V soboto dopoldne smo se poslovili od mirnega zaliva Planitis na Pelagosu in odjadrali proti Skiatosu. No ja, bolj moto-jadrali smo, ker je veter precej nihal, valovi pa so bili večji od vetra in Skokici niso dovolili jadranja s kakšno razumno hitrostjo brez pomoči motorja.

Šele pri Skopelosu se je veter dovolj okrepil, da smo za dve uri lahko ustavili motor.

Za sidranje preko noči smo si najprej izbrali sidrišče nad živahnim pristaniščem, ki nudi dobro zavetje pred za ponoči napovedanimi nevihtami s severa. Po sprehodu po mestu in okolici, sem si ogledal večerne vremenske napovedi in videl, da so navihte prestavili na nedeljo, zato smo se zvečer premaknili na bolj mirno sidrišče v zaliv južno od mesta.

V nedeljo smo s Skiatosa s severnikom odjadrali v veliki zaliv Thermaikos in križarili ob njegovi zahodni obali navzgor proti vetru. Tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem obrat in enako nazaj proti obali, in spet in spet … .

Veter se je okrepil na dvajset vozlov in dobil severozahodno smer, a je bilo morje sprva še dovolj mirno, da smo dobro napredovali v veter. Po nekaj urah so se valovi dvignili in začeli prelivati čez palubo, naš kot jadranja v veter pa je padel na šestdeset stopinj. Izplen prejadranih milj v primerjavi z napredkom proti severozahodu je bil le še polovičen.

Za dnevni cilj smo si postavili petindvajset milj oddaljeni Ayios Ioannis, turistični kraj z valobranom in pomolom, ki je zaščiten pred severnimi vetrovi.

Popoldne se je pred nami začelo temniti in ko smo bili le še miljo oddaljeni od Ayiosa Ioannisa, je nad nas privršala navihta s celotnim orkestrom trobil, piskal, tolkal in bliskal. Pred viharnim pišom smo pravočasno pospravili jadra, zagnali motor in si oblekli jadralske jakne. Premišljeval sem, ali naj gremo v pristanišče, ali pa naj nevihto raje prevedrimo na odprtem. Odločil sem se za prvo, saj sem imel na krovu dovolj posadke in smo se v preteklih dneh pri pristajanju že dobro uigrali. Našli smo prost košček za privez barke na koncu pomola in pristanek v plohi ter močnem vetru nam je dobro uspel.

Ponoči se je zjasnilo, mokra oblačila so se do jutra posušila, Ioannis pa nas je navdušil z zeleno naravo, lepimi plažami in živahnimi tavernami :).

 

Severnik in njegovi valovi so še kar vztrajal, zato smo z jadranjem proti polotoku Halkidiki v ponedeljek nadaljevali šele popoldne, ko je veter dovolj dovolj opešal in začel obračati na zahodno smer.

Valovi so se do večera zmanjšali in poravnali z vetrom, naše jadranje ni bilo hitro, a je bilo udobno. Sončni zahod smo videli že sredi zaliva, proslavili smo ga s palačinkami, potem pa smo si razdelili nočna dežurstva za drugo polovico poti.

Vetra je bilo med šest in deset vozli, obrnil pa je najprej na južnik in proti jutru na vzhodnik. Ob štirih zjutraj smo v torek prijadrali do Nea Kalikratije ob obali Halkidike in Skokico privezali ob pomol tamkajšnjega ribiškega pristanišča.