Vremenska napoved nam je pred odhodom s Porto Santa obetala nekaj več kot dva dni severovzhodnika, tretji dan pa naj bi se veter začel preko severa obračati na severozahodnik, kar bo pomenilo, da bomo morali zadnjo tretjino poti jadrati proti vetru in križariti. Da bi se izognili vsaj delu zamudnega križarjenja v veter in valove, smo potem, ko smo po dobri uri prijadrali okoli južnega rta Porto Santa, kurz zastavili bolj severno od direktne linije proti Azorom. Odločil sem se, da bomo vseskozi jadrali čimbolj ostro proti vetru, da nas severnik zadnji dan ne bi odnesel preveč proti jugu pod Azore. To je pomenilo, da bomo naslednje tri ali štiri dni spet preživeli na krepko na levo stran nagnjeni barki.
Namesto napovedanih petnajst do dvajset vozlov severovzhodnika smo imeli vetra prvi dan vseskozi čez dvajset vozlov, a tega smo se v preteklih dneh že navadili, so se pa valovi med našim postankom na otoku nekoliko unesli in se dosti manj prelivali čez palubo Skokice kot pretekli teden.
Na tretjino skrajšana genova in dvakrat skrajšano glavno jadro nam je zagotavljalo razmeroma udobno jadranje s sedmimi do osmimi vozli hitrosti med dvometrskimi valovi. Sonce so pogosto prekrivali oblaki, vmes nas je pozdravila kakšna kratka plohica, ki je s seboj prinesla nekaj več vetra in ga potem kmalu tudi odnesla, da nam jader ni bilo treba velikokrat krajšati.
Dnevna dežurstva ob krmilu smo si razdelili na eno uro, nočna v parih pa na tri ure. Prvi dan nam je hitro minil, ponoči pa se je začel oglašati in izklapljati autopilot, ker ni imel dovolj elektrike, zato sem moral za nekaj ur zagnati motor za polnjenje akumulatorjev. Sonca je bilo med našim postankom na Porto Santu premalo, da bi sončne celice napolnile akumulatorje, čez dan pa smo imeli med jadranjem preveč oblačnega vremena in so sončne celice naredile dovolj energije le za sprotno porabo autopilota, hladilnika, instrumentov, luči, telefonov, računalnikov, … . Električne polnilce mi je pred dnevi na žalost potopilo morje, Zlati in Juriju sem po telefonu domov naročil, naj mi nabavita nove, a Zlata jih bo s seboj na Azore prinesla šele čez en teden in do takrat se bomo morali nekako znajti. V prvih štiriindvajsetih urah smo proti Azorom prejadrali okrog 175 milj in s tem smo bili zelo zadovoljni.
Drugi dan se je severovzhodnik končno spravil pod dvajset vozlov hitrosti in dobil celo nekaj bolj vzhodno smer, da smo genovo lahko podaljšali na dve tretjini. Valovi so se v povprečju znižali pod dva metra, sem ter tja pa nas je še vedno zalil kakšen korenjak med njimi. Odločili smo se za ročno krmarjenje čez dan, da bi autopilotu dali nekaj počitka in soncu omogočili, da v akumulatorjih naredi nekaj zaloge elektrike.
Sredi dneva smo se s pomočjo sekstanta preskusili v astronomski navigaciji in nam je uspelo našo pozicijo določiti na približno deset milj natančno, kar je za meritve z jadrnice na vzvalovanem morju kar dober rezultat.
Popoldne je veter prehodno oslabel in na barki se je dovolj ogrelo, da si je posadka zaželela osvežitve v morju.
Za vajo smo zavili v veter, poklopili jadra in barko postavili v položaj pritajevanja, enega od načinov za reševanje, ko ti kdo med plovbo pade v vodo ali pa ga z veliko manjšo površino jader na jamboru lahko uporabiš tudi za umiritev barke in preživetje med viharjem. V vodo je šla le polovica posadke, zame je morje če vedno za vsaj pet stopinj premrzlo. Tudi drugi dan smo proti Azorom napredovali za skoraj 180 milj.
Proti večeru tretjega dne je veter začel obračati na severnik in naš kurz se je pomikal vse bolj pod Azore, proti jugu, dokler nam ponoči nasproti niso začeli prihajati vse večji valovi v katere se je Skokica vse bolj na trdo zaletavala. Valovom je kmalu sledil tudi veter.
Barko smo obrnili na sever- severovzhod, pravokotno na smer proti Azorom in potem do jutra kakšnih štirideset milj jadrali nekoliko stran od prvega otoka, dokler nismo prijadrali dovolj na sever, da smo Skokico lahko spet obrnili na zahod in jadrali neposredno proti Santa Mariji, najjužnejšemu od Azorskih otokov.
Santa Maria
Dopoldne se nam je izpod oblakov začela prikazovati Marija, ko smo se otoku približali, pa je nad nas poslala še krepko ploho in nam lepo oprala barko.
Po radijski postaji sem najavil naš prihod na Azore in sredi dneva smo Skokico že lahko privezali ob pomol marine med visokimi valobrani pristanišča v mestecu Vila do Porto na Santa Mariji. Potem sem pred očmi videl le še posteljo in ko sem se popoldne zbudil iz kome, so me na navigacijski mizi čakali potrjeni dokumenti, saj je Marko vmes uredil vstopne formalnosti. Na Porto Santu je med mojim spanjem za to poskrbel Aleš, tukaj Marko. Super.
Azori so za razliko od Kanarskih otokov že dovolj daleč na oceanu, da se veter na poti do njih že krepko navlaži in na hribih ob dvigovanju nastane kar dosti dežja, zato so ti otoki krepko navlaženi in zelo zeleni. Po izgledu spominjajo na kakšno našo predalpsko pokrajino.
Za dvodnevni postanek na Santa Mariji smo se dogovorili z obema Markoma, Gregorjem, Alešem in Nino. Otok smo si vsak po svoje dodobra ogledali. Nekateri so po otoku potovali z avtobusom, drugi z mopedi ali pa s kolesi in peš.
Za večerjo smo se spet zbrali na barki, saj sem za zaključek oceanske etape obljubil palačinke :).
Sam sem prvi dan po bližnji okolici potikal peš, drugi dan pa sem iz prtljažnika potegnil svoje zložljivo kolo, ga sestavil in se z njim podal po otoku in med hribe.