Sam polnočnega sonca nisem dolgo opazoval. Že nekaj dni me je skelel zob, ki se je danes dodobra razbolel in kljuvalo mi je tudi v glavi. Vrnil sem se na barko, si z zobno pasto in ščetko zdrgnil dlesen okoli bolečega zoba, da je bolečina nekoliko popustila, potem pa odšel v posteljo.

V četrtek zjutraj se mi je zobobol nekoliko umiril, zato sem šel v ladjedelnico, poiskal šefa in ga vprašal, kako kaže z dvigom Skokice na kopno. Šef Thomas mi je rekel, da mi dviga barke za danes še ne more obljubiti, ker so tirnice na navozu zaseden z ribiško ladjo, ki jo morajo najprej spustiti v vodo. To bodo zagotovo naredili v petek zjutraj, zato bo tudi Skokica jutri že na suhem. Potem sva se začela pogovarjati o ceni. V preteklem tednu sva si izmenjala nekaj mailov in telefonskih klicev. Poleg datuma sem ga večkrat vprašal tudi po ceni dviga in popravila. Datum sem dobil, trinajsti ali štirinajsti julij, cena pa nikakor ni prišla do mene. Šef mi tudi zdaj še ni znal povedati cene, zato je poklical enega od svojih delavcev, da se je posvetoval. Kar dolgo sta se pogovarjala v danščini in grenlandščini, potem pa mi je vendarle povedal, da me bo dvig stal dvaindvajset tisoč kron, kar je približno tri tisoč evrov. Delo pa še dodatno po šestdeset evrov na uro.

Hudo zasoljeno se mi je to zdelo in to sem mu tudi povedal, poleg tega pa sem mu rekel tudi, da bi me dvigalo v Sisimiutu, kjer sem pred dnevi vprašal, stalo dva tisoč evrov. Prosil sem, naj še enkrat premisli o ceni in naj da nekaj popusta. Še enkrat sta se na dolgo pogovarjal z delavcem in potem mi je rekel, da mi lahko da največ petnajst odstotkov popusta, za manj da se jim ne splača delati. Cena je bila zasoljena in za več kot dvakrat višja, kot bi za dvig plačal v Evropi. Šef Thomas se je verjetno prav dobro zavedal, da v Grenlandiji prav dosti izbire nimam, če želim krmilo kmalu popraviti. Pristati sem moral na ceno, vendar pod pogojem, da gre barka jutri iz vode, da bom čez konec tedna lahko popravil krmilo, v ponedeljek pa jo spustijo nazaj v vodo. Šef mi je dovolil, da v ladjedelnici, ko bo barka na suhem, na njej lahko tudi prenočujemo, ter tudi obljubil, da mi bo čez konec tedna pri laminiranju pomagal eden od njihovih izkušenih delavcev.

To je bilo vse, kar sem v četrtek lahko opravil glede popravila krmila. Vrnil sem se do Skokice na ribiškem pomolu in povedal Gregorju, Karli, Milošu in Maji, da bomo v Aasiaatu ostali do ponedeljka. Posadka je bila na to že pripravljena in so si že naredili načrt, po katerih pohodniških poteh se bodo v prihodnjih dneh sprehajali po otoku.

Poskrbeti sem moral za svoje zdravje in boleči zob, zato sem se odpravil do bolnice, ki je bila kakšen kilometer naprej ob obali. Na bolnici je pisalo »Patient Hotel«. V sprejemni pisarni sem povprašal po zobozdravniku in so mi povedali, da se nahaja v rdeči stavbi na vrhu hriba na drugem koncu mesta. Sprehodil sem se nazaj ob obali, mimo ribiške luke in potem na hrib nad ladjedelnico in do rdeče hiše na njem. V sprejemnici mi je prijazna medicinska sestra z rokami pokazala, da ne zna angleško in da doktorja ni v hiši ter mi na listek napisala številko 13.30. Razumel sem, da naj se vrnem popoldne in se poslovil.

