Vreme se tudi na Jonskem morju nekako noče držati napovedi. Zgodaj smo odpluli s Krfa, da bi čim bolje izkoristili napovedani vzhodnik, veter pa je potem celo dopoldne pihal nasproti z juga. Na srečo je bilo vetra ravno prav za udobno orcanje in po nekaj obratih v veter smo prijadrali do Paxosa.

Preliv pred Gaiosom je za našo barko preplitev, zato smo sidrali nekaj zalivov bolj proti jugu in se do Gaiosa odpravili peš. No, do tja so prišli le Darko, Nataša in Tomaž, sam pa sem opazil, da se je veter obrnil na severozahodnik, ki je barko potiskal iz zalivčka, v katerem smo jo zasidrali, zato sem se raje vrnil in potem tekal po cesti okoli zaliva tako, da sem imel Skokico vseskozi na očeh. Barke ni odsidralo, a sidru, ki ga ima ta barka, še ne zaupam.

Popoldne smo z zahodnikom odjadrali proti Kefaliniji. Dve tretjini poti smo lahko prejadrali, zvečer pa je veter oslabel in zadnjih nekaj ur nas je spet poganjal motor. Med potjo smo premišljevali, da bi se za čez noč ustavili v katerem od lepih zalivov na severovzhodu Itake, pa se nama je s Tomažem ponoči preveč spalo, in sva zavila kar v bližnji Fiskardo na severu Kefalinije,

kjer v pristanišču začuda ni bilo velike gneče in sva barko lahko privezala ob obalo.

Na poti proti Peleponezu smo se v torek dopoldne za plavanje in planinarjenje ustavili v enem od lepih peščenih zalivčkov na Kefaliniji, potem pa odjadrali proti Zakintosu. Med potjo smo na morju med valovi opazili gumenjak, ki ga je nekdo verjetno vlekel za barko in se mu je odvezal, ne da bi lastnik to opazil.

Zajadrali smo do čolna in imeli spotoma še vajo iz reševanja iz morja. V tretjem poskusu nam je na kavelj uspelo ujeti vlečno vrv čolna in jo privezati na bitvo.

Med jadranjem proti Zakintosu smo morali zaradi okrepljenega jugozahodnika najprej opustiti načrt za postanek v znamenitem peščenem zalivu z nasedlo ladjo na severozahodu otoka, potem pa je veter pihal vse bolj z juga in nas odganjal od otoka, zato se nazadnje na Zakintosu sploh nismo ustavili, temveč smo jadrali ostro v veter vse do pristanišča Katakolon na Peleponezu.

Ponoči nisem želel tvegati s poskusom privezovanja ob obalo pred vasjo, ob ladijske pomole pa se tudi nismo šli privezati, zato smo sidro spustili pred pristaniščem in šli spat.

Zjutraj me je zbudi bližajoče brnenje ladijskih motorjev in ko sem pogledal skozi okno, sem moral kar dvakrat pogledati, da sem verjel. Dvajset metrov pred premcem je mimo nas počasi plula ogromna potniška ladja, ki jo je med pristankom ob pomol spremljal še vlačilec. Nič niso trobili, preprosto so nas pustili spati :). V Bližini Katakolona se nahaja antična Olimpija, ki jo gostje potniških križark radi obiščejo, zato se ladje tukaj pogosto ustavijo.

Ker je ladja plula nad našim sidrom, smo morali počakati, da je vseh tristo metrov plavajočega hotela odčlo mimo, potem pa smo lahko dvignili sidro in se previdno premaknili med druge jadrnice v še eni od mnogih nedokončanih grških marin. Pod kobilico Skokice je bilo še nekaj decimetrov vode.

Sredino dopoldne je bilo namenjeno video sestanku in mojim drugim poslovnim zadevam, potem pa smo popoldne odjadrali nekaj deset milj proti jugu Peleponeza in se pod večer ustavili v Pilosu.

Tamkajšnja marina je preplitva za Skokico, ob mestnem pomolu pa smo dobili prostor le še na čelu pomola, a zaliv je tukaj zaprt iz vseh smeri in noč na privezu je bila mirna.

Med večernim tekom sem našel odprto navtično trgovino in se z lastnikom dogovoril za nabavo sidrne verige, varnostnega sidrnega kavlja in spojnih členov, s katerimi sem podaljšal verigo. V preteklih dneh mi je Tomaž med jadranjem veliko pomagal pri popravilu sidrnega vitla, ki je bil popolnoma razmajan. Ugotovila sva, da sploh ni bil privit z vijaki, temveč samo približno nataknjen na luknje, skozi katere je v notranjost skladiščnega prostora tekla voda, kadar so valovi zalivali premec barke. S precej napora sva v zelo omejenem prostoru pod vitlom uspela priviti manjkajoče vijake in zatesniti vse ostale luknje, ki jih je bilo polno okoli vitla. Pod skladiščnim prostorom je bilo veliko vode, ki sva jo izčrpala, spotoma pa sva odstranila tudi vodo iz električne omarice ??? in iz instalacijskih cevi z električnimi kabli. Prejšnji lastniki so za barko zares slabo skrbeli. Videti je tudi, da je premec barke in ves sidrni sistem dobil resen udarec, kar so bolj slabo popravili in me bo jeseni čakalo kar nekaj dela z laminiranjem, da bo premec utrjen tako, kot je treba za oceansko jadranje.