Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.