Vrnitev na Jadran

Otranto.

Novi starter je v petek zjutraj vendarle našel pot do Otranta. Mehanik Giuseppe se je sredi dneva z njim oglasil na barki, ga namestil na njegovo mesto na motorju, priklopil kable ter ga zagnal.

Motor je zabrnel in ko je šel zajeten znesek denarja z moje kartice na mehanikov račun, smo po treh dneh izpluli iz pristanišča.

Ni šlo brez zapletov. Zadnje dni nismo bili priklopljeni na elektriko, v oblačnem vremenu pa je bila naša poraba elektrike večja od proizvodnje sončnih celic in smo izpraznili akumulatorje. Sidrni vitel zato ni imel moči in smo morali sidro na barko povleči ročno. Ni me kaj dosti skrbelo, saj zdaj motor deluje in bo med plovbo kmalu napolnil akumulatorje.

Po dobrih tri tisoč grških miljah, Skokica zdaj spet jadra po domačem morju 😊.

Morje je bilo gladko in vetra ni bilo, zato smo do večera ob italijanski obali proti severu pluli le s pomočjo motorja. Ponoči je začelo pihati z juga, sprva sramežljivo, proti jutru pa je jugo že kar pošteno vlekel in jadra so pri pogonu lahko zamenjala motor. Ladijskega prometa je bilo ponoči kar dosti v obe smeri, z jutrom pa smo se počasi umaknili z ladijskih poti.

Ponoči sem žal ugotovil, da motor vendarle ne polni akumulatorjev in je zato avtopilot nehal delati, ko je porabil elektriko, ki so jo v akumulatorje čez dan poslale sončne celice. Izklopil sem hladilnik, uvedli smo strogo varčevanje pri telefonih in računalniku. Navigacijske luči, instrumente in avtopilota sem priklopil na motorni akumulator, da nam ponoči ni bilo potrebno krmariti ročno. Računal sem na sončno vreme čez dan, da bomo s sončnimi celicami lahko spet napolnili motorni akumulator.

Z močnejšim vetrom so zjutraj prišli tudi valovi, ki so bili zaradi praznih akumulatorjev prehud zalogaj za avtopilota, zato smo čez Jadran proti severu morali krmariti ročno.

Dopoldne so nas večkrat preleteli vojaški helikopterji in letala. Videli smo tudi nekaj vojaških ladij čez nekaj časa pa je nekaj milj vzhodno od nas plula še letalonosilka.

Z okrepljenim jugom je jadranje postajalo vse hitrejše in živahnejše. Glavno jadro smo spustili na drugo krajšavo, genovo pritrdili na tangun in s sedem do osem vozli hitrosti metuljčkali proti Hrvaški. Čas prihoda na Lastovo, zapisan na zaslonu GPS-a, se je vse bolj skrajševal in se v teku popoldneva postopoma skrajšal za 12 ur, z nedelje zjutraj na soboto zvečer.

Zvečer smo v daljavi pred nami videli pobliskavanje lastovskega svetilnika, čez nekaj ur pa v soju luči obrise Lastova. Z zahodne strani otoka smo med otočki zavili v miren zaliv proti Ubliju. Sonce je čez dan dovolj napolnilo akumulatorje, da se je motor zagnal in smo lahko pospravili jadra.

Pristali smo v Ubliju na pomolu mejnega prehoda. Nikogar ni bilo v pisarni, a tudi nisem pričakoval, da bi jeseni kdo tukaj neprestano dežural zaradi barke ali dveh na dan, ki v tem obdobju pridejo iz Italije. Poklical sem na telefonsko številko policije, ki je bila napisana na oknu pisarne in dežurni policaj se je najavil za čez pol ure.

Pristanišče je bilo zapolnjeno z dvema potniškima ladjama in trajektom, zato smo dostop do elektrike na obali dobili zjutraj, ko so potniške ladje izplule proti Splitu in Dubrovniku.

Zjutraj smo vstopne formalnosti uredili še na kapitaniji, potem pa smo se odpravili na potep po Lastovu in Prežbi, s katere vrha je lep razgled po razvejanih zalivih na zahodni strani Lastova.

Kaže, da na Lastovo že drugič letos prihaja pomlad :).

 

 

 

Po treh urah smo se vrnili z izleta in z veseljem sem ugotovil, da je polnilec vmes dodobra napolnil akumulatorje. S še večjim veseljem sem pozneje, ko smo zagnali motor, ugotovil da zdaj tudi alternator na motorju spet opravlja svojo funkcijo in polni akumulatorje. Pri kakšnem električarju se bom moral pozanimati, zakaj polnjenje zdaj spet deluje oziroma zakaj prej ni hotelo polniti zelo praznih akumulatorjev ??

Jugo je v nedeljo nekoliko oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo popoldansko jadranje do Biševa. Sprva smo se sicer namenili proti Paklenim otokom, a je bil kot in s tem smer jadranja ugodnejša proti zahodu.

Jugo se je zvečer pred Biševim okrepil nad dvajset vozlov, zato je v ozkem zalivu Biševske Luke kar pošteno vleklo in nam je šele v tretjem poskusu uspelo sidro dovolj dobro zakopati.

Noči vseeno nismo čisto mirno prespali, saj se je po nekaj urah oglasil sidrni alarm, ko je veter popustil in se je barka premaknila izven kroga, ki sem ga na tablici označil z alarmom. Skokica je bila še vedno na varni razdalji od obale, zato sem izlopil tablico in v miru odspal še drugi del noči.

 

Zjutraj smo se sprehodili na hrib do osrednje vasice. Biševo ima le peščico stalnih prebivalcev, a sem jih med tekom po vasi in otoških stezah srečal vsaj deset, ko so si pripravljali drva za zimo ali pa kaj delali okrog hiš.

Pogled z Biševa proti Komiži na Visu.

Med osem in dvanajst vozlov juga je kravžljalo morje tudi še v ponedeljek, zato smo opoldne z Biševa odjadrali proti Kornatom. Po kakšni uri ali dveh smo se glede smeri jadranja premislili, saj naše metuljčkanje proti severozahodu ni bilo hitro in zaradi valov tudi ne udobno. Zavili smo na zahod, proti Jabuki in naše jadranje se je s treh pospešilo na pet vozlov.

Čez nekaj ur smo jadrali mimo Jabuke, za otočkom pa obrnili na sever, prestavili jadra na levo in v večer odjadrali proti štirideset milj oddaljenim Kornatom.

Zvečer je jugo oslabel in zadnje tri ure nas je proti otočju gnal motor. Ponoči smo sidro spustili v zavetju Lavse.

 

Zjutraj so se po morju med otočki plazile le sapice, a nikamor se nam ni mudilo, zato smo sapice lovili v jadra.

 

Po treh ali štirih urah smo za svetilnikom na otočku Sestrice zavili v preliv Proversa Mala in se od Kornatov poslovili. Spotoma smo zavili v Sali, da dopolnimo zaloge hrane na Skokici. V Saliju gradijo novo pristanišče, zato dostop do obale ni enostaven. Po ozki slalomski progi med bojami, bagri in splavi smo našli pot do pomola in pozneje tudi ven iz mišolovke.

Popoldne smo sapice ob Dugem otoku lovili v genaker in barko proti večeru privezali ob pomol na Zverincu. Dan je bil še dovolj dolg za lep sprehod in tek po otoku. Domačini v teh dneh obirajo oljke, po katerih olju slovi Zverinac.

Domačini so imeli zvečer fešto na obali, mi pa na barki :).