Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.