Dva dneva na Santa Mariji sta hitro minila in čas je bil za premik na naslednji otok, na petdeset milj oddaljeni Sao Miguel. Vremenska napoved je bila idealna in je obetala okrog dvajset vozlov severovzhodnika, kar je za nas pomenilo jadranje rahlo v veter.

Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola marine, se poslovili od Santa Marije in okoli jugozahodnega rta otoka odjadrali proti severu, proti sredini razpotegnjenega otoka Sao Miguel, kjer smo na navtični karti videli pristanišče z marino v kraju Vila Franca do Campo. Vetra je bilo preveč za polna jadra, zato smo jih že kmalu po odhodu skrajšali.

Skoraj istočasno je skupaj z nami je iz marine odjadralo še nekaj jadrnic, ki so prav tako imele za cilj otok Sao Miguel. Kaže, da tudi na Azorih velja, da kjer sta na morju blizu vsaj dve barki, se avtomatično začne tekmovati. Za manjše jadrnice je bilo vetra nekoliko preveč in so kmalu zaostale, z eno podobne velikosti kot Skokica pa smo se nekaj ur dajali in se vmes večkrat približevali in oddaljevali. Kaže, da je bila njihova barka nekaj težja, saj so večinoma jadrali s polnimi jadri, a ko so se nam približali, smo nekoliko odvili genovo in se jim spet oddaljili, dokler se veter ni okrepil in smo jadro spet skrajšali. Ta način »elastike« se je nekajkrat ponovil, potem pa so naši tekmeci ugotovili, da imamo mi verjetno drug cilj in so popustili jadra in odjadrali bolj zahodno proti Ponta Delgadi.

Na brzinomeru sta se izmenjavali številki 8 in 9, na drugem delu poti je prevladovala hitrost nad devet vozlov in do Sao Miguela smo prijadrali že zgodaj popoldne. Tako dobre povprečne hitrosti na razdalji preko petdeset milj še nisem imel nikoli. Vsi člani posadke so se po enkrat izmenjali za krmilom in jadranja je bilo konec.

Z Markom sva se preko telefona v marini dogovorila za privez in dobila napotek, naj se priveževa na mesto, kjer je velik katamaran. Pospravili smo jadra in skozi ozek prehod med dvema velikima valobranoma zapluli v pristanišče in do marine. Naj smo se še tako trudili in napenjali oči, katamarana nismo videli. Zato je sledil še en klic in receptorka je rekla, da bo prišla na pomol in pokazala, kam naj privežemo barko.

Ko smo se našli z receptorko in privezali barko bočno ob pomol, nam je pojasnila, da smo na mestu, kjer je sicer privezan velik katamaran, a ga trenutno ni v marini in ga zato ne moremo videti 😊.

Dogovorili smo se za privez za dva dni in plačali dobrih 60 evrov.

Otok Sao Miguel je podobno zelen in namočen kot Santa Maria, a je veliko večji in bolj poseljen.

Popoldne sem se med nasadi banan sprehodil do cerkvice na hribu, od koder je lep razgled na južno stran otoka in na hribe v zaledju.

Za daljše etape na poti je dobro imeti nekaj časovne rezerve, med tečajem oceanskega jadranja pa smo imeli veliko več vetra, kot sem pričakoval in veter nas je hitro prignal na Azore, zato so bili postanki na otokih zdaj lahko razkošno dolgi.

V nedeljo smo odjadrali iz Vila France do dvanajst milj oddaljene Ponta Delgade, kjer smo polni novih izkušenj in vtisov zaključili s tečajem. Oba Marka, Aleš in Nina so se v zahtevnih razmerah izkazali veliko boljše od pričakovanj, jaz pa sem bil od jadranja kar dosti utrujen in so mi zadnji dnevi počitka zelo dobro deli.

Marko, Nina in Marko eden za drugim zapuščajo barko in odhajajo proti Evropi, na Skokico pa prihajajo naše šefice, s katerimi bomo preživeli dva počitniška tedna med Azorskimi otoki.

Upam da bo vreme v prihodnjih dneh vendarle postalo malo toplejše in da bo manj dežja.

V prvi polovici junija bomo odjadrali proti Novi Fundlandiji na vzhodu Kanade, ki je trenutno skupaj z Labradorjem še vedno odeta v morski led, a v enem mesecu, preden prijadramo tja, bo sonce opravilo svoje in se bo večina tega ledu že stopila, da bomo potem lahko nadaljevali z jadranjem proti Grenlandiji.