Skiatos, Nea Moudania in Solun

Po dveh dneh plovbe okoli Evie smo se prebili do vetra, ki se je v teku dneva ravno prav krepil in obračal s severnika na severozahodnik, da smo z le enim obratom v veter v dolgem loku lahko prijadrali do Skiatosa.

Za razliko od prejšnjih dni, smo do tega sporadskega otoka prijadrali že sredi popoldneva, da nam je ostalo dovolj časa tudi za vodne in podvodne aktivnosti.

Voda v Egejskem morju je nekaj stopinj hladnejša od Jonskega morja, zato plavanje zame tukaj in zdaj ni nič užitkarsko in je omejeno na le nekaj zavesljajev, za podvodne aktivnosti pa sem si oblekel “šortija”, a me je vseeno zeblo. Pod vodo si nisem ogledoval koral ali ribic, temveč sem poskušal vsaj malo očistiti trup barke in propeler, ki so ga obrastle školjke.

Propeler mi je z leseno lopatko uspelo rešiti apnenčastega oklepa, za trup barke pa me je že preveč zeblo, da bi se ga resno lotil. Vmes sva z Darkom s pomočjo špirale pod vodo skozi ventil poskušala očistiti zamašeno cev črnega tanka, a nama žal ni uspelo. Darko je vrtel špiralo, jaz pa sem jo pod barko vtikal v iztok, a se nisva prebila do tanka. Meni je v hladni vodi kljub pomoči “alanfordovskega” dihalnega aparata prehitro zmanjkovalo zraka in nisem dolgo zdržal pod vodo in celo toplokrvnega Darka je začelo zebsti. Podvodno vrtanje in čiščenje bo počakalo na toplejše čase.

Kopenski del rekreacije je bil prijetnejši in med tekom po gričih na katerih je zgrajeno mestece Skiatos, sem lahko videl, da je turistični utrip tukaj že na visokih obratih, številne restavracije in prodajalne pa so bile polne turistov.

V četrtek smo že navsezgodaj odjadrali s Skiatosa proti severu, saj nam je vremenska napoved obetala le nekaj jutranjega severovzhodnika in brezvetrje v nadaljevanju. Po nekaj urah lepega jadranja smo z veseljem ugotovili, da veter še kar vztraja in skorajda celo pot do Nea Mouldanije smo lahko udobno prejadrali.

V pristanišču smo Skokico privezali ob razpadajoč in od ptičev posran pontonski pomol, ker je bilo ob obali za nas morje preplitvo, da pa bi s pomola lahko prišli na obalo, smo morali v vodo dati še čoln, da smo premostili presledek med pomolom in obalo.

Mesto je nekakšna orientalska mešanica razpadajočih hiš in modernih stavb, na griču nad mestom pa pade v oči razkošna cerkev. Tomaž, Nataša in Darko so si na obali privoščili večerjo in z veseljem sem se jim pridružil ob grški solati in krompirju.

Nea Mouldanija ni turistično mesto,

zato so cene v restavracijah precej nižje, kot v krajih, ki smo ji obiskovali pretekle dni.

 

Za petek nam je do Soluna ostalo le še petintideset milj, ki smo jih premetuljčkali z jugovzhodnikom.

Kmalu po prihodu v marino so čez zaliv z zahoda privršale nevihte in poleg bliskov nad nas večino noči pošiljale velike količine dežja. Doslej sem mislil, da na barki pušča le eno stransko palubno okno, ki sem ga že nekaj dni nameraval zatesniti, pa nisem našel dovolj volje, zdaj pa sem moral nastavljati posode pod več oken, da se je vanje stekala voda iz puščajočih oken.

Nataša, Darko in Tomaž so se v soboto odpeljali na izlet do Meteore, jaz pa sem po trgovinah v mestu nabavil material, da sem zakital puščajoča okna ter naredil podajalni okov pri sidrnem vitlu, da veriga med spuščanjem sidra ne bo več tako pogosto padala z verižnika.

Skokica bo zdaj dva tedna počakala v Solunu, potem pa z Zlato prideva na “siga siga” počitnice :).