Kikladi in Evia

Le še en teden imamo časa do odhoda domov in Solun, naša tokratna končna destinacija, se nahaja na severu Egejske morja, ki je poznano po severniku, zato smo tudi z Milosa odpluli zgodaj.

Pred prihodom severnika sem želel izkoristiti še preostanek jugozahodnika, zato sem si budilko nastavil že za peto uro zjutraj, a se vreme spet ni držalo napovedi. Morje je bilo popolnoma gladko, brez sapice vetra in do Serifosa nas je poganjal motor. V bistvu je bil naš cilj Mikonos, a smo včeraj videli, da so naše zaloge s svežo hrano na barki že skromne, zato smo se dopoldne ustavili v trgovini na Serifosu.

Sredi dneva se je na morju pojavilo nekaj jugozahodnika, zato smo kmalu odjadrali proti Mikonosu, vendar s krmnim vetrom nismo jadrali hitro.

Po nekaj urah počasnega jadranja smo ugotovili, da bomo na Mikonos prijadrali šele ponoči, zato smo ta otok zradirali s spiska želja in Skokico usmerili na sever proti Sirosu.

Kot vetra in z njim hitrost jadranja sta takoj postala bistveno boljša in zdelo se je, kot da smo poleteli. Barka se je nagnila, brzinomer je začel kazati hitrosti nad sedem vozlov in potna čela je začel hladiti veter. Zahodnik se je okrepil nad petnajst vozlov, a nismo krajšali jader, saj sem želel videti, kako hitra je lahko nova Skokica z bočnim vetrom.

Veter se je pod Sirosom še nekoliko okrepil, barka se je nagnila in potem je počilo, genova je začela prosto plapolati v vetru. Odtrgal se je zadnji rogelj jadra.

Barko smo potem obrnili v veter in jadro spustili na palubo. Videl sem, da se jadro ni raztrgalo, temveč se je razparalo na ojačitvah, kjer so vrvi privezane na jadro.

Prejšnji lastniki jadra izven sezone verjetno niso pospravljali, zato je sonce načelo sukanec in šivi niso več zdržali sile vetra ter se razparali.

Z glavnim jadrom smo odjadrali do lepega zaliva na jugu Sirosa in tam v zavetrju med drugimi barkami na sidrišču spustili sidro. Spet smo se lahko pošalili nad staro modrostjo, da jadranje po svetu pogosto pomeni, da barko popravljaš v najlepših zalivih.

Vedel sem, da imam nekje na barki dreto, šila in igle, a si nisem zapomnil, kam sem jih dal med selitvijo opreme s stare Skokice. Iskanje je obrodilo sad po eni uri brskanja po prekatih in škatlah.

Pred večerom smo na genovo nalepili odtrgane trakove ter jih začasno zašili, glavnino dela pa sem pustil za ponoči, ko ne bo vroče. Sledila je kopenska rekreacija, Darko pa nas je potem povabil še na večerjo v taverno na obali.

 

Ponoči se je dežurni ladijski jadrar ukvarjal z luknjanjem, vrtanjem in preklinjanjem ter šivanjem. Upam, da je bilo do jutra skozi luknje napeljane dovolj drete, da bo rogelj genove do jeseni zdržal sunke grškega vetra. Jeseni bom jadra odnesel k Radotu v Preddvor, da jih pripravi za oceansko jadranje.

 

 

 

 

Napovedan je bil sicer severnik, a s Sirosa smo odjadrali z živahnim jugozahodnikom, ki so ga pred Tinosom pregnale plohe. Potem smo kakšno uro ali dve po brezvetrju motorirali skozi dež in zaradi dežja spustili postanek na Tinosu.

 

Popoldne smo vendarle dočakali severnik in potem v 20 – 25 vozlih vetra mimo Androsa testirali, kako dobro sem zašil genovo. Sprva smo imeli razvitega le malo sprednjega jadra, a smo ga postopoma povečevali.

 

 

Prvi dan so novi šivi zdržali in sidro smo v nedeljo zvečer spustili v lepem zavetrnem zalivu Vasilikos na jugu otoka Petali ob Eviji.

V ponedeljek smo jadrali po zalivu med celino in Evijo in popoldne prijadrali do konca zaliva in v preliv med tem drugim največjim grškim otokom in celino.

Pluli smo pod visečim mostom, zaustavil nas je šele nizki most v Kalkisu, ki ga za prehod ladij umaknejo le enkrat na dan oziroma na noč, še prej pa moraš plačati 35 evrov mostnine.

Možakar, ki je pobiral mostnino, mi je rekel, da bodo most odprli enkrat med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj in da naj poslušamo radijsko postajo na 12. kanalu, kjer bodo povedali, kdaj se bo to zgodilo. Preselili smo se na sidrišče, razdelili dežurstva ob radijski postaji in čakali in čakali. Ob pol štirih je potem zares začelo hreščati iz radijske postaje, da bodo odprli most, da bo šel skozi kanal najprej vlačilec in nato tovorna ladja, za njo pa smo v gosjem redu eden za drugim lahko skozi kanal mimo mostu odpluli tudi jadralci. Približno 10 bark se je do noči nabralo pred mostom na južni strani.

Most so v bistvu umaknili v klet pod cesto, polovico mostu na celino in polovico na otok. V zalivu na drugi strani mostu nas je pričakalo petnajst vozlov severozahodnika in zoprni strmi nasprotni valovi. Ni se mi dalo dvigovati jader in križariti v veter, zato sem preostalo uro do jutra še nadaljeval z motoriranjem in potem sidro spustil v zavetrnem zalivčku ob obali.

Sredi dneva je veter izginil in spet nas je naprej poganjal le motor. Na palubi sem našel kroglice iz ležajev vozičkov na tirnici glavnega jadra in ob pregledu ugotovil, da je začel razpadati še eden od zelo dragih vozičkov. Na srečo sem to ugotovil dovolj zgodaj, da sva s Tomažem pokvarjeni voziček lahko popravila. Do večera nam je bilo v rahlem vetru na krovu dovolj dolgčas, da smo še enkrat sneli genovo in sem rogelj genove okrepil s še nekaj dodatnimi šivi z dreto.

Malo sem dvomil v svoje prvotno šivanje, a genova bi zdaj morala zdržati tudi sunke vetra preko 30 vozlov.

 

Pod večer smo sidro spustili v zaprtem zalivčku Vathikelon zahodno od Evije. Ta konec Grčije je zelo zelen in bujno poraščen z gozdom in z obsežnimi nasadi oljk.