Jonsko morje

Po odhodu z Zakintosa se je v četrtek popoldne pooblačilo začelo je rositi, vetra ni bilo, proti Itaki je Skokico poganjal motor.

Dolgočasno plovbo po mirnem morju sva si z Alešem popestrila s palačinkami, zvečer pa sva v zavitem zalivu v Vathiju ob pomolu našla prosto mesto za privez barke.

In potem so ponoči prišle nevihte in plohe. Dež je potem Itako in ostale okoliške otoke z le nekaj premori namakal še cel petek in še v noči na soboto. V enem od premorov med plohami, ko se je celo pokazalo sonce, sva se z Alešem sprehodila do mesteca na drugi strani zaliva.

 

Do sobote zjutraj so se oblaki vendarle izjokali in naredil se je lep vetroven dan, ki sva ga izkoristila za premik proti severu. Večinoma je pihalo med deset in dvajset vozli severnika, zato sva med otoki morala križariti ostro v veter s pogostimi obrati, saj so otoki med Itako, celino in Levkasom posejani precej na gosto.

Najino jadranje je bilo kar hitro in precej športno.

Pred Nidrijem sva se v zavetrnem zalivu ob obali Levkasa ustavila za plavanje, saj je morje med jonskimi otoki za stopinjo ali dve toplejše, kot je bilo na drugi strani Peloponeza.

Popoldne sva odjadrala naprej ob Levkasu navzgor in spotoma objadrala tudi otok Scorpio, na katerem so novi lastniki podrli stare Onasisove hiše in gradijo nove.

 

Sidro sva zvečer spustila v zalivčku pod ruševinami stare trdnjave, ki je varovala južni vhod v levkaški kanal.

Aleš s  svojim “kanonom” na obzidju trdnjave svetega Jurija nad vhodom v prekop med Levkasom in celino.

Po ogledu trdnjave sem se do večera preganjal po podeželskih stezicah med kmetijami z ovcami, kozami in kravami.

Med tekom me je presenetila precej zajetna svinja, ki mi je po poti pritekla nasproti. Nekaj časa sva se začudeno gledala na deset metrov, potem pa je pametnejši odnehal.

Svinja se je umaknila v grmovje :).

Zvečer sem se v vasi Plagia na drugi strani hriba pridružil Alešu pri obilni večerji v taverni, ki jo je Aleš poimenoval »Ko jagenjčki umolknejo«, ker se je tam na žaru vrtelo in peklo kar nekaj jagenjčkov, ki so jim družbo nad ognjem delale tudi kure in druge živali, katerih sorodnike sem srečeval med popoldanskim tekom.

V nedeljo zjutraj sva zaplula v Levkaški kanal do mesteca Lefkada, kjer se nama je na krovu Skokice pridružil še Matjaž.

Vetra v preteklih dneh vse od juga Peloponeza naprej ni bilo v izobilju, zato je pogosto drdral motor in tank za nafto na barki je bil že prazen, zato sem na črpalki pred marino natočil nafto. Ob pogledu na ceno me je kar zmrazilo, dva evra in pol za liter nafte ☹. Upam, da bo v prihodnjih dneh več vetra in letos ne bo več potrebe po obisku bencinske črpalke.

Ob devetih zjutraj smo se postavili v vrsto med katamarane, ki so v prekopu čakali pred plavajočim mostom, ki Levkas povezuje s celino. Most so nam z nekaj zamude umaknili in potem smo z živahnim vzhodnikom odjadrali proti Paxosu. Zabava na morju je žal trajala le dve dobri uri, potem pa je veter zaspal.

Do Longosa na severovzhodu Paxsosa smo pripluli zgodaj popoldne, se sprehodili do trgovine s hrano in dopolnili ladijske zaloge.

Popoldne se je veter vrnil in pod jadri smo lahko nadaljevali z našo potjo. Z maestralom smo odjadrali proti Sivoti na obali celine in Skokico v Mourtosu privezali ob pomol.