovzhodnik se je okrepil na deset do petnajst vozlov in lahko smo uživali v sproščenem jadranju proti otoku Bylot.

Vsak dan preverim karte ledu in današnja je kazala, da je preliv med kanadskima otokoma Bylot in Baffin še vedno zamrznjen, da pa je pot do Pond Inleta že plovna. Pond Inlet je mestece v prelivu na otoku Baffin in eno redkih mest, kjer se jadralci na poti skozi severozahodni prehod lahko oskrbijo. Odločitev o tem, ali bomo jadrali proti Pond Inletu ali pa morda severno od Bylota, sem odložil še za en dan, da bom na podlagi jutrišnjih kart ledu lažje ocenil, kako bo z gostoto ledu v prelivu pri nadaljevanju poti.