Krf, Erikousa in Otranto

Ponedeljkova napoved vremena je za dopoldne za severno Jonsko morje okrog Krfa obetala le rahle jutranje sapice ob obali, zato smo iz Mourtosa odpluli že zgodaj. Grški burin je zamujal, zato smo jadra lahko razpeli šele dopoldne, ko smo na jambor dvignili tudi genaker, da smo proti Krfu jadrali nekoliko hitreje.

 

Spodbujeni s ceno nafte smo tudi nekoliko dlje jadrali, kot bi sicer, ko motor največkrat zaženem šele, ko hitrost jadranja za nekaj časa pade pod tri vozle. Morda bo to mejo v prihodnje potrebno postaviti na dva vozla? Nikamor se nam ne mudi.

Opoldne je veter izginil, mi pa smo se za nekaj ur ustavili v Krfu in se sprehodili po mestu ter si ogledali živahen utrip Krfa, njegove trdnjave, palače in ozke ulice.

 

Sredi popoldneva smo se odpravili naprej proti severu in se čez eno uro srečali z maestralom.

Ko smo dvigovali jadra, je mimo prijadral večji trimaran in začela se je regata. Do zadnjih svetilnikov na severovzhodu Krfa smo se jih držali, a jih nismo mogli prehiteti. Računal sem, da bomo lahko hitrejši od njih, ko bomo za Krfom zavili bolj ostro v veter.

Mi smo čez pol ure za svetilnikom zares zavili proti severu, bolj ostro v veter, trimaran pa je nadaljeval v isti smeri proti Sarandi v Albaniji. Gledali smo jih in čakali, da obrnejo, da bi videli, kdo je hitrejši pri jadranju v veter, vendar so imeli trimaranci drugačne načrte od nas in se niso vrnili. »Regata« je bila končana, zmagovalec pa neznan 😊.

Medtem smo tudi mi že jadrali po albanskih vodah proti severu, a kmalu obrnili na zahod, saj je bil naš cilj otok Erikousa severno od Krfa.

Naredili smo nekaj obratov v veter, ki je vse bolj slabel, po sončnem zahodu pa je maestral izginil, a takrat smo bili že blizu otoka in motoriranje ni bilo dolgotrajno.

Prostor za privez Skokice smo zvečer v pristanišču našli ob velikem pomolu za valobranom.

 

Erikousa je sicer majhen otok s premerom nekaj kilometrov, a je bujno poraščen z gozdom, skozi katerega do zaselkov po hribih vodijo cestice in sprehajalne poti. V torek zjutraj smo se odpravili na pohod po hribih in dolinah v notranjosti otoka in v dobrih dveh urah »preplezali« vse najvišje hribe Erikouse.

 

Po vrnitvi s planinskega izleta smo se v vaški taverni okrepčali s kalamari in solato, potem pa se je začel prebujati maestral in smo sredi popoldneva odjadrali proti severu, proti Hrvaški.

Vremenska napoved je obetala 14 do 18 vozlov maestrala, a je zgornjo vrednost severozahodnik kmalu začel presegati, da smo morali krajšati jadra.

Nekaj obratov v veter smo med križarjenjem naredili ob albanski obali navzgor, veter pa se je še naprej krepil in valovi so se višali, da smo se vse bolj na trdo zaletavali v njih. Zvečer je jadranje v Otrantskih vratih postalo že precej športno in mokro, ko pa je veter presegal 25 vozlov hitrosti, smo zaradi varnosti pospravili glavno jadro, saj imam na njem narejeni le dve krajšavi in se je barka zaradi prevelike površine jader ob sunkih vetra preveč opotekala.

Brez glavnega jadra nismo mogli jadrati ostro v veter, zato smo premec Skokice obrnili na zahod proti Italiji. Cilj je postal štirideset milj oddaljeni Otranto, kjer bi se ustavili za preostanek noči, zjutraj pa z bolj umirjenim maestralom nadaljevali čez Jadran proti Hrvaški. Jadranje v zmerno orco je bilo veliko mehkejše in udobnejše.

Okrog dveh ponoči smo prihiteli do Otranta, pred luko zvili genovo in zagnali motor. Ko smo iskali prosto mesto za privez v pristanišču, je iz barke začelo smrdeti po zažganem. Odprl sem motorni prostor in videl nekaj dima, a vzroka nisem takoj odkril. Za vsak slučaj sem odklopil motorni akumulator, dizelski motor je še naprej deloval in pristali smo ob glavni pomol.

Spet sem pogledal v motorni prostor in našel zažgane kable na starterju, vžigalna tuljava nad starterjem pa je bila zelo vroča. Počakal sem kakšno uro, da je je starter nekoliko ohladil, potem pa smo poskusili zagnati motor. Brez uspeha.

Razočaran sem poskušal zaspati, a mi je po glavi preveč rojilo, da bi bil pri tem uspešen. Pogledal sem novo vremensko napoved, ki je bila z zmernim severozahodnikom še vedno ugodna za jadranje proti Dubrovniku, sploh pa, ker je bil izhodišče sedaj Otranto. Toda, ali ima smisel odjadrati na pot čez Jadran brez delujočega motorja.

Zjutraj sem poklical Joškota, električarja in se posvetoval, kaj narediti. Ena od možnosti je bila, da je težava v tuljavi, zato sem po njegovih navodilih dal kontakt mimo tuljave direktno na starter, a se le ta ni zagnal. Ostala je le možnost, da poiščem mehanika, saj sem se odločil, da brez delujočega motorja ne gremo na pot.

Medtem je do nas prišel policaj finančne straže in zahteval, da zapustimo pomol, ki je rezerviran za čolne obalne straže. Pojasnil sem mu, da motorja ne morem zagnati, pa me je poslal v stavbo obalne straže v bližini, naj se tam s komandirji dogovorim, kaj storiti.

Varnostnik v pristanišču je na mojo prošnjo prijazno poklical mehanika, ki je obljubil prihod na barko čez eno uro, jaz pa sem si pri obalnih stražarjih izprosil odlog odhoda iz pristanišča za dve uri.

Ker je mehanik zamujal, sem si izprosil še dve dodatni uri, potem pa sta na barko prišla kar dva mehanika. Nekaj sta poskušala s kontakti okrog starterja, »šraufala«, zmajevala z glavo in nazadnje vse skupaj odstranila z motorja in mi pokazala zažgan starter. Mehanik je poklical naokoli in rekel, da imajo nov starter le na Yanmarjevem skladišču v Genovi in da bo trajalo dva dni, da ga dobi v roke.

Vmes so se pri barki spet oglasili policaji in jim je mehanik pokazal skurjeni starter in potem so vsi skupaj zmajevali z glavo in odšli. Mehanika po imenu Giuseppe sem pozneje srečal v  bližnji marini in prosil, naj poskusi z dostavo starterja po hitri pošti, ker nam nekako ni do čakanja v Otrantu do konca tedna. Mestece je z lepo obnovljenim obzidjem sicer lepo in slikovito, pa vendar …

Popoldne se je mehanik, ko sem jaz po mestu iskal bankomat, še enkrat oglasil pri barki in Alešu povedal ceno popravila, okrog tisoč evrov, in se želel prepričati, ali je to za nas sprejemljivo. Aleš mu je ceno potrdil.

Po malo bolje prespani noči zdaj čakam na barki v pristanišču, saj ne vem, kdaj bo mehanik prišel naokoli z novim starterjem. Aleš in Matjaž sta se z najetim motorjem zapeljala do Tarantskega zaliva na drugi strani pete italijanskega škornja.