V torek sem brkljal po barki in s purpenom zatesnil nekaj odprtin med sprayhoodom in palubo, skozi katere je med jadranjem ob prelivanju valov v kokpit pritekala voda. Popoldne sem si sposodil avto za potep po otoku, potem pa sva z Gregorjem v trgovskem centru na hribu nad mestom nabavila hrano in pijačo za prihodnje dni ter jo pripeljala na barko. Zvečer so na Azore priletele Zlata, Ksenija in Nataša, naše življenske sopotnice in nove članice posadke Skokice. Za pomembne osebe se spodobi, da jih pričaka častni odbor, za katerega smo se odločili, da ga sestavljajo Gregor, Aleš in Miran. Za pomembne osebe je skorajda običaj, da zamujajo in tudi tokrat je bilo tako, pa naše žene za zamudo tokrat niso bile same krive, temveč je zamujalo letalo, ki jih je pripeljalo iz Evrope.

Objem in poljub za dobrodošlico na letališču in že smo bili na barki, ki se je na valovih guncala v marini.

Sredo smo namenili potepanju po otoku. Z Zlato sva se že zjutraj odpeljala med hribe na osrednjem delu otoka, ki se med oblake dvigajo do okrog tisoč metrov nad morje.

Te dni je namesto običajnega anticiklona nad Azori ciklon in vreme je zato bolj kislo kot ponavadi. Sao Miguel zadnje dni vseskozi preletavajo plohe med katerimi se občasno prikaže sonce in vse kaže, da se bo takšno aprilsko vreme nadaljevalo še nekaj dni, saj vremenske karte kažejo, da je z zahoda na poti proti Azorom še nekaj manjših ciklonov.

Na višini okrog pet sto metrov naju je ovinkasta cesta skozi bujen gozd pripeljala v meglo in pršec, ki je z vzpenjanjem v hrib postajal vse gostejši. Azori so vulkanskega nastanka in hribi na grebenu, ki se vleče po sredini tega podolgovatega otoka, so vulkanski stožci, ki v ugaslem vulkanskem žrelu skrivajo jezera. Nič ni kazalo, da bova z Zlato jezero Fogo lahko videla, a se je megla na severni strani grebena kmalu začela dvigati, dež je ponehal in oblaki so se trgali, da je vulkan vendarle lahko pokazal svoj biser.

Sao Miguel me je navdušil s svojimi gorami, razgibanostjo in bujnim rastjem. Prst, ki nastaja iz vulkanskega pepela je rodovitna, padavin je tukaj dovolj in pokrajina je zato zelo zelena, obdelana, kmetijska, veliko je pašnikov in krav na njih.

Pot naju je v nadaljevanju vodila po vaseh ob severni obali otoka proti zahodu, kjer je med jeziki ugasle lave nekaj manjših zalivov, ki so nudile zavetje ribičem in v preteklosti kitolovcem. Vmes sva nekajkrat parkirala avto in se povzpela na kakšno razgledno vzpetino.

Na zahodu Sao Miguela sva med kravami po pašnikih in skozi grmovje in trnje splezala na hrib nad Moisterosom, saj sem si želel od zgoraj ogledati, kako je videti zaliv za zahodnim rtom otoka, ki je na navtični karti izgledal obetavno. Zvečer bi morda tam lahko spotoma sidrali in naredili nočni postanek na poti proti devetdeset milj oddaljeni Terceiri.

Zlata me je seveda preklinjala, ko sva se po brezpotju in grmovju dobro uro vzpenjala na hrib, a sva bila na vrhu nagrajena z lepim razgledom na zahodni del otoka in na vasi ter zalive pod njim. Zaliv pri Moisterosu je bil tudi v živo od zgoraj videti dovolj miren za sidranje.

Na vrhu hriba sva videla tudi, da na hrib vodi lepa pot, ki sva jo uporabila za sestop s hriba. Pot naju je pripeljala navzdol do ceste le dvajset metrov stran od avta, ki sva ga parkirala ob cesti 😊, le pristop na pot je bil zakrit z grmovjem.

Z avtom sva se spustila do obale, da sem si odprti zaliv med čermi za Moisterosom ogledal še od spodaj, saj bomo do sem verjetno lahko prijadrali šele zvečer, ko najbrž ne bo več svetlo. Na plažo so se sicer valili manjši valovi, a morje za otočki in čermi se mi je zdelo dovolj mirno za sidranje.

V nadaljevanju dneva sva se z avtom še enkrat vzpela med hribe in nato spustila v kaldero do vulkanskih jezer okoli mesteca Sete Citades, potem pa sva se vrnila v Ponta Delgado, da sem pri oblasteh uredil vse potrebne izstopne formalnosti, ki so tukaj med otoki podobne, kot drugje ob vstopu in izstopu iz države.

Proti večeru smo z zmernim severnikom odjadrali iz Ponte Delgade in po treh urah že v mraku spustili sidro v zalivu za čermi pri Moisterosu.

Morje žal ni bilo tako mirno, kot je bilo videti čez dan, saj je okoli rta v zaliv prihajalo oceanski valovanje, ki je občasno krepko zaguncalo barko. Dekleta se bodo morale na valovanje še navaditi, mene pa ni motilo in sem mirno lahko zaspal do zgodnjega jutra, ko smo dvignili sidro in odjadrali proti Terceiri.

Med deset in dvajset vozli severovzhodnika nas je pospremilo na pot, le sredi poti je veter začasno oslabel, da smo za uro ali dve vmes zagnali motor.

Popoldne smo v četrtek prijadrali do Terceire in potem v Angri do Heroismo dobili prostor v marini. Dneva je bilo ravno še dovolj za sprehod na Monte Brasil, hrib z vojaško postojanko in razgledno točko nasproti Angre.

Petek sem namenil menjavi in montaži električne opreme na barko. Zlata mi je od doma s seboj prinesla polnilce in inverter, ki nam jih je pred dobrim tednom na poti med Portugalsko in Madeiro zalil veliki val, ki je pljusknil čez barko, nam napolnil kokpit in se prelil v notranjost barke ter poplavil vso elektroniko nameščeno pod navigacijskim stolom.

Cel dan sem se ukvarjal z vijačenjem in s povezovanjem množice različnih žic in kablov, vmes preklinjal, ko se kakšnega kabla ni dalo vtakniti v nove spojke in na priključke novih naprav al pa na akumulatorje, uspelo mi je skuriti tudi eno varovalko, Zlata mi je pri delu pomagala, vmes sem glede montaže iz Ljubljane in Kopra dobival navodila od Aleša in Joškota in zvečer je vse delovalo, tako kot je treba.

Z Zlato sva si vmes privoščila nekaj krajših sprehodov po Angri in po vzpetinah v zaledju mesta.