Ob dogovorjeni uri sem popoldne prišel v čakalnico k zobozdravniku, medicinski sestri povedal svoje osebne podatke in kmalu smo me pospremili v ordinacijo k drobni, mladi, prikupni in prijazni zobozdravnici. K zobozdravniku se vedno odpravim z nekaj strahu in nelagodja, ki pa je ob pogledu na zobozdravnico in dobro opremljeno ordinacijo takoj izpuhtelo. Povedal sem ji kakšne imam težave, zobozdravnica si je ogledala zob in zmajevala z glavo, češ da slabo kaže. Potem mi je zob slikala z mini rentgenom in na podlagi rentgenske slike na računalniku ter še enega ogleda zoba ugotovila, da korenine niso vnete, da imam vneto dlesen okoli zoba in da med koreninami na sliki vidi razpoko. Po njenem mnenju je zob verjetno zlomljen in me zato boli in ga bo kmalu potrebno odstraniti, vendar je možno tudi, da je vneta samo dlesen, zato mi zoba danes še ne bo izpulila, temveč mi bo malo zbrusila in zgladila zob pri dlesni ter med zob in dlesen vstavila neko mrežico, ki bo umirila vnetje.

Tako je potem tudi storila in mi naročila, naj s tem zobom nekaj dni ne grizem, da se umiri, počakam naj dan ali dva in če me bo zob še bolel, naj se v ponedeljek spet oglasim pri njej, da mi bo zob izpulila. Pri tem mi je šla nehote skozi misli Šifrerjeva pesem o zobozdravnici 😊.

Preden sem se poslovil, sem vprašal, kako in kje lahko plačam, pa se mi je doktorica prijazno nasmehnila in rekla, da so medicinske storitve na Grenlandiji brezplačne in da to velja tudi za obiskovalce. Od presenečenja nisem vedel, kaj naj odgovorim, le zahvalil sem se in poslovil. Darilo danske vlade sem z veseljem sprejel, zob pa me je kmalu nehal boleti.

V petek zjutraj in dopoldne se okrog večje ribiške ladje na glavnem tiru v ladjedelnici ni nič dogajalo, zato sem šel povprašati, ali so se njihovi načrti kaj spremenili. Šef je povedal, da imajo nekaj težav s hidravliko na ladji in da so spust ladje v vodo prestavili na popoldne. Skokica bo za dvig zato prišla na vrsto najpozneje v soboto . a morajo pred tem pripraviti še podstavek, na katerega bodo barko naložili in potegnili iz vode. Naročil sem jim, da morajo na podstavku narediti opore za trup na zadnjem delu, da bo tja lahko nalegla barka, saj je težišče barke za kobilico in zato barka ne more stati samo na kobilici. Šef mi je rekel, da njegovi delavci vedo, kaj je potrebno storiti.

Slabe volje zaradi dodatne zamude sem se vrnil na barko, nekaj pelina pa sta dodala še dva ribiča, ki sta me prišla nadirati, da naj gremo stran od ribiškega pomola, ker da jadrnice tam nimajo kaj početi. Skokico smo premaknili in privezali na staro barko pred ladjedelnico, kamor mi je šef ladjedelnice že prej dovolil, da jo lahko privežemo med čakanjem na dvig. Težava tega priveza je bila, da smo tja lahko pripluli in odpluli le ob plimi, medtem ko je bila voda med oseko za Skokico prenizka oziroma dovolj globoka le tik ob ladji. Dan sem potem izkoristil za tek in potep po mestu in med jezeri po razgibanem otoku. Videl sem, da imajo na hribu nad mestom postavljeno smučarsko žičnico. Zob me že en dan ni več bolel.

V soboto zjutraj so začeli spuščati veliko ribiško ladjo v vodo in ko so končali, sem šel vprašati, kam naj se postavimo s Skokico in kakšen bo postopek za dvig. Pričakali so me cinični obrazi šefa in dveh delavcev. Šef je rekel, da delavci niso prišli v službo, zato moje barke v soboto ne bodo potegnili na kopno. Vprašal sem, ali se šali, pa mi je odgovoril, da so delavci včeraj dobili plačo in se verjetno malo preveč zabavali po gostilnah, zato jih danes ne more priklicati. »Tvoja jadrnica bo zagotovo prišla na vrsto v ponedeljek«, je zaključil s pogovorom.

Poparjen sem se vrnil na Skokico. Odločil sem se, da do ponedeljka ne bomo čakali v Aasiaatu, temveč bomo čez zaliv odjadrali do štirideset milj oddaljenega otoka Disko.