V torek je pihal jugo zato smo s Kaprij odjadrali ostro v veter proti Srednji Dalmaciji, vmes naredili nekaj obratov v veter in kar dobro napredovali proti Šolti, ki smo si jo izbrali za postanek.

Med Čiovim in Šolto smo se med valovi na morju srečali z motornim čolnom s katerega so nam mahali na način, da sem vedel, da nekaj ni v redu. Zavil sem bliže čolnu in pokazali so nam motor: “Motor kaputt”. Spogledali smo se, obrnili, pospravili jadra in se s pomočjo motorja vrnili nazaj k njim. Vprašal sem jih, kam želijo in so rekli “Vinišče” ter pokazali na nekaj milj oddaljen zaliv nekaj milj nazaj. Branko jim je vrgel privezno vrv, potem pa smo spet razvili genovo in jih na jadra”odšlepali” do zaliva. Videti so bili veseli, da so nas srečali :).

Po reševalnem vložku smo odjadrali do Nečujama na Šolti, kjer smo Skokico želeli privezati ob pomol, da bi se sprehodili ob obali, pa je tja takoj pritekel možakar in hotel denar za privez.

Povedal sem mu, da se želimo ustaviti le za kratko, a je težil naprej, da smo postanek na Šolti potem izvedli s pomočjo sidra in čolna.

Po opravljeni rekreaciji na obali, smo se odpravili do brezplačnega zaliva pred Milno na Braču.

Po mirni noči na Braču smo z rahlim maestralom odjadrali do Hvara, kjer je vetra za nekaj ur zmanjkalo in smo se naprej proti Korčuli premikali s pomočjo motorja.

Pred Pelješcem se je maestral vrnil in v večer in še čez noč smo ob Pelješcu počasi in včasih malo hitreje metuljčkali mimo Korčule in Mljeta do Šipana, kjer smo v četrtek zjutraj spustili sidro.

Pristanišče v Korčuli je bilo polno zasedeno z malimi križarkami, ki jih je mogoče vse več videti na Jadranu in ki s svojim udobjem počasi zamenjujejo stare lesene dalmatinske potniške motorne jadrnice. Kar petnajst sem jih naštel, vezanih vzporedno ena na drugo.