Nostalgija

Nova Skokica (Skokica 3) je doslej pod mojim nadzorom prejadrala dobrih tisoč milj, počasi se nanjo navajam in še nekoliko bolj počasi si pridobiva moje zaupanje. Skokica 3 me zdaj čaka v Grčiji.

Veliko bliže pa je moja stara Skokica, ki je vrsto let predstavljala moj drugi dom, barka ki jo popolnoma poznam in ji zaupam. Na njej smo doživeli marsikaj lepega in po njej imam pogosto kar nekaj domotožja. V preteklih dneh sem to domotožje lahko preganjal kar na Skokici sami 😊.

Skokico sicer prodajam, a po izkušnjah, ki sem jih doslej dobil s Skokico 3, je za barko bolje, da ne stoji predolgo v marini in da ji kdo občasno prezrači jadra in zažene motor.

Vetra je bilo v preteklih dneh ob istrski obali dovolj za zračenje jader, zato sva celo pot med Izolo in Pulo z Zlato lahko prejadrala, le za številne postanke na poti sva vmes zagnala tudi motor.

Iz Izole naju je prvi dan pospremil jugo, da sva hitro prijadrala do Pirana, kjer se je Skokica poslovila od Slovenije. Kako dolgo bo njeno slovo, bo odvisno od novega lastnika, ko se bo pojavil. Morda se barka v Slovenijo niti ne vrne? Kar se mene tiče, bo njen začasni dom poslej v marini Polesana pri Puli, kjer so mi zanjo za letni privez ponudili lep popust. Pula je zame tudi lepo izhodišče za krajša križarjenja okoli Istre ali med kvarnerskimi otoki, dokler barke ne prodam in kadar bo Skokica 3 predaleč.

Po Piranu je bil prvi postanek v Umagu, delno zaradi formalnosti in delno zato, ker so bili valovi juga za Zlato prenaporni.

Opuščeni in potopljeni kamnolom južno od Umaga nudi lep sprehod okoli umetnega jezera, ki je nastalo v luknji, iz katere so nekoč kopali rudo za cementarno. V bistvu je vse skupaj zdaj videti (če zamižiš na eno oko) skorajda kot naravna pokrajina in nudi nekaj lepih pogledov. Ne poznam načrtov lastnikov, a v umetnem jezeru ob obali bi s krajšim prekopom do morja lahko nastala lepa marina, zaščitena pred vsemi vetrovi in valovi.

Jugo je v petek oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo jadranje do Poreča in po krajšem plavalnem postanku še do Vrsarja, kjer sva v zavetrju otočkov spustila sidro za čez noč. Po sprehodu do Casanove v mestecu na griču nad zalivom, je Zlata vendarle prišla do obljubljene večerje v restavraciji ob morju 😊.

S sidrišča pod Vrsarjem so naju že navsezgodaj pregnali zahodnik in predvsem neugodni valovi z zahoda, zato sem barko presidral v zaliv pred kampom na vhodu v Limski kanal. A tam ni bilo nič kaj dosti bolje, saj so valovi izza rta prihajali tudi v ta zaliv in Skokico neprijetno zibali. Kmalu sem dvignil sidro in naslednja jutranja postaja je bila potem zavetrje otočka Sv. Andrija pri Rovinju, ki je vendarle nudil dovolj mirno morje za zaključek jutranjega spanja in za jutranje kopanje.

Zahodnik je vztrajal še celo soboto, zato sva že popoldne prijadrala do Pule, zavila v zaliv in v novo marino Polesana, ki so jo naredili na mestu, kjer je bila nekoč avstro-ogrska in pozneje jugoslovanska mornariška baza.

Marino so odprli spomladi in je še v zagonu. Pomoli, sanitarije in recepcija so narejeni, spremljajočo infrastrukturo pa bodo dopolnili v naslednjih mesecih. Malo daljši večerni sprehod do Pule je pokazal, kako velik kos obale ob zalivu je nekoč zasedala vojna mornarica, saj se kilometre in kilometre ob morju vrstijo razpadajoči pomoli in na pol podrte stavbe skladišč, delavnic in kasarn.

V nedeljo sta se nama na krovu Skokice pridružila še Nuša in Jurij (potrebovala sva prevoz do doma) in odjadrali smo do bližnjih Brijonov, kjer smo se zasidrali med druge čolne v zavetrju prvega otoka, Svetega Jerolima, kjer je bil nekoč kranjski počitniški dom.

Kmalu je med čolne priglisiral čoln z varnostnikom naravnega parka Brijoni in od kopalcev na čolnih zahteval, da si na gole riti nataknejo kopalke. Nas je nekaj časa pustil na miru, saj smo imeli kopalke oblečene, potem pa je nravstveni rendžer vendarle pribrzel še k nam in zahteval po 60 kun na osebo ali pa da takoj dvignemo sidro, ker brezplačno sidranje tukaj ni več dovoljeno. Vprašal sem, ali bo nagnal tudi druge čolne, pa mi je napihnjeno rekel, da »oni malo manji mogu ostati«, samo mi moramo »napustiti sidrište«. Pač še ena hrvaška fora. Zaradi ljubega miru smo se prestavili za nekaj sto metrov pred kamp v Puntiželi.

Skokica bo naslednje mesece privezana v marini Polesana in bo čakala na kupca. Najugodnejšo sezono za prodajo sem za letos najbrž zamudil, a nič zato, uporabljali jo bomo še nekaj časa za vikend in za krajše jadralske počitnice.

S svojih počitnic na Lungi me je poklical Gregor in se pošalil, če je dobil Onasisa 😊. Vem na kaj je namigoval, a na onem svetu še nisem, če pa imam kakšen mesec dve barki, pa tudi ne bo nič narobe. Se bo že našel kupec.

Veliko tisoč evrov sem v zadnjih letih v barko vložil, jo prenovil in okrepil, zamenjal iztrošeno opremo in jadra ter je letos celo dodatno opremil tudi za zimsko jadranje. Vem kakšna je njena vrednost in česa je sposobna, ceno so ji postavili strokovnjaki, zato si bom vzel čas in je ne mislim prodajati na hitro in izpod vrednosti. Pripravljena je za jadranje po Jadranu in po oceanih, z njo sem še do pred enim mesecem nameraval začeti z novim jadranjem po svetu in na Arktiko, pa se je potem ponudila na videz ugodna priložnost za nakup daljše barke, ki ji bo Skokica v mojih načrtih za Arktične otoke prihodnje leto verjetno odstopila mesto. Upam, da se bom tudi na novi barki kdaj tako dobro počutil in ji tako zaupal, kot zaupam Skokici.