Po mirni noči na sidrišču na južni strani otoka Sv. Klement smo s krepko burjo odjadrali proti Korčuli. V Korčuli smo se dogovorili, da nam bodo s plinom napolnili jeklenko, saj so jo moji kulinarično navdahnjeni sopotniki uspeli izprazniti v štirih dneh.

Burja se je že kmalu po odhodu s Paklenih otokov okrepila nad trideset vozlov, zato smo genovo skrajšali na tretjino in tudi to je zadostovalo za hitrost Skokice nad sedmimi vozli. Jadrali smo le dve milji stran od obale Hvara, a so se valovi na tej razdalji dvignili na dva metra in se vseskozi prelivali čez krov barke in silili tudi v šotor nad kokpitom, ki nas je sicer uspešno ščitil pred vetrom in prščem valov.

Veter se je postopoma krepil proti štiridesetim vozlom in burja je dobivala vse bolj vzhodno smer, zato je bilo potrebno rahlo orcati v smeri proti Pelješcu, kar pa v močnem vetru ni bilo najbolj enostavno s samo sprednjim jadrom, glavnega jadra pa nismo dvignili, ker še nisem dokončal priveznih vrvi za tretjo krajšavo.

Pri Ščedru smo zavili v zavetern zaliv na južni strani in si privoščili zajtrk, sam pa sem v jadro med postankom napeljal še manjkajočo vrv tretje krajšave.

Po postanku na Ščedru smo na jambor dvignili tudi glavno jadro in spredaj močno skrajšano genovo ter nadaljevali z jadranjem po razburkanem morju proti Korčuli. S kombinacijo glavnega jadra in genove je bilo jadranje rahlo v veter lažje in Skokica je dosegala hitrosti nad 8 vozli.

Prijadrali smo do Pelješca in videli, da morje pred nami penijo vrtinci in viharni sunki vetra, zato smo jadra zaradi varnosti pospravili in zagnali motor.

Sunki burje so v Korčulanskem kanalu kot bombe padali s pobočij Pelješca in penili površino morja z vrtinci in oblački vodnega dima, Skokica pa, ko jo je tak viharni sunek zadel, se je nagnila na stran, kot da bi imeli na jamboru razpeta polna jadra.

Sunki vetra so pri Korčuli še vedno presegali petdeset vozlov, zato smo morali pozabiti na postanek in polnjenje jeklenke s plinom, saj se v tako močnem vetru nisem upal pristati. Le nadaljevali smo lahko s plovbo naprej proti vzhodu.

Skrbelo me je za bimini in šotor nad kokpitom, a sta na srečo brez poškodb preživela vse napade sunkov burje. V vodiču sem iskal primerne zalive ali pristanišča za čez noč, pa se mi je na koncu še najprimernejša zdela trideset milj oddaljena Šipanska Luka, kjer sem nekajkrat že vedril med močno burjo.

Do Šipana smo se priguncali pod večer in našli prostor za privez na zavetrni strani vaškega pomola.

Luški kapitan nam je Skokico pomagal privezati ob pomol in nam povedal, da je privez plačljiv in da ga bomo morali zapustiti zgodaj zjutraj, ko tam pristane potniška ladja.

Po dveh dneh na barki, sem si še pred nočjo lahko privoščil nekaj teka po otoških poteh.

Zjutraj smo malo pred prihodom ladje odvezali vrvi s pomola in odjadrali čez Jadran proti jugu. Burja je še vedno presegala trideset vozlov hitrosti, a ker nam je zdaj pihala v polkrmo, je bilo jadranje veliko mehkejše kot včeraj. Le polovica genove je zadostovala za hitrost jadranja med šestimi in sedmimi vozli, kar je za potovanje na dolge proge čisto dovolj.

Hrvaška obala nam je po nekaj urah izginila za obzorjem.

Valovi so se z oddaljenostjo od obale višali in po nekaj urah presegali tri metre, a so se hkrati tudi podaljševali, da so le redki med njimi dosegli palubo barke.

Zaradi pasu brezvetrja, ki je na kartah vremenskih napovedi segal od Črne gore čez sredino Jadrana, poti nismo zastavili direktno proti Otrantskim vratom, temveč smo kurz zastavili proti Bariju na jugu in nato šele popoldne, ko smo se na italijanski strani morja srečali s severozahodnikom, zavili na jugovzhod.

Podobno kot jeseni smo skorajda na istem mestu sredi Jadrana tudi tokrat srečali letalonosilko, le da spremljevalnih ladij tokrat nismo videli okoli nje.

Z jadranjem nadaljujemo v noč, Jadran bomo zapustili jutri zjutraj.