Po eni uri vijuganja med otoki, plitvinami in čermi nad Aasiaatom smo prijadrali na odprto morje velikega zaliva Disko in se na poti proti severu začeli srečevati z ledenimi gorami, kiti in tjulnji.

 

Sprva so bile gore med seboj oddaljene po nekaj milj, potem pa jih je bilo na morju vse več in vse bolj na gosto so plavale na morju pred nami. Med njimi je bilo tudi vse več manjših kosov ledu velikih po nekaj metrov in še veliko več drobiža, ko so bili kosi ledu veliki po nekaj deset centimetrov.

Vsem tem kosom ledu se je med jadranjem potrebno izogniti, saj že nekaj deset centimetrov velik kos ledu tehta nekaj sto kilogramov in je trd kot beton ter ob trku z barko brez težav naredi luknjo v trupu, skozi katerega bi v notranjost barke vdrla voda in Skokica bi šla lahko delati družbo Titanicu na dnu oceana.

Dvanajst vozlov jugozahodnika je bilo ravno prav, da smo lahko jadrali z obema jadroma, smer vetra pa mi je omogočala, da sem imel za krmarjenje veliko prostora in nam jader ni bilo potrebno pogosto zategovati ali popuščati. Vijugali smo med gorami in kosi ledu in jih občudovali. Vsaka gora je bila nekaj posebnega, nekatere so bile zaobljene, druge robate, tretje s tuneli in luknjami, četrte sestavljene iz več delov in z vmesno laguno. Nekaj gora je bilo velikih kot pravi otoki in so nad morje segale v višino tudi po petdeset metrov in v dolžino čez dvesto metrov. Skozi oblake je včasih pokukalo sonce in ledeni kristali so se lesketali kot v pravljici. Ponekod je bil ledeni drobir po morju razsut tako na gosto, da se mu pri krmarjenju nisem mogel izogniti in sem zaplul skozi ledeno brozgo, da so koščki ledu prasketali po trupu Skokice. Ta drobir za barko ni predstavljal nevarnosti, večji kosi ledu pa so bili na temnem morju zelo dobro vidni. Ledene gore so pokale in se lomile z glasnimi poki, ki so kot eksplozije odmevale po ledenem morju.

Na daleč je bilo videti, kot da je morje pred otokom Disko popolnoma zaledenelo, a ko smo prihajali bliže, so se pokazale proste poti med plavajočimi ledenimi otoki.

Po osmih urah križarjenja po ledenem Disneylandu smo se približali Disku in tam ob robu poti ledenih gora srečali norveško križarko, s katere so premožni gosti lahko občudovali isto ledeno pravljico, skozi katero smo mi ravnokar prijadrali, le da je njihova ladja prevelika in preveč okorna, da bi varno našla pot skozi ledeni labirint.

Zvečer smo spustili sidro v zaprtem zalivu pred mestecem Queqertarsuaq, načrte za večerni sprehod po otoku pa nam je prekrižala megla, ki se je spustila nad zaliv. Namesto sprehoda sta nas Karla in Maja spet razvajali z zelenjavno juho, večer pa smo zaključili z ogledom jadralskih filmov.

Zjutraj sem posadko z barko zapeljal do pomola pred tovarno rib, kjer so nam dovolili privez za nekaj ur. Karla, Maja in Miloš so odšli na pohod po otoku, Gregor na sprehod po mestecu, jaz pa sem si moral v glavi urediti misli in na novo pretehtati uresničljivost mojih jadralskih načrtov za letošnje leto.

Z Gregorjem se moram enkrat resno pogovoriti, pa s pogovorom odlašam iz dneva v dan, ker vem da bo pogovor težak. Osebnostno sva si zelo različna in vidim, da »žreva« drug drugega in ni medsebojnega zaupanja. Do Gregorja se zato obnašam drugače, kot bi se želel obnašati, toda težave s krmilom se mi trenutno zdijo pomembnejše, zato sem to temo v mislih še enkrat prestavil v ozadje.

Na internetu sem preverjal, kakšne imam možnosti za popravilo krmila kje drugje na Grenlandiji in koliko imam možnosti za spremembe datumov na mojih letalskih kartah. Pri prijateljih, ki se ukvarjajo z laminiranjem sem še enkrat preveril, kako naj krmilo ustrezno popravim in kako je sploh mogoče laminirati v tako hladnih razmerah, kot so na Grenlandiji. Na to zadnje vprašanje nisem dobil odgovora. Minimalna temperatura, da se poliestrska smola lahko strdi, je dvanajst stopinj Celzija in tudi pri tej temperaturi je potrebno čakati po nekaj ur med posameznimi sloji. Pri temperaturah nad dvajset stopinj so intervali lahko krajši, tukaj pa je temperatura žal le od dva do šest stopinj. Ah, nekako se bo potrebno znajti in ogrevati krmilo.

 

Še enkrat sem preveril tudi rezervno možnost dviga barke v Sisimiutu in ta možnost je za drugo polovico tedna še obstajala, a Sisimiut leži sto petdeset milj nazaj proti jugu. Kakorkoli sem tehtal različne možnosti, še vedno je kazalo, da je najboljša možnost dvig barke v ponedeljek v Aasiaatu in popravilo najpozneje do srede. V tem primeru mi jadralskih načrtov in letalskih kart ne bo potrebno spreminjati.

Potem ko sem pretehtal vse možnosti, mi je ostalo še dobro uro časa za sprehod in tek po otoku, popoldne pa so se pohodniki vrnili na barko in še enkrat smo se podali skozi ledeno pravljico na poti proti Aasiaatu. Po nekaj urah so se ledene gore na južni strani zaliva dovolj razredčile, da sem med potjo lahko spekel palačinke in sanjsko smo zaključili pravljični dan na morju.