V četrtek je bil na sporedu nov otok, Lemnos. Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola in v brezvetrju prvih nekaj milj odmotorirali preko zaliva na vzhodno stran Tasosa, kjer se je s hribov nad morje valil gost dim požara, ki je izbruhnil ponoči.

 

Ko smo prišli izpod dima, smo se srečali z zmernim jugovzhodnikom. Dvignili smo jadra in s pomočjo vetra nadaljevali pot proti jugovzhodu, proti petdeset milj oddaljenemu Lemnosu. Popoldne je veter začel slabeti, a ga je bilo dovolj, da smo že sredi popoldneva prijadrali do Mirine, glavnega pristanišča Lemnosa.

 

Osrednji del obale pred mestom je bil zaseden z jadrnicami in jahtami, zato smo prosto mesto za privez našli le ob zunanji strani starega trajektnega pomola, kjer smo bili nekoliko izpostavljeni valovanju z odprtega morja.

Mirina je slikovito mestece nad katerim so na hribu nad pristaniščem ostanki starega turškega gradu.

Kaže, da je Lemnos še vedno priljubljen med Turki, saj so turške jadrnice prevladovale v pristanišču.

V petek smo po mirni noči z lepim severovzhodnikom odjadrali proti jugu in se čez nekaj ur spotoma ustavili na otoku Ayios Evstratios, v katerega edinem naselju so zgradili kar razkošno pristanišče, v katerem nismo imeli prav nobenih težav z iskanjem prostora za privez Skokice :).

Po sprehodu po vasi in po gričih nad vasjo smo popoldne odjadrali na zahod proti Severnim Sporadom, saj smo želeli čim bolj izkoristiti ugoden severnik in rezmeroma mirno morje, ki sta omogočala udobno in hitro jadranje.

Po uživaškega jadranja polnem dnevu smo zvečer prišli do prvih otokov in ponoči našli pot skozi ozek prehod v miren zaliv na severu otoka Pelagos, kjer smo zadnjič v družbi s Kosijema vedrili med nevihtami.