Nekaj težav imam na spletni strani s prikazovanjem pozicije Skokice med jadralskim popotovanjem, zato si le to, dokler mi tega ne uredijo, lahko ogledate na tej povezavi: Kje je Skokica?

Vremenska napoved za pot od Sardinije do Balearov ni obetala veliko vetra, zato smo po sprehodu po Carloforteju v sredo ponoči na automatski bencinski črpalki v bližini barke za vsak slučaj napolnili dve kantici z nafto in jo pretočili v tank na Skokici.

Včeraj zjutraj smo izpluli iz pristanišča in potem okoli južnega dela otoka San Pietro odjadrali proti Balearom. Prvih nekaj ur nas je zjutraj in dopoldne na pot pospremil prav lep severnik in nam omogočil uživaško jadranje, dokler sredi dneva veter ni izpuhtel in Skokico je v nadaljevanju dneva in potem na žalost še preko noči gnal le motor.

 

Sončni zahod v pričakovanju zelenega bliska. Maja in Damjan sta ga menda videla. Jaz barv ne ločim prav dobro :).

Ob odhodu s San Pietra sem Maji, Damjanu, Dušanu, Igorju in Radošu predlagal, naj glasujejo, katerega od Balearskih otokov bomo obiskali, pa so me začudeno pogledali.

“Ja, vse štiri!”, so mi po premisleku skoraj v en glas rekli.

Ups, težka bo, a ni nemogoče, in bomo poskusili. Pred odhodom na tečaj sem obljubil, da bom upošteval tudi želje posadke. Kurz smo nastavili proti dvesto milj oddaljeni Menorki.

Ko smo sredi dneva zaključili z jadranjem, smo si plovbo po mirnem brezvetrnem morju proti najbolj severnemu balearskemu otoku popestrili s teorijo o varnosti na morju, z meteorologijo, s šahom, klepetom in zvečer z ogledom jadralskih filmov s poti okoli sveta.

Podnevi so se člani posadke pri dežurstvu za krmilom izmenjevali na eno uro, za ponoči smo se spet dogovorili za dežurstva v parih in z menjavami na tri ure.

Danes zjutraj se je veter vrnil in zadnjih petdeset milj smo lahko kar živahno prejadrali. Menorko smo na morju pred seboj zagledali že sredi dneva, sidro pa smo v zalivu Teulera pred Mahonom lahko spustili že sredi popoldneva.

Dnevi so zdaj že razkošno dolgi in ostalo nam je dovolj časa za tek med trdnjavami v okolici zaliva, posadka pa je celo poskakala v morje in zaplavala po po okolici barke. Seveda me niso uspeli prepričati, da je voda topla in plavanje čisti užitek :).

Proti večeru so se moji sojadralci s čolnom odpravili v mesto Mahon na drugi strani zaliva, sam pa sem se lotil pisanja zapisnika s sestankov FIS, ki smo jih imeli prejšnji teden v Švici.